Vprašanje Antona Peršaka glede davka na knjige in na druge umetnine

Državni svet Republike Slovenije je na 48. seji, dne 8. 11. 2006, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka glede davka na knjige in na druge umetnine in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka in predlaga Ministrstvu za kulturo, da vprašanje preuči in nanj odgovori.

Vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka se glasi:

V tisku in tudi v drugih virih pogosto zasledimo podatke o višini obdavčitve knjig in drugih umetniških del v drugih evropskih in tudi v nekaterih državah zunaj Evrope, po katerih se Slovenija rada zgleduje. Povsem jasno je že, da velika večina držav članic EU obremenjuje knjige z nižjim davkom kot Slovenija, nekatere pa imajo za knjige predpisano stopnjo 0 %.
Pri tem gre celo za države oziroma nacije z neprimerno večjimi bralnimi zmogljivostmi kot je slovenska. In vendar Slovenija vztrajno povečuje davek na knjige. Zakaj Ministrstvo za kulturo ne postavi zares odločne zahteve po priznanju posebnega pomena knjige in tudi drugih umetnin, ki naj se odraža tudi v davčni politiki države?

Obrazložitev:

Seveda se zdi, da pogrevamo temo, o kateri se je v Sloveniji že veliko govorilo in se vedno znova tudi zavračalo zahteve pisateljev in založnikov. Hkrati ministrstvo vztrajno  dokazuje, med drugim tudi ob zadnjih spremembah davčne zakonodaje, kolikšne so nove davčne ugodnosti za ljudi, ki delajo na področju kulture; npr. za t.i. samozaposlene. Toda, najbrž je tudi zaposlenim na ministrstvu in ministru za kulturo jasno, da je dvig meje, nad katero je potrebno voditi davčne knjige za samozaposlene pisatelje in pesnike v veliki večini brezpredmeten, saj letni dohodki tistih, ki živijo samo od pisanja povečini ne dosegajo niti prejšnje meje. Tudi tolažba s knjižničnim nadomestilom, češ da se davek na knjige na nek način preliva v knjižnično nadomestilo, je za večino zgolj zavajanje, saj je omembe vrednih prihodkov s tega naslova deležno manj kot deset pisateljev; res pa je, da jih nekaj več uspe pridobiti štipendije iz tega naslova, ki pa seveda tudi ne zadoščajo za preživetje enega leta. Vendar nikakor ne gre samo za eksistenčna vprašanja pisateljev, temveč tudi za vprašanje vrednot, na katerih naj bi temeljila slovenska družba. Postopno slabšanje položaja na tem področju, ki po nekakšnem čudežu za enkrat še ne demotivira ljudi, ki se odločajo za negotovo pisateljsko ali pesniško eksistenco, v zaznavi prebivalstva pomeni tudi izrinjanje kulture in pravzaprav še posebej književnosti vključno z branjem in jezikom iz sfere vrednot, s katerimi naj bi se utemeljevala slovenska nacija. Da pa se položaj slabša, je nesporno: avtorski honorarji so znatno nižji kot pred leti, knjige izhajajo v neprimerljivo nižjih nakladah kot pred desetimi, petnajstimi leti, kar tudi pomeni, da Slovenci danes kupujemo veliko manj knjig kot včasih. Opri tem ne gre samo za vprašanje, koliko ljudi še bere, temveč tudi za vprašanje, koliko je še ljudi, ki se jim knjiga še zdi vredni predmet, ki ga je dobro imeti doma.

Zdi se, da Ministrstvo za kulturo na tem področju naredi premalo, čeprav ne kaže zanikati, da se je, denimo, delež sredstev za kulturo v proračunu za malenkost zvišal, vendar predvsem na račun sredstev za medije.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za kulturo, da vprašanje preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanj v roku 30 dni odgovori.