|
Državni svet Republike Slovenije je na 12. seji 10. 12. 2008, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) ter na podlagi posveta Otrok v vrtincu odločitev institucij, sprejel naslednje
S K L E P E :
Državni svet Republike Slovenije je 13. maja 2008, v so-organizaciji z društvom Beli obroč Slovenije in UNICEF Slovenija, organiziral posvet z naslovom Otrok v vrtincu odločitev institucij.
Posvet je bil zasnovan z namenom med-resorske in med-institucionalne izmenjave mnenj in predlogov. Glavni cilj posveta je bil, na podlagi dialoga in strpne izmenjave mnenj, najti načine za:
- učinkovitejše in manj konfliktne postopke pri razvezah in razhodih staršev;
- preprečevanje ali vsaj omilitev trpljenja otrok;
- ustrezno izobraževanje staršev ter tistih, ki odločajo v postopkih reševanja zadev in
- eventualno spremembo zakonodaje.
Na podlagi predstavljenih referatov in razprave je komisija za zaključke v sestavi
- dr. Zoltan Jan, državni svetnik, predstavnik interesov vzgoje in izobraževanja,
- Vlasta Nussdorfer, predsednica društva Beli obroč Slovenije in
- dr. Zoran Pavlovič, predsednik Nacionalnega odbora za uresničevanje otrokovih pravic pri UNICEF Slovenija,
oblikovala naslednje sklepe:
- Vsi prispevki referentov in razprava se objavijo v zborniku.
- Potrebno je zagotoviti pospešitev postopkov z naslednjimi ukrepi:
- Ustanovitev posebnih družinskih sodišč.
(vsaj treh - v Ljubljani, Mariboru in Kopru) bi pripomogla k pospešitvi reševanja zadev na področju razvez zakonskih partnerjev oziroma razhodov staršev. S specializacijo teh sodišč za reševanje zadev na področju družinskega prava bi se skrajšali in dokončno končali postopki, ki včasih ne dobijo svojega epiloga ali pa ga dobijo prepozno. Možnost združevanja odločanja o več zadevah v okviru enega samega postopka (na primer vzpostavljanje povezave med civilnim postopkom in kazenskim postopkom v zvezi z družinskimi razmerji) bi tako pomenila pospešen zaključek zadev, ki se nanašajo na družinska razmerja.
- Spremembe zakonodaje
Spremembe zakonodaje naj gredo v smeri poenostavljanja. Ko dogovor med staršema, ki je zaželen, ni možen, naj sodišče gradi prihodnost otroka na bolj zdravem in kompetentnem izmed staršev, ki naj bo začasen skrbnik otroka do dokončne odločitve.
- Zmanjšanje števila izvedencev.
V postopek odločanja o tem, kateremu od staršev se bo dodelilo otroka, je velikokrat vpletenih več izvedencev, ki vsi podajo svoja (lahko tudi medsebojno izključujoča si) mnenja. Zmanjšanje števila izvedencev bi lahko dosegli s pridobitvijo enega skupnega mnenja, ki bi ga podal konzilij, sestavljen iz zdravnikov, psihiatrov in psihologov. S tem bi bistveno pospešili hitrost postopka, otroka pa razbremenili.
- Zgolj enkratno zaslišanje otroka in uporaba sodobne tehnologije.
Večkratna zaslišanja otrok so zanje preveč naporna, zato bi otroka morali zavarovati pred tem, da se ga po nepotrebnem zaslišuje večkrat in pri različnih organih. Z uvedbo splošne prakse video-snemanja zaslišanj otrok tudi v kazenskih postopkih, bi se omogočilo ponovno predvajanje posnetka vsem, ki so vključeni v odločanje, brez ponovne fizične prisotnosti otroka. S tem bi se zmanjšal psihični pritisk na otroka in se ga ne bi po nepotrebnem izpostavljalo dodatnim stresnim situacijam.
- Otrokom je potrebno zagotoviti prijazne sobe.
Otroci razvezo staršev doživljajo zelo stresno. Če so že primorani aktivno sodelovati v tem procesu, naj se jim pri tem omogoči čim boljše pogoje. Prijazne sobe naj bodo opremljene njim primerno (igrače, prijazno, otroško okolje) in naj jim nudijo neke vrste zatočišče, v katerem se lahko hitreje in brez zadržkov izpovedo. Prijazne sobe bi služile tudi za zaslišanja otrok v kazenskih zadevah, kjer bi otroka s pomočjo video naprav posneli, vprašanja bi mu postavljal strokovnjak, drugi udeleženci postopka (sodnik, tožilec, odvetnik) pa bi takšno zaslišanje spremljali preko video naprav v sosednji sobi.
- Staršem je potrebno ponuditi možnost mediacije, dodatnega izobraževanja in strokovne psihoterapevtske pomoči pred, med in po razvezi.
V zadnjem času je opaziti povečano ponudbo terapevtskih, družinskih, mediatorskih in podobnih storitev, ki so dobrodošla pomoč staršem oziroma partnerjema v trenutkih, ko potrebujeta nasvet ali pogovor. Zakonca oziroma starši bi tako imeli možnost s pomočjo mediatorja, terapevta ali družinskega svetovalca doseči sporazum o delitvi premoženja, varstvu in vzgoji otrok, preživljanju otrok in preživljanju prostega časa z njimi. Na podlagi predčasne intervencije do razveze ali razhoda staršev morda sploh ne bi prišlo, če pa že, pa bi le-ta potekala v duhu soglasja oziroma dogovora med partnerjema.
- Zagovorniki in pooblaščenci naj bodo ustrezno strokovno usposobljeni ter neodvisni.
Zagotoviti je potrebno zagovornike otrok, ki bodo delovali neodvisno in bodo ustrezno usposobljeni za delo z otroki v stresnih situacijah.
- Število izvršb je potrebno minimizirati.
Potrebno je storiti vse, da se ne bi bilo potrebno posluževati skrajnih ukrepov v postopku dodelitve otrok staršem - neposredne izvršbe (odvzem otroka enemu od staršev). Izvršbo z neposredno prisilo opravi izvršitelj ob navzočnosti strokovno usposobljenega delavca, ki ga določi sodišče. V zakonu o izvršbi in zavarovanju naj se natančno določi kriterije o primernosti osebe, ki opravlja to dejanje. Predvsem naj bo izpolnjena zahteva za primerno strokovno usposobljenost za pomoč otroku v takšni situaciji, saj lahko izvršba za otroka predstavlja dodaten šok, glede na to, da se velikokrat izvede v spremstvu policije ali v ne ravno idealnih okoliščinah. Vsi vpleteni v proces razveze naj se zato ves čas postopka aktivno zavzemajo za to, da se starša o varstvu in skrbništvu nad otrokom dogovorita v okviru nepravdnega postopka, brez možnosti za skrajne ukrepe izvršbe.
- Šola naj otrokom ob razvezi staršev predstavlja drugi dom.
Otroci v šoli preživijo velik del dneva, zato jim mora le-ta v najtežjih trenutkih znati nuditi neke vrste zavetje. Zato bi bilo primerno zagotoviti strokovne nasvete in pomoč učiteljem pri ravnanju z otrokom v trenutkih, ko se otrok sooča z razvezo ali razhodom staršev. Mogoče bo otrok prav učitelju v takšnih trenutkih najlažje zaupal in se mu izpovedal. Dobro je, da se otrok v tem času počuti sprejetega (s strani sovrstnikov in učiteljev).
- Zagotoviti je potrebno kontinuirano usposabljanje vseh strokovnjakov.
Potrebno bi bilo zagotoviti kontinuirano izobraževanje vseh strokovnjakov (strokovnih delavcev, odvetnikov, sodnikov, zaposlenih na centrih za socialno delo idr.), ki so vključeni v procese razvez oziroma razhodov partnerjev. Njihovo delo naj temelji na poznavanju psihologije in dinamike zakonskega odnosa ter odnosov v družini pa tudi postopkov in dela ostalih institucij, vključenih v proces. Razumevanje reakcij, vedenja in razmišljanja staršev v postopku razveze ter njihovih otrok je lahko ključna podlaga za odločitve s čim manj negativnih posledic za otroke.
- Vložiti je potrebno več napora v ozaveščanje celotne družbe o problematiki.
Problem trpljenja otrok ni samo problem družine, kot osnovne celice družbe, ampak zaradi vedno bolj očitnega razvrednotenja naše družbe vse bolj postaja tudi odgovornost slehernega izmed nas. Odločitev za prenehanje partnerske zveze je osebna in bi jo morali spoštovati. Vzrokov zanjo prav tako ni mogoče posploševati. Poudarjati bi morali predvsem primere dobre prakse na področju reševanja partnerskih sporov in s tem dajati protiutež primerom razvez, ki se končajo tragično.
- Potrebno je retrospektivno sledenje zastavljenih ciljev in kontrola sprememb v pozitivno ali negativno smer.
|
