Mnenje k zaključkom s posveta "Človekove pravice in duševno zdravje"

Državni svet Republike Slovenije je na 23. seji 24. 2. 2010, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04)  sprejel naslednje

M N E N J E

k zaključkom s posveta "Človekove pravice in duševno zdravje"

Državni svet Republike Slovenije je na pobudo šestih nevladnih organizacij s področja duševnega zdravja (Altra, Humana, Novi Paradoks, Ozara, ŠENT in Vezi), ob Dnevu človekovih pravic, 10. decembra 2009, v veliki dvorani Državnega sveta Republike Slovenije, soorganiziral posvet na temo: Človekove pravice in duševno zdravje.

Cilj posveta je bil opozoriti na pomen varovanja duševnega zdravja prebivalstva in na družbeno vlogo političnih, vladnih in nevladnih organizacij pri varovanju, zdravljenju in ponovni socializaciji oseb s težavami v duševnem zdravju. Omenjene nevladne organizacije zaznavajo naraščajoče občutke prebivalstva o brezizhodnem položaju v družbi in menijo, da je potrebno širše osveščanje javnosti s težavami, s katerimi se dnevno srečujejo osebe s težavami v duševnem zdravju in njihovi svojci. V razmerah gospodarske krize in velikega števila odpuščanj zaposlenih oseb ter nizkih osebnih prejemkov, se v Sloveniji srečujemo tudi s pojavom revščine, kar še dodatno poglablja duševne stiske, psihične pretrese in razne oblike duševnih obolenj prebivalstva. 

Z ozirom na dejstvo, da se z duševno boleznijo lahko sreča prav vsak, morda ravno zaradi grozeče brezposelnosti in finančnih stisk, je bil posvet namenjen  splošnemu opozarjanju na probleme in kršitve pravic, s katerimi se zaradi nerazumevanja narave njihovih težav,  vsakodnevno soočajo osebe s težavami v duševnem zdravju.

Državni svet je sprejel naslednje zaključke:

Državni svet ugotavlja, da se kljub sprejemu Zakona o duševnem zdravju (Uradni list RS št. 77/2008), ki opredeljuje pravni okvir za celostno in dolgoročno zasnovano varstvo duševnega zdravja v Republiki Sloveniji ter določa sistem zdravstvene in socialno varstvene skrbi na področju duševnega zdravja, v naši državi srečujemo s kršitvami človekovih pravic na tem področju, ki se kažejo v raznih oblikah stigmatizacije in socialne izključenosti duševnih bolnikov. Kršitve človekovih pravic se pojavljajo tudi pri posameznih metodah zdravljenja, uporabah posebnih varovalnih ukrepov in prisilni hospitalizaciji.

Kršitve človekovih pravic duševnim bolnikom se pojavljajo na naslednjih področjih:

• prevelikem obsegu hospitalizacij zaradi nerazvitosti skupnostnih oblik obravnave,
• dominantnosti institucionalnega načina zdravljenja in oskrbe (od 3000 do 4000 oseb z dolgotrajnimi duševnimi stiskami živi v institucijah izven skupnosti),
• težavah pri pridobivanju in ohranjanju stanovanja (veliko stanovalcev socialnih zavodov z dolgotrajno duševno stisko, se ne more preseliti iz zavodov zaradi nedostopnosti stanovanj, številni brezdomci doživljajo duševno stisko, osebe v duševni krizi ali z dolgotrajnimi težavami pogosto nimajo stanovanjske varnosti, itd.),
• ovirah pri zaposlovanju in ohranjanju zaposlitve (stigma prispeva k težji zaposljivosti, med duševno stisko osebe nimajo ustrezne podpore za ohranjanje delovnega mesta in so pogosto zaradi duševne stiske odpuščene),
• nižjih prihodkih (osebe z ovirami na področju duševnega zdravja so pogosto prikrajšane v primerjavi z drugimi skupinami prebivalcev z ovirami, pogosto je stiska povezana z materialnim pomanjkanjem, zadolževanjem ipd.), kar vodi v revščino,
• prikrajšanost pri družabnih stikih,
• odsotnost vključevanja duševnih bolnikov v mreže v skupnostih (osebe z duševno stisko so pogosto osamljene, izolirane v skupini oseb s podobno nalepko, prikrajšane pri udeleževanju v kulturnih, športnih in drugih družabnih in družbenih dejavnostih in dogodkih),
• osebe, pri katerih so duševna obolenja povezana še z drugimi oviranostmi (zasvojenost, telesna oviranost, telesne bolezni, idr.), so še posebej prikrajšane in izključene.

Implementacija Zakona o duševnem zdravju, predvsem pri razvoju služb zastopnika, koordinatorja obravnave v skupnosti in koordinatorja nadzorovane obravnave, v praksi še ni zaživela. Še posebej bi bilo potrebno upoštevati zakonske opredelitve v postopkih prisilne obravnave in hospitalizacije v oddelke pod posebnim nadzorom ter preprečevati kršitve človekovih pravic pri uporabi posebnih varnostnih ukrepov, uporabi posebnih metod zdravljenja in spoštovati vsa določila Zakona o duševnem zdravju, ki dovoljujejo sodno varstvo oseb, v primerih hospitalizacije proti bolnikovi volji v oddelke, ki so pod posebnim nadzorstvom.

Zastopniki pravic oseb na področju duševnega zdravja bodo morali predvsem poskrbeti za implementacijo pravic oseb v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi, pri uporabi posebnih varnostnih ukrepov, posebnih metod zdravljenja, pri sodnem varstvu oseb v primerih hospitalizacije proti svoji volji ter vseh ostalih pravicah, kot so opredeljene v 12. členu Zakona o duševnem zdravju.

Med kršitve človekovih pravic osebam s težavami v duševnem zdravju prištevamo tudi žaljive, ponižujoče in neprimerne izraze, s katerimi se v medijih prikazuje zdravstveno stanje in splošni položaj teh oseb. 

Državni svet nadalje ugotavlja, da so v predlogu Nacionalnega programa duševnega zdravja opredeljene nevladne organizacije kot najpomembnejši nosilec boja proti stigmi duševnih motenj in socialni izključenosti. Zato Državni svet ocenjuje, da bi bilo potrebno razmisliti o vključevanju določenih programov in storitev s področja duševnega zdravja, ki jih posamezne nevladne organizacije obvladujejo, v javno mrežo in pri tem upoštevati regionalne, prostorske, kadrovske in druge vidike.  V Nacionalnem programu duševnega zdravja bi morali predvideti transparenten način oblikovanja, izvajanja, medsektorskega sodelovanja in financiranja programov  s področja duševnega zdravja ter njihov nadzor.

Za zagotovitev stabilnejšega financiranja za izvajanje programov s področja duševnega zdravja, ki jih nudijo nevladne organizacije, bi bilo potrebno proučiti obstoječi programski način sofinanciranja storitev s področja duševnega zdravja. V okviru pravnih izhodišč, ki jih omogoča tako evropska kot naša zakonodaja, bi bilo potrebno proučiti tako sistem podeljevanja koncesij kot tudi podeljevanje ali prenos javnih pooblastil za storitve, ki jih izvajajo nevladne organizacije.

Državni svet nadalje predlaga, da se v nacionalnem programu duševnega zdravja opredeli mrežo programov in storitev na primarnem nivoju v vseh regijah Republike Slovenije, v katero se vključi kot izvajalce tudi nevladne organizacije. Iz analize, ki so jo izdelale nevladne organizacije na področju duševnega zdravja, je razvidno, da vsem osebam s težavami v duševnem zdravju ni omogočen dostop do programov in storitev v lokalni skupnosti. Z ozirom na dejstvo, da je to najpomembnejši element pri presoji učinkovitosti delovanja celotnega sistema varovanja duševnega zdravja prebivalstva, tako z vidika zagotavljanja načela enakosti kot z vidika načela proste izbire, je potrebno natančno zagotoviti pokritost po statističnih regijah Republike Slovenije s preventivnimi in socialno varstvenimi programi (stanovanjske skupine, dnevni centri, informativno-svetovalne pisarne itd.).

Državni svet tudi predlaga Ministrstvu za zdravje in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da detajlno proučita prejemke oseb s težavami v duševnem zdravju (pokojnine, invalidske pokojnine in druge socialne prejemke), ker izredno nizki osebni prejemki (najnižja pokojninska osnova znaša samo 535,31 eurov) predstavljajo veliko kršitev človekovih pravic in poskrbita, da bo osebam s težavami v duševnem zdravju zagotovljeno dostojno življenje.   

***

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Boris Šuštaršič.