Zahteva, naj Državni zbor RS odredi parlamentarno preiskavo o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij v Vladi Republike Slovenije, na Ministrstvu za pravosodje in Vrhovnem Državnem tožilstvu RS, za spremembo zakonodaje ter sprejme druge odločitve iz njegove ustavne pristojnosti

Državni svet Republike Slovenije je na 30. seji 16.2.2005 na podlagi 5. alinee prvega odstavka 97. člena ustave Republike Slovenije in drugega odstavka 44. člena poslovnika državnega sveta sprejel

Z A H T E V O

da naj Državni zbor Republike Slovenije v skladu s 93. členom ustave, 1. členom Zakona o parlamentarni preiskavi (Ur. l. RS, št. 63/93 in 63/94) in drugega odstavka 1. člena Poslovnika o parlamentarni preiskavi (Ur. l. RS, št. 63/93 in 33/2003) odredi parlamentarno preiskavo o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij v Vladi Republike Slovenije, na Ministrstvu za pravosodje in Vrhovnem Državnem tožilstvu Republike Slovenije, za spremembo zakonodaje ter sprejme druge odločitve iz njegove ustavne pristojnosti.

Namen preiskave je:

• ugotoviti in oceniti dejansko stanje, ki bo lahko služilo kot podlaga za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi povzročanja politično škodljivega in pravno nedopustnega stanja,
• ugotoviti stopnjo vpletenosti posameznih nosilcev javnih funkcij in oceniti njihov politični vpliv na posledice vodenja politike pregona in
• ugotoviti vzroke in okoliščine, ki lahko povzročajo nezakonito in neodgovorno delo državnega tožilstva ter spremeniti zakonodajo, ki bi onemogočala takšna ravnanja.

Preiskava je javnega pomena oziroma je v javnem interesu:

Preiskava je javnega pomena oziroma je v javnem interesu zaradi velike moralne in materialne škode, ki je storjena Republiki Sloveniji zaradi nezadovoljivega delovanja organov pregona in mehanizmov nadzora, ki mečejo slabo luč na celotno pravosodno vejo oblasti; velika moralna škoda je storjena tudi vsem posameznikom, ki so bili nezakonito preganjani s strani organov pregona, česar ne more izbrisati nobena odškodninska tožba, katerih povračilo gre iz državnega proračuna.

V skladu s prvim odstavkom 5. člena poslovnika o parlamentarni preiskavi naj državni zbor imenuje posebno preiskovalno komisijo.

Preiskava naj zajame obdobje prejšnjega mandata 2000-2004.

V skladu s šestim odstavkom 2. člena Poslovnika o parlamentarni preiskavi državni svet določa za svojega predstavnika pri obravnavi zahteve na seji državnega zbora državnega svetnika Jožeta Ilca.

Predlog dokazov:

V parlamentarni preiskavi naj se kot dokaz preučijo:

• skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2003,
• magnetogram 24. seje Komisije za politični sistem z 10.6.2004
• Odgovor Ministrstva za pravosodje št. 161-02-21/2004(0511) z dne 25.1.2005
• Odgovor Varuha človekovih pravic št. 01-1/2005-2-BU z dne 11.1.2005 in
• ostale dokaze, za katere bo preiskovalna komisija v dokaznem sklepu menila, da so potrebni.

Ta zahteva za uvedbo preiskave javnega pomena v celoti nadomesti zahtevo državnega sveta za uvedbo preiskave javnega pomena št. 710-01/90-2/43 z dne 19.1.2005, katero je državni svet že predložil v obravnavo državnemu zboru.

U t e m e l j i t e v :

Državni svet Republike Slovenije je sprejel zahtevo za preiskavo javnega pomena, ker meni, da stanje organov pregona v Republiki Sloveniji povzroča in omogoča velike zastoje pri obravnavanju zadev ter samo neobravnavanje zadev tam, kjer bi bilo to potrebno. Preiskovalna komisija lahko z neposredno in smiselno uporabo institutov kazenskega postopka temeljito razišče vse okoliščine za ugotovitev neustavnega in nezakonitega ravnanja nosilcev javnih funkcij v Vladi Republike Slovenije, na Ministrstvu za pravosodje in na Vrhovnem Državnem tožilstvu Republike Slovenije, ki se nanašajo na delo državnega tožilstva.

Državni svet meni, da obstajajo primeri, ko državni tožilec nima osnove za pregon pa le tega nadaljuje, oziroma ima osnovo za pregon, pa tega ne stori. Vrhovno državno tožilstvo priznava, da ne vodi evidence o primerih, v katerih državni tožilec nima zakonske podlage za vložitev obtožnega akta, zato ta podatek tudi ni zajet v poročilu o delu državnih tožilcev . V letu 2003 so tožilstva sprožila postopek zoper 14.752 oseb. Zaradi pomanjkanja evidence o gornjih primerih obstoji verjetnost, da so med njimi tudi primeri, ki si pregona ne zaslužijo ali vsaj ne na taki podlagi, kot je navedena. Preiskavo je potrebno obravnavati ob upoštevanju dejstva, da Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije ocenjuje, da so tožilstva kadrovsko dovolj zasedena in da je zakonodaja s tega področja ustrezna in primerljiva z drugimi državami Evropske unije.

Disciplinskih postopkov pravzaprav ni zaslediti v tožilskih vrstah, saj tožilci večinoma pred tem iz njih že odidejo. Po drugi strani pa takšno ravnanje podpira samo Vrhovno državno tožilstvo, saj se pri večini stvari nedopustno opira na drugi odstavek 42. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT - Ur.l.RS, št. 63/94), ki določa, da državnega tožilca ni mogoče klicati na disciplinsko odgovornost za mnenja, ki jih je dal pri delu v zadevi, ki jo je obravnaval. Sem vsekakor ne sodijo zadeve, ki bi jih moral obravnavati in primeri, kjer ne gre zgolj za dajanje mnenj ter vse ostale kršitve dolžnosti državnega tožilca ali ugleda in dostojanstva funkcije državnega tožilca (argumentum a contrario in 1. odstavek 42. člena ZDT). Uvedbo disciplinskega postopka zoper državnega tožilca pa ima pravico zahtevati generalni državni tožilec in minister za pravosodje (3. odstavek 42. člena ZDT).

Državna tožilstva so kot del pravosodja samostojni državni organi; njihov položaj in medsebojna razmerja ureja zakon o državnem tožilstvu. Sredstva in druge pogoje za delo državnih tožilstev zagotavlja Republika Slovenija (3. v zvezi z 2. odstavkom 5. člena ZDT). Varuh človekovih pravic pa ugotavlja, da prejme letno daleč največ pobud prav s področja pravosodja in to predvsem v povezavi s sodnimi postopki.

Ne glede na navedeno samostojnost njihovo delo ni popolnoma neodvisno od celotnega pravnega reda, kateremu se morajo podrejati vsi ljudje na območju Republike Slovenije. Zakonsko podlago za politično odgovornost dajejo predvsem naslednja določila: državnotožilski red predpiše minister, pristojen za pravosodje na predlog generalnega državnega tožilca Republike Slovenije. Za uporabo državnotožilskega reda sprejema minister, pristojen za pravosodje, po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca, obvezna navodila in neobvezne razlage, ki se objavijo v notranjem tožilskem glasilu in pošljejo državnim tožilstvom (4. v povezavi s 3. odstavkom 7. člena ZDT). Državnotožilski red pa med drugim vsebuje tudi zelo pomembne določbe, ki se nanašajo na notranjo ureditev državnih tožilstev, dodeljevanje in odvzem zadev državnim tožilcem, pravila pisarniškega poslovanja, vodenje vpisnikov in imenikov ter evidenc, poslovanje v zadevah državnotožilske uprave , obveščanje ministrstva, pristojnega za pravosodje , pravila o izvajanju in nadzoru materialnega in finančnega poslovanja, pravila o rednem opravljanju zadev in poročanju, pravila o vodenju statistike in druga vprašanja v zvezi z notranjim poslovanjem državnih tožilstev. Po 10a. členu ZDT generalni državni tožilec v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, izda podrobnejše navodilo za organizacijo in delo posebne skupine. Po 10b. členu potrebno število mest državnih tožilcev v skupini določi na predlog generalnega državnega tožilca minister, pristojen za pravosodje. Če narekujejo okoliščine, v katerih bi bilo ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje funkcij državnega tožilstva, zlasti zaradi izredno povečane delovne obremenitve ali odprave večjih zaostankov pri delu, sme po 36. členu ZDT generalni državni tožilec odrediti premestitev državnih tožilcev. Po 55a. členu ZDT se lahko generalni državni tožilec odloči, da se posamezne zadeve ali pravni problemi obravnavajo v obliki kolegijskega dela, po 55b. členu ZDT pa lahko minister, pristojen za pravosodje zahteva, da se na kolegijih državnih tožilstev obravnavajo načelna vprašanja državnotožilske uprave ali njenega nadzora. Po drugem odstavku 61. člena ZDT lahko minister, pristojen za pravosodje v zvezi z izvrševanjem svojih pristojnosti zahteva, da mu državna tožilstva poročajo o zadevah, ki jih obravnavajo. Po 64. členu ZDT daje generalni državni tožilec splošna navodila za ravnanje državnih tožilcev, ki se nanašajo na enotno uporabo zakona pri državnih tožilstvih in na izenačevanje politike pregona. Pri opravljanju pravosodnega nadzora lahko po 66č. členu ZDT izvršujejo vpogled v spise, vpisnike in drugo dokumentacijo državnega tožilstva uradniki ministrstva, pristojnega za pravosodje, na podlagi pooblastila, ki jim ga izda minister, v navzočnosti vodje državnega tožilstva oziroma skupine ali državnega tožilca, ki ga vodja za to pooblasti. Pri opravljanju tega dela so uradniki ministrstva dolžni varovati tajnost vseh pridobljenih podatkov. Posredujejo jih lahko le ministrstvu ali drugim državnim organom, ki imajo z zakonom določeno pristojnost za njihovo uporabo. Sodišče oziroma Državni zbor Republike Slovenije lahko zahteva listine iz prejšnjega odstavka na vpogled, kolikor se nanašajo na predmet kazenskega postopka oziroma na parlamentarno preiskavo.

Predsednik vlade vodi in usmerja delo vlade, skrbi za enotnost politične in upravne usmeritve vlade, usklajuje delo ministrov, predstavlja vlado ter sklicuje in vodi njene seje. Ministrom lahko daje obvezujoče napotke v zvezi z nalogami, ki izhajajo iz usmeritev vlade in so pomembne za delo posameznih ministrov. Ministri morajo obveščati vlado o vseh vprašanjih, ki so pomembna za določanje in izvajanje vladne politike (14. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije). Generalnega državnega tožilca imenuje Državni zbor na predlog Vlade RS (17. člen ZDT).

Določbe kažejo, da si predsednik vlade, minister, pristojen za pravosodje in generalni državni tožilec delijo najpomembnejše naloge glede delovanja državnega tožilstva, zaradi česar prevzemajo tudi največjo politično odgovornost.

Vsi pravni instituti so rezultat posameznih ali skupinskih političnih odločitev; tako tudi vsa ravnanja, ki so na voljo ministrstvu za pravosodje in tožilstvu. Ne/učinkovitost pravnih institutov pa povratno učinkuje na politiko in njene odločitve. Od parlamentarnih postopkov se odgovornost za učinkovitost delovanja nadalje prenaša na vlado in v primeru tožilstva, na ministrstvo, pristojno za pravosodje in Vrhovno državno tožilstvo. Glede na zgoraj navedena določila ima ministrstvo za pravosodje dovolj velika pooblastila za nadzor dela nad tožilstvom, pa do sedaj ni bistveno ukrepalo.

Pojav najbolj razvpitih gospodarskih zadev vsekakor priča in zahteva, da se spremeni 10. člen ZDT, ki določa, da se pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije ustanovi skupina državnih tožilcev za posebne zadeve zgolj za pregon storilcev kaznivih dejanj s področja organiziranega kriminala, ne pa tudi nekaterih gospodarskih zadev , ki lahko po težavnosti odkrivanja in preganjanja prekašajo težavnost nekaterih kaznivih dejanj s področja organiziranega kriminala. Odgovorni nosilci javnih funkcij so se do tega problematičnega in zahtevnega področja do sedaj obnašali bolj ali manj ignorantsko, na kar kaže tudi število odkritih krivcev in višina povračil oškodovancem s področja gospodarskega kriminala.

Vsa omenjena določila, kakor tudi določbe o strokovnem nadzoru in nadzorstvenih pritožbah naj bi na prvi pogled zagotavljale, da se nepravilnosti ne bi smele dogajati. Pretekli dogodki, ki so se zgodili v okviru odmevnejših zadev pa kažejo, da pravila, še bolj pa njihovo izvrševanje, ni dovolj učinkovito in ne omogoča pravočasnega zaznavanja težav, ki se pojavljajo pri delovanju državnega tožilstva. Ne/vodenje in hitrost vodenja postopkov v primeru SIB banke, Oriona, Zbiljskega gaja, Rdečega križa ter drugih primerov, kaže na nezadovoljivo sistemsko rešitev ukvarjanja s takšnimi področji. Največ težav in nepravilnosti, ki se dogajajo v okviru državnega tožilstva poznajo sami državni tožilci. Ti pa za razkrivanje nepravilnosti nimajo na voljo ustreznih institutov in postopka, ki bi zagotavljal njihovo zaščito pred kakršnimikoli negativnimi povračili s strani predstojnika organa, delodajalca ali drugih oseb . Zaščita človekovih pravic si zasluži največjo zaščito, zato odločitev sodišča (ki navadno sledi dolgoletnim postopkom) o oprostitvi obdolženca ali zavrnitvi obtožbe, nikakor ni zadovoljiva rešitev. Udeležencem v postopkih ni omogočena seznanitev s splošnimi navodili za ravnanje državnih tožilcev, ki se nanašajo na enotno uporabo zakona in z obveznimi splošnimi navodili za ravnanje državnih tožilcev in državnega tožilstva (64. člen ZDT), čeprav imajo lahko ta navodila eksterne učinke z vplivom na druge udeležence v postopku .
Učinkovite pritožbene poti, učinkovit nadzor nad delom institucij, ki tako ali drugače s svojim ravnanjem posegajo v človekove pravice in učinkoviti disciplinski postopki so nujni takrat, ko se poraja dvom o zakonitem, korektnem in pravilnem delu. Če gredo stvari po napačni poti, je treba ljudem zagotoviti možnost, da lahko zahtevajo preverjanje svojih trditev o spornem ravnanju posameznikov in institucij. Če tega ni, je vladavina prava za posameznika le črka na papirju. 0 tem je prepričan namestnik varuha človekovih pravic Aleš Butala (časnik Delo, 13. 9. 2004), ki je v zvezi z nadzorom dela pravosodnih organov v najširšem smislu, potem ko so v javnosti izbruhnile nekatere afere izrazil mnenje, da je zunanji nadzor včasih upravičen, čemur se državni svet popolnoma pridružuje. Vsak od nadzornih sistemov ima urejene pritožbene poti, nadzorne mehanizme in disciplinske postopke, vprašanje je le, kako so ti učinkoviti.

Sistem nadzora nad delom se mora na podlagi zakonodajne ravni šele udejanjiti tudi v praksi. Eno je ureditev na normativni ravni, drugo je njeno izvajanje. Preiskava naj poda odgovore na naslednja eksemplifikativno našteta področja:

- zagotovitev učinkovitega pregleda nad osnovami za pregon/odstop od pregona,
- ustreznost sedanjih mehanizmov nadzora,
- način vodenja postopkov (učinkovitost sistema opozarjanja pred zastaranjem primerov, sistem ravnanja z dokazi, prednostno obravnavanje/zavlačevanje primerov, opozarjanje na napake tožilcev, protekcija nekaterih tožilcev, posameznikov in podjetij, kriminalizacija nedolžnih posameznikov oziroma oprostitev oseb, ki so oproščene predvsem zaradi dela tožilca ),
- ustreznost in zapolnjenost delovnih mest na tožilstvih, razpoložljivost višine sredstev za uspešno delo ipd.

Če tožilec slabo vodi postopek pregona, je lahko dolgotrajen ali zelo kratek. Prav nepristransko, pošteno in kakovostno sodelovanje v postopku vseh strani, brez nepotrebnega odlašanja pa je tisto, kar javnost in posamezniki utemeljeno pričakujejo. Nepravilnosti se ne pojavljajo, če je v prvi vrsti vodja tožilstva pozoren na to, da tožilci skrbno, vestno in odgovorno opravljajo svoje delo, kar se od njih tudi pričakuje. Nadzor ne bi smel biti posebej zapleten, saj že vpogled v vpisnike pokaže, kaj se dogaja s spisom, ki je bil tožilcu dodeljen. Če je torej tožilcu uspelo v omari imeti več sto nerešenih spisov, gre del odgovornosti pripisati tistemu, ki nadzor opravlja, to pa je v prvi vrsti prvi vodja tožilstva. Le ta ima na voljo institut premestitve če to narekujejo okoliščine, v katerih bi bilo ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje funkcij državnega tožilstva, zlasti zaradi izredno povečane delovne obremenitve ali odprave večjih zaostankov pri delu. V primeru Železnik te določbe generalni državni tožilec očitno ni uporabil. Državni svet meni, da predvsem zaradi tega, ker ni zagotovljena ustrezna evidenca, ki bi omogočala opozarjanje na takšne primere. Če le ta obstaja, pa je odgovornost še toliko večja.

Že sum je dovolj, da se zaščiti ne samo pravosodni sistem v celoti, pač pa tudi vsakega posameznika pred nezakonitim delovanjem državnega organa. Posameznikom bi morali omogočiti, da lahko opozorijo na napake tožilca, predlagajo uvebo disciplinskega postopka, zamenjavo tožilca, če bi tožilec slabo vodil pregon (t.i. mali processus, mali postulo) ali mu pomagajo v smislu stranske intervencije (t.i. amicus curiae - prijatelj sodišča). Državni svet verjame, da bodo institucije, tudi z novimi vodji po volitvah v državni zbor, zmogle zaščititi temeljne vrednote demokratične ureditve naše družbe in zaščititi tudi večino državnih tožilcev, ki delajo ali bi hoteli delati drugače. Z večanjem zavedanja o pomenu človekovih pravic je še toliko bolj pomembno, da so znotraj vsakega sistema učinkovito urejene pritožbene in nadzorne poti, ker brez tega ni učinkovitega uveljavljanja in zavarovanja teh pravic. Te poti bodo dobro urejene takrat, ko bodo ljudje imeli zaupanje vanj. Dokler pa bo prevladujoč vtis, da cehovstvo onemogoča, da bi posameznik v razumnem roku prišel do poštenega rezultata, toliko časa najverjetneje ne bomo imeli odgovora niti na zgoraj omenjene primere.

Državni svet zahteva uvedbo parlamentarne preiskave, ki naj ugotovi organizacijske, sistemske pomanjkljivosti, pomanjkljivosti nadzorstvenih mehanizmov nad delom tožilstva in v okviru tožilstva, njegovimi kadri in sredstvi ter prispeva k temu, da bo možen učinkovit pregon tam, kjer je potreben in čim bolj hitro odpravo dejanj, ki škodijo Republiki Sloveniji in njenim državljanom.

Za poročevalca je bil določen Jože Ilc.