|
Državni svet Republike Slovenije je na 11. seji 19. 11. 2008, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) ter na podlagi posveta z naslovom Problematika na področju izvajanja storitev dimnikarske službe, sprejel naslednje
S K L E P E :
- Državni svet je 9. septembra 2008 organiziral posvet o problematiki na področju izvajanja dimnikarskih storitev, da bi soočil različne poglede na sedanjo ureditev dimnikarske službe, predvsem glede modela organiziranja dimnikarske službe, in se na ta način vključil v proces iskanja rešitev za učinkovitejše izvajanje dimnikarske službe.
- Nezadovoljstvo med uporabniki dimnikarskih storitev se je pojavilo po sprejetju Zakona o varstvu okolja v letu 2004, na podlagi katerega se je izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (dimnikarska služba) preneslo z občinskega na državni nivo, pri tem pa je zakonodajalec ohranil koncesioniran način izvajanja te gospodarske javne službe. Uveljavitev modela, ki bo na celotnem območju države zagotavljal sprejemljivo ceno in enako kvaliteto storitev dimnikarske službe, je podprla tudi Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj prejšnjega mandata Državnega sveta.
- Državni svet ugotavlja, da se je zakonodajalec odločil prenesti izvajanje dimnikarske službe z lokalnega na državni nivo zaradi vzpostavitve te javne službe na celotnem območju države pod enakimi pogoji za vse njene uporabnike, saj so se dimnikarske storitve po občinah razlikovale po obsegu, vsebini in cenah. Nekatere občine sploh niso zagotavljale te javne službe, druge le delno, v nekaterih občinah pa se je javna služba izvajala skladno s takratnimi predpisi, ki pa so bolj ali manj podobni današnjim. Državni svet tudi ugotavlja, da je nezadovoljstvo uporabnikov prisotno predvsem na tistih dimnikarskih območjih, kjer se storitve v preteklem obdobju niso izvajale v celoti oziroma v skladu s sprejeto zakonodajo.
- Vseslovenska civilna pobuda Dimnik zagovarja licenčni model izvajanja dimnikarske službe, ker bi jim omogočil prosto izbiro dimnikarja. Na nekaterih dimnikarskih območjih uporabniki odklanjajo dimnikarske storitve, ker imajo slabe izkušnje s posameznimi izvajalci, ki storitve ne izvajajo strokovno in v predpisanem obsegu ter jih obračunavajo po višji ceni do odobrene cene ali celo obračunavajo neopravljene storitve. Državni svet poudarja, da se dimnikarska dejavnost izvaja v javnem interesu zaradi varstva okolja, zmanjšanja emisij, učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom, zato je t.i. državljanska nepokorščina velikega števila uporabnikov dimnikarskih storitev neprimerna oblika izražanja nezadovoljstva z ureditvijo dimnikarske službe. Po mnenju Državnega sveta je sedanje stanje na področju dimnikarske dejavnosti tudi posledica neučinkovitega strokovnega nadzora nad izvajalci, ki s svojim neustreznim načinom dela povzročajo na eni strani nezadovoljstvo med uporabniki in na drugi strani ne zagotavljajo varnosti naprav, kar je osnovni namen dimnikarske službe.
- Državni svet poudarja, da do izteka veljavnih koncesijskih pogodb ni primerno spreminjati sedanjega koncesioniranega načina izvajanja dimnikarske službe kot gospodarske javne službe, saj bi v tem primeru predčasna odpoved koncesijskih pogodb, ki nima zakonske podlage, zahtevala velike odškodnine. Čeprav posvet ni dal enoznačnega odgovora na vprašanje, kateri način (koncesioniran ali licenčni) izvajanja storitev dimnikarske službe je ustreznejši, Državni svet ugotavlja, da je z vidika zasledovanja javnega interesa in zagotavljanja enake cene storitev uporabnikom na vseh dimnikarskih območjih koncesioniran način primernejši, medtem ko bi imel uporabnik v primeru licenčnega oziroma tržnega modela možnost izbire izvajalca teh storitev. Pred odločanjem o morebitni spremembi načina izvajanja dimnikarske službe je treba najprej narediti podrobno analizo o prednostih in slabostih obeh modelov, vključno z mednarodno primerjavo izvajanja dimnikarskih storitev. Državni svet poudarja, da je dvig strokovnosti, povečanje strokovnega nadzora in večja transparentnost (standardov) izvajanja dimnikarskih storitev v skupnem interesu uporabnikov in izvajalcev teh storitev, kar je treba upoštevati pri iskanju učinkovitega modela izvajanja dimnikarske službe, ki bo primarno varoval javni interes in bo hkrati do uporabnika prijazen. Državni svet ob tem tudi predlaga, da se preuči možnost, da Vlada nadaljnje koncesije podeljuje za krajše obdobje oziroma na način, da se vse koncesije iztečejo v istem obdobju, da bodo negativne posledice za javne finance ob morebitnem prehodu na drug način izvajanja dimnikarske službe čim manjše.
- Vlada in pristojna ministrstva naj k pripravi sistemskih sprememb zakonodaje in podzakonskih aktov povabijo civilno iniciativo, interesna združenja izvajalcev dimnikarske službe, predstavnike strokovnih institucij (npr. Fakulteta za strojništvo, Fakulteta za gradbeništvo) ter lokalne skupnosti in njihova reprezentativna združenja, obenem pa naj se čim prej sprejmejo tiste spremembe, ki ne zahtevajo daljših priprav (npr. sprememba cenika, uskladitev podzakonskih aktov, določitev rokov meritev emisij). Ne glede na odločitev o načinu izvajanja dimnikarske službe je treba pripraviti zakon o dimnikarski službi, ki bo upošteval evropske usmeritve, in opredeliti dimnikarsko javno službo, njene pristojnosti in obveznosti, strokovni in inšpekcijski nadzor ter določiti metode, metodologije in kriterije za vse pristojnosti dimnikarske službe.
- Državni svet poudarja pomembnost osveščanja občanov o potrebnosti dimnikarske službe in negativnih posledicah delovanja kurilnih naprav, ki ne ustrezajo predpisanim standardom. Poleg večjega osveščanja uporabnikov s strani Ministrstva za okolje in prostor ter ostalih pristojnih državnih organov bi morali tudi izvajalci dimnikarske službe bolj jasno seznanjati uporabnike s pomanjkljivostmi njihovih naprav, da bodo vedeli, kako jih odpraviti.
- Državni svet ugotavlja, da so lastniki kurilnih naprav slabo seznanjeni tudi z veljavnimi cenami dimnikarskih storitev in da so le-te previsoke in bi jih bilo treba znižati. Državni svet predlaga čimprejšnjo dopolnitev zakonodaje tako, da bodo izvajalci dimnikarske službe morali omogočiti lastnikom kurilnih naprav vpogled v veljavni cenik dimnikarskih storitev.
- Po mnenju Ministrstva za okolje in prostor je v letu 2007 spremenjen cenik dimnikarskih storitev bolj pregleden tako za izvajalce kot uporabnike dimnikarske službe, medtem ko uporabniki in tudi nekateri izvajalci dimnikarskih storitev opozarjajo na njegovo netransparentnost. Nadzor nad ceno storitev dimnikarske službe opravljajo tržni inšpektorji, ki na podlagi prijav ugotavljajo, ali je izvajalec cene svojih storitev obračunal v skladu s cenikom dimnikarskih storitev. Ker so trditve potrošnika (uporabnika) in izvajalca (dimnikarja) običajno nasprotujoče, je delo tržnih inšpektorjev oteženo. Ena izmed možnih rešitev bi bila, da se cena za posamezno dimnikarsko storitev določi v fiksnem znesku.
- Glede na ugotovitve Zdravstvenega inšpektorata, da nima pravne podlage za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem storitev dimnikarske službe in da mora javna služba v prvi vrsti ugotavljati skladnost naprav s predpisi s področja graditve objektov in tehničnih zahtev za proizvode ter na podlagi tega ugotavljati pomanjkljivosti, Državni svet meni, da ni potrebe po vključitvi Zdravstvenega inšpektorata v nadzor nad izvajanjem storitev dimnikarske službe.
- V zvezi z zahtevami uporabnikov, da bi morali skrb za nadzor nad kurilnimi napravami prepustiti serviserjem, je Državni svet mnenja, da ena in ista oseba ne more hkrati opravljati servisne in nadzorne funkcije. Državni svet ob tem predlaga, da Ministrstvo za okolje in prostor preuči možnosti izključitve podvajanja storitev in s tem tudi stroškov lastnikov kurilnih naprav, saj slednji za isto storitev (npr. meritev emisije dimnih plinov) plačajo pooblaščenemu serviserju in dimnikarju. Poleg tega je treba na novo opredeliti vlogo vseh akterjev na področju dimnikarske javne službe z vidika energetske učinkovitosti, vplivov na okolje, varnosti kurilnih naprav in varstva človekovega zdravja.
- Državni svet na podlagi opravljene razprave na posvetu podaja naslednje konkretne predloge, ki so lahko vodilo pri pripravi sprememb dimnikarske zakonodaje in sistemskega zakona o dimnikarski službi:
- v okviru analize o najustreznejšem modelu izvajanja dimnikarske službe naj se v primeru koncesioniranega modela preuči varianta, da se na posameznem dimnikarskem območju podeli koncesija večjemu številu izvajalcev, s čimer bi bila zagotovljena večja konkurenčnost, hkrati pa bi imeli uporabniki možnost izbire izvajalca ob zagotovljeni regulirani ceni storitev;
- v okviru navedene analize naj se preuči tudi kombiniran model izvajanja dimnikarske službe, v katerem se storitve dimnikarske službe za industrijske obrate in večje stanovanjske stavbe izvajajo na koncesioniran način, za stanovanjske stavbe z malimi kurilnimi napravami pa na licenčni način;
- uporabnik naj ima možnost zamenjave izbranega dimnikarskega izvajalca, če dokaže, da je delo opravil nestrokovno in v nasprotju s predpisi;
- koncesionar naj izgubi koncesijo, če večje število uporabnikov odkloni njegove storitve zaradi nestrokovnega dela;
- Vlada naj v postopek podeljevanja koncesij in oblikovanja cen storitev dimnikarske službe vključi sodelovanje lokalnih skupnosti;
- preuči naj se potrebno število storitev na posamezni napravi (npr. ali je vsakoletno pregledovanje dimnikov v stanovanjih, v katerih ni peči, sploh potrebno);
- roki meritev emisij naj se določijo glede na starost kurilne naprave in ob upoštevanju dognanj stroke. Za nove naprave na plin naj se po preteku garancijskega roka opravi meritev po štirih letih do meritve CO v štirinajstem letu, nato pa na tri ali dve leti. Pri kurilnem olju naj se meritev po preteku garancijskega roka (v katerem opravi meritev serviser) opravi po treh letih do štirinajstega leta, potem pa naj se meritve zgostijo na dve leti. Ob tem velja opozoriti, da imajo sodobne naprave varnostne sisteme, ki pravočasno opozarjajo na nevarnosti;
- uredi naj se nadzor nad projektanti, izvajalci dimnikarske službe in serviserji;
- pri določanju razpisnih pogojev za pridobitev koncesije naj se v prvi vrsti upoštevajo izvajalci z ustrezno izobrazbo s področja dimnikarstva (tudi mali);
- preveri naj se, ali bi bilo treba določiti maksimalno število (enakovrednih) kurilnih naprav, za katere bi skrbel posamezni izvajalec dimnikarskih storitev;
- Uredba o dimnikarski službi ne vsebuje poglavja "Obveznosti koncesionarja" in "Obveznosti koncedenta", zato jo je treba s temi poglavji dopolniti;
- s strokovnega vidika ponovno preveriti Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov in ga uskladiti s Pravilnikom o prezračevanju in klimatizaciji stavb.
|
