Zapisnik 18. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije

Seja je bila 22. decembra 2006.

Predsednik je pričel 18. izredno  sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena zakona o Državnem svetu  in na podlagi  51., 51 .a  in  51. b in petega odstavka 53. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije.

Seja se je pričela ob 13.08 in se zaključila ob 15.00 uri.

Opravičili so se:
-        Drago Bahun,
-        mag. Stojan Binder,
-        Robert Čeh,
-        Darko Fras,
-        Jožef Jeraj,
-        Jurij Kavčič,
-        Branko Majes,
-        Marjan Maučec,
-        David Nabergoj,
-        Anton Peršak,
-        Jože Stanič,
-        Štefan Teraž,
-        Peter Vrisk.

* * *

Na sejo je bil vabljen:
-           gospod dr. Drago Čepar, direktor Urada Vlade RS za verske skupnosti.

- - -

Seje sta se udeležila:

• gospod dr. Drago Čepar, direktor Urada Vlade RS za verske skupnosti,
• gospa Tanja Vatovec, svetovalka na Uradu Vlade RS za verske skupnosti.

* * *

O sklicu seje je predsednik obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije gospoda Franceta Cukjatija dr.med. in  predsednika Vlade Republike Slovenije gospoda Janeza Janšo.
* * *

S sklicem dne  30.10.2006 so državne svetnice in svetniki  prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:

1.      Zakon o verski svobodi (ZVS).

 
DNEVNI RED

Predsednik je predlagal naslednji dnevni red:

1.      Zakon o verski svobodi (ZVS)

 Predlagani dnevni red je bil sprejet (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 23 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).

 

K  1. točki dnevnega reda:

• Zakon o verski svobodi (ZVS)

Zakon je Državni zbor sprejel na 23. redni seji v torek, 19.12.2006 in je bil državnim svetnicam in svetnikom  posredovan isti dan po elektronski pošti.

Zahtevo za sklic izredne seje in predlog za sprejem odložilnega veta skupine državnih svetnikov s prvopodpisanim mag. Zlatkom Jenkom so prejeli s sklicem 20.12.2006 po elektronski pošti.

Zakon je obravnavala Komisija DS za politični sistem. Poročilo komisije so prejeli na klop.

Zakon sta obravnavali tudi Interesna skupina negospodarskih dejavnosti in Interesna skupina delodajalcev.  Poročili interesnih skupin so prejeli na klop.

Predlog sklepa so prejeli na klop.

Obrazložitev je v imenu predlagateljev predloga za odložilni veto podal mag. Zlatko Jenko.

Obrazložitev je v imenu predlagateljev zakona podal gospod dr. Drago Čepar, direktor Urada Vlade RS za verske skupnosti.

Stališče  Komisije za politični sistem je podal njen predsednik, mag. Adolf Zupan.

Razpravljali so Miran Bavčar, Jože Ilc, Boris Janez Bregant, prof. dr. Alojz Križman, Ivan Bukovec, Doro Hvalica, Cvetko Zupančič, Milan Ozimič, Vincenc Otoničar, Ladislav Kaluža, Rado Krpač, Anton Rozman, Marta Turk, dr. Janvit Golob.

Repliko so podali Doro Hvalica mag. Adolf Zupan, Ilc Jože, Miran Bavčar, Milan Ozimič.

Glede na razpravo je podal kratko obrazložitev gospod dr. Drago Čepar, direktor Urada Vlade RS za verske skupnosti.

 

Predsednik je zaključil razpravo in predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

 

Državni svet Republike Slovenije je na 18. izredni seji, dne 22. 12. 2006, ob obravnavi zakona o verski svobodi (ZVS), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 23. redni seji, dne 19.12.2006, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o zakonu o verski svobodi (ZVS).

Obrazložitev:

Vlada je z zakonom o verski svobodi bistveno presegla ustavne določbe, ki ločujejo cerkev od države in zapovedujejo enakopravnost verskih skupnosti, saj je zakon oblikovan predvsem v korist velikih verskih skupnosti, kot je RKC, ki s svojim delovanjem vedno pogosteje posega v javno sfero. Vlada je tako z zakonom presegla okvire, ki jih daje slovenska ustava, okvir laične države, okvir ločitve države in cerkve ter predvsem tudi ustavno načelo svobode vesti in veroizpovedi in enakopravnosti vseh verskih skupnosti. Zakon tudi ni usklajen s t.i. Vatikanskim sporazumom.

Zakon formalno presega ustavni okvir že s tem, ko ne govori le o verskih skupnostih, temveč o cerkvah in verskih skupnostih. To terminologijo uvaja v nasprotju z ustavo zato, da bi lahko posebej poudaril pomen in vlogo RKC. Enakopravnost ogrožajo tudi določila zakona, ki razlikujejo med registriranimi in neregistriranimi skupnostmi ter določajo pogoje za registracijo, saj neregistrirane verske skupnosti ne bodo enakopravne in ne bodo imele takšnih pravic kot registrirane. Ustava Republike Slovenije jasno ločuje le državo od verskih skupnosti, zato razlikovanje zakona o verski svobodi med cerkvijo in drugimi verskimi skupnostmi že v 1. členu krši načelo enakopravnosti verskih skupnosti. Razlikovanje se nato nadaljuje čez celoten zakon. Cerkev pomeni predvsem stavbo, namenjeno za krščansko bogoslužje (SSKJ), zato zakon neupravičeno razlikuje med cerkvami in  ostalimi verskimi skupnostmi. 

Izpovedovanje vere je po ustavi svobodno. Zapoved nevtralnosti in prepoved vmešavanja v posameznikovo svobodo je ključna dolžnost države. Po 2. odstavku 6. člena zakona pa "delovanje cerkve ali druge verske skupnosti ne sme nasprotovati morali in javnemu redu". Verske skupnosti imajo lahko različne^{opomba 1} morale (prepričanja), zato je nasprotovanje njihovemu načinu dela zaradi "morale", če ne posega v pravice in svoboščine drugih oseb, nedorečeno področje. Tudi med vsemi tremi točkami prvega odstavka 12. člena predloga (prepoved delovanja cerkve ali druge verske skupnosti) kot razlog za prepoved delovanja, nasprotovanje morali ni omenjeno.

Zakon bo povzročil dodatno zmedo tudi na področjih, kjer je do sedaj ni. Četrti odstavek 2. člena zakona o verski svobodi npr. določa, da "uresničevanje verske svobode vključuje pravico do odklonitve izpolnitve obveznosti, določene z zakonom, ki resno nasprotuje verskemu prepričanju osebe, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb, v primerih, ki jih določa zakon. Pogoje in postopek v zvezi z uveljavljanjem pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti določajo predpisi s področja obrambe in izvrševanja vojaške dolžnosti". Določba naj bi zapolnila pomensko odprtost 46. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do ugovora vesti >v primerih, ki jih določi zakon< s tem, da na splošno določa, pod kakšnimi pogoji lahko posameznik uveljavlja ugovor vesti. Pravica do ugovora vesti je že urejena v nekaterih področnih zakonih (npr. v vojski, zdravstvu), smisel četrtega odstavka 2. člena pa naj bi bil v tem, da zagotavlja pravico do ugovora vesti tudi v drugih primerih, ki doslej v zakonodaji niso bili posebej določeni. Glede na navedeno ni jasno, kaj naj bi člen pomenil, predvsem zaradi besedne zveze "v primerih, ki jih določa zakon", saj sam zakon le ponavlja tisto, kar je zapisano v Ustavi in naj bi prav zakon konkretneje določil in kaj ima predlog zakona opraviti z vojaško dolžnostjo, na katero se ne nanaša in blanketno napotuje na predpise s področja obrambe. Izvrševanje vojaške dolžnosti in z njim povezan ugovor vesti je določen v Zakonu o obrambi, zato ni jasno, zakaj ZVS povzroča dodatno zmedo; če bi bil zakon dosleden, bi moral napotiti tudi na predpise s področja zdravstva.

Svoboda vesti in v njenem okviru izpovedovanje vere je temeljna človekova pravica, ki jo določa 41. člen Ustave RS. Člen 15 Ustave določa, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Za ZVS lahko ugotovimo, da tudi na področju verske oskrbe v vojski, policiji, zavodih za prestajanje kazni in bolnišnicah ter socialnovarstvenih zavodih dela razliko. Pravica do verske duhovne oskrbe je določena namreč le za vojsko, za zavode za prestajanje kazni, bolnišnice ter socialnovarstvene zavode, medtem ko je za policijo le ta odvisna od želje policista ali policistke. V vseh primerih pa je določena le gola pravica (nudum ius) do verske oskrbe, organizacija in pogoji za uresničevanje pa naj bi določal podzakonski akt, čeprav je način uresničevanja človekove pravice do svobode vesti mogoče po ustavi predpisati le z zakonom. Tu pa bo ustavna pravica odvisna od presoje posameznega ministra, ki bo izdal podzakonski akt, čeprav v zakonu ni najti nobenih kriterijev. Zakon o verski svobodi je zato v 22. - 25. in 27. členu v neskladju z Ustavo, ker ne določa kriterijev, po katerih naj bi se določali upravičenci do duhovne oskrbe, njena organizacija, kaj pomeni dovolj veliko število pridržanih oseb, kaj zaposlitev potrebnega števila duhovnikov in kaj so verodostojni podatkovni viri. Določbe dajejo pooblastilo za izdajo podzakonskega akta, to pooblastilo pa je neopredeljeno, s čimer so kršena načela pravne države. Pooblastilo za izdajo podzakonskega akta mora biti jasno, nedvoumno in opredeljeno z ustreznimi merili in kriteriji (npr. jasno izražena (pisna) volja, (ne)potrebno število članov, dolžina trajanja, ali sodi duhovna oskrba v delovni čas ipd.). Določitev teh meril ne sme zakonodajalec prepustiti podzakonskim aktom. Glede na navedeno komisija ugotavlja, da so imenovani členi v neskladju z drugim odstavkom 120. člena  Ustave RS (upravni organi opravljajo svoje delo samostojno na podlagi ustave in zakonov). Urejanje posebnih pravic vernikov v ustanovah, kot so vojska, policija, zapori, domovi za ostarele in bolnišnice so urejeni na način, ki ne zagotavljajo enakopravnosti med verujočimi različnih veroizpovedi, pa tudi med neverniki in verniki. Pravice zanje sicer niso problematične, vendar bi morali imeti pravice verniki vseh verskih skupnosti, ne pa da se pravice dodeljujejo na podlagi števila vernikov v ustanovah, torej tistih, ki so trenutno v policiji, vojski, zaporu ali bolnici. Verska svoboda in z njo povezana duhovno oskrba ne more biti vezana na potrebno število oseb. Gre za individualno človekovo pravico, neodvisno od števila drugih (ne)vernikov.

Pri sprejemanju osnutka ustavne določbe 7. člena se je na Komisiji za ustavna vprašanja izoblikovalo mnenje, da ima enakopravnost verskih skupnosti zavezujoč pomen za državo, da ustvari enake pogoje za vse verske skupnosti, da jih na enak način financira in ustvarja za vse enake možnosti in isto pravno podlago za vse. Ker so verske skupnosti večje in manjše ter  imamo rimsko-katoliško cerkev, je ta določba v interesu manjših verskih skupnosti, ki bi lahko v kakšnem pogledu bile neenakopravne ali kakšna privilegirana.  Ne gre za enakopravnost v medsebojnih odnosih, ampak za enakopravnost v odnosu do države ^{opomba 2}. V tej zvezi lahko ugotovimo, da ustava pred svobodnim delovanjem zapoveduje enakopravnost verskih skupnosti, v zakonu pa lahko ugotovimo, da je "svobodno delovanje cerkva in drugih verskih skupnosti ne glede na to, ali se registrirajo ali pa delujejo brez registracije" (prvi odstavek 6. člena) pred njihovo enakopravnostjo, saj lahko postanejo enakopravne šele z njihovo registracijo (13. člen), šele z registracijo pridobi verska skupnost status pravne osebe (6. člen) in da šele registracija omogoča pravico do namenske državne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti (27. člen) in da šele registracija omogoča financiranje državnih pomoči za plačilo prispevkov za socialno varnost zavarovanca (28. člen).

Zakon ravno v delu financiranja s strani države ne določa oziroma ne pojasni razlike med poklicem verskega uslužbenca, uslužbencem cerkve, duhovnikom in redovnikom (27. člen), splošnim pojmom uslužbenca (verske ter druge uslužbenke in uslužbenci cerkva in drugih verskih skupnosti (tretji odstavek 3. člena), v razmerju do verskega uslužbenca, kot je naveden v opredelitvi izrazov (7. člen). Standardna klasifikacija poklicev ^{opomba 3} ne pozna poklica verskega uslužbenca (pač pa le poklice verskih delavcev/delavk), kar stanje naredi nejasno, še bolj pa k temu prispevata še 24. in 25. člen, ki določata, da versko oskrbo v zavodih za prestajanje kazni in v bolnišnicah opravlja duhovnik, med tem ko je pri vojski in policiji govora le o duhovni oskrbi.

Po 29. členu država lahko gmotno podpira le registrirane cerkve in druge verske skupnosti zaradi njihovega splošno koristnega pomena, kakor je opredeljen v 5. členu tega zakona. V povezavi z 27. členom (pravica do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti) se zastavlja vprašanje ustavne določitve ločenosti države od cerkve in vprašanje načela enakosti med duhovniki zaradi plačevanja prispevkov za duhovnike na temelju dejansko opravljene verske oskrbe in ne na temelju števila pripadnikov ^{opomba 4}. Načelo enakosti se zastavlja tudi zaradi izostanka plačevanja prispevkov za socialno varnost vsem ostalim nevladnim organizacijam, ki so "splošno koristne organizacije" (in morajo poleg tega manka plačevati tudi davke).

Zakon določa način financiranja, višino, vrsto ni pa razbrati temeljne podlage (vzroka) za finančno podporo verskih skupnosti, razen v delu, ki se nanaša na splošno koristen namen.  Po 5. členu so verske skupnosti označene kot splošno koristne organizacije. Ne glede na to, da slovenski pravni red ne pozna termina splošno koristne organizacije (ki nakazuje, da obstajajo tudi splošno nekoristne oziroma škodljive), se postavlja vprašanje enakopravnosti verskih skupnosti tudi v tem primeru, saj šele iz določbe tretjega odstavka 29. člena razberemo, da lahko država gmotno podpira le registrirane cerkve in druge verske skupnosti zaradi njihovega splošno koristnega pomena, kakor je opredeljen v 5. členu tega zakona.

Z določitvijo splošno koristnega pomena postajajo nekatere verske skupnosti privilegirane tudi glede možnosti financiranja, namesto da bi za sredstva financiranja dobrodelnih dejavnosti, šolstva, vrtcev, domov za ostarele in podobnega enakopravno sodelovale na razpisih, ne pa da bi jih financirali le na podlagi razglasitve za koristne organizacije. Sporni so tudi kriteriji, kot so zavzemanje za duhovnost in človekovo dostojanstvo ter osmišljenje bivanja, izpolnjevanje katerih je predpogoj za dodelitev statusa splošno koristnih verskih skupnosti.

Ker bo ugotavljanje splošno koristnega pomena zaupano očitno vsakemu posameznemu državnemu organu, ki bo namenjal sredstva za dejavnosti, ki so opredeljene v 5. členu, za ta sredstva ne bodo mogle kandidirati tiste verske skupnosti, ki so neregistrirane.  V obrazložitvi k 5. členu zakona je navedeno, da splošno koristen namen "utemeljuje dolžnost države, da z njimi trajno sodeluje", čeprav lahko zopet ugotovimo, da sta po ustavi država in verske skupnosti ločeni, zato bi lahko bila na tem področju dolžnost države le, da ob enakih pogojih vsem organizacijam, ki se prizadevajo za splošno koristen namen, dodeli sredstva. Sem pa poleg verskih skupnosti in cerkve sodijo tudi vse ostale nevladne organizacije. Financiranje verskih skupnosti bi bilo zato morda primerneje urediti enako kot druge nevladne organizacije, iz katerih prav tako izhaja njihov splošno koristni pomen: pretežno s prispevki članov in javnimi razpisi, iz katerih izhaja konkreten razlog financiranja. 

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Zlatko Jenko.

Predlagani sklep je bil sprejet (27 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 19 jih je glasovalo za, 6 jih je bilo proti in 2 sta  se glasovanja vzdržala).

Predsednik je zaključil 18. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se državnim svetnicam in svetnikom, ter vabljenim, ki so se vabilu odzvali, zahvalil za  sodelovanje in razpravo.