Mnenje k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (ZRLI-D) - druga obravnava

Državni svet Republike Slovenije je na 49. seji, dne 6. 12. 2006, na podlagi druge alinee prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04)  sprejel naslednje

M N E N J E

k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (ZRLI-D) - druga obravnava

Razlogi za spremembe in dopolnitve zakona so odločba Ustavnega sodišča št. U-I-217/02 z dne 17. 2. 2005 (Ur. l. RS, št. 25/04), s katero je ustavno sodišče razveljavilo določbe 2. oddelka II. poglavja ZRLI v delu, v katerem se nanašajo na predhodni zakonodajni referendum; novi 3.a člen Ustave RS, ki je v naš pravni sistem uvedel novo obliko referenduma, to je referendum o prenosu izvrševanja dela suverenih pravic na mednarodne organizacije oziroma o vstopu v obrambno zvezo - referendum o mednarodnih povezavah; kot tretji razlog pa je navedena potreba po odpravi nekaterih drugih pomanjkljivosti zakona, po natančnejši ureditvi referenduma o spremembi ustave in nekaterih drugih določb ZRLI, ki omogočajo ali bi lahko omogočale nekatere zlorabe referenduma, neracionalno ravnanje in nepotrebno oviranje zakonodajnega postopka.

Državni svet predlog zakona podpira, ob tem pa je izpostavil naslednje konkretne pripombe:

K 11. členu:

V prvem odstavku 11. člena predloga se za besedo "zakona" doda vejica in črta beseda "ali", za besedo "vlade" pa se doda besedilo "ali državnega sveta".

 

Obrazložitev:

Predlog zakona spreminja dosedanji 11. člen ZRLI (Državni zbor lahko razpiše zakonodajni referendum na svojo pobudo. Predlog, naj državni zbor razpiše zakonodajni referendum, lahko da vsak poslanec) in v enem delu dviga prag za pobudo iz enega poslanca na najmanj desetih poslancev, v drugem pa pobudo širi še na poslanske skupine, predlagatelja zakona in Vlado Republike Slovenije.

Glede na odločitev predlagatelja, da bo pobudo razširil še na predlagatelja zakona in vlado, ni videti nobenega razloga, da ne bi pobude za razpis zakonodajnega referenduma razširil še za Državni svet Republike Slovenije (lahko tudi za predsednika republike), ki je po uvrstitvi v Ustavo naveden pred Vlado Republike Slovenije. Zahteva državnega sveta po ponovnem odločanju državnega zbora o sprejetem zakonu iz 97. člena Ustave in zahteva po razpisu zakonodajnega referenduma iz 90. člena Ustave sta močnejši upravičenji državnega sveta, zato ni videti razloga, da ne bi mogel imeti na voljo tudi "šibkejše" pobude (predloga) za razpis zakonodajnega referenduma, na katero je državni zbor vezan le toliko, da  mora o njej odločati. Ker je Vlada Republike Slovenije večinska predlagateljica zakonov, se nameravani predlog izkaže za njeno orožje, ki ga ima na voljo proti državnemu svetu (če bi bil predlagatelj zakona državni svet), medtem ko takšnega ukrepa nima na voljo državni svet v primeru Vlade kot predlagateljice zakonov.

K 20. členu:

Rešitev I.
V prvem odstavku se črta besedna zveza "ali zaradi zavrnitve zakona".

Rešitev II.
V prvem odstavku se za besedo "odloči" doda besedna zveza "ali da mnenje".

V tretjem odstavku se za besedo "zahtevi" doda "ali mnenju".

Obrazložitev:

Po predlogu zakona bi lahko državni zbor od ustavnega sodišča nemudoma zahteval, naj odloči o domnevni protiustavnosti zahteve za razpis referenduma, ker bi menil, da bodo z odložitvijo uveljavitve zakona ali zaradi zavrnitve zakona lahko nastale protiustavne posledice.   Predlog že vnaprej predvideva možno zavrnitev zakona na referendumu in izogib referendumske volje v odločitvi ustavnega sodišča, ki bi ugotovilo protiustavne posledice.   V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljani in državljanke jo izvršujejo neposredno in (šele nato op.) z volitvami po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (3. člen Ustave). Referendum je najvišja oblika neposredne demokracije in načela suverenosti ljudstva, zato obstaja velik dvom v pravilnost predlagane rešitve, po kateri bi ustavno sodišče odločalo proti lastnemu ljudstvu. Če je ljudstvo na eni strani toliko močno, da lahko odloča o spremembah ustave, po kateri odloča ustavno sodišče (konec koncev tudi o ukinitvi njega samega), ne sme biti po drugi strani oslabljeno do te mere, da bi ustavno sodišče strlo voljo ljudstva.

Besedna zveza "protiustavne posledice" sama po sebi kliče k aktivizmu sodišča, ki bo moralo v vsakem konkretnem primeru odločiti o teži posledic, kdo so potencialni oškodovanci, kaj pravzaprav predstavljajo, kako daleč lahko o njih odloča (so posledice verjetne, gotove, možne, nedvoumne ipd.), da ne pride do skrajnih meja možnega in predstavljivega (reductio ad absurdum).

Možen kompromis je v predlagani drugi rešitvi, po kateri bi lahko ustavno sodišče dalo mnenje o protiustavnih posledicah, ki bi lahko nastale zaradi zavrnitve zakona. Mnenje kot nova pristojnost sui generis ustavnega sodišča, bi tudi njega razrešila velikega pritiska na njegovo delo, po drugi strani pa bi mnenje služilo kot velika dodatna opora pri (pravilnem) odločanju volivcev.

Nadaljnja rešitev bi bila tudi, da bi že zakon vseboval primere, v katerih bi bil referendum nedopusten (npr. davki, proračun ipd.). Tako ne bi ustavno sodišče nosilo celotnega bremena na svojih ramenih.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Adolf Zupan.