Zapisnik 23. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije

23. izredna seja Državnega sveta je bila v torek, 26. 10. 2010

Predsednik je pričel 23. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in prvega odstavka 32. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije.

Seja se je začela ob 14. uri in zaključila ob 16.35.

Opravičili so se:

• Vincenc Otoničar,
• Alojz Kovšca,
• Branimir Štrukelj,
• mag. Stojan Binder,
• Boris Popovič.

Na sejo so bili vabljeni:

• Majda Širca, ministrica za kulturo (k 1. točki),
• Irma Pavlinič Krebs, ministrica za javno upravo (k 2. točki),
• dr. Franc Križanič, minister za finance (k predlagani razširitvi).

Seje so se udeležili:

• Majda Širca, ministrica za kulturo (k 1. točki),
• Vojko Stopar, generalni direktor Direktorata za medije na Ministrstvu za kulturo (k 1. točki),
• Matej Zavrl, višji svetovalec na Ministrstvu za kulturo (k 1. točki),
• Irma Pavlinič Krebs, ministrica za javno upravo (k 2. točki),
• Stane Cvelbar, generalni direktor Direktorata za investicije in nepremičnine na Ministrstvu za javno upravo (k 2. točki),
• Goran Šuler, sekretar na Ministrstvu za javno upravo (k 2. točki),
• Mateja Vraničar, državna sekretarka na Ministrstvu za finance (k predlagani razširitvi),
• Alenka Kovač Arh, generalna direktorica Direktorata za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov na Ministrstvu za finance (k predlagani razširitvi).

 

O sklicu seje je predsednik obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije gospoda dr. Pavla Gantarja in predsednika Vlade Republike Slovenije Boruta Pahorja.

* * *

S sklicem dne 25. 10. 2010 so svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:

1. Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-2)
2. Zakon o javnem nepremičninskem skladu Republike Slovenije (ZJNepS)

 

RAZŠIRITEV DNEVNEGA REDA

Svetniki so po elektronski pošti 26. 10. 2010 in na klop prejeli predlog Interesne skupine delodajalcev za razširitev dnevnega reda s predlogom za odložilni veto na

• Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1C).

Predsednik je svetnike in vabljene obvestil, da se na podlagi drugega odstavka 75.a člena Poslovnika Državnega sveta o uvrstitvi predloga za veto na dnevni red ne razpravlja in ne glasuje.

Glede na navedeno, je predsednik navzoče seznanil z naslednjim

DNEVNIM REDOM:

1. Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-2)
2. Zakon o javnem nepremičninskem skladu Republike Slovenije (ZJNepS)
3. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1C)

 

1. točka dnevnega reda: Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-2)

Državni zbor je zakon sprejel na 21. redni seji v sredo, 20. oktobra 2010 in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti.

Zahtevo za sklic izredne seje in predlog z obrazložitvijo za sprejem odložilnega veta skupine državnih svetnikov s prvopodpisanim Alojzem Kovšco so svetniki prejeli s sklicem 25. 10. 2010 in na klop.

Predlog za odložilni veto je obravnavala Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport. Poročilo so svetniki prejeli na klop. Prav tako so na klop prejeli predlog zahteve Državnega sveta za odložilni veto.

Predstavnik predlagateljev odložilnega veta Rajko Fajt je podal obrazložitev.

Predstavnica predlagatelja zakona Majda Širca, ministrica za kulturo je podala obrazložitev.

Poročevalec Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport Anton Peršak je podal stališče komisije.

V razpravi so sodelovali Drago Ščernjavič, Boris Šuštaršič, dr. Andrej Rus in prof. dr. Jože Mencinger.

Na dileme iz razprave je odgovorila Majda Širca, ministrica za kulturo.

Predsednik je predlagal v sprejem naslednji predlog zahteve za odložilni veto:

Državni svet Republike Slovenije je na 23. izredni seji 26. 10. 2010, ob obravnavi Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 21. seji 20. 10. 2010, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije, sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-2).

Obrazložitev:

Zakon, ki ga je Državni zbor sprejel na 21. redni seji 20. 10. 2010, naj bi v zakonsko ureditev vnesel bistvene pravno-sistemske spremembe, zlasti v povezavi s statusnim položajem RTV Slovenija, ki po veljavni zakonodaji deluje kot javni zavod, po novi ureditvi pa naj bi delovala kot pravna oseba javnega prava, vendar v posebni, sui generis statusni obliki, ki sicer na sistemski ravni ni opredeljena. Ob takšni spremembi, ki že sama po sebi sproža pravno-sistemske pomisleke načelne narave, se Državnemu svetu zastavljajo dodatna vprašanja v povezavi z ugotovitvijo, da je vlada v okvir predlaganih rešitev, ki se nanašajo na delovanje in način upravljanja RTV Slovenija, neposredno prenesla tudi rešitve, ki so sicer značilne za delovanje in način upravljanja gospodarskih družb. Po mnenju Državnega sveta je takšen pristop, ki predlagano ureditev položaja RTV Slovenija na načelni ravni opira na javnopravni koncept, hkrati pa vanjo vgrajuje elemente in mehanizme, ki so značilni za upravljanje gospodarskih družb, neodgovoren predvsem do zaposlenih na RTV Slovenija, obenem pa prinaša vrsto vprašanj.

Državni svet opozarja na določena vprašanja in dileme glede razmerja med dejavnostmi in vsebinami zavoda javnega ter med dejavnostmi in vsebinami zavoda tržnega značaja. Zakon namreč omogoča privatizacijo zavoda, ker naj bi le-ta postal finančno avtonomna organizacija, ki ima tudi možnost odsvojitve premoženja RTV Slovenija.

Državni svet ocenjuje, da je status "dvoživke" problematičen, ker to pomeni, da bi se v istih programih izmenjavale nekomercialne ("javne") in komercialne ("tržne") vsebine (oddaje), kar bo povzročalo nelojalno konkurenco znotraj same hiše. Nekomercialni programi (kulturni, izobraževalni, znanstveni ipd.) se bodo morali umikati komercialnim v manj privlačne termine (popoldan in pozno zvečer, kar se dogaja že sedaj). Posledično bo konkurenčnost povzročila konflikt tudi med zaposlenimi, saj bo sodelovanje pri nastajanju komercialnega programa privlačnejše (npr. popularnost, materialne koristi ipd.).

Državni svet se zaveda, da komercialni oziroma tržni program obstaja na RTV Slovenija že sedaj, in opozarja, da že izriva nekomercialne vsebine. Novi zakon pa bo to povsem legitimiral in legaliziral. Prišlo bo tudi do prelivanja sredstev iz naročnine v tržni del, saj bo šlo za iste prostore, isto tehniko in v veliki meri iste ljudi.

Državni svet ugotavlja, da sprejeti Zakon o RTV Slovenija omogoča in spodbuja izvajanje komercialne dejavnosti v škodo javne službe. Dobiček RTV Slovenije iz komercialne dejavnosti namreč ne bi bil namenjen le izvajanju javne službe, kot to velja drugod po svetu v urejenih državah, temveč bi si dobiček iz komercialne dejavnosti lahko delili uprava, nadzorni in strokovni svet ter zaposleni. Državni svet meni, da RTV Slovenija s tem zakonom tudi pravno postaja profitna organizacija, zaradi česar je zakon v nasprotju z javnim interesom, ker omogoča izvajanje komercialne dejavnosti v škodo javne službe in je tako v neskladju z namenom ustanovitve javnega zavoda RTV Slovenija in tudi njegovega financiranja z javnimi sredstvi.

Državni svet meni, da so pomembne spremembe statusa zaposlenih na RTV Slovenija, ki so sicer z novo sistemsko plačno zakonodajo postali javni uslužbenci, s čimer se je njihov plačno-pravni položaj ustrezno izboljšal in postal preglednejši. S predlaganimi spremembami pa bodo prešli pod zavodsko kolektivno pogodbo, sklenjeno med upravo in reprezentativnimi sindikati. Zastavlja se vprašanje, kdo bo zagotovil neboleč prehod v nov sistem oziroma omogočil zaposlenim, da ohranijo pravice in odgovornosti v zvezi s svojim delovnopravnim statusom in ustrezne pogoje za strokovno izpopolnjevanje ter napredovanje.

Po mnenju Državnega sveta ne gre prezreti členov zakona, ki predvidevajo, da bo RTV Slovenija zagotavljala širok nabor vsebin, programov in storitev ter kakovostno in raznoliko ponudbo tudi pripadnikom narodnih skupnosti republik nekdanje Jugoslavije (Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov), kljub dejstvu, da niso ustavno določene manjšine. Takšno specifično omenjanje narodnih skupnosti prinaša več vprašanj, od tega, kje se bodo zagotovila sredstva in kadri za posamezna uredništva, do tega, da se bodo pojavile tudi katere druge neimenovane narodne skupnosti, ki bodo želele enake pravice tudi zase. Ob navedenem se zastavlja vprašanje, ali takšen predlog v razmerju do v Ustavi RS priznanih avtohtonih narodnih skupnosti predstavlja sorazmeren ukrep do njihovega položaja in uveljavljenih pravic.

Državni svet opozarja tudi na vprašanje sestave Sveta in imenovanja članov Sveta. Predlagatelj zakona je v obrazložitvi zakona navedel, da bo imela civilna družba odločilen vpliv na delovanje RTV Slovenija. Državnemu svetu se ob tem zastavlja vprašanje, ali takšen predlog zagotavlja pluralnost medijskega prostora, ustrezno obveščanje, oblikovanje kritičnega, pozitivnega in kulturnega javnega mnenja in ali bo takšna sestava tudi dejansko zagotavljala neodvisnost od politike. Po mnenju Državnega sveta je ta neodvisnost zgolj navidezna, če pogledamo določilo imenovanja članov Sveta.

Zaradi vsega navedenega, še posebej pa zaradi povsem neustrezne in nedorečene "sui generis" ureditve RTV Slovenije, Državni svet predlaga, da Državni zbor ponovno odloča o Zakonu o Radioteleviziji Slovenija.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Rajko Fajt.

Predlagana zahteva NI BILA SPREJETA (33 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 13 jih je glasovalo za, 18 jih je bilo proti).

 

2. točka dnevnega reda: Zakon o javnem nepremičninskem skladu Republike Slovenije (ZJNepS)

Državni zbor je zakon sprejel na 21. redni seji v sredo, 20. oktobra 2010 in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti.

Zahtevo za sklic izredne seje in predlog z obrazložitvijo za sprejem odložilnega veta skupine državnih svetnikov s prvopodpisanim Rastislavom Jožetom Revnom so svetniki prejeli s sklicem 25. 10. 2010 in na klop.

Predlog za odložilni veto je obravnavala Komisija za državno ureditev. Poročilo komisije so svetniki prejeli na klop. Prav tako so na klop prejeli predlog zahteve Državnega sveta za odložilni veto.

Prvopodpisani predlagatelj odložilnega veta Rastislav Jože Reven je podal obrazložitev.

Predstavnica predlagatelja zakona Irma Pavlinič Krebs, ministrica za javno upravo je podala obrazložitev.

Predsednik Komisije za državno ureditev Bogomir Vnučec je podal stališče komisije.

V razpravi so sodelovali Drago Ščernjavič, Peter Požun, Boris Šuštaršič in dr. Andrej Rus.

Na dileme iz razprave je odgovorila Irma Pavlinič Krebs, ministrica za javno upravo.

Predsednik je predlagal v sprejem naslednji predlog zahteve za odložilni veto:

Državni svet Republike Slovenije je na 23. izredni seji 26. 10. 2010, ob obravnavi Zakona o javnem nepremičninskem skladu Republike Slovenije (ZJNepS), ki ga je Državni zbor sprejel na 21. redni seji 21. oktobra 2010, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o javnem nepremičninskem skladu Republike Slovenije (ZJNepS).

Obrazložitev:

Državni svet meni, da zakon obravnava gospodarjenje in transparentno upravljanje s stvarnim premoženjem zgolj na deklarativni ravni. Z ustanovitvijo nove osebe javnega prava bo Republika Slovenija zgolj navidezno učinkovito in transparentno upravljala z državnim nepremičnim premoženjem in to s povečanjem centralizacije.

Ob tem Državni svet dodaja, da je pravno vprašljiv nomotehnični pristop k ureditvi upravljanja s stvarnim premoženjem države na način, da se določena materija, ki bi morala biti urejena sistemsko na enem mestu, ureja v več zakonih. Zakoni se množijo, to prinaša velike težave in je povsem v nasprotju z sprejeto Resolucijo o normativni dejavnosti.

Državni svet opozarja na vprašljivost pristopa in prakso Vlade glede ustanavljanja novih oseb javnega prava v razmerju do varčevanja v javnem sektorju ter rušenja socialnega dialoga v okviru sistema plač in odpravljanja plačnega nesorazmerja v javnem sektorju. To pa poteka v času, ko bi bilo nujno sprejemati protikrizne ukrepe.

Ustanavljanje novih oseb javnega prava postaja v tem mandatu že precej opazen trend. Z ustanovitvijo nove osebe javnega prava je potrebno zagotoviti tudi kadrovske rešitve ter prostorske zmogljivosti za njeno delovanje. Državni svet meni, da takšna rešitev ni prava, še posebej ne v času, ko bi bilo potrebno sprejemati protikrizne ukrepe ter ko Vlada in Ministrstvo za javno upravo govorita o varčevanju v javnem sektorju.

V luči dosedanjega delovanja Vlade v okviru razpolaganja s stvarnim premoženjem Republike Slovenije Državni svet opozarja na velik razkorak med besedami in dejanji Vlade. V prvem četrtletju letos smo v medijih zasledili številne informacije glede prodaje nepremičnin s strani Vlade. Spomnimo se prodaje stavbe mestne otroške bolnišnice v Ljubljani, in to za nerazumno nizko postavljeno ceno. V tem obdobju smo se tudi veliko ukvarjali z vprašanji najemnin, ki jih Vlada in njene službe ter drugi državni organi plačujejo za najem prostorov. Za nove prostore NPU bo država na letni ravni plačevala najemnino v višini 1,6 milijona evrov, hkrati pa namerava za ceno, bistveno nižjo od realne, prodati mestno otroško bolnišnico. Najemnina in stroški za upravljanje stavbe za na novo najete prostore Komisije za preprečevanje korupcije (prej je bila ta Komisija v državnih prostorih, torej ni plačevala najemnine) znašajo 37 tisoč evrov na mesec za 24 zaposlenih funkcionarjev in uslužbencev oziroma 440 tisoč evrov na leto. Najemnik teh prostorov bi lahko z zneskom za enoletno najemnino z lahkoto kupil prostore, ki jih najema.

Državni svet dodatno poudarja, da ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi narekovali nujnost sprejetja ukrepa prenosa lastninske pravice Republike Slovenije na centralni javni sklad, osebo javnega prava. Po mnenju Državnega sveta je z vidika stroškov, ki bodo obremenili davkoplačevalce, nerazumna ureditev, po kateri se bo dolgotrajno vzpostavljala centralna evidenca nepremičnin oziroma njihovo evidentiranje kot osnovna predpogoja za operativno delovanje javnega sklada ter domnevno gospodarnejše in preglednejše ravnanje z nepremičninami. S pričetkom delovanja osebe javnega prava se bo izvedel obsežen prehod lastništva nepremičnin v lasti Republike Slovenije na centralizirani javni sklad. Ob upoštevanju predlaganih sprememb Zakona o zemljiški knjigi bodo skrbniki za zemljiško knjižne vpise postali notarji. Ob tako obsežnem prehodu lastništva nepremičnin v lasti Republike Slovenije na javni sklad bo to na eni strani pomenilo nerazumno visoke stroške, ki bodo bremenili davkoplačevalce ter na drugi strani izjemno visoke zaslužke notarjev, ki jim bodo podeljeni privilegiji za opravljanje novih nalog.

Državni svet meni, da se s predlaganim načinom ne opredeljuje odgovornosti za upravljanje s premoženjem sklada, kar vzbuja dodaten dvom v to, da se resno želi vzpostaviti racionalnost, preglednost ter strokovnost in kvaliteto storitev, kar tudi ne odpravlja nevarnosti možnih malverzacij s premoženjem javnega sklada.

* * *

Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Rastislav Jože Reven.

Predlagana zahteva NI BILA SPREJETA (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 13 jih je glasovalo za, 14 jih je bilo proti).

 

3. točka dnevnega reda: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1C

Državni zbor je zakon sprejel na 21. redni seji v torek, 19. oktobra 2010 in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti.

Predlog Interesne skupine delodajalcev za razširitev dnevnega reda izredne seje Državnega sveta in predlog z obrazložitvijo za sprejem odložilnega veta so svetniki prejeli po elektronski pošti 26. 10. 2010 in na klop.

Svetniki so na klop prejeli tudi predlog zahteve Državnega sveta za odložilni veto.

Predstavnik predlagateljev odložilnega veta Borut Meh je podal obrazložitev.

Predstavnica predlagatelja zakona Mateja Vraničar, državna sekretarka na Ministrstvu za finance je podala obrazložitev.

V razpravi so sodelovali Borut Meh, Jože Korže, Branko Majes, Bojan Papič in Drago Žura.

Na dileme iz razprave je odgovorila Mateja Vraničar, državna sekretarka na Ministrstvu za finance.

Predsednik je predlagal v sprejem naslednji predlog zahteve za odložilni veto:

Državni svet Republike Slovenije je na 23. izredni seji 26. 10. 2010, ob obravnavi Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 21. seji 19. 10. 2010, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije, sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1C).

Obrazložitev:

Državni svet ugotavlja, da je bil zakonski predlog obravnavan po skrajšanem zakonodajnem postopku, pri čemer pa se ne more strinjati, da gre pri teh spremembah in dopolnitvah zakona poleg prenosa direktiv samo še za manjše in manj zahtevne uskladitve zakona.

Prav tako Državni svet ugotavlja, da se tudi v primeru priprave tega predloga zakona kaže pristop, ko država prenaša svoje pristojnosti in ne samo odgovornosti na gospodarske subjekte, ker njene institucije, predvsem institucije nadzora, ne delujejo dovolj učinkovito.

Sedaj veljavni prvi odstavek 76.b člena Zakona o davku na dodano vrednost določa solidarno odgovornost davčnega zavezanca za plačilo DDV njegovega partnerja pri konkretnem poslu, ki naj bi se namenoma izogibal plačilu DDV, če bi se davčnemu zavezancu lahko očitalo/dokazalo, da je pri tem konkretnem poslu vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

Besedilo 76.b člena ZDDV-1 (solidarna odgovornost za plačilo DDV) se glasi:

(1) Vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu je bila opravljena dobava blaga ali storitev, je solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

(2) Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, lahko davčnega zavezanca, kateremu je opravljena dobava, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

(3) Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem, ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.

V sprejeti noveli zakona se 27. člen glasi:

Prvi in drugi odstavek 76.b člena se spremenita tako, da se glasita:

»(1) Vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, je solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

(2) Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.«

Vlada je podala pavšalno, nesklepčno, vsebinsko pomanjkljivo obrazložitev, ki je tudi nasprotna sodni praksi Evropskega sodišča, in sicer:

"S tem členom se uporaba solidarne odgovornosti širi na vse davčne zavezance, identificirane za namene DDV v Sloveniji, če iz objektivnih razlogov izhaja, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Z navedeno spremembo bo možno solidarno odgovornost naložiti tudi dobavitelju blaga ali storitev v primeru, ko le-ta lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV na podlagi obvestila kupca, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil, vendar pa kupec svoje obveznosti iz naslova zmanjšanja odbitka DDV ni plačal v proračun."

S predlagano novelo bi Vlada dejansko dosegla, da je iz teksta predlaganega 27. člena razumeti, da nalaga davčnim zavezancem solidarno odgovornost za ves neplačani DDV davčnega zavezanca iz kateregakoli posla takega davčnega neplačnika, kar pa ne sledi iz namena obrazložitve.

Ni dvoma, da imajo davčne oblasti pravico in dolžnost uporabiti primerna sredstva za preprečevanje davčnih utaj. To pravico jim daje sodna praksa Evropskega sodišča tudi napram subjektom, ki niso s tem pridobivali neposredne materialne koristi, vendar le za zadevne transakcije, ne pa kar na počez, tako kot je to sedaj implementirano v slovenski zakonodaji.

Ureditev v sedanjem 76.b členu predvidoma povzema odločitev Evropskega sodišča v zadevi »Združeni zadevi C-439/04 in C-440/04 Axel Kittel proti državi Belgiji in država Belgija proti Recolta Recycling SPRL« (http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:62004J0439:SL:HTML), ki je odločilo (izrek):

»Kadar je dobava opravljena davčnemu zavezancu, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila zadevna transakcija del goljufije prodajalca, je treba člen 17 Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila 1995, razlagati tako, da nasprotuje predpisu nacionalnega prava, v skladu s katerim ničnost kupoprodajne pogodbe na podlagi določbe civilnega prava, ki to pogodbo razglasi za absolutno nično kot nasprotno javnemu redu zaradi nedopustne podlage na strani prodajalca, povzroči izgubo pravice do odbitka davka, ki ga je plačal navedeni davčni zavezanec. Glede tega vprašanje, ali navedena ničnost izhaja iz utaje davka na dodano vrednost ali drugih goljufij, ni pomembno.
Nasprotno pa je naloga nacionalnega sodišča, da davčnemu zavezancu ne prizna pravice do odbitka, kadar se glede na objektivne elemente ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje davka na dodano vrednost.«
Evropsko sodišče je določilo mejo take odgovornosti pri davčni utaji na »odrek pravici do odbitka pri konkretnem poslu«, medtem, ko je slovenski zakonodajalec to implementiral kot »neomejeno solidarno odgovornost pri neplačilu davčne obveznosti«, kar pa je v nasprotju z citirano sodno odločbo kot delom evropskega prava. Neplačilo davčne obveznosti (npr. nezmožnost plačila zaradi nelikvidnosti) pa je druga kategorija, kot v sodbi predvidena »davčna utaja«. Za to kategorijo pozitivno slovensko pravo pozna izraz "davčna zatajitev". Že z obstoječo dikcijo je tako implementirana sodna odločba izdana v zadevi "davčne utaje/davčne zatajitve" razširjena " na neplačilo davčne obveznosti".
Davčna nedisciplina plačilno nesposobnih davčnih zavezancev je tako še zakonsko preložena na (še) likvidne davčne zavezance. Kar pa je izrecno v nasprotju s sodno prakso Evropskega sodišča, izraženi v zadeve Transport Service C 395/02, Recueil, str. I-1991, točka 26, kot je povzeto tudi v točki 49 v zadevi Združeni zadevi C-439/04 in C-440/04 Axel Kittel proti državi Belgiji in država Belgija proti Recolta Recycling SPRL v izreku, "da DDV, dolgovan za transakcije predhodnih ali naknadnih prodaj, ki se nanašajo na zadevno blago, nakazan državni blagajni ali ne, ne vpliva na pravico davčnega zavezanca do odbitka vstopnega DDV".
Davčni zavezanci so se že znašli v situaciji, ko je bil pri njih opravljen davčni inšpekcijski pregled, v katerem jim je bilo naloženo plačilo DDV, ki so ga upoštevali kot odbitni DDV pri nabavi določenega blaga ali storitve. DURS je namreč po preteku določenega (vsekakor nerazumno dolgega) časa odkrila, da določeni gospodarski subjekti/zavezanci za DDV sploh niso oddajali obračunov DDV, medtem ko so opravljali obdavčljiv promet. Davčnih inšpekcijskih pregledov pri teh zavezancih davčna uprava praviloma sploh ni opravila, saj ti gospodarski subjekti, ko jih je davčna uprava identificirala kot utajevalce,  niso več obstajali, nedosegljivi pa so bili tudi lastniki in odgovorne osebe teh gospodarskih subjektov. Vprašanje neplačanega DDV je davčna uprava rešila tako, da je poiskala kupce neplačujočih gospodarskih subjektov (subjektov, ki niso plačevali DDV), ugotovila, da »iz objektivnih okoliščin izhaja, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti«, da posluje z neplačujočim gospodarskim subjektom oziroma, da sodeluje v poslu, ki je povezan z davčno utajo, in mu posledično zavrnila pravico do odbitka vstopnega DDV od poslov, opravljenih z neplačujočim gospodarskim subjektom. Davčni zavezanci so ugotavljali, da se davčna uprava ni posebej zavzeto ukvarjala z gospodarskimi subjekti, ki so bili dejanski utajevalci davka, niti ni posebej zavzeto poskušala priti v stik z osebami, ki so se v teh poslih okoristile (to praviloma niso bili formalni lastniki podjetij, pač pa osebe, ki so bile pooblaščene za razpolaganje z denarnimi sredstvi na transakcijskem računu podjetja), pač pa je s pomočjo izpiskov prometa na transakcijskih računih t.im. slamnatih podjetij poiskala njihove kupce in jim z bolj ali manj podobnimi utemeljitvami »objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da je zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti…« zavrnila pravico do odbitka vstopnega DDV (oziroma naložila plačilo že upoštevanega odbitka DDV). Sedaj pa se z novelo poskuša to prakso razširiti tudi na naslednjo fazo prometa t.j. na popravek obračuna DDV-ja .

Na podlagi takega dejanskega stanja so bili pristojnim organom podajani različni predlogi za ureditev nevzdržne situacije, da:

• bolj učinkovito nadzira davčne zavezance, ki so potencialni davčni utajevalci;
• konkretno opredeli situacije oziroma objektivne okoliščine, v katerih je mogoče v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora kupcu zavrniti pravico do odbitka DDV, če se izkaže, da je dobavitelj podjetje missing trader oz. kupec ni plačal/obračunal DDV kljub podani izjavi, pa je to storil z namenom davčne zatajitve;
• kupec namesto dobavitelju plača DDV neposredno davčnemu organu.

V noveli Zakona o davku na dodano vrednost ni realiziran nobeden od predlogov, res pa je, da je zdaj na internetnih straneh davčne uprave dostopen spisek davčnih zavezancev, ki jim je bila odvzeta identifikacija za namene DDV, prav tako pa lahko davčni zavezanec o svojem potencialnem poslovnem partnerju poizve, ali ta oddaja obračune DDV ali ne. Kar pomeni, da zavezanec, ki namerava poslovati z drugim, nepoznanim gospodarskim subjektom, lahko pred sklenitvijo posla preveri, če se potencialni poslovni partner nahaja na tem spisku. To pa še ni dovolj, da bi se zavezanec izognil nevarnosti, da mu davčna uprava na podlagi 76.b člena naloži plačilo DDV, saj davčna uprava potrebuje kar precej časa, da utajevalca odkrije, mu odvzame identifikacijo in ga uvrsti na seznam. Problem pa je tudi, ker za obstoječe partnerje pri preverjanju, ali le-ti oddajajo obračune na DURS-u, ne dobijo informacije o tem, ali je bil konkretni sporni posel zaveden v obračunu zadevnega obdobja.

Institut solidarne odgovornosti se pri obstoječi široko interpretirani dikciji "izogibanja plačila DDV" in ne točno določeni "davčni zatajitvi" ni izkazal za ustrezno rešitev, saj se institut solidarne odgovornosti v praksi davčnih organov ne uporablja za zakonsko predviden namen - zmanjševanje posledic pri davčnih utajah/davčnih zatajitvah ampak se dejansko uporablja v zvezi z neporavnavo obveznosti, ki jih eden od solidarno odgovornih dolžnikov (ki prostovoljno vstopajo v posle, na podlagi katerega so solidarno odgovorni za obveznosti) ne more plačati. V primeru urejenega DDV (torej brez namena davčne zatajitve) pa je solidarna odgovornost povsem neprimerna, saj ne gre za poravnavo obveznosti, ki je nastala v nekem zakonitem poslu, pač pa za obveznost, ki je nastala kot posledica  nezakonitega ravnanja (kaznivega dejanja) določenega subjekta. S takšno zakonsko določbo se celo spodbuja davčne utajevalce, saj ima davčni organ zdaj celo zakonsko podlago, da davčno obveznost, ki je od dejanskega utajevalca ni mogoče izterjati ali jo je težko izterjati, naloži drugemu zavezancu. To pa dejansko lahko pomeni tudi to, da bo mogoče plačilo neplačanega DDV v celoti naložiti  enemu kupcu, četudi bi izviral iz poslov, ki so bili sklenjeni z drugimi kupci. Dejstvo namreč je, da instituta solidarne odgovornosti ni mogoče razumeti na enak način kot »zavrnitve pravice do odbitka vstopnega DDV«. V davčnih inšpekcijskih postopkih  pred sprejetjem novele ZDDV-1B je namreč davčna uprava določenemu zavezancu na podlagi ugotovitev, da dobavitelj / slamnato podjetje ni opravil prometa blaga oziroma storitev, zavrnila pravico do odbitka vstopnega DDV, kar pomeni, da mu je naložila plačilo že upoštevanega odbitka vstopnega DDV od tistih računov, ki mu jih je izdalo slamnato podjetje. Solidarna odgovornost za plačilo DDV pa je nekaj povsem drugega in jo je dejansko mogoče razumeti tudi tako, da davčna uprava lahko enemu zavezancu, ki je opravil posel s slamnatim podjetjem, naloži plačilo vsega  DDV iz kateregakoli posla, ki ga slamnato podjetje ni plačalo. To pa je dejansko nesprejemljivo, še posebej, ker niso opredeljene »objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV«.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Borut Meh.

Predlagana zahteva NI BILA SPREJETA (31 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 13 jih je glasovalo za, 15 jih je bilo proti).

- - -

Predsednik je zaključil 23. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se državni svetnici in svetnikom ter vabljenim zahvalil za razpravo in sodelovanje.