Državni svet Republike Slovenije je na 12. seji 10. 12. 2008, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) ter na podlagi posveta z naslovom Kako gospodarno upravljati z lastniškimi deleži države v podjetjih?, sprejel naslednje
S K L E P E :
Državni svet je 1. 7. 2008 organiziral posvet Kako gospodarno upravljati z lastniškimi deleži države v podjetjih, na katerem so bili soočeni različni pogledi povabljenih strokovnjakov o pomenu gospodarnega upravljanja z lastniškimi deleži podjetij v državni lasti.
Prehod v tržni ekonomski sistem in uvedba splošnega koncepta zasebne lastnine je Sloveniji v procesu lastninjenja poleg zasebnih podjetij prinesel tudi državni banki, zavarovalnice v lasti države, podjetja v energetskem sektorju ter paradržavni Kapitalsko družbo in Slovensko odškodninsko družbo z velikimi lastniškimi deleži v vseh pomembnejših slovenskih podjetjih.
Vlada Republike Slovenije je v okviru gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji sprejela ukrepe za postopen umik države iz gospodarstva in usklajeno privatizacijo največjih gospodarskih družb v lasti države. Zato so v ta program prodaje finančnega premoženja države vključene vse kapitalske naložbe, ki so primerne za prodajo, saj mora biti dana možnost, da se ob ugodni tržni situaciji prodajo. V družbah, ki so za državo strateškega pomena je delež za prodajo ali drugo razpolaganje omejen tako, da država tudi po privatizaciji ohrani odločujoč vpliv.
Z ekonomskega vidika privatizacija ni cilj, ampak sredstvo, kako povečati učinkovitost podjetij in gospodarstva kot celote. S političnega vidika pa je mnogokrat prav obratno - privatizacija je cilj, da konkurenčna politična opcija po prevzemu oblasti izgubi del svojega političnega vpliva. S tega vidika je treba razumeti politične procese in razprave v zvezi s privatizacijo. Srčno zagovarjanje privatizacije na eni strani, na drugi pa žolčno nasprotovanje. Nasprotovanje privatizaciji je lahko zelo hvaležen poligon v razpravah, kjer se poklicani povzdignejo v varuha nacionalnega interesa.
Nekatere države EU imajo v lasti okoli 5 odstotkov vrednosti domačih podjetij, medtem ko je v Sloveniji ta delež bistveno višji (23%). Po tem podatku se Slovenija uvršča na drugo mesto ( za Litvo ) v EU, na nasprotni strani lestvice pa se znajde, ko gre za odstotek lastništva tujih vlagateljev v domačih delnicah, ki je v Sloveniji drugi najnižji med vsemi državami EU. Upoštevajoč te podatke je težko pristati na trditve o divjih razprodajah državne srebrnine tujcem, saj država posredno ali neposredno še vedno kontrolira večino večjih slovenskih podjetij. Ve pa se ,da se število podjetij z državno lastnino, še posebej državnih skladov, naglo povečuje. Med desetimi največjimi podjetji na svetu po tržni kapitalizaciji jih je bilo leta 2007 kar pet v državni lasti. Ta proces je v letu 2008 dosegel neslutene razsežnosti.
Ob vprašanju primernega deleža tujega lastništva se je potrebno zavedati, da prodaje domačih podjetij pomenijo tudi odlivanje dobička iz države, ki prodaja svoje premoženje. Na Irskem, ki velja za uspešno državo, ta odliv v tujino dosega blizu 20 % BDP, kar pomeni, da stopnja razvitosti posameznega Irca ni 140, ampak 120 v primerjavi z EU.
Dejstvo je, da nekatera podjetja v državni lasti dobro poslujejo. Največje družbe iz prve kotacije Ljubljanske borze (večinoma ima država v njih pomemben lastniški delež) so tako v zadnjih letih povečale dobiček za okoli 15 odstotkov letno, kar je vsekakor zelo dober rezultat. Vendarle pa ne bi mogli trditi, da je to posledica dobrega upravljanja s strani države, pač pa v prvi vrsti izkoriščanja rasti na ciljnih trgih podjetij (predvsem jugovzhodna in vzhodna Evropa). Poleg tega pa je pomembno, da visok delež državne lastnine ne vpliva samo na uspeh podjetja, kjer je država pomembnejši lastnik, ampak se širi na celotno gospodarstvo.
Privatizacija ni enostaven in lahek proces. Medtem ko so strokovne priprave in postopki relativno enostavni, pa so politični procesi, ki tečejo vzporedno s tem, zelo kompleksni in negotovi. Iz smernic, ki jih je izdal OECD za upravljanje podjetij v državni lasti izhaja, da vsebinsko osnovo za upravljanje podjetij v državni lasti predstavlja kombinacija socialnih, gospodarskih in strateških interesov. Globalizacija trgov, tehnološke spremembe in deregulacija monopolnih trgov silijo v prilagoditev in restrukturiranje sektorja državnega lastništva.
Pomembna naloga države pri izvajanju njene lastniške funkcije je v tem, da se izogne nepotrebnemu političnemu vpletanju v upravljanje podjetij ter da zagotovi enake pogoje delovanja na trgih, kjer privatna podjetja lahko konkurirajo tistim, ki so v lasti države s tem, da vlade ne izkrivljajo konkurence z uporabo svojih regulatornih ali nadzornih moči. Država naj bi izvajala lastniško funkcijo v skladu z javno razkrito lastniško politiko. Upravljanje državnega lastništva na profesionalen in odgovoren način vodi do bolj zdrave, bolj konkurenčne, bolj transparentne družbe. Če želi država dobro izvajati svoje lastniške dolžnosti, lahko pri tem uporablja tudi orodja privatnega sektorja. Področje gospodarjenja velja namreč razumeti tako na ravni upravljanja s tem delom premoženja, kot tudi gospodarno odprodajo lastniških deležev, ko je odločitev o prodaji sprejeta. So podjetja, kjer je vključevanje v globalizirane sisteme preživetvena ali vsaj razvojna nuja. In v takih primerih je pomembno vprašanje načina, kako, pod kakšnimi pogoji izvesti prodajo državnega deleža.
Eno ključnih vprašanj je, kdo bi bil dober profesionalni upravljavec državnega premoženja v Sloveniji danes. Bistveni pogoj za to bi bilo nekonfliktnost interesov z drugimi gospodarskimi družbami kakor tudi s politično in državno upravno strukturo. Morda bi bila za tako vlogo primerna pred kratkim oblikovana Slovenska izvozna in razvojna banka, ki ima na področju upravljanja premoženja za državo že dolgoletne izkušnje.
Čeprav se je moč delno strinjati z obče razglašeno tezo o tem, da je državno lastništvo manj učinkovito od zasebnega lastništva pa nekateri primeri kažejo, da država ni nujno slab lastnik, nasprotno - je lahko izredno dober lastnik, če upošteva in razume parametre in zahteve globalizirane ekonomije.
Pri kriteriju uspešnosti prodaje je treba upoštevati več vidikov in se pri tem vprašati ali je to dosežena cena, obveznosti novega lastnika, da vlaga v nova znanja,tehnologijo in zagotovi ali vsaj ohrani delovna mesta.
Predvsem pa se je potrebno sporazumeti in najti odgovor na bistveno vprašanje: kaj je cilj države kot lastnice? Ali je to povečevanje dobička in vrednosti podjetja, ohranitev delovnih mest, kontrola konkurenčnosti in trga oz. zagotavljanje konkurenčnosti, prenos tehnologij, znanj in sposobnosti? Glede teh pomembnih vprašanj je potrebna jasna definicija in strategija vlade, kaj storiti. Verjetno se dolgoročno država vsaj delno mora umakniti iz podjetij, pri čemer pri ključnih podjetjih, ki bodo tako definirana, zadrži odločujoče deleže, kratkoročno pa bi odločitev morala iti v smeri profesionalizacije uprav in nadzornih svetov.
Država bo zagotovo še dolgo ostala pomemben dejavnik v gospodarstvu in sicer kot dobro obveščeni in pooblaščeni udeleženec v gospodarstvu. Država oz. vlada ima izbor, bodisi da sodeluje z dejavniki trga ali pa ne, vendar bo v tem primeru po vsej verjetnosti borbo proti njim izgubila. Vseeno pa je država oz. vlada tista, ki odloča o tem, kateri so glavni strateški oporniki nacionalnega gospodarstva. Te odgovornosti ji ne more odvzeti nihče.
V večini primerov ni razlogov, ki bi utemeljevali potrebo da država še naprej aktivno upravlja s podjetji. Prav tako pa naj bi se ne brez utemeljenih razlogov in natančne analize panično umikala iz lastništva, ker bo seveda s tem dosegla nekaj, kar ne želi, torej slabše donose. Primer podjetij kot je npr. Krka kažejo, da bi država težko z direktnimi finančnimi naložbami v tujini ali na razpršenih trgih dosegala bistveno boljše donose. Seveda pa ni razloga, da mora država imenovati svoje predstavnike v nadzorne svete takih podjetij, saj je možen dogovor o tem, da se izda neko preferenčno delnico, za katero se zahteva določen donos. Ta donos mora biti mednarodno primerljiv, za kar obstajajo referenčne obrestne mere in podobni instrumenti.
Vloga KAD-a in SOD-a se mora v bodoče temeljito spremeniti in nanju ne računati kot na lastnika, preko katerega država udejanja svojo politiko ali svoj nacionalni oz. strateški interes. Če se pristane na tezo, da KAD ostane portfeljski upravljavec premoženja, kot tipično profesionalna finančna inštitucija, pa se lastništvo tega dela državnega premoženja prenese na ZPIZ. Ob tem se imenuje nadzorni svet, v katerem so predstavniki države, centralne banke in ZPIZ-a. Premoženje oz. doseženi donosi ne postanejo del splošne bilance ampak kapitalski del bilance ZPIZ-a, kar pomeni, da ne more priti do neposrednega pretakanja teh donosov v pokojnine oz. v tekočo porabo ZPIZ-a. S to operacijo bi vrnili nekaj tistega, kar je bilo prej družbeno nazaj v prvotno funkcijo, tako da bi ta kapital dobil neko družbeno vrednost.
Na področju gospodarske infrastrukture in finančnega sistema je težko najti državo v svetu, ki bi ta sistema razprodala ali opustila. Zato je pomembno, da se v nekaterih finančnih inštitucijah kontrolni deleži obdržijo, pri čemer ni nujno, da država svojo udeležbo izvaja aktivno. Energetika ali vsaj nekateri njeni deli so tipičen primer, kjer je nujno, da ostanejo pod kontrolo države, prav tako to velja za nekatere segmente prometne infrastrukture, kjer bo Slovenija morala sprejeti nekaj strateških in dolgoročnih odločitev kako naprej.
