Zapisnik 52. seje Državnega sveta Republike Slovenije

Seja je bila v sredo, 21.3.2007.

Predsednik je pričel 52. sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena zakona o Državnem svetu in na podlagi  51. in  51.a  člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije.

Seja se je pričela ob 12.06 in se zaključila ob 14.02 uri.

Opravičili so se:

• Jože Stanič,
• Peter Vrisk ,
• David Nabergoj,
• Ladislav Kaluža.

* * *

Na sejo so bili vabljeni:

• Gospod Janez Janša, Predsednik Vlade Republike Slovenije,
• Gospod dr. Gregor Virant, Minister za javno upravo,
• Gospod mag. Andrej Vizjak, Minister za gospodarstvo,
• Gospa Nina Plavšak.

- - -

Od vabljenih so se seje udeležili:

• Gospa  Adrijana Starina Kosem, državna sekretarka, Ministrstvo za gospodarstvo,
• Gospod Zlatko Zupanc, v.d. generalnega direktorja, Ministrstvo za gospodarstvo,
• Gospod mag. Roman Rep, državni sekretar, Ministrstvo za javno upravo,
• Gospa Štefka Korade Purg, višja svetovalka, Ministrstvo za javno upravo,
• Gospod dr. Drago Čepar,  direktor, Urada Vlade RS za verske skupnosti.

* * *

O sklicu seje je predsednik obvestili predsednika Državnega zbora Republike Slovenije gospoda Franceta Cukjatija dr.med. in  predsednika Vlade Republike Slovenije gospoda Janeza Janšo.

* * *

S sklicem dne 8.3.2007 so državne svetnice in svetniki  prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:

1. Odobritev zapisnika 51. seje Državnega sveta Republike Slovenije;
2. Pobude in vprašanja državnih svetnic in svetnikov;
3. Pobuda državnega svetnika Janeza Sušnika za sprejem predloga zakona o  spremembah in dopolnitvah zakona o prevzemih - zakonodajna iniciativa;
4. Pobuda za zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti Zakona o verski   svobodi  (ZVS) (Ur.l. RS  št. 14/2007);
5. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o  javnih uslužbencih (ZJU- C) (EPA 1304)  - skrajšani postopek;

Predlagan dnevni red je bil sprejet (29 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 29 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).

 

K  1. točki dnevnega reda:
- Odobritev zapisnika  51. seje Državnega sveta Republike Slovenije

Zapisnik 51. seje  Državnega sveta Republike Slovenije so državne svetnice in svetniki  prejeli z elektronsko pošto 2.3.2007.

Predsednik je ugotovil, da  na podlagi 3. odstavka 72. člena poslovnika ni prejel nobene pisne pripombe na zapisnik in predlagal, da o zapisniku 51. seje glasujejo.

Zapisnik 51. seje je bil sprejet (28 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 29 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).

 

K  2. točki dnevnega reda :
- Pobude in vprašanja državnih svetnic in svetnikov

Na klop na 51. seji državnega sveta, so državne svetnice in svetniki prejeli vprašanja državnega svetnika Marka Juvančiča Ministrstvu za okolje in prostor glede postopka izdaje gradbenih dovoljenj za novogradnje, ki ga izvajajo posamezne upravne enote v državi.

Predlog sklepa so prejeli na klop.

Obrazložitev je podal Marko Juvančič.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 52. seji, dne 21. 3. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval vprašanja državnega svetnika Marka Juvančiča glede upoštevanja soglasij v postopku izdaje gradbenih dovoljenj za novogradnje in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanja državnega svetnika Marka Juvančiča in predlaga Ministrstvu za okolje in prostor, da vprašanja preuči in nanje odgovori.

Vprašanja državnega svetnika Marka Juvančiča se glasijo:

Zakaj posamezne upravne enote v državi v postopku izdaje gradbenih dovoljenj za novogradnje še vedno upoštevajo kot ustrezno soglasje vlagatelja soglasje za priklop na komunalne naprave, ko ga izda institucija, ki za to sploh ni pristojna?
Koliko upravnih enot v državi še vedno kot veljavna upošteva soglasja krajevnih in mestnih skupnosti, še posebej v primerih, ko slednje brez ustrezne pravne podlage izvajajo posamezne javne gospodarske službe?
Kdo je pristojen za izvrševanje nadzora nad zakonitostjo tako izdanih gradbenih dovoljenj?
Katere ukrepe načrtuje pristojno ministrstvo ali vlada na tem področju in kakšen je terminski načrt za uvedbo le-teh?

Obrazložitev:

Nekatere upravne enote v Republiki Sloveniji v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj za novogradnje kot primerno in zadostno upoštevajo soglasja, ki jih izdajo institucije, ki za to nimajo ustrezne pravne podlage in so torej tudi taka soglasja neveljavna.
Z upoštevanjem takih soglasij nastajajo v prostoru škodljive in nepopravljive negativne posledice, saj soglasja v mnogih primerih ne vključujejo določil in pogojev veljavnih prostorskih aktov oziroma se izdajajo "na pamet", brez izvedbe predhodnih strokovnih podlag.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za okolje in prostor, da vprašanja preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanje v roku 30 dni odgovori.

Predlagan sklep je bil sprejet (27 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 18 jih je glasovalo za, 2 sta bila proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).

- - -

Po elektronski pošti  15.3.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli vprašanja državnega svetnika Ivana Bukovca direktorju Urada za narodnosti Vlade Republike Slovenije glede sredstev v državnem proračunu, namenjenih za pomoč Romom v letih 2004, 2005 in 2006.

Predlog sklepa so prejeli na klop.

Obrazložitev je podal Ivan Bukovec.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 52. seji, dne 21. 3. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval vprašanja državnega svetnika Ivana Bukovca glede proračunskih sredstev, namenjenih za pomoč Romom, in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanja državnega svetnika Ivana Bukovca in predlaga Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti in Ministrstvu za finance, da vprašanja preučita in nanje odgovorita.

Vprašanja državnega svetnika Ivana Bukovca se glasijo:

Koliko sredstev je bilo v državnem proračunu v letih 2004, 2005 in 2006 namenjenih za pomoč Romom, in sicer:

• za financiranje romskih društev (katerim in koliko sredstev je bilo dodeljenih) in za delovanje Zveze Romov Slovenije;
• koliko in katere občine so prejele sredstva za urejanje romskih naselij;
• dodeljena druga sredstva na podlagi razpisov po posameznih področjih (razpisi Ministrstva za šolstvo in šport, Ministrstva za kulturo in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ...) in
• kakšno je razmerje prejetih sredstev med Pomurjem in Dolenjsko-belokranjskimi občinami?

Obrazložitev:

Nujno bi morala biti ena izmed nalog Urada za narodnosti tudi spremljanje dodeljevanja in porabe sredstev, namenjenih za pomoč Romom; zajeta morajo biti vsa sredstva, dodeljena na nivoju občine, države in tudi evropska sredstva.

Ob sprejemanju Zakona o romski skupnosti je prišlo do velikih nesoglasij tudi med Romi samimi, in sicer med pomurskimi in dolenjsko-belokranjskimi Romi. Osnova nesoglasja je očitek, da se položaj pomurskih Romov bistveno razlikuje od položaja dolenjsko-belokranjskih, kar je posledica tega, da se je večina pomoči dodeljevala v Pomurje.
Pridobitev zahtevanih podatkov bi pomagala pri razreševanju omenjenih sporov in tudi osnovo za nadaljnje reševanje te pereče problematike, kjer mora svojo odločilno vlogo odigrati tudi Urad za narodnosti.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti in Ministrstvu za finance, da vprašanja preučita in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanje v roku 30 dni odgovorita.

Predlagan sklep je bil sprejet (29 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in 1 se je glasovanja vzdržal).

- - -

Po elektronski pošti  20.3.2007 so državne svetnice in svetniki  prejeli vprašanje državnega svetnika  Marka Juvančiča  Ministrstvu za promet glede izvajanja javne gospodarske službe "vzdrževanje javnih poti".

Predlog sklepa so prejeli na klop.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 52. seji, dne 21. 3. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval vprašanji državnega svetnika Marka Juvančiča v zvezi z izvajanjem javne gospodarske službe "vzdrževanje javnih poti" in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanji državnega svetnika Marka Juvančiča in predlaga Ministrstvu za promet, da vprašanji preuči in nanju odgovori.

Vprašanji državnega svetnika Marka Juvančiča se glasita:

Ali lahko krajevne skupnosti in drugi ožji deli lokalnih skupnosti, ki imajo status pravne osebe, samostojno izvajajo javno gospodarsko službo >vzdrževanje javnih poti? Če da, pod kakšnimi pogoji natančno in na osnovi katere pravne podlage ter kdo je v tem primeru odgovorna oseba za opravljena dela?

Obrazložitev:

Na podlagi >podedovanega stanja iz preteklosti< posamezne krajevne in mestne skupnosti v lokalnih skupnostih še vedno izvajajo gospodarsko službo >vzdrževanja javnih poti<.
Navedeno stanje je evidentirano tudi v primerih, ko je na področju občine ustanovljeno javno podjetje čigar pristojnost je sicer tudi izvajanje navedene  javne gospodarske službe.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za promet, da vprašanji preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanju v roku 30 dni odgovori.

Predlagan sklep je bil sprejet (23 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in 1 se je glasovanja vzdržal).

- - -

Po elektronski pošti  20.3.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli vprašanji državnega svetnika  Marka Juvančiča  Ministrstvu za finance glede samostojnega izvrševanja finančnega poslovanja.

Predlog sklepa so prejeli na klop.

Obrazložitev je podal Marko Juvančič.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 52. seji, dne 21. 3. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval vprašanji državnega svetnika Marka Juvančiča glede finančnega poslovanja lokalnih skupnosti in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanji državnega svetnika Marka Juvančiča in predlaga Ministrstvu za finance, da vprašanji preuči in nanju odgovori.

Vprašanji državnega svetnika Marka Juvančiča se glasita:

Ali lahko krajevne skupnosti in drugi ožji deli lokalnih skupnosti, ki imajo status pravne osebe, samostojno izvršujejo finančno poslovanje in pod kakšnimi pogoji?
Ali mora biti izvrševanje finančnih načrtov in organizacija ustrezne računovodske službe urejena v okviru finančne službe občinskega proračuna?

Obrazložitev:

V Sloveniji je še vedno zelo različno urejeno delovanje ožjih delov lokalnih skupnosti pač v skladu z ureditvijo kot jo določi posamezna občina v občinskem statutu.
Med področji, ki niso poenotena je tudi področje izvrševanje letnih finančnih načrtov kar bi sicer moralo biti enotno urejeno v okviru občinske finančne službe.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za finance, da vprašanji preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanju v roku 30 dni odgovori.

Predlagan sklep je bil sprejet (29 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 28 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).

- - -

Po elektronski pošti  20.3.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli vprašanja državnega svetnika  Marka Juvančiča  Ministrstvu za  zunanje zadeve glede prejetih vlog vstopnih vizumov za RS v letu 2006.

Predlog sklepa so prejeli na klop.

Obrazložitev je podal Marko Juvančič.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 52. seji, dne 21. 3. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval vprašanja državnega svetnika Marka Juvančiča glede vlog za izdajo vstopnih vizumov in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanja državnega svetnika Marka Juvančiča in predlaga Ministrstvu za zunanje zadeve, da vprašanja preuči in nanje odgovori.

Vprašanja državnega svetnika Marka Juvančiča se glasijo:

Kolikšno je bilo število prejetih vlog za izdajo vstopnih vizumov za RS v letu 2006 skupaj in posamezno na veleposlaništvih RS v Zagrebu, Sarajevu, Beogradu, Podgorici in Skopju? Koliko od prejetih vlog je bilo rešeno pozitivno in v kakšnem času v povprečju?
Ali drži navedba, da posamezni prosilci čakajo na odgovor pristojnega konzularnega oddelka tudi več kot en mesec brez kakršnihkoli pojasnil? Če da, katere ukrepe načrtuje pristojno ministrstvo, da bi bili postopki izdaje vizumov, upoštevajoč pri tem veljavno EU in nacionalno zakonodajo ter suverenost odločanja pooblaščene, uradne osebe izvedeni v optimalnem času in na korekten in spoštljiv način do vsakega prosilca?
Obrazložitev:

Večkrat je bilo mogoče v preteklosti slišati kritike na račun vodenja postopkov izdajanja vstopnih vizumov državljanom  držav Z Balkana na veleposlaništvih držav EU predvsem z vidika trajanja samega postopka in obravnave vsakega posameznika na način, ki je  primeren dostojanstvu vsakega državljana, prosilca za izdajo vizuma.
Slovenija se v tem primeru nahaja v posebno kočljivem položaju, ko mora na eni strani spoštovati  predpise EU in lastno zakonodajo ter standarde o dovolitvi vstopa tujih državljanov v našo državo po drugi strani pa državljani držav Z Balkana še posebej pozorno spremljajo postopke naših uradnih predstavništev, ko gre za izdajo vizumov kar je mnogokrat tudi predmet javnih razprav v posameznih nacionalnih okoljih pri čemer se tako z vidika obravnave posameznika mnogokrat presoja resnična naklonjenost in zainteresiranost Slovenije do približevanja in včlanitve držav Z Balkana v EU.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za zunanje zadeve, da vprašanja preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanje v roku 30 dni odgovori.

Predlagan sklep je bil sprejet (27 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 27 jih je glasovalo za, 1 je bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).

- - -

Na klop so državne svetnice in svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika  Marjana Maučeca  Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano glede uredbe o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013.

Predlog sklepa so prejeli na klop.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 52. seji, dne 21. 3. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval vprašanje državnega svetnika Marjana Maučeca v zvezi z spremembo Uredbe o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2007-2013 in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Marjana Maučeca in predlaga Vladi Republike Slovenije in Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da vprašanje preučita in nanj odgovorita.

Vprašanje državnega svetnika Marjana Maučeca se glasi:

Kdaj bo, če bo, spremenjena Uredba o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2007-2013 za preveč zmanjšane zneske izplačil kmetijskih podukrepov, kot pa so bili dogovorjeni na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano?

Obrazložitev:

Vlada Republike Slovenije je omenjeno uredbo potrdila na svoji seji, dne 1. 3. 2007. Plačila kmetijskih podukrepov pomenijo pokrivanje stroškov, ki jih kmetje dodatno vlagajo v delo in finančna sredstva v zaščito narave, talnih voda, rodovitnosti tal, erozije površin, dodatne obdelave površin in samega izgleda krajine. Severovzhodna Slovenija je podeželje, ki je ravninsko in najbolj kmetijsko in je regija, ki tudi s proizvodnjo hrane največ pripomore k samooskrbi hrane Republike Slovenije, kar je tudi zelo pomembno iz strateškega vidika Republike Slovenije.

Ker gre v sprejeti Uredbi za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2007-2013 za precejšnje zmanjšanje sredstev, ki kmetom pomenijo izpad dohodka in to najbolj v predelu severovzhodne Slovenije, ki je najbolj nerazvito področje Republike Slovenije z največjo nezaposlenostjo v državi, z največjim številom odstotka (20) ljudi, ki jim je kmetijstvo osnovna in edina dejavnost, z majhnostjo kmetij, posestno razdrobljenostjo in majhnostjo parcel kmetijskih in gozdnih površin.

Ker pomeni sprejeta Uredba precejšnje zmanjšanje sredstev  in velik izpad dohodka že planiranih sredstev na kmetijah, predlagam Vladi Republike Slovenije oziroma Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da se spremeni sprejeta Uredba oziroma višina izplačil na višino plačil leta 2006 ter črtanje klavzule M + 2 in možnosti zmanjševanja plačil v sprejetem obdobju, še posebej zato, ker je Vlada Republike Slovenije ob obisku v Prekmurju zagotovila, da je za kmetijstvo dovolj sredstev in se položaj kmetijstva ne sme poslabšati in s tem zmanjšati dohodkovnost kmetijstva izpod ravni preteklih let.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije in Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da vprašanje preučita in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanj v roku 30 dni odgovorita.

Predlagan sklep je bil sprejet (27 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 20 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).

- - -

Po elektronski pošti, s sklicem 8.3.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Ministrstva  za finance na vprašanja državnega svetnika Rada Krpača v zvezi z zaprtjem Carinskega urada v Dravogradu.

- - -

Po elektronski pošti 15.3.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Varuha človekovih pravic na vprašanji državnega svetnika Jožeta Ilca glede ukrepov Varuha človekovih pravic v primeru Čmak - Šinkovec.

- - -

Za vprašanja, na katera po preteku 30 dnevnega roka še ni bilo prejetih odgovorov, bodo  poslane urgence na pristojna ministrstva oziroma organe.

 

K  3. točki dnevnega reda :
- Pobuda državnega svetnika Janeza Sušnika za sprejem predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prevzemih - zakonodajna iniciativa;

Pobudo z besedilom predloga zakona so državne svetnice in svetniki prejeli s sklicem 8.3.2007.

Pobudo je obravnavala Komisija za gospodarstvo. Poročilo komisije so prejeli po elektronski pošti 15.3.2007 in na klop.

Obrazložitev je podal pobudnik, predsednik državnega sveta Janez Sušnik.

Stališče Komisije za gospodarstvo je podala predsednica komisije, Marta Turk.

Stališče Ministrstva za gospodarstvo je podala državna sekretarka. Adrijana Starina Kosem.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Na podlagi prve alinee 97. člena Ustave Republike Slovenije je Državni svet Republike Slovenije na 52. seji, dne 21. 3. 2007, določil besedilo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prevzemih in ga na podlagi 114. člena poslovnika državnega zbora (Ur.l. RS, št. 35/2002) pošilja državnemu zboru v obravnavo in sprejem.

Državni svet na podlagi 95. člena poslovnika državnega sveta določa državnega svetnika Janeza Sušnika kot predstavnika državnega sveta na sejah državnega zbora in njegovih delovnih telesih pri obravnavi predloga zakona. 

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prevzemih (ZPre-1A) - PRVA OBRAVNAVA

I. Uvod

1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Zakona o prevzemih (Uradni list RS, št. 79/06; v nadaljevanju ZPre-1) je bil sprejet julija 2006 in začel veljati v avgustu 2006. Z uveljavitvijo ZPre-1 je bila v slovenski pravni red v celoti prenesena ureditev v Direktivi 2004/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (UL L št. 142, 30. 4. 2004, str. 12; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2004/25/ES).

Izkušnje pri izvedbi prevzemov po uveljavitvi ZPre-1 so pokazale, da nekatere rešitve niso v celoti ustrezne, in sicer:

1. Ureditev omogoča objavo prevzemnih namer, pri katerih prevzemnik nima resnega namena opraviti prevzema, temveč jo objavi samo zato, da bi drugega prevzemnika oviral pri izvedbi prevzema.
2. Po sedanji ureditvi v 38. členu ZPre-1 med trajanjem postopka s prevzemno ponudbo velja absolutna prepoved kupovanja vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka prepoved je nefunkcionalna in jo ureditev v drugih državah članicah EU ne pozna.
3. V 47. členu ZPre-1 so urejene omejitve dejanj ciljne družbe, ki pričnejo učinkovati z objavo prevzemne namere. Ureditev je delno nedosledna, zato se s predlogom zakona predlaga ustrezna sprememba navedene določbe.
4. ZPre-1 ne ureja obveznosti prevzemnika povrniti stroške ciljni družbi, ki so ji nastali v zvezi s prevzemno ponudbo, če je ta neuspešna.

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona

Temeljna načela ureditve v ZPre-1 so:

1. načelo obveznosti objaviti prevzemno ponudbo, če prevzemnik doseže prevzemni prag,
2. načelo enakega obravnavanja vseh imetnikov vrednostnih papirjev ciljne družbe in
3. načelo omejevanja obrambnih mehanizmov.

Predlog zakona v skladu z navedenimi temeljnimi načeli in z namenom (ciljem) odpraviti neustreznost nekaterih rešitev v ZPre-1, ki so razložene v prejšnjem razdelku tega uvoda, vsebuje te rešitve:

1. V novem tretjem odstavku 27. člena ZPre-1 (1. člen predloga zakona) so določene neizpodbojne domneve, da je prevzemnik odstopil od prevzemne namere, če ne opravi pravočasno dejanj v zvezi z objavo prevzemne ponudbe.
2. Ureditev v 38. členu ZPre-1 (2. člen predloga zakona) se spreminja tako, da sme prevzemnik med trajanjem postopka s prevzemno ponudbo kupovati vrednostne papirje ciljne družbe tudi zunaj tega postopka, če pri tem spoštuje načelo enakega obravnavanja imetnikov vrednostnih papirjev ciljne družbe.
3. S spremembo 47. člena ZPre-1 (3. člen predloga zakona) se določa, da v primeru, , ko je ciljna družba pred objavo prevzemne ponudbe, katere predmet so njeni vrednostni papirji, objavila svojo prevzemno namero, katere predmet so vrednostni papirji njenega prevzemnika ali druge ciljne družbe, ne velja zahteva, da bi morala o nadaljnjih dejanjih v zvezi s tako prevzemno namero (in ponudbo) odločati skupščina.
4. V novem tretjem odstavku 53. člena ZPre-1 (4. člen predloga zakona) je določena pravica ciljne družbe od prevzemnika zahtevati povrnitev stroškov, ki so ji nastali v zvezi s prevzemno ponudbo, ki je bila neuspešna.

 3. Ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva

Predlog zakona ne bo imel posledic za proračun ali druga javna finančna sredstva.

4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost ureditve pravu EU

4.1. Prilagojenost ureditve pravu EU

Področje prevzemov v pravu EU ureja Direktiva 2004/25/ES. Ureditev v ZPre-1 je v celoti usklajeno s to direktivo. Določbe ZPre-1, katerih spremembe ali dopolnitve se predlagajo s tem predlogom zakona, niso predmet neposrednega urejanja v Direktivi 2004/25/ES. Zato predlog zakona ne vpliva na prilagojenost ureditve v pravu EU in bo tudi po sprejemu predloga zakona ureditev prevzemov v slovenskem pravnem sistemu usklajena z ureditvijo v pravu EU.

4.2. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih

4.2.1. Avstrija

Od leta 1999 velja za avstrijske družbe, ki so prijavljene na Dunajski borzi, nov Zakon o prevzemih (Übernahmegesetz, BGBl I 1998/127), ki je usklajen z mednarodnim pravom in kodeksi. Osnovna načela zakona se nanašajo na enakopravno obravnavo vseh delničarjev, transparentnost ponudbenega procesa, izogibanje tržnim manipulacijam ter na prepoved širjenja notranjih informacij. Zakon razlikuje med obveznimi in prostovoljnimi prevzemnimi ponudbami.
Za večino delniških družb, ki kotirajo na avstrijski borzi, je značilno, da večinski delež kontrolira en močen delničar oz. skupina delničarjev. V tipični prevzemni situaciji ponudnik pred objavo ponudbe in še preden uprava družbe izve za namero prevzema, o tem obvesti večinskega lastnika / lastnike družbe in se z njimi dogovori o prodaji delnic.

Pred prevzemi je v Avstriji zaradi proti-kartelne politike in ohranjanja pluralizacije posebej zaščiteno področje medijev. Posebno varstvo velja tudi za področje bančništva, zavarovalništva, poštnih storitev, za področje elektrogospodarstva ter oskrbe s plinom. Mnoga podjetja, v katerih država ima ali je imela večinski lastniški delež, ne morejo biti predmet prevzema.

Pomembnejši delničarji v izjemnih primerih lahko preprečijo prenos delnic s tem, da ne odobrijo prenosa delnic. Vpliv na prevzemni postopek ima lahko tudi sistem dvotirnega upravljanja družb ali pa soupravljanje delavcev (udeleženi v nadzornem odboru do 1/3). To lahko ovira prevzemnika v njegovih namerah za zagotovitev nadzora nad družbo že v prvih fazah prevzema. Delničarji nimajo neposrednega vpliva na sestavo uprave družbe, na njeno sestavo lahko vplivajo šele posredno preko menjave nadzornega sveta. Zloraba notranjih informacij pa v nobenem primeru ni dopustna, saj bi to predstavljajo prisilo potencialnemu prevzemniku k objavi prevzemne ponudbe.

Delniške družbe lahko v svoje statute vključijo določene proti-prevzemne mehanizme, kar pa je redko uporabljeno. Za to morajo dobiti poprejšnjo podporo delničarjev. Prav tako morajo dobiti večinsko podporo delničarjev v primeru, da  želijo zavarovati dogovor o prevzemu z eno od prevzemnih družb. Eden od načinov preprečitve konkurenčnih ponudb je ta, da si zainteresirani prevzemnik že pred objavo prevzemne namere pri delničarjih zagotovi večinski delež.

Določitev "odpovedne kavcije" je redka, se pa pojavlja večinoma v primerih sklenitve dogovora med ponudnikom in večinskim lastnikom ciljne družbe ter kadar ciljna družba potrebuje finančnega investitorja ali strateškega partnerja. 

Z namenom kontrole izvajanja zakona o prevzemih je bila ustanovljena Komisija za prevzeme. Njen sedež je v stavbi Dunajske borze, vendar deluje popolnoma neodvisno od borze in ostalih vladnih institucij. Ima 12 članov in strokovno službo. Vsi postopki prevzemov od objave do izpeljave so nadzirani in odobreni s strani te komisije.

Delniška družba, ki je tarča prevzema, mora vsem (potencialnim) prevzemnim družbam omogočiti enake možnosti dostopa do informacij.

4.2.2. Nemčija

ZRN vse do leta 2002 ni imela zakonsko določena pravila glede prevzemov delniških družb. To materijo je posredno urejal nemški zakon o delniških družbah (Aktiengesetz) ter s strani komisije strokovnjakov nemške borze sprejeta priporočila glede javne ponudbe za odkup ali zamenjavo delnic. Z uveljavitvijo Wertpapierewerbs-und Übernahmgesetz je postalo področje prevzemov in nakupa vrednostnih papirjev zakonsko urejeno, pri čemer zagotavlja zakon enotno in sistematično ureditev omenjenega področja.

Zakon se sestoji iz devetih delov, ki urejajo materijo nakupa vrednostnih papirjev ter z njim povezanih prevzemov. Prvemu (uvodnemu) delu, kjer najdemo splošne določbe, sledijo določbe, ki opredeljujejo pristojnost Zvezne Agencije za javno-finančni nadzor, urejajo ponudbo za nakup (odkup) vrednostnih papirjev, prevzemno ponudbo, obvezno ponudbo, postopek, pritožbo, sankcije in nazadnje tudi pristojnost sodišč ter prehodne določbe.

Wertpapierewerbs-und Übernahmgesetz ločuje ponudbo za nakup vrednostnih papirjev, ki je urejena v 3. delu, od prevzemne ponudbe, ki je urejena v 4. delu ter obvezne ponudbe, ki jo najdemo v petem delu.

Zvezna Agencija, ki nadzira ponudbe v skladu s pravili omenjenega zakona, mora preprečevati nepravilnosti, ki bi lahko poslabšale pravilno izvedbo postopka ter povzročile pomembno škodo na trgu vrednostnih papirjev. Agencija  lahko zato izdaja navodila, ki so primerna in nujna za odstranitev ali preprečitev škode. V tretjem poglavju določa zakon pravila, ki urejajo potek nakupa vrednostnih papirjev. Ponudniku nalaga dolžnost objave svoje odločitve o nameravani ponudbi, hkrati pa določa tudi način njene objave.
Zakon opredeljuje tudi ponudbeni dokument (prospekt), njegovo vsebino ter odgovornost oseb, ki izhaja iz naslova ponudbenega dokumenta. Vsakdo, ki je sprejel ponudbo lahko v primeru, da informacija v ponudbenem dokumentu ni pravilna zahteva povrnitev škode zaradi sprejema ponudbe od tistega, ki je sprejel odgovornost za dokument in tistega, ki je dokument oblikoval. Odgovornost se ne more naložiti tistemu, ki dokaže, da se nepravilnosti in nepopolnosti informacij v ponudbenem dokumentu ni zavedal in tako pomanjkljivo zavedanje ni posledica velike malomarnosti. Prej omenjene trditve se ne upoštevajo, kadar se sprejem ni zgodil kot rezultat ponudbenega dokumenta, kadar se je oseba, ki je ponudbo sprejela, zavedala nepravilnosti in nepopolnosti informacij v ponudbenem dokumentu (v času, ko je izdala izjavo o sprejemu) in kadar je bil v Nemčiji pred sprejemom ponudbe popravek informacije objavljen. Pravica zahtevati povrnitev škode zastara v enem letu od takrat ko je oseba ponudbo sprejela ali se zavedala nepravilnosti in nepopolnosti informacij v ponudbenem dokumentu, najkasneje pa v treh letih od objave ponudbenega dokumenta. Določbe, ki bi v naprej izključevale tovrstne odgovornosti, so neveljavne. 

Pomembno vlogo predstavljajo tudi določila o financiranju ponudbe, kjer mora ponudnik pred objavo ponudbenega dokumenta storiti vse potrebno, da na dan zapadlosti zagotovi sredstva, ki omogočajo izpolnitev ponudbe, sicer lahko zahteva tisti, ki je ponudbo sprejel, povrnitev nastale škode zaradi nepopolne izpolnitve.

Zakon določa, da mora ponudnik v štirih tednih po objavi svoje odločitve o nameravani ponudbi poslati ponudbeni dokument Zvezni Agenciji, ki lahko na zahtevo omenjeni rok tudi podaljša. Ponudbeni dokument se objavi na način kot je določeno v zakonu (če to dovoli Zvezna Agencija in če po preteku 10-ih dni od prejema ponudbenega dokumenta Zvezna Agencija ponudbo ne prepove) ter posreduje upravi ciljne družbe, ki dokument posreduje svetu delavcev ali direktno zaposlenim, če takega sveta delavcev ni. Preden Zvezna Agencija prepove ponudbo, lahko podaljša rok za največ pet delovnih dni, če dokument ni popoln ali kako drugače ne izpolnjuje zahteve, ki jih določajo določbe zakona ter druga pravila, ki so sprejeta na podlagi tega zakona.

Zvezna Agencija lahko ponudbo v posameznih primerih prepove: če ponudbeni dokument ne izpolnjuje vseh zahtevanih postavk, ko informacije v dokumentu nasprotujejo določbam zakona, če ponudnik ne posreduje dokumenta Zvezni Agenciji ter takrat, ko s strani ponudnika ni prišlo do objave dokumenta.

V zakonu so tudi določbe, ki urejajo rok za sprejem ponudbe, ki ne sme biti krajši kot štiri tedne (ta rok se lahko v primeru amandmaja k ponudbi ter v primeru konkurenčne ponudbe podaljša največ za dva tedna) in v zvezi s tem povezano sklicevanje skupščine delničarjev. Rok za sprejem začne teči po objavi ponudbenega dokumenta. V primeru prevzemne ponudbe lahko delničarji, ki niso sprejeli ponudbe, to sprejmejo v dveh tednih po objavi upoštevaje 2. točko 1. odstavka 23. člena zakona (dodatni rok za sprejem). To ne velja v primeru, ko je ponudnik oblikoval ponudbo in jo pri tem vezal na nakup minimalnega deleža delnic, pri čemer pred iztekom roka za sprejem ta minimalni delež ni dosežen. Če je po objavi ponudbenega dokumenta sklicana skupščina delničarjev, mora trajati rok za sprejem ponudbe deset tednov. Uprava ciljne družbe mora brez odlašanja o sklicu skupščine delničarjev obvestiti ponudnika in Zvezno Agencijo. Ponudnik mora to obvestilo objaviti v nad-regionalnem borznem časopisu, kjer se navede datum izteka roka za sprejem ponudbe in brez odlašanja dokaz o taki objavi poslati Zvezni Agenciji.

Ponudnik lahko en dan pred iztekom roka za sprejem poveča kupnino, ponudi drug način plačila kot alternativo, zmanjša delež ali minimalno število delnic ter minimalno število glasovalnih pravic za nakup, na katerega je vezan uspeh ponudbe in spremeni pogoje. Objava amandmajev k ponudbi je pomembna predvsem zaradi možnosti pritožbe in z njo povezanimi roki. Amandma se objavi v skladu z zakonom. V primeru amandmaja k ponudbi, lahko imetniki delnic ciljne družbe, ki so sprejeli ponudbo pred objavo amandmaja, odstopijo od pogodbe kadarkoli, vendar le do izteka roka za sprejem. Rok za sprejem mora biti podaljšan za dva tedna, če je prišlo do amandmaja v zadnjih dveh tednih pred iztekom roka za ponudbo.

Zakon ureja tudi konkurenčno ponudbo ter dolžnosti, ki jih ima ponudnik po tem, ko oblikuje ponudbo. Ponudnik je dolžan objaviti in obvestiti Zvezno Agencijo o celotnem številu delnic ciljne družbe, ki jih ima sam ali jih imajo osebe, ki delujejo z njim usklajeno. Enako velja tudi za število glasovalnih pravic, ki ponudniku pripadajo na podlagi 30. člena ter za število vrednostnih papirjev, ki so v prodaji in na osnovi katere je ponudnik prejel izjavo o sprejemu. Tako objavo in obvestilo mora ponudnik pripraviti brez odlašanja, in sicer po izteku roka za sprejem ponudbe ali po izteku dodatnega roka za sprejem, pod pogojem, da je bil ponudbeni dokument objavljen. V primeru prevzemne ponudbe, ko pridobi ponudnik kontrolo nad ciljno družbo in v primeru obvezne ponudbe, mora ponudnik ter osebe, ki delujejo z njim usklajeno (če so kupile delnice izven postopka) to objaviti in o tem obvestiti Zvezno Agencijo, kjer se točno navede podrobnosti v zvezi z delnicami. 
Pomembne so tudi določbe, ki urejajo vprašanje izključitvenega obdobja. Kadar je ponudba prepovedana, sme ponudnik oblikovati novo ponudbo šele po izteku enega leta. To velja tudi v primerih, ko pred potekom roka za sprejem ni dosežen minimalen delež, na osnovi katerega temelji ponudba.

Uprava in nadzorni organ ciljne družbe morata izdati utemeljeno izjavo o ponudbi in vsakem amandmaju in ju brez nepotrebnega odlašanja objaviti. Taka izjava mora vsebovati podatke o vrsti in znesku plačila, morebitnem vplivu ponudbe na ciljno družbo, delavce in njihove predstavnike, podatke o pogojih zaposlitve ter o lokacijah ciljne družbe, ciljih, ki jim s ponudbo sledi ponudnik, podatke o nameri članov uprave in nadzornega organa ciljne družbe, da sprejmejo ponudbo. Uprava in nadzorni organ ciljne družbe morata poslati izjavo pristojnemu svetu delavcev ali delavcem direktno in obenem posredovati potrdilo o taki objavi Zvezni Agenciji. Z namenom, da bi se preprečile nepravilnosti v zvezi z oglaševanjem, ki je povezano s ponudbo, lahko Zvezna Agencija prepove določeno oglaševanje.

Četrti del zakona ureja prevzemno ponudbo in pri tem določa njeno definicijo; gre za ponudbo, ki ob nakupu meri na pridobitev kontrole (imeti vsaj 30% glasovalnih pravic v ciljni družbi) ter razporeditev glasovalnih pravic. Pomembno vlogo ima tudi plačilo oziroma financiranje, saj mora ponudnik imetnikom vrednostnih papirjev ciljne družbe zagotoviti ustrezno plačilo. V zvezi s tem je potrebno upoštevati povprečno borzno-tržno vrednost delnic ciljne družbe ter nakup delnic ciljne družbe s strani ponudnika in oseb, ki delujejo z njim usklajeno. Plačilo se sestoji iz denarnega plačila v evrih ali likvidnostnih delnicah, s katerimi se lahko trguje na organiziranem trgu. Če so imetnikom glasovalnih delnic ponujene delnice kot plačilo, morajo take delnice zagotavljati glasovalne pravice.   

V primeru, ko ponudnik ali osebe, ki delujejo z njim usklajeno, kupijo delnice ciljne družbe po objavi ponudbenega dokumenta in pred objavo ponudbe v skladu z drugo točko prvega odstavka 23. člena in je za to določena cena višja kot tista, ki je določena v ponudbi, bo cena, namenjena prejemnikom znotraj istega ranga delnic iz naslova razlike narasla.

Podobno se zgodi v primeru, ko ponudnik ali osebe, ki delujejo z njim usklajeno, kupijo delnice ciljne družbe zunaj trga v enem letu po objavi in je cena, ki je za to določena, višja od tiste določene v ponudbi. Takrat je dolžan ponudnik imetnikom delnic, ki so sprejeli ponudbo, plačati razliko v evrih. Omejitvene ukrepe, ki jih naš zakon ureja v 47. členu, opredeljuje nemški zakon v 4. delu (33. člen) pod naslovom "Dejanja uprave ciljne družbe".

Po objavi prevzemne namere in do objave rezultata o izidu prevzemne ponudbe v skladu s 23. členom, uprava ciljne družbe ne sme storiti ničesar, kar bi lahko preprečilo uspeh ponudbe. Prejšnja trditev ne velja za dejanja, katera bi storil razumen in skrben manager družbe, ki s prevzemno ponudbo ni prizadet ter  teži h konkurenčni ponudbi. Omenjeno prav tako ne velja za dejanja, ki so bila odobrena s strani nadzornega organa ciljne družbe. Če pred objavo ponudbe skupščina delničarjev odobri upravi ciljne družbe dejanja, ki so v pristojnosti skupščine delničarjev, zato da bi preprečila uspeh prevzemne ponudbe, morajo biti ta dejanja, v odobritvi določena. Taka odobritev velja največ 18 mesecev. Za odločitev skupščine delničarjev je potrebna večina, ki obsega vsaj tri četrtine osnovnega kapitala, opredeljenega pri glasovanju. Ustanovitveni akt lahko določa višjo večino in dodatne zahteve. Dejanja uprave ciljne družbe na osnovi odobritve potrebujejo soglasje nadzornega organa ciljne družbe.

Ponudnik in osebe, ki delujejo z njim usklajeno, ne smejo omogočati ali obljubljati neupravičenih denarnih plačil ali kakšnih drugih neupravičenih denarnih koristi članom uprave ali nadzornega organa ciljne družbe v povezavi s prevzemno ponudbo. Če ni določeno drugače, veljajo pravila tretjega dela tudi za prevzemno ponudbo. 

Vsakdo, ki kakorkoli pridobi kontrolo nad ciljno družbo (obvezna ponudba), mora to dejstvo brez odlašanja, najkasneje pa v sedmih dneh, objaviti na način kot to določa 10. člen (1. in 2. odstavek) in navesti število svojih glasovalnih pravic. Rok začne teči, ko se ponudnik zaveda ali bi se glede na okoliščine lahko zavedal, da je pridobil kontrolo nad ciljno družbo. V objavi morajo biti glasovalne pravice v zvezi s 30. členom ločene oz. razmejene glede na podlago pripisljivosti.

V štirih tednih po objavi dosežene kontrole nad ciljno družbo, mora ponudnik posredovati ponudbeni dokument Zvezni Agenciji in ponudbo objaviti. To ne velja za lastne delnice ciljne družbe, delnice ciljne družbe, ki pripadajo odvisnemu ali večinsko-vezanem podjetju ciljne družbe in za delnice ciljne družbe, ki pripadajo tretji osebi in s katerimi se razpolaga na račun ciljne družbe ali odvisnega, večinsko-vezanega podjetja ciljne družbe. Omenjeno ne velja v primeru, ko je kontrola nad družbo pridobljena na podlagi prevzemne ponudbe.

V osmem delu zakona so opredeljene sankcije. Predvideni sta denarna kazen in izguba pravic, pri čemer se denarna kazen izreka v razponu od 200.000 evrov do milijon evrov, kar je odvisno od narave kršitve. Denarna kazen se izreka za kršitve v zvezi z objavami (objava nameravane ponudbe, objava ponudbenega dokumenta, objava amandmajev,  objava izjave uprave in nadzornega organa ciljne družbe o ponudbi...), pri čemer do objav sploh ne pride ali pa niso bile izpeljane po predpisanem postopku in v ustreznem času, kadar se informacije ne posredujejo pristojnim organom (se jih ne posreduje pravočasno) in če se kako  drugače ne spoštujejo določbe zakona.

4.2.3. Velika Britanija

Velika Britanija ima od vseh evropskih držav glede prevzemov, najobsežnejša in najnatančnejša pravila. Pomembno vlogo ima nadzorni organ The Panel, ki je neodvisni organ, ustanovljen leta 1968. Pri delu se opira na direktivo 2004/25/EC, ki ureja prevzemno ponudbo. Njegovi najpomembnejši nalogi sta izvrševanje kodeksa ter opravljanje nadzora, pri čemer pazi na izpolnjevanje predpisov s področja prevzemov in podobnih zadev, na katere se nanaša kodeks.

Prevzeme družb ureja City Take-over Code, ki nima zakonske narave, temveč predstavlja kodeks ravnanja udeležencev na trgu vrednostnih papirjev. Osnovni namen kodeksa je, da se v primeru prevzema zagotovi enako obravnavanje vseh delničarjev ter da se zagotovi ustrezen in enoten postopek. Njegov namen ni določanje pravil v zvezi s finančnimi ali komercialnimi vidiki prevzemov, kar je stvar družb in njihovih delničarjev. 

Pred objavo prevzemne namere, je potrebno zagotoviti popolno zaupnost podatkov. Tako morajo vse osebe, ki so seznanjene z zaupnimi podatki z njimi temu primerno ravnati. Drugim osebam jih smejo posredovati, samo če je to nujno potrebno. 

Ponudnik bi moral svojo prevzemno namero objaviti samo po skrbnem in odgovornem premisleku, ko je prepričan, da bo lahko ponudbo izpolnil. Opisana odgovornost se nanaša tudi na finančne svetovalce ponudnika. Objava mora izpolnjevati vsebinske kriterije, ki jih določa kodeks. Ko je prevzemna namera javno objavljena, zahteva kodeks obsežno objavo različnih informacij glede prevzema: razkritje informacij o trgovanju z delnicami ciljne družbe, prospekt (ponudbeni dokument). Takoj po začetku ponudbenega obdobja, mora ciljna družba posredovati kopijo objave svojim delničarjem in nadzornemu organu.

Splošno pravilo kodeksa glede javnih objav določa, da morajo biti vse informacije glede ponudbe in zadevnih družb na voljo vsem delničarjem hkrati ter na enak način.

Roki za ponudbo začnejo teči od dneva objave prevzemne namere. Prospekt ali ponudbeni  dokument mora biti poslan delničarjem ali objavljen v 28 dneh po objavi namere. Izpolnjevati mora stroge standarde ažurnosti in popolnosti podatkov glede prevzemnika in glede ciljne družbe. Obenem predpisuje tudi odgovornost direktorjev prevzemnika in ciljne družbe ter njihovih finančnih in drugih svetovalcev za resničnost podatkov v prospektu in drugih obvestilih javnosti. Ciljna družba in ponudnik morata zagotoviti dostop do takega dokumenta predstavnikom zaposlenih, če teh ni, pa neposredno delavcem.

Ponudba mora biti odprta najmanj 21 in največ 60 dni, z možnostjo samodejnega podaljšanja za 14 dni, če se je izpolnil pogoj zadostnega števila sprejemov ponudbe ali če pride do konkurenčne ponudbe. Uprava ciljne družbe mora glede ponudbe za odkup pridobiti mnenje neodvisnega finančnega svetovalca in njegovo vsebino posredovati delničarjem. V svojih obrambnih dejanjih proti prevzemu je omejena, razen če taka dejanja odobri skupščina delničarjev.

Med trajanjem ponudbe uprava ciljne družbe ne sme izdajati novih delnic, konvertibilnih vrednostnih papirjev ali opcij na delnice družbe, ne sme razpolagati s premoženjem večje vrednosti ter sklepati pogodb zunaj rednega poslovanja.

Ponudbo je potrebno predložiti upravi ciljne družbe. Če do ponudbe ni prišlo s strani končnega ali potencialnega ponudnika, se mora njegova identiteta razkriti. Uprava družbe lahko utemeljeno pričakuje, da bo ponudnik izpolnil ponudbo v celoti.

Objava je potrebna:
- ko je ciljna družba seznanjena (zanesljiv vir) s prevzemno namero, ne glede na odnos njene uprave do take ponudbe
- takoj po nakupu takšnega deleža delnic, ki povzroči obveznost oblikovanja obvezne ponudbe
- ko po pristopu k ciljni družbi postane le ta predmet govoric in špekulacij ali pa se  pojavijo neobičajna gibanja cen delnic
- takrat, ko je ciljna družba (pred pristopom), predmet govoric in špekulacij in je prišlo do neobičajnega gibanja cen delnic, pri čemer se lahko sklepa, da so to povzročila dejanja ciljne družbe
- ko se pogajanja in pogovori razširijo izven kroga točno določenih ljudi in ko ponudnik želi o tem obvestiti širši krog ljudi z namenom dogovora o načinu financiranja in določitvi nepreklicnih pogojev.

Pomembno vlogo pri odločanju o pojavu neobičajnega gibanja cen, ima nadzorni organ, ki pri tem upošteva splošno gibanje cen na trgu in tem sektorju, javno dostopne podatke o podjetju, podatke, ki kažejo aktivnost podjetja pri trženju z vrednostnimi papirji in obdobje, v katerem je prišlo do gibanja cen.

Preden se pristopi k upravi ciljne družbe ima dolžnost objave prevzemne namere zgolj ponudnik. Ponudnik mora zato natančno spremljati gibanje cen vrednostnih papirjev ciljne družbe in slediti morebitnim skokovitim gibanjem. Po pristopu k upravi ciljne družbe ostaja primarna dolžnost objave prevzemne namere na strani uprave ciljne družbe, ki mora zato paziti na gibanje cen svojih vrednostnih papirjev. Ponudnik upravi ciljne družbe ne sme onemogočati objave v trenutku, ko se upravi ciljne družbe to zdi primerno.

Dokler odločitev o prevzemni nameri ni naznanjena (razen v primeru obvezne ponudbe), je dovolj kratka objava, da o tem tečejo pogovori. V objavi ni nujno navesti potencialnega ponudnika, ampak zgolj podatek, da potencialni ponudnik razmišlja o oblikovanju ponudbe. Kadarkoli po objavi prevzemne namere (ko je potencialni ponudnik tudi javno imenovan) lahko ciljna družba zahteva od nadzornega organa, naj določi rok, v katerem naj potencialni ponudnik razkrije svoje namene do ciljne družbe. Če je rok za odločitev določen s strani nadzornega organa, mora tak ponudnik pred iztekom roka objaviti svojo prevzemno namero ali pa sporočiti, da tega namena nima.

Dokler prevzemna namera ni objavljena, se mora vsaka oseba, ki želi dati izjavo o pogojih, na katerih bo slonela kasnejša ponudba, posvetovati z nadzornim organom. Če so tovrstne izjave vključene v objavo s strani ponudnika ga zavezujejo, razen če si pridrži pravico, da ga taka trditev ne zavezuje. Potencialni ponudnik ne sme naknadno oblikovati ponudbe z nižjo vrednostjo brez privolitve nadzornega organa, razen če je prišlo do dogodka, ki ga je potencialni ponudnik že predhodno opredelil kot tehten razlog za takšno dejanje.

Ponudnik mora svojo odločitev o nameravani ponudbi objaviti samo po skrbnem in odgovornem premisleku. Svojo odločitev naj ponudnik objavi le, če ima utemeljen razlog za to, da lahko ali da bo lahko izpolnil ponudbo. Opisana odgovornost se nanaša tudi na finančne svetovalce ponudnika.

Ko podjetje objavi svojo prevzemno namero, mora taka objava določati pogoje ponudbe, identiteto ponudnika ter vse podrobnosti o vseh relevantnih okoliščinah za plačilo ali njegovo zavarovanje.  V primeru, ko gre za denarno ponudbo, mora objava vsebovati odobritev finančnega svetovalca ali tretje osebe, katere finančna sredstva so ponudniku na voljo in zadostujejo za popoln sprejem ponudbe (od osebe, ki potrdi, da so taka finančna sredstva razpoložljiva, se ne pričakuje, da bo sama priskrbela denarna sredstva, pod pogojem, da je pri dajanju potrdila ravnala skrbno in se je trdno prepričala o tem, da ima ponudnik denar na razpolago).

Ko je namera objavljena, mora prevzemnik nadaljevati s ponudbo razen, če mu je v skladu s 13 pravilom dovoljeno določiti predpogoje za oblikovanje ponudbe ali pogoje za uspešnost same ponudbe. Ponudnik in njegovi finančni svetovalci morajo nadzornemu organu pred objavo ponudbe pisno potrditi, da ne vidijo razloga, da ponudnik ne bi bil zmožen izpolniti finančne predpogoje v 21-ih dneh.

5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona

Sprejem zakona ne bo imel drugih posledic.

II. Besedilo členov

1. člen

V 27. členu Zakona o prevzemih (Uradni list RS, št. 79/06) se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
"(3) Velja neizpodbojna domneva, da je prevzemnik odstopil od prevzemne namere:
1. če v 15 dneh po objavi prevzemne namere ne vloži zahteve za dovoljenje za prevzemno ponudbo iz prvega odstavka 32. člena tega zakona ali
2. če v 30 dneh po objavi prevzemne namere ne pridobi dovoljenja za prevzemno ponudbo iz prvega odstavka 32. člena tega zakona in objavi prevzemne ponudbe v skladu z 28. členom tega zakona."

2. člen

38. člen se spremeni tako, da se glasi:

"38. člen
(kupovanje vrednostnih papirjev med postopkom v zvezi s prevzemno ponudbo)

(1) Prevzemnik od dneva objave prevzemne ponudbe do izteka roka za sprejem prevzemne ponudbe ne sme kupovati vrednostnih papirjev, na katere se nanaša ta ponudba, zunaj postopka v zvezi z njo, urejenega v tem zakonu, razen če v objavi prevzemne namere in prospektu navede, da bo vrednostne papirje v navedenem obdobju kupoval tudi zunaj postopka v zvezi s prevzemno ponudbo.
(2) Če prevzemnik v skladu s prejšnjim odstavkom kupuje vrednostne zunaj postopka v zvezi s prevzemno ponudbo, sme vrednostne papirje kupiti tudi za ceno, ki je višja od cene, ki jo ponuja s prevzemno ponudbo, vendar samo, če do roka iz četrtega odstavka tega člena izpolni obveznosti v zvezi s spremembo prevzemne ponudbe po tretjem odstavku tega člena.
(3) Če se prevzemnik pri nakupu po prejšnjem odstavku zaveže plačati višjo ceno od cene, ki jo ponuja s prevzemno ponudbo, se šteje, da je prevzemna ponudba spremenjena tako, da je njen predmet višja cena, ki jo je prevzemnik plačal pri takem nakupu.
(4) V primeru iz drugega odstavka tega člena mora prevzemnik najpozneje 14 dni pred iztekom roka za sprejem prevzemne ponudbe izpolniti obveznosti iz tretjega odstavka 30. člena tega zakona.
(5) Agencija razveljavi postopek s prevzemno ponudbo po zakonu, ki ureja trg vrednostnih papirjev, ne da bi morala prevzemniku prej odrediti odpravo kršitve:
1. če prevzemnik krši prepoved iz prvega odstavka tega člena,
2. če prevzemnik zunaj postopka v zvezi s prevzemno ponudbo kupi vrednostne papirje za ceno, ki je višja od cene, ki jo ponuja s prevzemno ponudbo, v obdobju, ko ne more več pravočasno izpolniti obveznosti iz tretjega odstavka 30. člena tega zakona v zvezi s prejšnjim odstavkom ali
3. če prevzemnik v roku iz prejšnjega odstavka ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 30. člena tega zakona.
(6) Za prevzemno ponudbo, ki je spremenjena po tretjem odstavku tega člena se uporablja četrti odstavek 30. člena tega zakona.
(7) Če je prevzemnik od dneva objave prevzemne ponudbe do izteka roka za sprejem prevzemne ponudbe zunaj postopka v zvezi z njo kupoval vrednostne papirje v skladu s prvim do četrtim odstavkom tega člena in je bila prevzemna ponudba uspešna, se pri uporabi drugega in tretjega odstavka 12. člena, prvega odstavka 68. člena in prvega odstavka 69. člena tega zakona vrednostni papirji, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nakupov, štejejo za vrednostne papirje, pridobljene na podlagi uspešne prevzemne ponudbe."

3. člen

V prvem odstavku 47. člena se črta 2. točka, 3. do 5. točka pa postanejo 2. do 4. točka.

V sedanji 5. točki prvega odstavka, ki postane 4. točka, se na koncu pred piko doda vejica in besedilo "razen dejanj v zvezi z iskanjem drugega prevzemnika, ki bi dal konkurenčno ponudbo".

V petem odstavku 47. člena se besedilo "5. točke" nadomesti z besedilom "2. in 4. točke".

Na koncu 47. člena se doda nov šesti odstavek, ki se glasi:
"(6) Drugi odstavek tega člena se ne uporablja, če je ciljna družba pred objavo prevzemne namere drugega prevzemnika, katere predmet so njeni vrednostni papirji, objavila prevzemno namero, katere predmet so vrednostni papirji tega prevzemnika ali druge ciljne družbe."

4. člen

V 53. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
"(3) Če je prevzemna ponudba neuspešna, ima ciljna družba od prevzemnika pravico zahtevati povrnitev stroškov, ki so ji nastali pri postopku v zvezi s prevzemno ponudbo."

 

Prehodna in končna določba

5. člen

Tretji odstavek 27. člena, 38. člen, 47. člen in tretji odstavek 53. člena zakona kot se dopolnjujejo ali spreminjajo s tem zakonom se uporablja, če je bila prevzemna namera, objavljena po uveljavitvi tega zakona.

6. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

III. Obrazložitev k členom

k 1. členu (nov tretji odstavek 27. člena ZPre-1):
V novem tretjem odstavku 27. člena ZPre-1 so določene neizpodbojne domneve, da je prevzemnik odstopil od prevzemne namere, če ne opravi pravočasno dejanj v zvezi z objavo prevzemne ponudbe. Namen ureditve je omejiti pravno možnost objav prevzemnih namer, pri katerih prevzemnik nima resnega namena opraviti prevzema.

k 2. členu (sprememba 38. člena ZPre-1):
Po sedanji ureditvi v 38. členu ZPre-1 med trajanjem postopka s prevzemno ponudbo velja absolutna prepoved kupovanja vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka prepoved je nefunkcionalna in jo ureditev v drugih državah članicah EU ne pozna. Zato prvi odstavek spremenjenega 38. člena ZPre-1 dovoljuje kupovanje vrednostnih papirjev tudi zunaj postopka s prevzemno ponudbo, če prevzemnik v prevzemni nameri in prospektu navede, da bo opravljal take nakupe. Ker mora prevzemnik vse delničarje ciljne družbe enako obravnavati, je v tretjem odstavku 38. člena ZPre-1 določena neizpodbojna domneva, da je prevzemna ponudba spremenjena, če se prevzemnik pri nakupu zunaj postopka s prevzemno ponudbo zaveže plačati višjo ceno od tiste, ki jo ponuja s prevzemno ponudbo.

Z ureditvijo v drugem, četrtem in šestem odstavku spremenjenega 38. člena ZPre-1 se posebna pravila o spremembi prevzemne ponudbe zaradi nakupa po višji ceni uskladijo s splošnimi pravili o rokih in obveznostih prevzemnika pri splošni spremembi ponudbe po 30. členu ZPre-1

Posledica kršitve prepovedi in zapovedi, določenih v prvem, drugem in četrtem odstavku, je po petem odstavku spremenjenega 38. člena ZPre-1 ta, da agencija razveljavi postopek s prevzemno ponudbo. Razveljavitev postopka povzroči, da je prevzemna ponudba neuspešna (2. točka prvega odstavka 53. člena ZPre-1).

Sedmi odstavek spremenjenega 38. člena ZPre-1 ima značilnost razlagalnega pravila, ki pove, da se pri uporabi določb ZPre-1, predpostavka za uporabo katere je delež vrednostnih papirjev, pridobljen na podlagi uspešne prevzemne ponudbe, šteje, da so bili tudi vrednostni papirji, ki so bili pridobljeni v skladu s prvim do četrtim odstavkom spremenjenega 38. člena ZPre-1, pridobljeni na podlagi uspešne prevzemne ponudbe.

k 3. členu (sprememba 47. člena ZPre-1):
V prvem odstavku 47. člena ZPre-1 so urejene omejitve dejanj ciljne družbe, ki pričnejo učinkovati z objavo prevzemne namere. Prepoved sklepanja poslov zunaj rednega poslovanja družbe, ki je določena v sedanji 2. točki prvega odstavka 47. člena ZPre-1 je preohlapna. �e po sedanji 3. in 5. točki (po preštevilčenju 2. in 4. točki) velja prepoved sklepanja poslov, ki bi lahko ogrozili nadaljnje poslovanje družbe, in dejanj, ki bi lahko onemogočila prevzemno ponudbo. Zato se 2. točka črta.

Zaradi jasnosti ureditve se v sedanji 5. točki (po preštevilčenju 4. točki) prvega odstavka doda, da prepovedana ravnanja ne vključujejo iskanje osebe, ki bi bila pripravljena dati konkurenčno ponudbo.

Novi šesti odstavek 47. člena ZPre-1 ureja položaj, ko je ciljna družba pred objavo prevzemne ponudbe, katere predmet so njeni vrednostni papirji, objavila svojo prevzemno namero, katere predmet so vrednostni papirji njenega prevzemnika ali druge ciljne družbe. V takem primeru zahteva, da bi morala o nadaljnjih dejanjih v zvezi s tako prevzemno namero (in ponudbo) odločati skupščina, ne velja.

k 4. členu (nov tretji odstavek 53. člena ZPre-1)
V novem tretjem odstavku 53. člena ZPre-1 je določena pravica ciljne družbe od prevzemnika zahtevati povrnitev stroškov, ki so ji nastali v zvezi s prevzemno ponudbo, ki je bila neuspešna. Med te stroške spadajo zlasti stroški priprave mnenj in stroški objav po 34. členu ZPre-1.

k 5. členu (prehodna določba)
Določbe ZPre-1 kot se spreminjajo in dopolnjuje s predlogom zakona, se bodo uporabljala za tiste postopke v zvezi s prevzemno namero in ponudbo, pri katerih bo prevzemna namera objavljena po uveljavitvi zakona.

k 6. členu (končna določba)
Določen je splošni 15-dnevni vacatio legis.

 

IV. BESEDILO ČLENOV, ZA KATERE SE PREDLAGAJO SPREMEMBE IN DOPOLNITVE

27. člen
(odstop od prevzemne namere)

(1) Če prevzemnik po objavi prevzemne namere od nje odstopi, eno leto po tem ne sme dati nove prevzemne ponudbe, razen če za ta odstop pridobi soglasje agencije.

(2) Agencija izda soglasje za odstop od prevzemne namere, če so razlog zanj okoliščine iz 52. člena tega zakona.

38. člen
(prepoved pridobivanja vrednostnih papirjev)

Od dneva objave prevzemne ponudbe do izteka roka za sprejem prevzemne ponudbe prevzemnik ne sme kupovati vrednostnih papirjev, na katere se nanaša ta ponudba, zunaj postopka v zvezi z njo, urejenega v tem zakonu. Pravni posel, sklenjen v nasprotju s to določbo, je ničen.

47. člen
(omejitve dejanj ciljne družbe)

(1) Od prejema obvestila o prevzemni nameri ali od objave prevzemne namere, če poslovodstvo pred to objavo obvestila o prevzemni nameri ni prejelo, do objave odločbe o izidu prevzemne ponudbe organ vodenja ali nadzora ciljne družbe brez sklepa skupščine delničarjev ne sme:
   1. povečati osnovnega kapitala;
   2. sklepati poslov zunaj rednega poslovanja družbe;
   3. opravljati dejanj ali sklepati poslov, ki bi lahko resneje ogrozili nadaljnje poslovanje družbe;
   4. pridobivati lastnih delnic ali vrednostnih papirjev, iz katerih izhaja upravičenje do njih, in
   5. opravljati dejanj, ki bi lahko onemogočala ponudbo.
(2) Odločitve organa vodenja ali nadzora ali skupščine ciljne družbe, ki so sprejete pred dnem objave prevzemne namere in še niso v celoti izvedene, potrebujejo pred izvedbo ali dokončno izvedbo odobritev skupščine ciljne družbe, če niso del rednega poslovanja ciljne družbe in bi njihova izvedba lahko onemogočala ponudbo.
(3) Pravna dejanja, ki so v nasprotju z določbami prejšnjih odstavkov, so nična.
(4) Ne glede na roke, ki jih za sklic skupščine določa zakon, ki ureja gospodarske družbe, se lahko skupščina, na kateri bodo delničarji odločali o zadevah iz prvega ali drugega odstavka tega člena, skliče najmanj 14 dni pred dnem zasedanja skupščine. Za veljavnost skupščinskega sklepa, s katerim skupščina odloča o zadevah iz prvega ali drugega odstavka tega člena, je potrebna večina najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala.
(5) Agencija lahko prodrobneje določi dejanja iz 5. točke prvega odstavka tega člena.

53. člen
(izid prevzemne ponudbe)

(1) Prevzemna ponudba ni uspešna (v nadaljnjem besedilu: neuspešna prevzemna ponudba):
   1. če jo prevzemnik prekliče v skladu s prejšnjim členom;
   2. če agencija razveljavi postopek s to ponudbo v skladu z zakonom, ki ureja trg vrednostnih papirjev;
   3. če nastopi razvezni pogoj iz 20. člena tega zakona;
   4. če je prevzemnik v tej ponudbi določil prag uspešnosti in ta prag ni bil dosežen ali
   5. če prevzemnik v roku, določenem v drugem odstavku 55. člena tega zakona, ne izpolni obveznosti deponiranja razlike v denarju.
(2) Če ne nastopi noben položaj iz prejšnjega odstavka, je prevzemna ponudba uspešna (v nadaljnjem besedilu: uspešna prevzemna ponudba)

Predlagan sklep je bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 29 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in 1 se je glasovanja vzdržal).

 

K  4. točki dnevnega reda:
- Pobuda  za zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti Zakona o verski svobodi (ZVS) (Ur.l. RS, št. 14/2007)

Pobudo  z besedilom zahteve so državne svetnice in svetniki prejeli s sklicem 8.3.2007.

Predlog zahteve je obravnavala Komisija za politični sistem. Poročilo komisije so prejeli po elektronski pošti 15.3.2007.

Stališče Komisije za politični sistem je podal predsednik komisije, mag. Adolf Zupan.

Predlog sklepa so prejeli na klop in po elektronski pošti 15.3.2007.

Obrazložitev je podal pobudnik, mag. Zlatko Jenko.

Stališče Interesne skupine negospodarske dejavnosti je podal vodja Anton Peršak.

Razpravljali so Vincenc Janša, prof. dr. Jože Mencinger, Anton Kampuš, Jože Ilc, Cvetko Zupančič, Doro Hvalica,  prof. dr. Janvit Golob.

Stališča Urada za verske skupnosti je podal mag. Drago Čepar.

Razpravljala sta Alojz Križman, Zlatko Jenko.  

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 52. seji, dne 21. marca 2007, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 15/94) sprejel

Z A H T E V O

za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 20. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76 in 42/86, in Uradni list RS, št. 22/91 ter 59/02 - ZPPVS); Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07 - ZVS) pri različnem poimenovanju verskih uslužbencev (kršitev načelo pravne države iz 2. člena ustave); 5., 27. in 28. člena ZVS, kolikor pri plačevanju socialnih prispevkov ne upošteva premoženja posamezne verske skupnosti in pri gmotni podpori ne določa kriterijev in obsega financiranja; 5. člena ZVS, ki ne določa postopka za ugotavljanje izpolnjevanja kriterijev in ne določa dovolj natančnih kriterijev in pravic za splošno koristne organizacije (kršitev 2., 87., 120. in 158. člena Ustave Republike Slovenije - ustava); del 2. odstavka 6. člena ZVS ("in javnosti znano" ter "delovanje cerkve ali druge verske skupnosti ne sme nasprotovati morali in javnemu redu"), kolikor je ni (javnosti) oz. ne moremo uvrstiti (morale) med druge razloge za prepoved delovanja, zato lahko povzroči samovoljo državnega organa in s tem kršitev načela pravne države ter svobode združevanja; petega odstavka 27. člena ZVS, ker omogoča le Judovski skupnosti plačevanje prispevkov za uslužbenca (kršitev enakopravnosti verskih skupnosti); 13. - 18. člena ZVS, ker svobodno delujočim verskim skupnostim ne omogoča pridobitve statusa splošno koristne organizacije in ker ne zahteva nobenih dokazil o izpolnjevanju pogojev za splošno koristno organizacijo in ne določa postopka (kršitev 7., 120. in 158. člena ustave); 13. člena ZVS, kolikor postavlja pogoja števila članov in dobe delovanja pri registraciji, ne da bi verska skupnost posegala na področja javnih zadev; 2. točke 7. člena ZVS, kolikor verske uslužbence ne deli na tiste, ki opravljajo zgolj verska opravila in tiste, ki opravljajo splošno koristna dela in kolikor določa, da morajo verski uslužbenci izključno in v celoti "upoštevati ureditev, predpise, zahtevano izobrazbo in pooblastila vrhovnega organa svoje cerkve oziroma druge verske skupnosti", ne pa na mešanem področju tudi pravnega reda Republike Slovenije (kršitev 3. člena ustave); točke 1. in 2. 12. člena ZVS sta v nasprotju z ustavo, kolikor bi morala verska skupnost šele "huje" kršiti ustavo, kolikor spodbujanje k nasilju ali vojni ne vsebuje besede "vsakršno" in kolikor kršitve pogojujejo "šele" hudo krnitev človekovega dostojanstva; 3. točke 12. člena ZVS, kolikor v okviru nepridobitnosti ne določa pogoje za opravljanje pridobitne dejavnosti; 7. točke 14. člena ZVS, ker država do podrobnosti določa vsebino temeljnega akta verske skupnosti; 33. člena ZVS, ker krši načelo enakopravnosti verskih skupnosti, saj za že prijavljene niti po preteku prehodnega obdobja ne zahteva izpolnjevanja pogojev, ki so določeni za registracijo novih verskih skupnosti in neupoštevanja dobe delovanja drugih nepridobitnih organizacij pri morebitnem prehodu v registrirano versko skupnost; tretjega odstavka 3. člena ZVS, ker posega v način opravljanja verskih obredov in blanketno napotuje na verske predpise (poseg v svobodo delovanja in ločitev cerkve od države); člena 4 ZVS, kolikor ne ureja vprašanja, česa ne sme početi verska skupnost, da ne bi posegala v suverenost države; 5. člena ZVS, kolikor določa kriterija "duhovnosti v javnem življenju" in "osmišljanje bivanja" ki ju mora oceniti država na svojem, ne-verskem področju (poleg poseganja na versko področje predstavlja tudi kršitev načela jasnosti in določnosti predpisov); 12. člena ZVS, kolikor med prepovedmi delovanja ne določa nasprotovanja javni morali; členov 22. - 25. in 27. ZVS in 52. člena zakona o obrambi (Ur.l.RS, št. 82/94 in 138/04 - ZObr), ker ne določajo okvira in kriterijev duhovne oskrbe; 24. in 25. člena ZVS v delu, ko določata pravico do kolektivne duhovne oskrbe, v povezavi z 22. in 23. členom, ki tega izrecno ne omogočata (nasprotje z načelom enakosti iz 14. člena ustave in svobodo veroizpovedi iz 41. člena ustave); tretjega odstavka 24. člena in drugega odstavka 25. člena ZVS v delu, ko določata "dovolj veliko število oseb iste veroizpovedi", ki je poleg 120. člena ustave v nasprotju tudi s 14. členom in 41. členom ustave; v delu, ko se tretji odstavek 24. člena in drugi odstavek 25. člena nanašata na zaposlitev potrebnega števila duhovnikov (ne pa tudi drugih verskih uslužbencev) - poleg kršitve 12o. člena sta v nasprotju tudi s 7. členom ustave (potrebno število in zaposlen duhovnik kot član le registrirane verske skupnosti, ki opravlja enaka dela za večje plačilo kot nezaposleni duhovnik - v tem delu gre tudi za kršitev enakosti iz 14. člena ustave); 24. in 25. člena ZVS, ki sta si medsebojno tudi v nasprotju z načelom pravne države, ker ni najti razumnega razloga za nujno zaposlitev duhovnikov pri oskrbovancih, medtem ko pri pridržanih osebah to ni potrebno; 24. člena ZVS, ki je tudi v nasprotju z načelom pravne države in 120. členom ustave, ker ne predpisuje nobenih kriterijev, po katerih bi se zagotavljala verska oskrba v zavodih za prestajanje kazni; prvega in četrtega odstavka 27. člena ZVS, kolikor določata, da morajo biti verski uslužbenci in pripadniki verske skupnosti le slovenski državljani, za razliko od tujcev s stalnim prebivališčem v RS, ki se sicer štejejo kot pripadniki cerkve pri njeni registraciji (glej prvi odstavek 13. člena); četrtega odstavka 27. člena ZVS, ker ne določa verodostojne podatkovne vire in se sklicuje na popis prebivalstva; 5., 21.,27 in 29. člena ZVS, ki so v nasprotju z načelom enakosti vseh organizacij, ki si prizadevajo za splošno koristen namen, saj verskim skupnostim daje drugačen status in jim dodeljuje sredstva pod bistveno drugačnimi pogoji, kot to velja za ostale organizacije; 26. člena ZVS, ki le verskim skupnostim daje pravico do gradnje svojih prostorov in privilegirane udeležbe pred pristojnimi organi. Določba 26. člena ZVS je v tudi v nasprotju s podnačelom pravne države glede jasnosti in določnosti predpisov - člen govori le o cerkvah in drugih verskih skupnostih medtem, ko obrazložitev k členu govori le o registriranih cerkvah in drugih verskih skupnostih. Člen ne določa, na katere prostorske akte lahko vplivajo cerkve in druge verske skupnosti in na katere izmed pristojnih državnih oziroma občinskih organov, ali so s tem tudi stranke v postopku ali ne, ne določa kaj pomeni številčnost pripadnikov in ne postavlja nobenih kriterijev za uresničevanje pravice do gradnje prostorov in stavb za bogoslužje. Člen krši tudi načelo ločitve cerkve od države, ker bo moral državni organ odločati o potrebi po verskih objektih (ne pa ocenjevati le primernost objekta glede na prostorske in gradbene zahteve); in 30. člena ZVS, ker ne določa pristojnega organa

in

P R E D L A G A

 da se izda naslednja

o d l o č b a :

1. Zakon o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07) se razveljavi.


2. Člen 20 Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76 in 42/86 in Uradni list RS, št. 22/91 ter 59/02) in člen 52 Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in 138/04) sta v neskladju z Ustavo Republike Slovenije.  


3. Izvrševanje Zakona o verski svobodi se zadrži do končne odločitve Ustavnega sodišča.  


4. Na podlagi druge alinee tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) se zahteva obravnava prednostno.

 

O B R A Z L O Ž I T E V

Razlogi za zadržanje

1. financiranje s strani države in


2. kršitev enakopravnosti vseh verskih skupnosti, organizacij civilne družbe in   posameznikov

Ad I.

1. Iz besedila k (takrat še) predlogu zakona je razvidno, da bo država gmotno podpirala isto število oseb, kot jih je leta 1992, torej 1043. Če upoštevamo to dejstvo in 5. odstavek 27. člena ZVS (omogoča plačevanje prispevkov tudi judovski skupnosti, ki je visoko - tretja na seznamu prijavljenih verskih skupnosti) in primerjamo veljavni seznam prijavljenih verskih skupnosti vidimo, da bo država izmed 42 prijavljenih plačevala prispevke le največjim in najstarejšim verskim skupnostim (dejansko so vsa državna plačila za socialne prispevke namenjena le 7 verskim skupnostim, med katerimi ima daleč največji delež Rimsko katoliška cerkev).


2. Višina 60% prispevkov od povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova (1. odstavek 27. člena ZVS) in število verskih uslužbencev (za razliko od morebitnih novih verskih skupnosti, kjer se bo upoštevalo razumno sorazmerje) sta edina kriterija, po katerih država plačuje prispevke za socialno varnost. Pri tem se ne upoštevajo velike razlike v premoženju cerkva in verskih skupnosti. Bivši zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji je določil gmotno podporo verskim skupnostim v bistveno drugačnih družbenih razmerah, v katerih je bilo glavnim verskim skupnostim premoženje v večji meri nacionalizirano.


3. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996 navedlo, da so "posledice vključitve veleposestniških in cerkvenih gozdov v okvire agrarne reforme v posameznih virih različno prikazane"; tudi danes, več kot 10 let po tej odločbi, stanje in število vrnjenega denacionaliziranega premoženja ni nikjer jasno razvidno. Na voljo so samo posamezni podatki in informacije, ki gredo v milijonske vsote. Samo Rimsko katoliška cerkev (RKC) naj bi dobila za več kot 200 milijonov evrov vrnjenega premoženja, še veliko milijonov evrov vredno premoženje pa čaka na rešitev . Ena največjih pravnih oseb zasebnega prava ima tako zelo veliko premoženje, s katerim ustanavlja tudi gospodarske družbe . Kljub temu se ji plačujejo prispevki za socialno varnost v času, ko naj bi bili do socialnih transferjev po kriterijih, ki so za vsakega posameznika ugotavljajo v individualnih postopkih, upravičeni le brezposelni in najrevnejši ali kakorkoli drugače hendikepirani sloji prebivalstva.


4. Zakonodajalec je v 35. členu ZVS določil, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76 in 42/86, in Uradni list RS, št. 22/91 ter 59/02 - ZPPVS), razen določb 20. člena navedenega zakona, ki ostanejo v veljavi. Kljub temu, da je prejšnji zakon po mnenju predlagatelja "nastal v času nedemokratične ureditve" , je 20. člen pustil v veljavi. Ta člen določa, da "družbena skupnost lahko daje verskim skupnostim gmotno podporo. Z aktom, s katerim se da ta podpora, se lahko tudi določi, za kakšen namen se sme uporabiti. Verske skupnosti lahko same razpolagajo z dodeljenimi gmotnimi sredstvi. Če je bila dana podpora namensko, lahko organ, ki jo je dodelil, zahteva poročilo o njeni uporabi."


5. Sam 20. člen ZPPVS je bil v zakon vnesen z namenom izvajanja političnega nadzora nad verskimi skupnostmi. Iz pretekle zgodovine je znan primer državnega poseganja v sfero ene izmed verskih skupnosti s pomočjo Cirilmetodijskega društva, preko katerega je država (partija) financirala socialno zavarovanje katoliških duhovnikov in sicer le tistih, ki so bili včlanjeni v društvo. Določba je poleg nadzora omogočala skupaj s 17. ZPPVS členom (dohodki iz lastnega premoženja, nagrade in prispevki vernikov, dediščine, darila in volila) vsaj delno preživetje verski skupnosti, ker ji je bil glavni vir premoženja nacionaliziran. Da je bil to glavni vzrok za gmotno pomoč s strani družbene skupnosti kaže tudi dejstvo, da je bil 20. člen sprejet kljub 17. členu, ki naj bi verski skupnosti omogočal vzdrževanje iz dohodkov lastnega premoženja. Le ti očitno niso bili tako veliki, da bi omogočali samostojno vzdrževanje. V prid glavnemu vzroku nacionalizacije govori tudi dejstvo, da je država zagotavljala gmotno podporo tudi zaradi prepovedi "v okviru verskih skupnosti ali njihovih organov organizirati in opravljati dejavnosti splošnega ali posebnega družbenega pomena in ustanavljanja organizmov za takšno dejavnost" (Poročevalec Skupščine SRS Slovenije in Skupščine SFR Jugoslavije za delegacije in delegate, št. 15 z dne 10.VII.1975, str. 22), ki je svoj konec dobila v leta 1991 razveljavljeni točki 1b prvega odstavka 21. člena ZPPVS. Delovanje verske skupnosti je bilo strogo ločeno od javne sfere, zato se verska skupnost do leta 1991 ni mogla financirati iz sredstev, ki bi jih prejemala zaradi opravljanja dejavnosti splošnega oziroma posebnega družbenega pomena.


6. V predlogu k ZVS je navedeno, da bo po cenah iz leta 2005 za izplačilo prispevkov za socialno varnost v letu 2007 potrebnih 453.201.039 SIT (1,89 mio evrov). V letu 2005 je znašala poraba na postavki 4702 - prispevki duhovnikom 329.327.542 SIT. Predviden proračunski strošek po tekočih cenah za leto 2007 je 506.713.560 SIT" . Proračun Republike Slovenije za leto 2007 (DP2007) Ur.l.RS, št. 116/05 pa kaže, da je za prispevke duhovnikov namenjenih 2.359.756 evrov (565.492.927 SIT). Iz sedanjega 15,94 % se bodo finančne posledice zakona pokazale v zvišanju višine prispevkov za socialno varnost duhovnikov na 21,86%.


7. Glede na to, da ZVS jasno določa plačilo prispevkov za socialno varnost, kateri so se do sedaj izplačevali na podlagi 20. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji ni jasno, čemu bo še vedno veljavna določba 20. člena služila. Pričakovali bi, da bi bila najbolj upravičena do državne pomoči pri obnovi objektov, ki so razglašeni za kulturni spomenik, vendar to področje ureja Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD - Ur.l.RS, št. 7/99) . Določba je pomensko preveč odprta in ne določa nobenih okvirjev in kriterijev gmotne pomoči, zato je v neskladju z načelom jasnosti in določnosti predpisov iz 2. člena URS in v nasprotju s 120. členom URS.



8. Ne glede na lastnosti ostalih nepridobitnih organizacij se npr. RKC primerja z njimi kljub velikemu premoženju:

   RKC je na svoji spletni strani www.rkc.si podala pojasnila v zvezi s pravico do namenske državne finančne pomoči za verske uslužbence za pokritje prispevkov za socialno varnost. V svojem pojasnilu sama RKC deli verske uslužbence (kleriki in laiki) tudi na tiste, ki opravljajo dela, ki niso strogo verskega značaja. So kustosi kulturnih spomenikov (cerkva, kapel, samostanov in podobno), so vzgojitelji in učitelji. Na ta način opravljajo splošno koristna dela podobno kot kulturniki. V tem naj bi bil razlog, da država vsaj delno prispeva za socialno varnost teh ljudi. V zvezi z velikanskimi donosi cerkvenih podjetij sploh ni zanikano, da jih ni, pač pa da gre >hkrati z omenjenimi vsotami tudi upoštevati, da to premoženje temelji in nastaja na visokih kreditih. Gre za daljnoročne naložbe, za katere veljajo enaka tveganja kot za vse druge naložbe<. Pojasnilo še navaja, da >nobena ustanova ali organizacija ne more delovati, če nima zagotovljenih materialnih pogojev - ustreznih prostorov in osebja, ki mora preživeti< nakar jih primerja z drugimi organizacijami, ki se ukvarjajo s kulturo, športom, dobrodelnostjo ter vzgojo in izobraževanjem. Tudi te potrebujejo sredstva za svoje delovanje, ki jih tudi pridobivajo na različne načine: z vstopninami, donacijami in državno podporo. Cerkev na Slovenskem naj bi imela še posebno breme: na skrbi ima okrog 2.900 cerkva, ki so po večini kulturni spomeniki in sodijo v narodno kulturno dediščino.

   Iz pojasnila lahko razberemo, da obstajajo verski uslužbenci, ki opravljajo strogo verska opravila in drugi verski uslužbenci, ki opravljajo splošno koristna dela, od katerih imajo očitno korist vsi prebivalci, ne samo verniki; da se RKC primerja z ostalimi dobrodelnimi organizacijami (le tem država po večini ne plačuje prispevkov za socialno varnost), da so velikanske gospodarske naložbe povezane tudi z velikanskimi tveganji in da ima na grbi veliko cerkva, ki so kulturni spomeniki in sodijo v narodno kulturno dediščino.

9. Kljub temu, da največja verska skupnost v Sloveniji deli verske uslužbence (kleriki in laiki) tudi na tiste, ki opravljajo dela, ki niso strogo verskega značaja, ZVS v 2. tč. 7. člena določa, da je >verski uslužbenec cerkve ali druge verske skupnosti pripadnik registrirane cerkve ali druge verske skupnosti, ki se v svoji verski skupnosti izključno in v celoti posveča verskoobredni, versko-dobrodelni, versko-izobraževalni in versko-organizacijski dejavnosti v skladu z ureditvijo, predpisi, zahtevano izobrazbo in pooblastili vrhovnega organa svoje cerkve oziroma druge verske skupnosti<. Na področju mešanih zadev morajo verski uslužbenci upoštevati tudi pravni red Republike Slovenije, ne pa samo ureditev, predpise, zahtevano izobrazbo in pooblastila vrhovnega organa svoje cerkve oziroma druge verske skupnosti. Zaveza upoštevanja pravnega reda Republike Slovenije je sicer določena v drugem odstavku 6. člena, vendar le za delovanje cerkva in drugih verskih skupnosti kot institucij, ki v skladu s svojimi avtonomnimi pravili določajo tudi način obveščanja javnosti o svojem delovanju. Gre za delovanje navzven ne pa tudi navznoter, kjer verski uslužbenci opravljajo tudi druga dela poleg verskih.


10. Največje verske skupnosti bodo z ZVS pridobile na veljavi, kljub ločitvi cerkve od države in načelu paritete verskih skupnosti; enake so si le navidezno, dejansko pa so med njimi velika odstopanja. Rimsko katoliška cerkev dobiva kot institucija tako v Sloveniji vse večjo moč, česar ne spremeni niti dejstvo, da naj bi se premoženja odrekala in zanikala pohlep po zemeljskih dobrinah (nulla ambitione terrestri moventur) (enciklika "Gaudium et spes", 3,2) .


11. Temelj za skupno blaginjo pa ne sme biti le skupna državna blagajna. V osnutku delovnega gradiva za ZVS je navedeno, da imajo evropske države različne sisteme glede pravne ureditve verskih skupnosti, ki izhajajo iz različne zgodovine in tradicij. Kljub temu je dejstvo, da ustave in sistemi vseh evropskih držav izhajajo iz večinsko krščanske tradicije, kjer so druge vere (vedno bile) v manjšini. Zgodovinsko gledano ne moremo zanikati tudi procesa ateizma, ki je bil vsiljen v bivših komunističnih državah .


12. Naša ustava pozna sistem ločitve cerkve in države. Sistem ločitve poznajo tudi npr. Francija, Irska, Nizozemska, Nemčija, Avstrija, ZDA, Madžarska in Češka. V večini držav, ki poznajo sistem ločitve cerkve od države in ki na kakršenkoli način financirajo verske skupnosti, je treba vzrok državnega financiranja iskati v zaseženem oziroma nacionaliziranem premoženju (Francija, Nemčija, Madžarska, Češka). V Franciji je bilo z zakonom o ločitvi cerkve in države leta 1905 cerkvi odvzeto premoženje, vključno z lastninsko pravico nad cerkvenimi zgradbami in drugimi sakralnimi objekti, ki so prešli v državno last. Cerkev vse cerkvene zgradbe in druge objekte nemoteno in brezplačno uporablja, država pa kot lastnica objektov nosi stroške za njihovo vzdrževanje in prenovo. Država direktno ne subvencionira nobene cerkve oziroma verske skupnosti. Vendar omogoča organizacijam, ki delujejo na verskem oziroma cerkvenem področju in ki pridobijo status javno koristne organizacije (npr. dobrodelnim, bolniškim, socialnim organizacijam) prejemanje javnih finančnih sredstev s strani države, lokalnih skupnosti in drugih javnih teles. Od leta 1978 država omogoča socialno zavarovanje duhovnikov. Na Nizozemskem država ne izvaja splošnega financiranja verskih skupnosti. Vendar k rednemu vzdrževanju cerkvenih objektov prispeva država do 60%, ob njihovi prenovi pa do 90% s tem povezanih stroškov Država namenja posebna sredstva verskim skupnostim tudi za njihove nastope v javnih elektronskih medijih in jim zagotavlja v ta namen določeno kvoto ur (npr. katoliški cerkvi 100 ur na nacionalnem TV programu in 250 ur na nacionalnem radijskem programu letno). Država v Belgiji (sistem ločitve cerkve od države) pomaga katoliški cerkvi pri obnovi verskih stavb, šol in fakultet ter financira zaposlene v verskih ustanovah. Cerkev skoraj nima lastnega premoženja. Država priznava tudi organizirano skupnost nekonfesionalnih prepričanj, kateri država tudi plačuje "duhovnike". Madžarska je v letu 1998 v davčnem poročilu za leto 1997 dala davkoplačevalcem možnost, da namenijo 1% od osebnih dohodkov neposredno določeni cerkvi po lastni izbiri ali pa v javni sklad. Cerkve lahko na Madžarskem tudi sprejemajo darila večje vrednosti, ki niso oproščena davkov, lahko ustvarjajo določen dobiček. Cerkve uživajo podobne ugodnosti kot neprofitne organizacije, denimo, oproščene so lokalnih davkov in dajatev. V Nemčiji se cerkev do 80 % financira s cerkvenim davkom, ki ga za Cerkev pobira država, in sicer 8-9% od dohodka. Cerkveni davek je v Nemčiji posledica zaseženega cerkvenega premoženja v 19. stoletju.


13. Tudi za našo državo lahko podobno ugotovimo, da je bilo >cerkveno premoženje brez odškodnine podržavljeno, stavbe zaplenjene, cerkvene šole prepovedane, cerkvi so bili naloženi visoki davki in prepoved opravljanja dejavnosti posebnega družbenega pomena, zlasti izobraževanja, humanitarnega in karitativnega delovanja .


14. Nacionalizirano premoženje naj bi bil tudi eden najpomembnejših razlogov financiranja verskih skupnosti, ki ima osnovo za nadaljnje financiranje ob vračilu nacionaliziranega premoženja le še v opravljanju družbeno koristne funkcije.


15. Ne glede na to, da je Ustavno sodišče verske skupnosti, ki so delovale na območju Slovenije ob koncu druge svetovne vojne, za potrebe denacionalizacije označilo kot obče koristne ustanove oziroma navedlo, da verske skupnosti opravljajo pomembno družbeno funkcijo (U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998) je potrebno poudariti, da je bila oznaka >pomembne družbene funkcije< dodana zato, ker imajo verske skupnosti >poseben položaj v našem pravnem redu in v javnem življenju, saj gre za ustanove, ki s svojim javnim delovanjem omogočajo izvrševanje človekove pravice izpovedovanja vere (41. člena Ustave)< (tč. 76). Takšna opredelitev pa ne zadošča tudi kot kriterij financiranja; ZVS bi moral zato določiti jasnejše kriterije in obseg financiranja. Financiranje na način, kot je določen sedaj, predstavlja kršitev temeljnega načela enakosti do vseh ostalih nepridobitnih združenj, ki opravljajo družbeno koristno funkcijo oziroma delujejo v javnem interesu ter ostalih verskih skupnosti, ki bodo šele pristopile k postopku registracije. ZVS ne upošteva enakosti začetnih možnosti in dejanskega stanja (premoženja), ki ga ima posamezno združenje in ga mora opravičevati pred pristojnimi državnimi organi. ZVS ne ločuje med verskimi uslužbenci, ki opravljajo samo verske zadeve (res spirituales) od tistih, ki opravljajo dela na mešanih področjih javnega in verskega življenja (res mixta).


16. Cerkev ali druga verska skupnost je glede na opredelitev izrazov (1. tč. 7. člena ZVS) prostovoljno, nepridobitno združenje z namenom javnega in zasebnega izpovedovanja te vere. ZVS bi moral glede na dejanski obstoj premoženja, ki ga imajo verske skupnosti konkretneje določiti prepoved opravljanja pridobitne dejavnosti oziroma določiti pogoje takšnega opravljanja. Točka 3. prvega odstavka 12. člena ZVS določa le, da se cerkvi ali drugi verski skupnosti s sodno odločbo prepove delovanje, če se ugotovi, da je njena izključna dejavnost doseganje pridobitnega namena ali izvajanje pridobitne dejavnosti. Prav tako se glede opredelitve nepridobitnosti v nobenem delu ne opredeli do Zakona o ustanovah (ZU-UPB1) Ur.l.RS, št. 70/2005, ki v 2. členu določa, da je >namen ustanove splošno-koristen, če je ustanova ustanovljena za namene na področjih znanosti, kulture, športa, vzgoje in izobraževanja, zdravstva, otroškega, invalidskega in socialnega varstva, varstva okolja, varstva naravnih vrednot in kulturne dediščine, za verske namene in podobno<. Medtem ko 5. člen ZVS določa splošno koristno organizacijo tudi zaradi kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnosti s področja socialne države, zakon o ustanovah verske namene od prej omenjenih ločuje. Tako so >verski nameni< iz zakona o ustanovah neopredeljeni, pričakovali pa bi, da bi ZVS uredil tudi to področje, kot so od njega (oz. aktov, ki bi uredili odnos med versko skupnostjo in državo) pričakovali tudi sooblikovalci zakona o ustanovah .


17. Tudi Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) Ur.l.RS, št. 117/06, ne določa na splošno, da so >organizacije, ki se ukvarjajo z verskim delovanjem, zaradi javne koristi oproščene plačila DDV< , pač pa so po deseti tč. prvega odstavka 42. člena plačila DDV oproščeno zagotavljanje osebja s strani verskih skupnosti ali filozofskih združenj za namene iz 1., 6., 7. in 8. točke tega člena, z namenom zadovoljevanja duhovnih potreb ter po 11. tč. za storitve, ki jih nepridobitne organizacije zagotavljajo svojim članom kot povračilo za članarino. Iz nabora dejavnosti, kjer lahko opravljajo duhovno oskrbo organizacije, ki se ukvarjajo z verskim delovanjem, je razvidno, da gre za t.i. mešana področja, katerih opravljanje je v javnem interesu. ZDDV-1 za razliko od ZVS omogoča oprostitev DDV za vse organizacije, ki se ukvarjajo z verskim delovanjem, medtem ko ZVS duhovno oskrbo omogoča le registriranim verskim skupnostim.


18. Tako iz odločb ustavnega sodišča, zakona o ustanovah in zakona o davku na dodano vrednost ne moremo na splošno sklepati, da je celoten spekter delovanja verskih skupnosti v javnem interesu (v takem primeru bi imeli lahko npr. državne cerkve kot jo ima npr. Velika Britanija, ne pa ločitev cerkve od države). Javni interes se nanaša le na določena področja družbenega življenja, katerih ZVS ni opredelil v dovolj veliki meri jasnosti in določnosti, ki bi se morala nanašati tudi na financiranje verskih skupnosti. Pomanjkanje jasnih kriterijev in upoštevanje dejanskega stanja, lahko še lažje privede do nepravilnosti, kot so se že dogajale.

Ad 2.

19. Po 7. členu ustave ne gre za enakopravnost v medsebojnih odnosih, ampak za enakopravnost verskih skupnosti v odnosu do države. Ustava pred svobodnim delovanjem zapoveduje enakopravnost verskih skupnosti (načelo paritete), po ZVS pa je "svobodno delovanje cerkva in drugih verskih skupnosti ne glede na to, ali se registrirajo ali pa delujejo brez registracije" (prvi odstavek 6. člena) pred njihovo enakopravnostjo, saj lahko postanejo dejansko enakopravne šele z njihovo registracijo (13. člen), z njo se pridobi status pravne osebe (6. člen) in šele registracija omogoča pravico do namenske državne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti (27. člen) . Iz zakona jasno izhaja, da so na statusni položaj verske skupnosti vezane različne pravice. Vsa gmotna podpora je dana brez razlogov za njo in dodatnih pogojev, ki bi se nanašali na mešano ali javno področje. Če bi se sprijaznili z dejstvom, da enakopravnost nastopi šele z registracijo, bi za enakost morali upoštevati enakost začetnih priložnosti, ki se pri že prijavljenih verskih skupnostih od morebitnih novo registriranih močno razlikuje pri zahtevi glede izpolnjevanja pogojev po 13. členu ZVS glede na 33. člen ZVS. Iz drugega odstavka 7. člena ustave Republike Slovenije izhaja, da so vse verske skupnosti enakopravne, zato bi morala obstajati podlaga za razlikovanje med registriranimi in neregistriranimi verskimi skupnostmi šele od trenutka, ko bi si verska skupnost prizadevala s svojimi ukrepi in dejanji posegati na javna področja, tako pa se verska skupnost registrira "na zalogo", saj ji registracija sama po sebi, razen eo ipso statusa splošno koristne organizacije ne prinaša nič, razen gmotne podpore države izven plačevanja prispevkov za socialno varnost.


20. Pri plačilu prispevkov za socialno varnost se po petem odstavku 27. člena šteje, da je pogoj razumnega sorazmerja za enega verskega uslužbenca izpolnjen tudi v primeru, ko registrirana cerkev ali druga verska skupnost ne more izkazati zahtevanega števila pripadnikov vendar dokaže, da je na območju Republike Slovenije delovala vsaj 80 let pred uveljavitvijo tega zakona. Člen deluje kot navidezno pravičen, ki prav zaradi tega vzbuja sum. Sum upravičimo, ko preberemo obrazložitev predloga ZVS k temu odstavku. Zapisano je, da >bi s tem omogočili Judovski skupnosti prejemanje plačila prispevkov za socialno varnost za njihovega verskega uslužbenca< (le ta je očitno edina, ki deluje 80 let). Takšna rešitev zapostavlja celo manjše in mlajše prijavljene verske skupnosti v Sloveniji in predstavlja neupravičeno pozitivno diskriminacijo judovske skupnosti na račun drugih 39; gre za kršenje načela paritete vseh verskih skupnosti iz 7. člena URS. Pripadniki verskih skupnosti, ki ne bodo izpolnjevali teh kriterijev, bodo posredno financirali večje verske skupnosti, poleg njih pa tudi vsi državljani, ki nisopripadniki nobene verske skupnosti; ZVS od že prijavljenih verskih skupnosti ne zahteva nobenega preverjanja "verodostojnih" podatkov o številu vernikov niti dobe delovanja, pač pa po 3. odstavku 33. člena enostavno omogoča nadaljnje plačevanje ne glede na dejansko stanje.


21. Načelo paritete verskih skupnosti prepoveduje pravno diskriminacijo in zapoveduje enako urejanje in obravnavanje, vendar dovoljuje pravno razlikovanje, kjer je to stvarno upravičeno. Načelo enakosti je torej potrebno razumeti v smislu, da je enaka dejanska stanja potrebno obravnavati enako, različna pa različno. Kljub temu, da gre za velike dejanske razlike med verskimi skupnostmi, zakon za vse enako ureja pogoje ter določa pravice in dolžnosti. Takšno razlikovanje (ob načelni enakosti) pa je neupravičeno in krši samo načelo paritete.  Za takšno razlikovanje gre tudi pri določitvi razumnega sorazmerja, ki je po četrtem odstavku 27. člena ZVS izpolnjeno, če je ugotovljeno razmerje vsaj 1.000 pripadnikov registrirane cerkve ali druge verske skupnosti na enega verskega uslužbenca te cerkve ali druge verske skupnosti. Razumno sorazmerje deluje kot navidezno objektiven kriterij, ki pa bo v realnosti glede na druge značilnosti (kriterije) posameznih verskih skupnosti (mlajše, manjše, pa vendar ob enakem delu verskega uslužbenca pri opravljanju obredov) privedel do nedovoljene diskriminacije manjših verskih skupnosti. Vsi verski uslužbenci opravljajo primerljivo oz. podobno delo, ki se dejansko tudi izvršuje, ne glede na število prisotnih vernikov. Vprašanje enakosti se zato postavi ob kriteriju abstraktnega števila pripadnikov, ne pa na podlagi dejansko opravljene verske oskrbe . Vprašanje državnega financiranja zgolj glede na potencialno uporabo pa se mora opravičiti podobno, kot je to urejeno pri zagotavljanju javnih dobrin in storitev ob pomoči obveznih plačil državljanov (vernikov) za storitve (pošta, ceste ipd.). 


22. Delovanje vseh verskih skupnosti je svobodno, ne glede na ne/registracijo. Delovanje vseh mora biti v skladu s pravnim redom, medtem ko le registracija zagotavlja status pravne osebe, sklepanje sporazumov za izvajanje posameznih določb Ustave Republike Slovenije (21. člen ZVS), pravica do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti (27. člen) in financiranje registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti (29. člen). ZVS v 5. členu določa cerkve in druge verske skupnosti kot splošno koristne organizacije, spoštuje identiteto cerkva in drugih verskih skupnosti in vzpostavlja z njimi odprt in trajen dialog ter razvija oblike trajnega sodelovanja. Člen daje vtis, da gre za vse verske skupnosti, vendar tretji odstavek 29. člena določa, da država lahko gmotno podpira (le) registrirane cerkve in druge verske skupnosti zaradi njihovega splošno koristnega pomena. Oznako splošno koristne organizacije si lahko tako "pridobi" le registrirana verska skupnost, za razliko od neregistrirane; sam 5. člen daje vtis, da si je potrebno status splošno koristne organizacije šele pridobiti v določenem postopku; tudi obrazložitev k členu govori o "tistih, ki izpolnjujejo naštete pogoje", po branju celotnega ZVS pa se izkaže, da je registrirana verska skupnost eo ipso  tudi splošno koristna organizacija, ne da bi moral pristojni organ v postopku registracije kakorkoli preverjati (ali verska skupnost prilagati - glej 14. člen ZVS - priloge k zahtevi) kakršnekoli dokaze v zvezi z vsebino 5. člena ZVS . Tretje poglavje ZVS (13. - 18. člen ZVS) je tako v nasprotju z zapovedjo določnosti in jasnosti predpisov kot izvedenim načelom pravne države iz 2. člena URS in v neskladju z načelom legalitete (drugi odstavek 120. člena Ustave), ker ni predpisanega postopka za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za splošno koristnost organizacije, kakor tudi ne možnosti pravnega sredstva v primeru nestrinjanja z odločitvijo pristojnega organa (kršitev 25. člena ustave); postopka za ugotavljanje splošno koristne organizacije ni, tako tudi ni predpisan z zakonom, zato gre tudi za kršitev 158. člena ustave. 5. člen ZVS je v nasprotju z načelom enakopravnosti verskih skupnosti iz 7. člena ustave, saj neregistriranim verskim skupnostim ne omogoča pridobitve statusa splošno koristne organizacije, ne glede na izpolnjevanje vseh pogojev, ki jih postavlja sam 5. člen ZVS, medtem ko ga eo ipso pridobijo že prijavljene verske skupnosti, ne da bi bilo potrebno splošno koristnost tudi kakorkoli ugotavljati. Država tudi ni zavezana z njimi posledično vzdrževati odprt in trajen dialog ter razvijati oblike trajnega sodelovanja (2. odst. 5. člena). Neregistrirana verska skupnost, ki ne izpolnjuje pogojev za registracijo npr. zaradi dolžine delovanja, kljub vsem ostalim izpolnjenim pogojem ne bi mogla pridobiti gmotne podpore države na način, kot jo bodo deležne registrirane verske skupnosti. Neregistrirane bodo lahko zaprosile le za pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu, ki med pogoji ne omenja verskega področja ter mora dokazati splošno koristnost po posebnem postopku (30. - 36. člen ZDru-1) ter bi si morale pridobivati sredstva na podlagi javnih razpisov (36. člen ZDru-1). Statusa, na katerega jih napotuje sam ZVS, ob različnih kriterijih za pridobivanje sredstev, ki veljajo za registrirane verske skupnosti in registrirana društva, ob enaki dejavnosti.


23. Kako je lahko primarna dejavnost verskih skupnosti povsem neprimerljiva z dejavnostmi nevladnih organizacij (glej opombo 19), če se lahko svobodno delujoče verske skupnosti registrirajo le kot društva, ki prav tako vstopajo v funkcije socialne države in omogočajo svobodo vesti, kako lahko ob takšni "neprimerljivosti" isti predlagatelj status splošno koristne organizacije primerja s taistimi neprimerljivimi društvi, ki delujejo v javnem interesu in kako se lahko ob tej neprimerljivosti (ki je nikjer ne opredeli) sklicuje na 16. čl. ustave, ki določa versko svobodo kot ustavno pravico najvišjega ranga, če isti člen določa kot najvišji rang tudi varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, ki ga poleg svobode vesti omogočajo mnoga društva, ki delujejo v javnem interesu oz. imajo status  humanitarne organizacije? Čeprav je človekovo dostojanstvo eden glavnih razlogov tudi med kriteriji za pridobitev statusa splošno koristne organizacije in je tudi eden od razlogov za prepoved delovanja, je nerazumljivo, da Vlada kot predlagateljica zakona trdi, da so nevladne organizacije povsem neprimerljive z verskimi skupnostmi. Dejanska neprimerljivost nastale šele s tem, ko se za podobna dela in ista področja dela predvideva različno financiranje oz. gmotna podpora. Neprimerljivost je dejansko razvidna le v toliko, da 3. odstavek 29. člena ZVS omogoča registriranim cerkvam gmotno podporo "zaradi njihovega splošno koristnega namena".


24. Sklepanje sporazumov za izvajanje posameznih določb Ustave Republike Slovenije (21. člen ZVS) z registriranimi skupnostmi je v presoji države, ki sporazum sklene, ali pa ne (glede na izpolnjevanje še drugih pogojev, ki bi izvrševanje določb ustave tudi omogočili, saj so izpolnjeni pogoji za registracijo premajhen del in ustvarjajo očitno le pristopni pogoj), pravica do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti, pa je po četrtem odstavku 27. člena ZVS možna le na vsakih 1000 pripadnikov. Začetni pogoji za registracijo se tako pokažejo kot prednost le pri pridobivanju gmotne podpore zaradi splošno koristnega namena (3. odstavek 29. člena ZVS), ki "svobodno delujoče" neregistrirane skupnosti diskriminira le zaradi prekratke dobe delovanja ali premajhnega števila članov, ki z namenom splošne koristnosti nima neposredne zveze.


25. Po mnenju Rik Torfsa so zahteve po številu vernikov ter uporaba prihodkov skupaj z odsotnostjo protizakonitega delovanja pošteni in racionalni, medtem ko je časoven obstoj določene religije vprašljiv. Tudi pozitiven vpliv na družino in državo je po njegovem mnenju, če je uporabljen v manj stabilnih državah, lahko povezan z nevarnimi oblikami nacionalizma.


26. Registracija verskih skupnosti je v javnem interesu, saj publicitetni učinek zasleduje načelo pravne varnosti, ki pa je narušena s samo registracijo. Registrirane verske skupnosti bodo mnogo laže prihajale do sredstev, kot neregistrirane, ki bodo morale pridobivati sredstva na podlagi drugih predpisov z drugačnimi davčnimi in drugimi finančnimi obveznostmi. Delovanje verskih skupnosti je sicer svobodno in neodvisno od registracije, vendar šele ta nudi dejanske pravice verskim uslužbencem in z njimi tudi status pravne osebe zasebnega prava; le ta ne predstavlja zgolj gole pravice do svobodnega delovanja (takšna nudum ius se v ničemer ne razlikuje od svobode, ki jo lahko uživa vsak posameznik). Če pa hoče verska skupnost tudi kakorkoli resnično delovati in se pojavljati v javnem življenju, pa potrebuje pravno statusno obliko.


27. Zakon bi moral registrirati vse verske skupnosti, če delujejo v skladu s pravili in statusom, ki ga postavlja avtoriteta določene cerkve ali pa predvideti ustrezne spremembe in dopolnitve zakona o društvih, ki bi omogočile nemoteno delovanje neregistriranih verskih skupnosti. Država bi lahko začela postavljati pogoje šele takrat, ko bi določena verska skupnost začela posegati na javna področja. Gre za t. i. mešane zadeve (skupna družbena področja pri ustanavljanju zasebnih šol vseh vrst in stopenj, dijaških in študentskih domov ter drugih izobraževalnih in vzgojnih ustanov ipd.).


28. Izpolnjevanje pogoja državljanstva, dovoljenja za stalno prebivanje, najmanjše zahtevane kvote pripadnikov in najkrajše dobe delovanja za registracijo, kjer se ne posega na področja javnega življenja, predstavlja nedopusten poseg države v verske skupnosti in njihovo svobodo delovanja. Ti pogoji so nezdružljivi s človekovo pravico do svobode vesti, ki je država ne sme priznavati le navidez . Najkrajša potrebna doba je v nasprotju tudi s pravico do združevanja in enakopravnostjo verskih skupnosti in si celo nasprotuje v ZVS. Čeprav 8. člen govori o združevanju in o pravici do ustanovitve cerkve, je ta >pravica< okrnjena vsaj 10 let, ne glede na vsebino prepričanja, število pripadnikov, dobrodelnih dejanj ipd. Brez statusa pravne osebe bo delovanje močno omejeno, statusna oblika društva (v obliki katere bi lahko člani delovali) pa je nezdružljiva z aktom o ustanovitvi cerkve ali druge verske skupnosti, ki ga zahteva 8. člen ZVS (ustanovitveni akt društva po 9. členu ZDru-1 ne more biti enak kot temeljni akt cerkve ali druge verske skupnosti po 14. členu ZVS). Pripadniki se bodo kljub temu primorani združevati v društva in si pridobiti status v javnem interesu, saj si bodo le tako na podlagi izpolnjevanja najmanj enega leta delovanja pred vložitvijo vloge (15. člen ZHO) oz. dveh let (tretja alineja 2. odst. 30. člena ZDru-1) ob izpolnjevanju drugih pogojev, lahko šele na podlagi razpisa oz. kandidature pridobivali državna finančna sredstva.


29. Pri primerjavi pogoja delovanja verske skupnosti zadnjih 10 let in seznama prijavljenih verskih skupnosti, ki ga vodi Urad Vlade RS za narodnosti je razvidno, da od 42 prijavljenih verskih skupnosti 15 izmed njih ne izpolnjuje pogoja 10 let, čeprav je 33. člen ZVS določil, da vse "cerkve in druge verske skupnosti, ki so na dan uveljavitve tega zakona prijavljene pri Uradu Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti, ohranijo status pravne osebe in jih pristojni organ vpiše v register po uradni dolžnosti." Vse že prijavljene verske skupnosti bodo delno vsaj 3 leta (kolikor je določen rok za uskladitev pogojev z ZVS - drugi odstavek 33. člena ZVS) v vseh ozirih neupravičeno privilegirane pred vsemi neregistriranimi verskimi skupnostmi, da pa je neenakopravnost še večja, pa ZVS od že prijavljenih verskih skupnosti v nobenem prehodnem obdobju niti po njem ne zahteva, da bi morale verske skupnosti prilagoditi svoje razmere, da bi ustrezale vsem pogojem za registracijo, ki jim mora zadostiti nova verska skupnost. Gre samo za podatke iz 3. točke drugega odstavka 13. člena ter listine iz 2., 3., 4. in 7. točke 14. člena ZVS (drugi odstavek 33. člena ZVS), med katerimi ni zahtevanega števila članov, niti zahtevane najmanjše dobe delovanja (1. in 5. tč. 14. člena sta izpuščeni)!


30. Člen 33 ZVS je tako v nasprotju z enakopravnostjo verskih skupnosti iz 7. člena URS, ker omogoča že prijavljenim verskim skupnostim nadaljnje delovanje ne glede na izpolnjevanje pogojev tudi po preteku prehodnega obdobja. Enako se nanaša tudi na financiranje državne pomoči za plačilo prispevkov za socialno varnost, ki se bodo izplačevali še naprej, ne glede na neizpolnjevanje razumnega sorazmerja in prisotnosti zadnjih 80 let delovanja na območju Republike Slovenije (torej ne glede na 4. in 5. odstavek 27. člena - glej 4. odstavek 33. člena). Tudi prej veljavni ZPPVS ni v svojih določbah nikjer zahteval nobenih pogojev za plačevanje socialnih prispevkov, zato je spregled pogojev po ZVS toliko bolj neupravičen. Že prijavljenim verskim skupnostim tudi nikoli ne bo treba izkazovati števila svojih pripadnikov z verodostojnimi podatkovnimi viri, pač pa jim bo moral pristojni organ očitno "verjeti na besedo".


31. Registracija, ki prinaša gmotna upravičenja, postavlja v neenakopraven položaj mnoga društva, ki se osredotočajo predvsem na duhovna področja . Poleg izostanka finančnih pomoči (ki bodo v okviru izplačevanja pristojnega organa namenjene le verskim skupnostim), ne bodo imela zagotovljene obravnave (prednosti) pri svobodi gradnje in uporabe prostorov in stavb (tako kot tako prednost obravnave določa 26. člen ZVS za cerkve in druge verske skupnosti). Neenakopravnost se kaže tudi pri neupoštevanju dobe delovanja pri morebitnem prehodu v registrirano versko skupnost, čeprav so zakonski pogoji ZVS tisti, ki ljudi silijo, da se organizirajo v statusno obliko društva (le ta zahteva vsaj tri člane in eno oz. dve leti delovanja za pridobitev statusa delovanja v javnem interesu, čeprav pod težjimi pogoji in predpisanim postopkom).


32. Določba 20. člena ZPPVS je preohlapna (glej zgoraj); enako velja za tretji odstavek 29. člena ZVS (država lahko gmotno podpira registrirane cerkve in druge verske skupnosti zaradi njihovega splošno koristnega pomena) zaradi presplošnih in preohapnih kriterijev za določitev statusa splošno koristne organizacije, za pridobitev katerega ni predpisanega nobenega postopka. Neupoštevanje premoženja, ki ga imajo same verske skupnosti in pomanjkljiva določitev možnosti opravljanja pridobitne dejavnosti v okviru cerkve ali druge verske skupnosti kot prvenstveno nepridobitnega združenja, ne-razločevanje med verskimi uslužbenci, ki opravljajo samo verska opravila (npr. ekonom nadškofije) in drugimi, ki opravljajo tudi javne naloge (npr. učitelj verouka, vodja muzeja, knjigarne), neenakopravni pogoji za stare in nove verske skupnosti pri podelitvi registracije in sklepanju sporazumov, težave pri ugotavljanju verodostojnega števila pripadnikov in odsotnost okvirjev in kriterijev pri določanju duhovne oskrbe narekujejo, da naj Ustavno sodišče zadrži izvajanje zakona o verski svobodi zaradi škodljivih posledic, ki lahko nastanejo tako depriviligiranim verskim skupnostim, kot sami državi in njenemu proračunu. Čim bolj točno ugotovljeno število pripadnikov je tudi nujno, da lahko država nameni sredstva v višini, ki je nujna za delovanje in izvajanje nalog in programov, kar je poleg spoštovanja načela učinkovitosti in gospodarnosti, ena temeljnih zahtev zakona o javnih financah.


33. Točka 1. 12. člena ZVS, določa, da se cerkvi ali drugi verski skupnosti s sodno odločbo prepove delovanje, če s svojim delovanjem huje krši ustavo, spodbuja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, k nasilju ali vojni ali razpihuje narodno, rasno, versko ali drugo sovraštvo oziroma nestrpnost ali preganjanje. Točka je v neskladju s 63. členom ustave, po katerem je "protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni". Točka prav tako izpušča besedo "vsakršno", ki jo določa ustava pri spodbujanju k nasilju ali vojni. Točka tako ne daje zadovoljivega odgovora na vprašanje kaj pomeni huda kršitev ustave (ali za prepoved ni dovolj že kršitev ustave?), na kakšni stopnji kršitve se torej lahko prepove in nam po analogiji sporoča, da samo spodbujanje k nasilju ali vojni ni dovolj za prepoved delovanja, pač pa bo moralo iti za hudo spodbujanje, ne pa za vsakršno, tako kot to zapoveduje ustava. Ali ni že samo aktivno spodbujanje k vsakršni neenakopravnosti ali drugemu sovraštvu dovolj hudo? Bi moralo biti še hujše? Vse povedano velja tudi za 2. točko 12. člena, po katerem bi moralo iti "le" za hudokrnitev človekovega dostojanstva, čeprav, čeprav 3. odstavek 16. člena ustave ne dopušča nobenega razveljavljanja ali omejevanja pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva. Točki 1. in 2. 12. člena ZVS sta poleg kršitve 63. oz. 16. člena ustave v nasprotju tudi z 2. členom Ustave, saj ne dajeta zadovoljivih odgovorov; pravni položaj je  nejasen in nepredvidljiv, saj se iz zakona se ne dá ugotoviti položaja, iz katerega bi nastopila jasna zahteva po prepovedi delovanja. Točka je zaradi tega v nasprotju tudi s 153. členom ustave, po katerem morajo posamični akti in dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Namen in obseg pooblastila sodišču, da prepove delovanje, ne more temeljiti na zakonu, ki ne daje dovolj natančnih smernic in obsega njegove uporabe. Točki 1. in 2. sta v nasprotju z ustavo, kolikor bi morala verska skupnost šele "huje" kršiti ustavo, kolikor spodbujanje k nasilju ali vojni ne vsebuje besede "vsakršno" in kolikor kršitve pogojujejo hudo krnitev človekovega dostojanstva.


34. Državni svet meni, da bodo razlogi, ki so navedeni pod Ad I. in Ad II. povzročili težko popravljive posledice za državni proračun; med letoma 2005 in 2007 gre za znano zvišanje dajatev za plačilo socialnih prispevkov v višini 985.500 evrov (oz. 236.165.385 SIT), in neznano višino gmotne podpore, ki jo omogočata 20. člen ZPPVS in 29. člen ZVS iz drugih postavk. Za neenakopravne že prijavljene verske skupnosti in tiste, ki bodo šele pristopile k postopku registracije, bodo zaradi razlik pri njihovi obravnavi, izpolnjevanju pogojev in financiranju težko popravljive posledice tudi za njihovo delovanje. Posameznikom z različnimi veroizpovedmi, ki bodo v ustanovah "zaprtega tipa", bo kršena temeljna človekova pravica do svobode veroizpovedi v primerjavi s številčnejšimi pripadniki že prijavljenih verskih skupnosti in tistih, ki svobodno delujejo. Nezadržanje izvrševanja ZVS bi pomenilo, da bodo prijavljene verske skupnosti, ki so pred uveljavitvijo ZVS prejemale državno pomoč za plačilo prispevkov, le to prejemale tudi naprej, ne glede na neizpolnjevanje pogojev, ki jih ZVS predpisuje za vse še neprijavljene oziroma na novo neregistrirane verske skupnosti. Zaradi ex offo vpisa v register bodo dobile tudi status splošno koristne organizacije, ki jim bo zagotavljal dodatna državna sredstva. Za razlikovanje med že prijavljenimi in še ne registriranimi (novimi) verskimi skupnostmi ni najti nobenega razumnega razloga. ZVS v 12. členu določa šele hudo kršitev temeljnih človekovih pravic in ustave kot razlog za prepoved delovanja, s čimer znižuje pravni standard varstva pravic in ustave. Samo zadržanje izvrševanja in kasnejša morebitna ugotovitev skladnosti izpodbijanega ZVS z Ustavo bi pomenila le odložitev učinkovanja izpodbijanih določb, zaradi katerih prijavljene verske skupnosti ne bi utrpele nobenih posledic, saj prejemajo državna sredstva in sodelujejo na področju t.i. mešanih zadev tudi po že sedaj veljavnih predpisih. Izostanek določitve pristojnega organa, ki bo opravljal upravne naloge in naloge prekrškovnega organa krši temeljno načelo pravne države, 120. in 153. člena ustave.

Razlogi za prednostno obravnavo

Državni svet Republike Slovenije meni, da razlogi za zadržanje in ostala vsebina zahteve predstavljata pomembno pravno vprašanje, ki zadeva vsakega posameznika v naši državi in nekatere izmed njegovih temeljnih človekovih pravic, ki jih ni mogoče razveljaviti niti v vojnem ali izrednem stanju (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva in svoboda vesti).

Ločitev cerkve od države

35. Člen 4 ZVS (laičnost države in enakopravnost cerkva in drugih verskih skupnosti) določa, da država ne sme posegati v njihovo organiziranje in delovanje (razen v primerih, določenih z zakonom), da se država zavezuje k polnemu spoštovanju načela laičnosti v medsebojnih odnosih z njimi in k sodelovanju z njimi pri napredku človekove osebe in skupnega dobrega. Država mora biti nevtralna do verskih prepričanj, država se ne sme izrekati o verskih vprašanjih; država mora spoštovati identiteto cerkva in drugih verskih skupnosti in vzpostavljati z njimi odprt in trajen dialog ter razvijati oblike trajnega sodelovanja. Člen govori samo o prepovedanih ravnanjih države, medtem ko tega ne določa za cerkve in druge verske skupnosti. Delovanje mora biti res skladno s pravnim redom države, vendar le ta nikjer več ne prepoveduje političnega delovanja verskih skupnosti.A contrario lahko ugotovimo, da cerkev ne bi smela posegati v organiziranje in delovanje države, da se zavezuje k spoštovanju načela laičnosti, da mora biti nevtralna do političnih prepričanj in se ne sme izrekati o političnih vprašanjih. Člen 4 predstavlja kršitev načela ločenosti države in verske skupnosti, kolikor ne ureja vprašanja, česa ne sme početi verska skupnost, da ne bi posegala v suverenost države.


36. Obratno lahko za prvi del prvega odstavka 5. člena ZVS (cerkve in druge verske skupnosti kot splošno koristne organizacije) ugotovimo, da država posega na versko področje, ko določa status splošno koristne organizacije tudi za cerkve in druge verske skupnosti, ki se zavzemajo za duhovnost in človekovo dostojanstvo v javnem življenju in si prizadevajo za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja), čeprav so cerkve določene za splošno koristne organizacije, prvenstveno zaradi drugega dela prvega odstavka 5. člena: imajo s svojim delovanjem pomembno vlogo v javnem življenju z razvijanjem svojih kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnosti s področja socialne države, s katerimi bogatijo nacionalno identiteto in s tem opravljajo pomembno družbeno nalogo. "Duhovnost v javnem življenju" in "osmišljanje bivanja" ne moreta biti veljavna kriterija, ki bi jih lahko ocenjevala država na svojem, ne-verskem področju in poleg poseganja na versko področje predstavlja tudi kršitev načela jasnosti in določnosti predpisov. Pomen duhovnosti in osmišljanja je nedoločen, zato jima lahko očitamo poleg kršenja načela ločenosti tudi neskladje z 2. členom Ustave RS.


37. Drugi odstavek 5. člena ZVS, po katerem država s cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi vzpostavlja odprt in trajen dialog ter razvija oblike trajnega sodelovanja pomeni nedovoljen poseg v ločitev verskih skupnosti od države, v kolikor si zapoved trajnosti razlagamo v okviru zaveze k dolžnosti rezultata ("duty to reach an agreement"). Vsebina drugega odstavka sodi v člen, ki določa splošno koristne organizacije, zato predstavlja tudi poseg v enakopravnost verskih skupnosti, ker pri neregistriranih verskih skupnostih ne določa zaveze države po spoštovanju identitete, odprtem dialogu in sodelovanju.


38. Država je s 7. točko 14. člena ZVS predaleč posegla v svobodno delovanje verskih skupnosti, saj do podrobnosti določa vsebino temeljnega akta verske skupnosti, katerih delovanje je po 7. členu ustave svobodno. ZVS kot temeljno načelo v 6. členu določa svobodno delovanje verskih skupnosti ob upoštevanju pravnega reda Republike Slovenije; delovanje mora biti javnosti znano. Registrirana verska skupnost je pravna oseba zasebnega prava, zato njeni akti za javnost ne veljajo, svobodno delujoče verske skupnosti se morajo v okviru delovanja v društvih podrediti predpisom o društvih, za posamične skupine, ki svobodno delujejo stran od vseh pravil, pa je sploh nejasno, kako naj bo njihovo delovanje javnosti znano. Glede na to, da zahteve po "javnosti znano" ni med razlogi za prepoved delovanja (glej 12. člen) ni jasno, čemu določba služi, zaradi česar predstavlja kršitev pravne države. Prav tako ne obstaja potreba po javni objavi vseh pravil, po katerih deluje (nekakšen verski uradni list). 7. točka 14. člena posega v svobodo delovanja v delu, ko določa, da mora temeljni akt vsebovati: notranjo in teritorialno organiziranost ter nazive notranjih organizacijskih struktur (4. alineja), način imenovanja ali izvolitve in odpoklica svojih redovnikov oz. verskih uslužbencev (6. alineja) in da mora določati način izvajanja nadzora nad razpolaganjem s premoženjem ter nad finančnim in materialnim poslovanjem cerkve ali verske skupnosti (7. alineja), kolikor gre za zasebna sredstva, ki niso pridobljena s strani gmotne podpore države.

Nasprotovanje javni morali in etiki cerkve ter laičnost države

Tretji odstavek 3. člena ZVS

39. Po 2. odst. 6. člena ZVS "delovanje cerkve ali druge verske skupnosti ne sme nasprotovati morali in javnemu redu". Verske skupnosti imajo lahko različne moralne nazore, zato je nasprotovanje zakona glede njihovega načina dela zaradi nasprotovanja javni morali, nepojasnjen. Med razlogi za prepoved delovanja cerkve ali druge verske skupnosti (1.- 3. tč. prvega odstavka 12. člena ZVS) namreč razlog nasprotovanja javni morali ni omenjen. V tretjem odstavku 3. člena, ki pa je v nasprotju z običajno moralo in še bolj s svobodo delovanja verskih skupnosti, pa ZVS določi, da "različno obravnavanje zaradi verskega prepričanja pri zaposlovanju in delu verskih ter drugih uslužbenk in uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave poklicne dejavnosti v cerkvah in drugih verskih skupnostih ali zaradi vsebine, v kateri se izvaja, versko prepričanje predstavlja bistveno legitimno in upravičeno poklicno zahtevo glede na etiko cerkva in drugih verskih skupnostih. V način opravljanja verskih obredov (organiziranje in delovanje) država ne sme posegati, saj je delovanje verskih skupnosti svobodno (prvi odstavek 4. člena ZVS in drugi odstavek 7. člena URS), zato takšna določba predstavlja poseg v svobodo delovanja verskih skupnosti. Prepoved diskriminacije je prvenstveno določena kot dolžnost do vsakega posameznika, ki izhaja iz 14. člena URS, zato bi bila možna diskriminacija iz tretjega odstavka 3. člena ZVS le v razmerju verske skupnosti navadno do verske uslužbenke v primerjavi z uslužbencem na podlagi verske vsebine oziroma etike cerkve ali drugih verskih skupnosti. To pa je že versko področje, zaradi česar določba tretjega odstavka 3. člena ZVS predstavlja tudi nedovoljen poseg države v delovanje verskih skupnosti. Posameznik bi lahko pred sodiščem iztoževal zaposlitev ali delo na podlagi diskriminatornega ravnanja delodajalca, če kriteriji in praksa ne bi bili "objektivno upravičeni ter ustrezni in potrebni" (3. odstavek 6. člena ZDR), zato je dovolj že takšna določba, ne pa določba 3. odstavka 6. člena. Slednja se namreč sklicuje na upravičeno poklicno zahtevo glede na etiko cerkve ali verske skupnosti, kar pomeni, da bi moralo sodišče preverjati upravičenost, ki jo določajo verski predpisi, ne pa slovenski pravni red. Enako stanje bi nastopilo, če bi verska skupnost predlagala v zaposlitev npr. ministrstvu za zdravje (25. člen ZVS) določen nabor duhovnikov, s katerim se ne bi strinjala kakšna duhovnica ali verska uslužbenka, ki izpolnjuje enake pogoje. Sodišče bi moralo preverjati poklicne zahteve glede na etiko cerkve.

 Verski uslužbenci

22. - 25. in 27. člen ZVS in tretji odstavek 52. člena Zakona o obrambi v povezavi s 7. in 120. členom URS

40. Kljub temu, da ZVS v 2. tč. 7. člena opredeli pojem verskega uslužbenca, nato v nadaljnjih členih uporablja tudi pojem duhovnika (24. in 25. člen), uslužbenca cerkve in redovnika (27. člen) in zavarovanca (28. člen). Na omenjene osebe veže različne pravice, zato je nesprejemljivo, da jih zakon različno uporablja oz. navaja. Standardna klasifikacija poklicev ne pozna poklica verskega uslužbenca, pač pa le poklice verskih delavcev/delavk), kar stanje naredi še bolj nejasno. Ker opredelitev posameznega pojma nase veže različna stanja in pravice, ne bo možno vedno z vso stopnjo gotovosti ugotoviti, na koga se stanje ali pravica nanaša, zaradi česar povzroča dvom in ruši pravno varnost. ZVS je v poimenovanju verskih uslužbencev nedosleden, zato krši načelo pravne države iz 2. člena ustave.


41. ZVS na področju verske oskrbe v vojski, policiji, zavodih za prestajanje kazni in bolnišnicah ter socialnovarstvenih zavodih dela razliko. Iz zakona (kakor tudi ne iz njegovega predloga in ustrezne obrazložitve) ni razviden način, po katerem se je predlagatelj odločil za prav te ustanove oziroma službe, ne pa tudi za ostale, ki so lahko prav tako stresnega značaja oziroma zaprtega tipa. V vseh primerih je določena le gola pravica (nudum ius) do verske oskrbe, organizacijo in pogoje za uresničevanje pa naj bi določal podzakonski akt. Ustavna pravica bo tako odvisna od podzakonskega akta. ZVS je zato v 22. - 25. in 27. členu v neskladju z Ustavo, ker ne določa kriterijev, po katerih naj bi se določali upravičenci do duhovne oskrbe; v temelju mora zakonodajalec sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa in določiti okvire ter usmeritve za njeno podrobnejšo podzakonsko urejanje, tako da je pravnemu subjektu njegov položaj znan oziroma predvidljiv že na podlagi zakona. Tako je v nasprotju s 87. in 120. členom URS 23. člen ZVS v delu, ko določa, da "organizacijo verske duhovne oskrbe in način izvrševanja te pravice v policiji podrobneje uredi minister, pristojen za notranje zadeve", enako tretji odstavek 24. člena ZVS, ko ne opredeli, kaj pomeni dovolj veliko število pridržanih oseb in kaj zaposlitev potrebnega števila duhovnikov. Povedano velja tudi za drugi odstavek 25. člena ZVS v delu, ko je govora o dovolj velikem številu oskrbovancev iste veroizpovedi, da ministrstvo, pristojno za zdravje, zagotovi v partnerskem dogovarjanju zaposlitev potrebnega števila duhovnikov, v skladu s predpisi ministra, pristojnega za zdravje.


42. Ustavno sodišče je v odločbi OdlUS, U-I-92/01 navedlo, da je "naloga državne statistike, da zagotavlja različnim uporabnikom (prvi odstavek 1. člena ZDSta) podatke o množičnih pojavih na različnih področjih družbenega življenja, vendar v agregatni obliki. Naloga državne statistike ni zagotavljanje podatkov državnim organom, organom lokalne skupnosti ali nosilcem javnih pooblastil za izvrševanje njihovih upravnih ali drugih nalog. Državna statistika zbira podatke in jih uporablja izključno v statistične namene. Država pa si mora za potrebe izvrševanja upravnih nalog zagotavljati podatke sama." Podatki, na podlagi katerih predpisi omogočajo, da se posameznik ne izjasni o svoji veri, ne omogočajo verodostojnosti podatkov do te mere, do katere bi lahko posamezna verska skupnost imela pravico do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev, prav tako pa se podatki, zbrani s popisom prebivalstva, uporabljajo izključno v statistične namene. Glede na to je ureditev, ki omogoča s popisom in za statistične namene zbrane podatke uporabljati tudi za druge namene, v neskladju tudi z 38. členom Ustave". Četrti odstavek 27. člena ZVS je zato v delu, ko se nanaša na verodostojne podatkovne vire v nasprotju s 120. členom ustave (jih ne določa), uporaba podatkov iz zadnjega popisa prebivalstva pa v nasprotju z 38. in 41. členom ustave. Uporaba osebnih podatkov je prepovedana v nasprotju z namenom njihovega zbiranja (1. odstavek 38. člena ustave); do sedaj zbrani podatki iz zadnjega popisa prebivalstva niso bili zbrani z namenom ugotavljanja števila vernikov, poleg tega pa drugi odstavek 41. člena ustave omogoča, da se posameznik ni dolžan opredeliti glede svojega verskega prepričanja (negativna svoboda vere), zato so podatki iz popisa prebivalstva za določanje pravic verskim skupnostim nezanesljiv vir informacij. Zakonodajalec dela tudi neupravičeno razliko med prvimi 100 pripadniki, ki morajo zahtevi za registracijo priložiti overjene podpise (1. tč. 14. člena), medtem ko overjeni podpisi niso potrebni pri nadaljnjem ugotavljanju razumnega sorazmerja za plačevanje socialnih prispevkov. Ker gre za denar iz državnega proračuna, bi moral ZVS jasneje določiti način ugotavljanja števila pripadnikov. Čim bolj točno ugotovljeno število pripadnikov (ZVS tudi ne ureja evidence pripadnikov glede na možnosti prehoda iz ene v drugo versko skupnost in s tem povezanega financiranja) je tudi nujno, da lahko država nameni sredstva v višini, ki je nujna za delovanje in izvajanje nalog in programov, kar je poleg spoštovanja načela učinkovitosti in gospodarnosti, ena temeljnih zahtev zakona o javnih financah.


43. Vprašanje verodostojnosti podatkov odpira tudi vprašanje o možnosti izigravanja določb - podatke o časovnem delovanju (npr. akt o ustanovitvi cerkve) je potrebno priložiti šele ob registraciji, zato pristojen organ o neki verski skupnosti pred tem nima podatkov (poleg tega daje strokovno pomoč in obvešča le registrirane verske skupnosti - 2.tč. prvega odstavka 30. člena ZVS), prav tako pa je za vsako delovanje bistvena vsebina delovanja, ki ima lahko s formalno le malo zveze. Financiranje glede na število pripadnikov je enako, kot če bi država financirala politične stranke glede na število članov, ne pa glede na uspeh, ki ga je dosegla na volitvah. Financiranje bi moralo biti urejeno glede na resnično udeležbo posameznikov pri verskih dejavnostih oz. na njihov jasno izražen namen, da je pripadnik določene verske skupnosti.


44. Pooblastilo za izdajo podzakonskega akta mora biti jasno, nedvoumno in opredeljeno z ustreznimi merili in kriteriji; določitev le teh ne sme biti prepuščeno podzakonskemu aktu. Imenovani členi so zato v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave RS (upravni organi opravljajo svoje delo samostojno na podlagi ustave in zakonov). Urejanje posebnih pravic vernikov v ustanovah po ZVS prav tako ne zagotavlja enakopravnosti med verujočimi različnih veroizpovedi, ki so trenutno v neki ustanovi in med samimi vojaki in policisti na eni strani ter zaporniki, bolniki in drugimi oskrbovanci, saj imajo drugi pravico tudi do kolektivne verske duhovne oskrbe, medtem ko za prve ta pravica ni določena. Člen 24. in 25 ZVS sta v delu, ko določata pravico do kolektivne duhovne oskrbe, v povezavi z 22. in 23. členom, ki tega izrecno ne omogočata, v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena ustave in svobodo veroizpovedi (41. člen ustave) vseh pripadnikov verskih skupnosti.


45. Država ne sme zagotavljati verske oskrbe, ampak jo mora le enakopravno omogočati (ustvarjati pogoje) vsem verskim skupnostim. "Država mora biti namreč nevtralna do vseh verstev, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Če pa država kakorkoli že sodeluje s pripadniki teh verstev, se z njimi ne sme identificirati." (13 tč. odlUS U-I-68/98). V nasprotnem primeru namreč poseže v ustavno načelo ločitve cerkve od države. Vsak verski uslužbenec bi moral imeti pravico do prostega dostopa do tistih oskrbovancev, ki si duhovne oskrbe želijo, ne glede na to ali sodi v okvir "dovolj velikega števila oseb iste veroizpovedi", ki šele omogoča dostop imenovanega in zaposlenega duhovnika (4. odstavek 24. člena ZVS in 2. odstavek 25. člena ZVS). V tem delu gre za kršitev načela enakopravnosti verskih skupnosti in svobode vesti iz 7. oz. 41. člena URS. Za isto kršitev gre tudi v primeru 24. in 25. člena ZVS, v delu ko je govora o >duhovniku<. Termin duhovnik kaže, da gre za verskega uslužbenca, le ti pa so glede na 2. tč. 7. člena ZVS pripadniki le registrirane cerkve ali druge (registrirane) verske skupnosti. Ne glede na število pripadnikov določene svobodno delujoče verske skupnosti, jih njen predstavnik ne bi mogel obiskati, ker ne bo bil duhovnik. Celo med registriranimi verskimi skupnostmi termin >duhovnik< povzroča neenakopravnost, saj je država izmed vseh poklicev verskih delavcev in delavk izločila in >za obiske pooblastila< le duhovnike, ne pa tudi ostale verske uslužbence. S tem je posegla tudi v ločitev cerkve od države, ker je že vnaprej omejila razpon vseh verskih uslužbencev le na duhovnike, ne da bi določitev pooblaščenih oseb za verske obiske prepustila v celoti posamezni verski skupnosti.


46. Za duhovno oskrbo v okviru zavodov je nesprejemljivo, da bi jo država financirala v večjem obsegu, kot je določeno za prispevke za socialno varnost, ki so namenjeni drugim verskim uslužbencem. Duhovnik namreč v zgoraj omenjenih zavodih ne bo opravljal drugačnega dela, kot ga opravlja katerikoli drug duhovnik v drugih ustanovah, zato gre za kršitev načela enakopravnosti, ki določenim - zaposlenim duhovnikom zagotavlja višje plačilo za enake storitve v primerjavi s tistimi, za katere verska skupnost prejema le prispevke za socialno zavarovanje.


47. Odločba Ustavnega sodišča "glede verouka v šolah" navaja, da "verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka, to je niti del pouka v javni šoli niti del poučevanja v okviru javne službe šole, ki ji je država podelila koncesijo." Ustavno pravico iz 41. člena Ustave bi moral zakon uskladiti s 7. členom in tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Ustavno sodišče je navedlo tudi da "posegu v pozitivni vidik svobode vere ni mogoče odrekati primernosti, ker je z njim mogoče preprečiti prisilno soočenje nevernih oziroma drugače vernih posameznikov z vero, ki ji ne pripadajo. Ta poseg je tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede, kolikor se nanaša na prepoved konfesionalne dejavnosti v javnih vrtcih in šolah. Te so namreč javne (državne) institucije, financirane s strani države, in kot take v bistvu simboli, ki državo predstavljajo navzven in jo delajo spoznavno posamezniku, zato je legitimno, da je tu načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države najbolj dosledno ter strogo izpeljano" (18 tč.). Pravica do duhovne oskrbe bi se morala tako nanašati le na tiste pripadnike, ki si izven javne ustanove tudi dejansko ne morejo priskrbeti duhovne pomoči.


48. Verska oskrba, kjer zagotavlja pogoje država, bi morala biti vezana na fizično nezmožnost osebe, da si duhovno oskrbo priskrbi sama. Izven izrednih razmer oziroma misij si lahko vojakinja ali vojak tako kot policistka ali policist izven okoliščin, ko jim je uresničevaje verske svobode oteženo, napotijo v verske ustanove. Po 22. členu ZVS imajo pripadnice in pripadniki Slovenske vojske imajo med vojaško službo pravico do verske duhovne oskrbe v skladu s predpisi o vojaški službi in obrambi države. Določba 22. člena je blanketne narave in po napotilu na predpise o vojaški dolžnosti ugotovimo, da imajo pripadnice in pripadniki Slovenske vojske možnost nenehne duhovne oskrbe v primerjavi s policistkami in policisti, ki jim je duhovna oskrba omogočena le v okoliščinah, ko jim je uresničevanje verske svobode oteženo. Člen 22 ZVS je zato posredno v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena ustave in načelom svobode vesti iz 41. člena ustave, tretji odstavek 52. člena Zakona o obrambi pa s 120. členom ustave, ker ministru ne daje okvira in kriterijev za organizacijo religiozne duhovne oskrbe in za način izvrševanja pravice do duhovne oskrbe.


49. Z vidika načela ločitve cerkve od države in temeljne človekove pravice do svobode vesti je tudi določanje verskih uslužbencev in pripadnikov verske skupnosti, ki morajo biti slovenski državljani (prvi in četrti odstavek 27. člena) v zvezi s pravico do plačila socialnih prispevkov in določanjem razumnega sorazmerja neustavno, saj je govora o svobodi veroizpovedi kot človekovi pravici, neodvisni od državljanstva (verska skupnost jo zagotavlja vsem njenim pripadnikom, ne glede na državljanstvo). ZVS je še bolj nedosleden in posega v tem delu tudi v pravico do enakosti, saj so tu kot pripadniki cerkve izpuščeni tujci s stalnim prebivališčem v RS, ki se sicer štejejo kot pripadniki cerkve pri njeni registraciji (glej prvi odstavek 13. člena). Tudi ESČP namreč v nedavnem primeru The Moscow branch of the Salvation Army v. Russia (primer št. 72881/01 z dne 5.10.2006) ni našlo nobenega razumnega in objektivnega razloga za različno obravnavo ruskih državljanov od tujcev glede na njihovo zmožnost izvrševanja pravice do verske svobode prek participacije v organiziranih verskih skupnostih.ZVS bi lahko govoril le o vseh pripadnikih cerkve, ki se legalno nahajajo na ozemlju naše države.


50. Glede na navedeno, je potreba po zakonski določitvi okvirjev, vsebine in kriterijev, toliko bolj utemeljena. Člen 24. ministrstvu za pravosodje omogoča zaposlitev duhovnikov, lahko pa se jim tudi kako drugače zagotovi plačilo za opravljeno delo, medtem ko ima minister za zdravje po 25. členu na voljo le zaposlitev duhovnikov iste veroizpovedi. Oba člena sta zaradi zaposlitve v nasprotju z načelom ločitve cerkve od države iz 7. člena URS (medsebojno pa tudi v nasprotju z načelom pravne države, ker ni najti razumnega razloga za nujno zaposlitev v zdravstvu, glede na to, da so ležalne dobe v bolnišnicah veliko krajše od dolžine zapornih kazni; 24. člen je tudi sam po sebi v nasprotju z načelom pravne države in 120. členom ustave, ker ne predpisuje nobenih kriterijev, po katerih bi se zagotavljala verska oskrba v zavodih za prestajanje kazni, pri čemer niti ni predvidel izdajo podzakonskih predpisov, s katerimi bi minister za pravosodje lahko uredil to področje); država zaradi ločitve cerkve od države ne more zaposlovati duhovnikov kot neke vrste javnih uslužbencev sui generis, za katere bi veljali drugačni kriteriji in merila (država ne more ovrednotiti višine plače za verska opravila; s tem bi ocenjevala kvaliteto verskega opravila in bi se s tem postavila nad avtoriteto posamezne verske skupnosti, po drugi strani pa ji ji verska skupnost ne more narekovati, kolikšno višino plače naj ima zaposleni duhovnik) tako od samih javnih uslužbencev kot od samih verskih uslužbencev, ki ne bodo zaposleni. Od slednjih bi se lahko razlikovali le v toliko, da bi jim država plačevala prispevke za socialno varnost ne glede na število vernikov (razumno sorazmerje), saj se bo njihovo delo zaradi specifičnosti razmer (npr. 24 urna fizična prisotnost na vojaških misijah) razlikovalo od drugih verskih uslužbencev.

 Enako spoštovanje statusa svetovnonazorskih in nekonfesionalnih organizacij

51. Opredelitev Cerkva in verskih skupnosti kot družbeno koristnih organizacij postavlja druge nevladne oz. nekonfesionalne organizacije v neenakopraven položaj. Le ta ne bodo mogla kandidirati za ista sredstva, čeprav bi lahko opravljala podobno dejavnost. Slovenija je članica EU; Amsterdamska pogodba je pomenila pomemben korak pri zagotavljanju človekovih pravic v Evropi. Spremenila je Pogodbo o Evropski uniji in v spremenjenem 6. členu zapisala, da Unija temelji na načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države, na načelih, ki so skupna vsem državam članicam. Ista pogodba v prilogi vsebuje tudi izjavo o statusu cerkva in nekonfesionalnih organizacij: "Evropska unija spoštuje in ne posega v status, ki ga cerkve in verska združenja ali verske skupnosti uživajo v državah članicah po notranjem pravu. Evropska unija enako spoštuje status svetovnonazorskih in nekonfesionalnih organizacij." Državni zbor RS je februarja 2005 ratificiral (še ne veljavno) Pogodbo o ustavi za Evropo, ki v 52. členu določa status cerkva in nekonfesionalnih organizacij: "Unija spoštuje in ne vpliva na status, ki ga cerkve in verska združenja ali skupnosti uživajo v državah članicah po nacionalnem pravu. Enako Unija spoštuje status svetovnonazorskih in nekonfesionalnih organizacij po nacionalnem pravu. Unija tem cerkvam in organizacijam priznava njihovo identiteto in poseben prispevek ter z njimi vzdržuje odprt, pregleden in reden dialog". Iz izjave je razvidno, da se Unija ne bo vmešavala v status cerkva in nekonfesionalnih organizacij, ki ga uživajo po nacionalnem pravu držav članic, vse pa bo enako spoštovala (obravnavala). Ne glede na to, da ZVS ni bil predmet usklajevanja s pravom Evropske unije, nam lahko tudi ta nakaže prihodnje smernice ravnanja s konfesionalnimi in nekonfesionalnimi organizacijami. PUE ne vzdržuje le odprt, pregleden in reden dialog z njimi, pač pa jih tudi enako spoštuje.


52. ZVS je v drugi odstavek 5. člena v smislu tretjega odstavka 52. člena PUE že vključil odprt in trajen (PUE-reden) dialog države z cerkvami in verskimi skupnostmi, medtem ko je na enako spoštovanje nekonfesionalnih organizacij, predvsem pri pridobivanju sredstev, "pozabil". Po Zakonu o društvih so jasno (in bolj striktno) postavljeni pogoji za pridobitev statusa društva v javnem interesu, postopek v zvezi s podelitvijo tega statusa, vlogo, obveščanjem, odvzemom statusa in prednosti, ki jih prinaša status (30. - 36. člen ZDru-1). Prednosti (upoštevanje statusa ne sme presegati 20% vrednosti ostalih meril) so vedno pogojene z javnim razpisom za pridobivanje sredstev iz državnega proračuna in z merili, s pomočjo katerih se izberejo prejemniki sredstev. S posebnim zakonom se lahko določijo tudi druge prednosti, ki jih društvom daje pridobljeni status (36. člen ZDru-1). Tudi Zakon o humanitarnih organizacijah (ZHO) Uradni list RS, št. 98/03 in 61/06, ki določa pravne subjekte (društva in zveze društev, v katerih njihovi člani po načelih nepridobitnosti in prostovoljnosti v javnem interesu opravljajo humanitarno dejavnost), ki lahko pridobijo status humanitarne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področjih socialnega in zdravstvenega varstva jasno določa upravičence, konkretneje določa človekoljubne cilje dejavnosti, namene in cilje organizacij, osebe potrebne dobrodelne pomoči, oblike in način dejavnosti dobrodelne organizacije, splošni pogoj in merila za pridobitev statusa humanitarne organizacije, postopek za pridobitev in prenehanje statusa, v okviru finančnega poslovanja pa so humanitarne organizacije zavezane postopku kandidiranja. Humanitarne organizacije so upravičene do kandidiranja za sredstva Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij ob pogojih in merilih, ki jih določajo akti te fundacije (33. člen). Tudi po tem zakonu so društva podvržena strožjim pogojem kot verske skupnosti, čeprav lahko opravljajo primerljivo (včasih pa še težje) delo. Zapoved enake obravnave enakih oz. podobnih stanj, pa je ena temeljnih vsebin načela enakosti iz 14. člena ustave.


53. ZVS določa način financiranja, višino in vrsto, iz predloga zakona in njegove obrazložitve pa ni razbrati jasne ekonomske podlage (kavze) za finančno podporo verskih skupnosti, razen v delu, ki se nanaša na splošno koristen namen. Z določitvijo splošno koristnega pomena postajajo nekatere verske skupnosti privilegirane glede možnosti financiranja, namesto da bi za sredstva financiranja dobrodelnih dejavnosti, šolstva, vrtcev, domov za ostarele ipd. enakopravno sodelovale na razpisih, ne pa da bi jih financirali zgolj zaradi razglasitve za splošno koristne organizacije. Glede na načelo ločenosti bi bila dolžnost države le, da ob enakih pogojih vsem organizacijam, ki se prizadevajo za splošno koristen namen, dodeli sredstva. Poleg verskih skupnosti so to tudi nevladne organizacije, ki jim je podeljen status delovanja v javnem interesu. Financiranje verskih skupnosti bi bilo zato morda primerneje urediti podobno kot druge nevladne organizacije, iz katerih prav tako izhaja njihov splošno koristni pomen: pretežno s prispevki članov in javnimi razpisi, iz katerih izhaja konkreten razlog financiranja.


54. Registracija, ki prinaša gmotna upravičenja, postavlja v neenakopraven položaj mnoga društva, ki se osredotočajo predvsem na duhovna področja. Poleg izostanka finančnih pomoči, tudi ne bodo imela zagotovljene obravnave (prednosti) pri svobodi gradnje in uporabe prostorov in stavb (tako kot tako prednost obravnave določa 26. člen ZVS za cerkve in druge verske skupnosti), kakor tudi ne upoštevanja dobe delovanja pri morebitnem prehodu v registrirano versko skupnost. ZVS se tudi ne opredeljuje do posameznikov, ki opravljajo svojo versko prakso kot akter na prostem trgu oziroma v svobodnem poklicu; opravljajo družbeno koristno delo, karitativne, zdraviteljske in verske narave. Nobenega razloga ni, da bi bil status takih posameznikov v slabšem položaju od statusa redno zaposlenih v multinacionalnih verskih institucijah. ZVS prav tako v nobenem delu ne ureja svobodno delujočih verskih skupnosti, ne glede na to, da je velik del verskih praks v domeni malih in srednjih verskih skupnosti. Svobodno delovanje verske skupnosti pomeni, da se država ne sme vmešavati v delo skupine ali posameznika na verskem področju, ne pomeni pa, da ne sme izenačevati oziroma upoštevati razlik, kjer je to upravičeno.

26. člen ZVS (svoboda gradnje in uporabe prostorov in stavb za verske namene)

55. Po drugem odstavku 26. člena ZVS se v novih urbanističnih predelih, zlasti v predelih, namenjenih za stanovanje in prebivanje, pri pripravi prostorskega akta glede predvidene prostorske ureditve pridobijo in sporazumno uskladijo tudi potrebe, priporočila in interesi cerkva ter drugih verskih skupnosti ob upoštevanju številčnosti pripadnikov cerkva in drugih verskih skupnosti. Pripravljavec prostorskega akta mora v predlogu oceniti potrebo po verskih objektih.


56. Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1, Ur.l. RS, št. 110/02, zadnja 58/03) ne pozna urbanističnega predela, pripravo prostorskega akta deli med državo in občino ter pozna več oblik prostorskih aktov. Glede na to, da mora pripravljalec prostorskega akta v predlogu oceniti potrebno po verskih aktih in da se pri pripravi prostorskega akta glede predvidene prostorske ureditve pridobijo in sporazumno uskladijo tudi potrebe, priporočila in interesi cerkva ter drugih verskih skupnosti, je sklepati, da gre bolj za zavezo k dolžnosti rezultata ("duty to reach an agreement") kot pa zavezo k dolžnosti pogajanj ("duty to negotiate"). Čeprav ZVS govori o sporazumu izhaja, kot da mora biti le ta tudi sklenjen. Ustavno sodišče je v mnenju glede skladnosti Sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (Rm-1/02-21 z dne 19. 11. 2003) zapisalo, da si je potrebno sporazumno reševanje (ZVS - sporazumno usklajevanje) razlagati le tako, da le to ne pomeni, da bi Republika Slovenija sprejela vnaprejšnjo obveznost, da se v nadaljnjih pogajanjih doseže za obe pogodbeni stranki sprejemljiva sporazumna rešitev - da se je zavezala k dolžnosti rezultata ("duty to reach an agreement"). Na dolžnost rezultata kaže tudi tretji odstavek 26. člena ZVS, saj morajo pristojni organi (na željo cerkva in drugih verskih skupnosti) pregledati (očitno vse) prostorske akte, ki so že v veljavi in jih v razumnem roku ustrezno dopolniti ali popraviti. Dolžnost ukrepanja je odvisna od svobodne volje oziroma interesa in potreb cerkva in drugih verskih skupnosti na območjih, na katere se ti prostorski akti nanašajo.


57. Ustavno sodišče je pri presoji ustavnosti sklepa o razpisu referenduma (gradnja džamije) zapisalo, da "predmet te presoje ne morejo biti vprašanja lokacije, velikosti in oblikovanja objekta ter njegovih sestavnih delov, dostopa do objekta ipd., saj se morajo ta vprašanja v skladu z zakonodajo o urejanju prostora razrešiti bodisi že v postopku samega načrtovanja gradnje objekta bodisi v ustreznih postopkih izdaje gradbenega dovoljenja" (Odl.US, U-I-111/04 z dne 8.7.2004).


58. V prostorskem načrtovanju se šele določajo pogoji (na katere ima že tu cerkev ali druga verska skupnost lahko vpliv s potrebami, priporočili in interesi) za umestitev načrtovanih objektov v prostor in njihovo izvedbo (7 tč. prvega odstavka 2. člena ZUreP-1), medtem ko ZVS v drugem odstavku 26. člena določa že pred določitvijo pogojev v prostorskem načrtovanju, nov pogoj številčnosti pripadnikov verske skupnosti. Gre torej za dvojni vpliv cerkve ali druge verske skupnosti na poselitveno območje (sodelovanje kot zainteresirana oseba v okviru ZUreP-1 in še v okviru ZVS). Člen ne govori le o svobodi gradnje in uporabe prostorov in stavb za verske namene (kamor bi lahko uvrstili le prvi odstavek 26. člena ZVS), pač pa govori tudi o zavezi pristojnih organov do upoštevanja cerkva in drugih verskih skupnosti pri pripravni prostorskih aktov, določa prednostni pogoj številčnosti pripadnikov in nujne revizije vseh veljavnih prostorskih aktov, ki se bo uvedla na željo (interes in potrebo) tam navzočih cerkva in verskih skupnosti. Člen s tem krši načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, saj so cerkve in verske skupnosti s tem privilegirane pred vsemi ostalimi prostovoljnimi in nepridobitnimi združenji fizičnih ali pravnih oseb. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 26. člena ZVS, ki ne razlikuje med registriranimi in neregistriranimi, pristojni organi ne bodo vedeli "s kom se pogajajo", ker je delovanje cerkva in drugih verskih skupnosti svobodno ne glede na to, ali se registrirajo ali pa delujejo brez registracije (prvi odstavek 6. člena ZVS), država pa ima pregled samo nad registriranimi cerkvami in verskimi skupnostmi. Ob upoštevanju vseh svobodno delujočih in registriranih cerkva in verskih skupnosti gre za nesorazmeren poseg v pravico države oziroma občine do svobodnega prostorskega načrtovanja. V tem delu gre tudi za kršitev načela sorazmernosti iz 2. člena URS.   Določba 26. člena ZVS je v tudi v nasprotju s podnačelom pravne države glede jasnosti in določnosti predpisov. Člen namreč govori le o cerkvah in drugih verskih skupnostih medtem, ko obrazložitev k členu govori le o registriranih cerkvah in drugih verskih skupnostih; pravica gradnje, vzdrževanja in sodelovanja pri pripravi prostorskih aktov tako ne določa jasnega upravičenca. Člen ne določa, na katere prostorske akte lahko vplivajo cerkve in druge verske skupnosti in na katere izmed pristojnih državnih oziroma občinskih organov, ali so s tem tudi stranke v postopku ali ne, ne določa kaj pomeni številčnost pripadnikov in ne postavlja nobenih kriterijev za uresničevanje pravice do gradnje prostorov in stavb za bogoslužje. Člen poleg kršitve načela ločitve cerkve od države (državni organ bo moral odločati o potrebi po verskih objektih, ne pa ocenjevati le primernost objekta glede na prostorske in gradbene zahteve) krši tudi 87. člen ustave, po katerem morajo biti pravice urejene z zakonom, tretji odstavek 26. člena, ki se nanaša na že veljavne prostorske akte pa krši tudi 158. člen ustave, po katerem je mogoče  pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

Pristojni organ 

60. ZVS je glede pristojnega organa nedorečen. Pristojni organ bo opravljal različne naloge (glej 30. člen), med katerimi so tudi upravne naloge (izdajanje potrdil, izpisov, odločb, vodenje upravnega postopka pred registracijo, odločanje o upravičenosti sredstev) in naloge prekrškovnega organa. ZVS nikjer ne določa, da je pristojni organ Urad Vlade RS za verske skupnosti, čeprav je le ta sodeloval v zakonodajnem postopku in ga sam ZVS izrecno po imenu omenja le v prehodnih in končnih določbah in za katerega bi sicer lahko sklepali, da bo opravljal dela pristojnega organa. Če bi Urad prevzel naloge pristojnega organa je takšna uzurpacija pooblastil vprašljiva iz ustavnih in pravno-sistemskih razlogov. Urad je po svojem statusu vladna služba. Na podlagi Zakona o vladi (25. člen) se vladne službe ustanavljajo za organizacijsko, strokovno in drugo pomoč pri delovanju vlade in usklajevanju dela ministrstev, ne pa za opravljanje upravnih nalog, katerih nosilci so upravni organi. Po 121. členu ustave naloge uprave opravljajo neposredno ministrstva. Kljub temu da gre za enoto izvršilno oblast je dan poudarek na ločitvi med političnim (vlada) in strokovnim delom (uprava) izvršilne oblasti. Ureditev je v nasprotju s 120. členom ustave, saj mora zakon urejati organizacijo uprave in njene pristojnosti. Zakon o državni upravi kot sistemski zakon s področja državne uprave v 14. členu določa, da upravne naloge opravljajo ministrstva, organi v njihovi sestavi in upravne enote. A contrario tega ne moremo trditi za vladne službe. Ureditev, ki ne določa pristojnega organa in njegove statusne umeščenosti je tudi v nasprotju z načelom pravne države, saj se tako verske skupnosti kot drugi morebitni uporabniki ne vedo, na koga naj se obračajo s svojimi prošnjami in zahtevami. Ker ni določenega pristojnega organa tudi ni glede na 32. člen ZVS znan prekrškovni organ, ki naj bi izvajal nadzorstvo in izrekal globe zaradi kršitev ZVS.


61. Tudi posamezniki smo v svojem temelju svobodni, pa vendar smo kot del civilne družbe, ločene od države, na mnogih področjih podvrženi mnogim omejitvam, ki izhajajo iz pravic drugih ali javnega interesa. Če so verske skupnosti del civilne družbe, jih je potrebno urediti na podoben način, kot to velja za meje oblikovanja in delovanja vseh ostalih delov civilne družbe, kjer posameznik stopi iz sebe in se z besedo, mislijo in pisavo povezuje z drugimi ljudmi, ločenimi od oblasti. Ker imajo vse človekove pravice enako veljavo (5. odstavek 15. člena ustave), je potrebno tudi izpovedovanje vere prienačiti tudi drugim opredelitvam in prepričanjem (z istega člena ustave), pravici do zbiranja in združevanja, svobodi izražanja ter osebnemu dostojanstvu in varnosti.


62. Ker ugotovljene neskladnosti z Ustavo ne bodo omogočale, da bi ustavno sodišče razveljavilo le posamezne določbe izpodbijanih predpisov, ker bo preostali del predpisa postal nekonsistenten, naj se zakon o verski svobodi razveljavi v celoti.

* * *

Kot predstavnik državnega sveta je bil določen državni svetnik mag. Zlatko Jenko.

Predlagan sklep je bil sprejet (33 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 21 jih je glasovalo za, 10 jih je glasovala proti in 1 se je glasovanja vzdržal).

K 5. točki dnevnega reda :
- Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona  o javnih uslužbencih (ZJU-C) (EPA 1304-IV) - skrajšani postopek

Predlog zakona  je objavljen v Poročevalcu DZ  št. 10/07.

Predlog zakona je obravnavala Komisija za politični sistem. Mnenje komisije so državne svetnice in svetniki prejeli po elektronski pošto 15.3.2007.

Poročilo Odbora državnega zbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih uslužbencih z besedilom dopolnjenega predloga zakona, so prejeli po elektronski pošti 19.3.2007.

Dopolnjen predlog zakona je dne 21.3.2007 obravnavala Komisija za politični sistem. Poročilo komisije so prejeli na klop.

Obrazložitev je v imenu predlagateljev predloga zakona podal mag. Roman Rep, državni sekretar na Ministrstvu za javno upravo.

Stališče Interesne skupine negospodarskih dejavnosti je podala Marija Perkovič.

Stališče Interesne skupine delojemalcev je podal Doro Hvalica.

Razpravljali so Marjan Maučec, prof. dr. Jože Mencinger, Drago Bahun. 

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 52. seji, dne 21. 3. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04)  sprejel naslednje

M N E N J E

k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih uslužbencih (ZJU-C) - druga obravnava

Državni svet podpira predlog zakona in opozarja na spodaj navedene pomanjkljivosti.

Predlagatelj v predlogu zakona kot eno poglavitnih rešitev navaja, "možnost izvajanja kontrole nad uveljavljanjem pravice zadržanosti z dela do 30 delovnih dni in nad pravicami do povračil stroškov prevoza na delo in iz dela po zgledu zasebnega sektorja z namenom omogočiti kvaliteten in primerljiv nadzor nad porabo javnih sredstev, kjer bo obstajal utemeljen sum zlorabe".  Temu sledi tudi predlog 1. člena, ki se glasi:

"33. a člen
(pooblastilo predstojnika)

Predstojnik lahko v primeru, ko razpolaga z informacijo, na podlagi katere so podani razlogi za sum, da javni uslužbenec zlorablja pravico do zadržanosti z dela do 30 delovnih dni zaradi bolezni ali poškodbe ali pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, pooblasti enega ali več javnih uslužbencev za ugotovitev dejanskega stanja.

Pooblaščeni javni uslužbenec lahko zbira informacije iz prejšnjega odstavka od javnih uslužbencev, zaposlenih v organu, in od tretjih oseb. O posameznih dejanjih v okviru ugotavljanja dejanskega stanja pooblaščeni javni uslužbenec sestavi zapisnik. Po končanem postopku ugotavljanja dejanskega stanja se javnega uslužbenca seznani z ugotovitvami postopka in se mu omogoči vpogled v zapisnik.
Predstojnik lahko, če oceni, da je to smotrnejša rešitev, za izvedbo nadzora nad zlorabami iz prvega odstavka tega člena ne glede na določbo drugega odstavka 13. člena Zakona o detektivski dejavnosti (Uradni list RS, št. 113/2005-upb2) sklene pisno pogodbo in pooblasti pravno ali fizično osebo v skladu z zakonom, ki ureja detektivsko dejavnost.

Pred pričetkom izvajanja nadzora mora predstojnik javnega uslužbenca najprej opozoriti, da obstajajo razlogi za sum o zlorabi, ter mu omogočiti, da se o tem izjasni.<

K 1. členu

Predlagatelj razen besedne zveze "po zgledu zasebnega sektorja" tega zgleda ne navede, zato si le ta zasluži pojasnilo:

ZZZS lahko na podlagi 35. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ( Ur. list RS št.  72/06 - ZZVZZ-UPB3) in prvega odstavka 266. člena Pravil o obveznem zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS št. 79/94, zadnja 90/06 - v nadaljevanju: pravila) in 9. čl. Zakona o detektivski dejavnosti (Ur. l. RS. št. 32/94 - v nadaljevanju ZDD) lahko odloči za pridobivanje dokazov s pomočjo detektiva. Iz določbe 1. odst. 266. čl. izhaja, da zavod izvaja kontrolo začasne zadržanosti od dela (laično kontrolo), lahko pa za to s pogodbo pooblasti ustrezne pravne ali fizične osebe. Laično kontrolo naroči za vsak primer posebej imenovani zdravnik. Pri nadzoru izvajalci kontrole ugotavljajo, ali je ravnanje zavarovanca v skladu z navodili osebnega zdravnika oz. imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Na podlagi citirane določbe torej zavod izvaja kontrolo za bolniško odsotnost, ki traja nad 30 dni. Analogno pa lahko ta določba velja tudi za delodajalca, ki ima na tak način pravico izvajati kontrolo delavčeve bolniške odsotnosti, ki traja do 30 dni.

Opredelitev časa trajanja
Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v sodbi Pdp 1171/2001 z dne 9.5.2003 poudarilo, da ima "delodajalec sicer na podlagi določbe 266. čl. Pravil o obveznem zdravstvenem zavarovanju res pravico do izvajanja kontrole delavčeve bolniške odsotnosti, vendar pa te pravice ne more neomejeno uresničevati, saj je na drugi strani omejen z delavčevo pravico do zasebnosti. Dopustnost omejevanja ene pravice, kadar je to nujno zaradi varstva drugih, torej ne pomeni, da lahko to omejevanje po obsegu in globini posega v pravico neomejeno, ampak je dopustno le v minimalnem oziroma najnujnejšem obsegu, ki še omogoča ustrezno oz. dovolj učinkovito varstvo druge pravice, hkrati pa prvo kar najmanj prizadeva. Varstvo druge pravice torej ne more biti absolutno, saj bi to lahko preveč (nesorazmerno, več kot je potrebno) omejevalo prvo pravico - če pa se prva sme omejiti le toliko, kot je nujno, bo torej do neke mere ostala omejena (ali ne povsem zavarovana) tudi druga. Zato je potrebno v primeru, ko sta dve pravici v medsebojnem nasprotju, opraviti t.i. tehtanje interesov in pravic. V predmetni zadevi je bilo potrebno najti ustrezno ravnovesje med pravico tožene stranke do pridobitve dokazov na eni strani ter pravico do zasebnosti tožnika. Vsakdo ima namreč na podlagi 22. čl. Ustave Republike Slovenije zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovi pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Delodajalec ima na podlagi citirane določbe enako pravico do pridobivanja dokazov kot delavec. Vendar pa je ta pravica na drugi strani omejena z ustavno pravico delavca do zasebnosti (35. čl. ustave), ki določa, da je vsakomur zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic."

Glede na navedeno državni svet meni, da bi določba morala vsebovati določen čas izvajanja kontrole, po preteku katerega bi morala tako pooblaščeni javni uslužbenec kot tudi detektiv primer zaključiti z zapisnikom oz. poročilom. Na tem mestu velja opozoriti, da je Ustavno sodišče na podlagi enakega dokaznega standarda - razloga za sum - kot je v predlogu ZJU-C, ugotovilo neskladje z načelom sorazmernosti v zvezi z določbo Zakona o policiji, po kateri se smejo ukrepi tajnega opazovanja in sledenja odrediti za tri mesece z možnostjo večkratnega podaljšanja vsakokrat za tri mesece, saj bi bilo mogoče učinkovitost policijskih pooblastil za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj doseči z blažim posegom v ustavno pravico (glej odlUS U-I-272/98-26 z dne 8. 5. 2003). Poleg določenega časa izvajanja bi morala določba vsebovati tudi varovalo, da je z izvajanjem kontrole potrebno prenehati takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila uvedena, kar predstavlja pomemben element načela sorazmernosti in racionalne rabe javnih sredstev (plačilo detektiva).

Razkorak z zasebnim sektorjem

V zasebnem sektorju dolžnost predhodne seznanitve ne obstaja, pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pa mora delodajalec pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve (glej 83. člen ZDR). 

Tudi v javnem sektorju je rednih odpovedi več kot izrednih, kjer mora biti dokazan tudi obstoj okoliščin in interesov, ki se tičejo obeh strank, in ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja (1. odstavek 110. člena ZDR), zato ni jasno ali bo lahko predstojnik javnemu uslužbencu odpovedal pogodbo o zaposlitvi že ob ugotovljeni kršitvi (glede na predhodno seznanitev) ali pa šele ob ponovljeni kršitvi (glede na določilo ZDR), saj bo moral ugotovljeni zlorabi slediti ustrezen postopek. Glede na zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B) (Uradni list RS, št. 113/05), ki je izenačil status javnih uslužbencev v javni upravi z zaposlenimi v zasebnem sektorju glede prenehanja delovnega razmerja, glede postopka ugotavljanja nesposobnosti in disciplinskega postopka, je nesprejemljivo, da bi ZJU-C uvedel ponovno razlikovanje, ne da bi za to navedel tehtne razloge. Tudi znotraj samih javnih uslužbencev bodo razlike, saj se za javne uslužbence v javnih agencijah, javnih skladih, javnih zavodih in javnih gospodarskih zavodih ter drugih osebah javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti, razen skupnih načel in drugih skupnih vprašanj sistema javnih uslužbencev, v celoti (kolikor ni lex specialis določena v področni zakonodaji) uporablja delovnopravna zakonodaja zasebnega sektorja. Glede na to, da bo predlog omogočil tudi nadzor tujih detektivov nad javnimi uslužbenci (s tem očitno ne daje nobenega poudarka specifiki opravljanja javnih pooblastil in uradnih nalog glede na zasebni sektor), je z vidika doslednosti in enakosti obravnave vseh zaposlenih nesprejemljiva drugačna ureditev v državnih organih (ZJU-C) za razliko od zasebnega sektorja (ZDR).

Omejen krog "nadzirancev" in njihova strokovna neodvisnost

Če je glavni razlog določbe omogočanje kvalitetnega in primerljivega nadzora nad porabo javnih sredstev, potem je nesprejemljiva rešitev, ki ne zajema tudi funkcionarjev (kamor se uvrščajo tudi sodniki, tožilci, pravobranilci, župani, podžupani) s predlogom za razrešitev pristojnemu organu v primeru ugotovljene zlorabe. 

Če pa je govora samo o javnih uslužbencih in viseči grožnji odpovedi delovnega razmerja, potem ne moremo mimo "ustavno zagotovljene samostojnosti delovanja državne uprave, ki terja določeno stopnjo samostojnosti položaja državnih uradnikov, kajti brez nje ni mogoče zagotoviti zakonitega in učinkovitega delovanja državne uprave. Zakonodaja mora, da bi bila skladna z ustavnim načelom samostojnosti dela uprave iz drugega odstavka 120. člena Ustave, uradnikom zagotoviti tolikšno stopnjo samostojnosti, ki še zagotavlja strokovno neodvisnost dela uprave. Eden izmed ključnih elementov, ki v okviru strokovne neodvisnosti zagotavlja relativno samostojnost uradnika, je stabilnost njegovega uslužbenskega razmerja. Stabilnost in s tem trajnost uslužbenskega razmerja namreč zagotavlja strokovno neodvisnost javnih uslužbencev, ki je protiutež morebitnim političnim pritiskom. Zagotovitev takšne stabilnosti pa je naloga ZJU (tako Ustavno sodišče v odlUS U-I-90/05 z dne 7.7.2005).

Politični pritisk se še posebno lahko kaže v naravi dela najvišjih (položajnih) uradnikov, za katere je nujno, da lojalno sodelujejo s političnimi funkcionarji pri uresničevanju njihove politične usmeritve. Njihov položaj po ZJU ni enak kot položaj nižjih uradnikov, medtem ko jih predlog v možnosti izvajanja kontrole izenačuje in prepušča predstojnikom (funkcionarjem). Tako bodo lahko tudi ministri izvajali kontrolo nad vsemi direktorji organov v sestavi, pa čeprav so bili ti organi ustanovljeni zaradi večje samostojnosti in kljub temu, da zakon o državni upravi v tem delu vsebuje jasno določbo o poročanju in nadzoru (glej npr. 24. člen ZDU-1).

 

Prepletanje s kazenskopravnim področjem

Skladno z 9. členom zakona o detektivski dejavnosti je glavna naloga detektiva le pridobivanje informacij (poizvedovalna dejavnost), medtem ko se predlog nanaša tudi na zlorabe pri uveljavljanju pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, ki že sama po sebi navaja detektiva k sledenju javnega uslužbenca, česar pa le ta ne sme opravljati.

Tudi v primeru, če bo detektiv ugotovil zlorabo bolniške ali potnih stroškov in bodo podani zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, bodo ti dokazi v kazenskem postopku neveljavni (kršitev drugega odstavka 18. člena ZKP), saj lahko po 6. alineji 9. člena zakona o detektivski dejavnosti ugotavlja le informacije o kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo ter o njihovih storilcih; določba je v tem smislu tudi v nasprotju s 145. členom ZKP, po katerem so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. Obenem z ovadbo morajo organi in organizacije iz prejšnjega odstavka navesti dokaze, za katere vedo, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga dokazila. 

Zloraba potnih stroškov lahko zajema tudi nedovoljeno uporabo službenih vozil. V vseh primerih pa bi lahko šlo za kazniva dejanja goljufije, zlorabe uradnega položaja ali neupravičene uporabe v službi. Nobeno izmed omenjenih kaznivih dejanj pa se ne preganja na zasebno tožbo. Vrhovno sodišče je npr. v primeru št. I Ips 54/2003 z dne 24.12.2004 navedlo, da "bi strokovne ugotovitve, pridobljene v disciplinskem postopku, bile, kolikor bi bile potrjene z ustrezno izvedbo dokazov v kazenskem postopku, lahko dopusten dokaz v kazenski zadevi<. Poudarek je na "kolikor bi bile potrjene z ustrezno izvedbo dokazov v kazenskem postopku<; pričanje detektiva o načrtno zaznanih dejstvih neposredno s svojim delovanjem bi tako prišlo v poštev le v disciplinskem postopku, ne pa tudi v kazenskem.

Glede na 145. člen ZKP bi predlog ZJU-C moral opredeliti tudi do trenutka, ko bi bili organi dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, saj bo lahko predstojnik o njem obveščen že s samo prijavo, iz katere bodo izhajali razlogi za sum zlorabe. Razlogi za sum, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje, pa so že dovolj, da mora po 148. členu ZKP policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec in da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Kazenski in disciplinski postopek sta res posebna in ločena postopka, ki potekata po različnih pravnih načelih. Urejata dve vrsti odgovornosti, ki se ne izključujeta. Prvi je urejen z zakonom, drugi v aktih delodajalca ali delodajalskih organizacij, ki določajo kršitve delovnih obveznosti. Kljub temu bi bilo nespametno vlagati napore in sredstva v disciplinski postopek, če bi le ta preprečil zbiranje dokazov v kazenskem postopku (dejanja storilca, ki so neponovljiva), medtem ko obratno to ne velja za izsledke in ugotovitve v kazenskem postopku.

Državni svet zato k 1. členu podaja naslednjo pripombo:

Prvemu členu se doda peti odstavek, ki se glasi:

"(5) Če iz informacije o zlorabi upravičene odsotnosti ali uveljavljanja potnih stroškov izhajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, mora predstojnik o tem obvestiti policijo in ne sme pooblastiti javnega uslužbenca oziroma detektiva, če bi lahko policija lažje in hitreje zbrala informacije o kaznivem dejanju. Zbrana obvestila in ugotovitve policije se lahko uporabijo tudi, če iz dejanj javnega uslužbenca ne izhajajo znaki storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti."

ZDR v 1. alineji 1. odstavka 111. člena govori le o kršitvi delovne obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, kar pa ne pomeni, da je odločitev o odgovornosti za kršitev delovnih obveznosti tudi odločitev o kazenski odgovornosti storilca. Zadošča zgolj ocena, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba kazenskega postopka niti izdaja pravnomočne kazenske sodbe. A contrario lahko tako za izsledke kazenskega postopka ugotovimo, da jih lahko uporabimo tudi v disciplinskem postopku, ne glede na to, da ni prišlo do pravnomočne kazenske sodbe. Navedeno podpira tudi sodna praksa, ki meni, da "opredelitev dejanja, ki pomeni kaznivo dejanje, v disciplinskem postopku ni vezana zgolj na pravnomočno kazensko sodbo, pa tudi ne na pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo, saj lahko za potrebe disciplinskega postopka elemente kaznivega dejanja ugotavljajo tudi disciplinski organi in sodišče v delovnem sporu" (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 24/2005).

Srčika problema pa je v tem, da so za detektiva po 9. členu ZDD informacije o kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo postavljene izključno (taksativno); nobenih informacij o drugih kaznivih dejanjih ne sme načrtno pridobivati. Če pa za njih pri svojem delu izve, pa je po 12. členu ZDD dolžan podati ovadbo pristojnemu organu. Izven tega okvira se sodišče ne bi moglo opreti na njegove kasnejše izsledke, ker bi bili izločeni kot nedovoljeni. Glede na 12. člen ZDD bi lahko detektiv že ob podpisu pogodbe prišel do podatka o storitvi uradno pregonljivega kaznivega dejanja, zato bi bil že pred samim podpisom pogodbe zavezan podati kazensko ovadbo. Tako se izkaže, da bi bilo vsako nadaljnje delo detektiva nepotrebno in bi zgolj obremenjevalo javna sredstva v nasprotju z namenom predlagatelja, ki jih želi zmanjšati.

ZJU-C omogoča spregled le drugega odstavka 13. člena ZDD, ne pa tudi prvega. Po njem pa "detektiv ne sme opravljati nalog, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policijski in pravosodni organi. Detektiv ne sme za opravljanje detektivskih storitev uporabljati metod in sredstev, ki jih v skladu z zakonom uporabljajo službe državnih organov." Če je določba o prepovedi posega detektiva v pristojnosti državnih organov jasna, pa ta jasnost zbledi že takoj ob prijavi zlorabe, iz katere izhajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Prav zaradi tega bi se moral ZJU-C opredeliti tudi do primerov, ko so že ob prijavi podani razlogi za sum, da je bilo storjeno tako kaznivo dejanje kot tudi zloraba bolniške odsotnosti ali potnih stroškov in se opredeliti do načina zbiranja informacij, ki bi lažje, hitreje in ceneje pripeljali do potrditve ali zavrnitve razlogov za sum.

Informacija o razlogih za sum

Predlog se ne opredeli do "informacije, na podlagi katere so podani razlogi za sum" (predlagatelj v predlaganih rešitvah govori celo o utemeljenem sumu). Ker je govora o terminih iz kazenskopravnega področja, bi se moral predlagatelj do njih opredeliti v večji meri, ker gre za drugačne razloge in manjšo družbeno nevarnost kot pa jo predstavlja kriminaliteta. Kljub temu bo na besedno enaki osnovi prišlo do posegov v pravice posameznikov, ki ne predstavljajo takšne družbene nevarnosti.

Opredelitev do informacije, na podlagi katere se bo predstojnik odločil za izvajanje kontrole, je zato pomembna tudi zaradi preprečitve anonimnih šikan nad zaposlenimi; pri presoji razlogov za sum je treba upoštevati izvor informacij o sumu zlorabe, informacije, ki jih ima predstojnik o samem javnemu uslužbencu in druge okoliščine, pomembne za odločitev za izvajanje kontrole. Zavedati se je potrebno, da se bo pri javnemu uslužbencu porodilo negativno mišljenje tudi do njegovega predstojnika, če se bo ta neutemeljeno odločil za izvajanje kontrole (predstojnik bo bolj verjel npr. anonimki kot samemu uslužbencu), kar bo pustilo svoje posledice tudi na delu in odnosih v organu. Predstojnik bi moral presoditi naravo in verodostojnost informacij in morebiti dodatno ugotoviti določena preverljiva dejstva in okoliščine ter se šele v zvezi s tem odločiti za kontrolo. Glede na enakost vseh javnih uslužbencev, ki se jih novela ZJU-C zadeva, bi bilo zaželeno,da bi predstojniki v vseh organih izhajali iz podobnih kriterijev, ko bi se odločali za tak ukrep ne pa da bi bili prepuščeni zelo aktivnemu ali zelo pasivnemu predstojniku ob podobnih informacijah, ki bi kazale na sum zlorabe (eden bi pooblastil javnega uslužbenca, drugi bi sklenil pogodbo, tretji pa nič).

Upravičenost predlaganega načina ugotavljanja zlorab

Poleg pripomb k samemu členu se zastavlja vprašanje o upravičenosti uporabe detektivov za potrebe državnih organov, če ima že sama država na voljo veliko večje število državnih organov in pooblaščenih uradnih oseb (za detektive je izdanih le 117 licenc), usposobljenih z vsem potrebnim znanjem in izkušnjami, da bi lahko naredili enostavno (cenejšo) poizvedbo o kraju nahajanja "osumljenega" javnega uslužbenca. Zastavlja se tudi vprašanje racionalne rabe javnih sredstev, ki je osnovni moto predlagatelja, saj stane t.i. laično preverjanje morebitnih kršitev bolniškega staleža "med 35.000 do 1,000.000 SIT (cca. 146 - 4173 evrov), odvisno od primera, zahtevnosti in dolgotrajnosti. Običajno naročnik za dobro opravljeno delo plača eno do dve bruto plači kontrolirane osebe", medtem ko bi bila pooblaščena uradna oseba za "tistih nekaj primerov kršiteljev" plačana veliko manj; delo bi sodilo lahko celo v okvir običajnega opravljanja del in nalog (npr. odkrivanja kaznivega dejanja).

Predlog se ne opredeli do vseh možnih oblik pridobivanja podatkov (razen pooblaščenih javnih uslužbencev - pa še ti morajo biti zaposleni v istem organu) o kršitvah, ki bi bile enostavnejše in cenejše oz. vsaj do načina izbire detektiva, saj morajo v postopkih z državnimi organi biti enakopravno obravnavani, poleg tega pa mora biti vsaka pogodba za naročilo storitev v breme proračunskih sredstev, sklenjena samo skladno s predpisi o javnem naročanju (1. odstavek 53. člena zakona o javnih financah). Predlog zakona bi se moral nedvomno opredeliti do načina izbire detektivov. Da se tudi na tem področju detektivi borijo za svoj kos pogače, jasno kaže tudi propadel razpis ZZZS za izbiro kandidatov, ki bi sodelovali pri laičnem preverjanju bolniškega staleža.  

Kontrola tujih detektivov nad najvišjimi položajnimi javnimi uslužbenci

ZJU-C govori le o predstojniku, zato bi glede na določbo 22. člena ZDU-1, ki govori o direktorju organa v sestavi kot o predstojniku lahko prišli do zaključka, da nad direktorji organov v sestavi ne bi bila možna kontrola. Glede na 24. člen ZDU-1, ki govori o nadzoru ministra nad predstojnikom organa v sestavi in 82. členu ZJU, po katerem "generalne sekretarje in generalne direktorje v ministrstvih, direktorje organov v sestavi ministrstev in direktorje vladnih služb imenuje vlada na predlog ministra oziroma funkcionarja, ki mu je direktor  vladne službe odgovoren", pa pridemo do zaključka, da je izvajanje kontrole z detektivom možno tudi za te najvišje položajne uslužbence.

Predlog se ne opredeli do možnosti ugotavljanja kršitev najvišjih položajnih uradnikov (in ostalih javnih uslužbencev) s strani detektivov tujih držav, saj je sprememba ZDD omogočila glede na sodno prakso Evropskega sodišča tudi njihovo delovanje v naši državi (glej 16a. člen ZDD). Kljub temu pa je potrebno poudariti, da je sodišče vse primere presojalo z vidika opravljanja del v zasebnem sektorju in delovanja v njegovem okviru, brez izvrševanja kontrole nad javnimi uslužbenci, ki izvršujejo zadeve javne oblasti, vse "dokler te dejavnosti ne sodijo pod pristojnost varnostnih sil" (Comission v. Kingdom of Spain C-114/97). V primeru javnih uslužbencev pa je že v več primerih ugotovilo, da za tiste uslužbence, ki po funkcionalnem kriteriju izvršujejo naloge javne oblasti, svoboda prostega pretoka delovne sile ali državljanstva, ne velja. Izvrševanje kontrole nad javnimi uslužbenci z uradnimi pooblastili, pa nedvomno predstavlja participacijo pri izvrševanju javne oblasti oziroma kvazi javno pooblastilo (predlagatelj očitno meni, da naj bi naloge izvajanja kontrole učinkoviteje, strokovneje in ekonomičneje opravljali subjekti zunaj državnega aparata), ki bi lahko opravičeval delo le tistih detektivov, ki bi imeli državljanstvo naše države. Glede na sodno prakso evropskega sodišča pravice morajo biti omejitve ozko določene samo za dejavnosti, ki so povezane z izvrševanjem javne oblasti (npr. primer 2/74 Reyners [1974] ECR 631). Dejavnosti zasebnega varovanja in detektivske dejavnosti normalno niso povezane z izvrševanjem javnih pooblastil, vendar pa bi bili neposredno povezani npr. v delu, ki se nanaša na 24. člen ZDU-1, ko bi neposredno pomagali predstojniku pri izvrševanju nadzora nad delom, direktorjem in uslužbenci organa v sestavi. V tem delu gre nedvomno za poseg in opravičljivo omejitev zaradi javne varnosti in varovanja javnega reda.

Če je po 88. členu ZJU eden izmed pogojev za imenovanje javnega uslužbenca v naziv tudi državljanstvo Republike Slovenije, je nesprejemljivo, da bi država za nadzor nad izpolnjevanjem njegovih delovnih obveznosti oz. sumov kršitev pooblastila državljana tuje države.  Tako lahko nastane hipotetični primer, ko bi lahko ministra za obrambo in za notranje zadeve izvajala kontrolo nad načelnikom generalštaba ali direktorjem OVS in generalnim direktorjem policije (kot najbolj represivni del državne uprave) ne samo z domačim, pač pa tudi tujim detektivom. Še bolj absurden primer bi nastal, ko bi predsednik vlade lahko s tujim detektivom izvajal kontrolo nad direktorjem SOVE.

Neupravičenost podajanja informacij o zdravstvenem stanju

Na podlagi določbe prvega odstavka 10. člena ZDD je upravljavec zbirke podatkov dolžan detektivu posredovati podatke iz evidence registriranih vozil: registrsko označbo, podatke o lastniku in podatke o vozilu; registra stalnega prebivalstva ali centralnega registra prebivalstva: podatke o stalnem in začasnih prebivališčih; evidence zavarovancev: podatke o zaposlitvi (delodajalec, delovno mesto) in iz slovenskega ladijskega registra in registra zrakoplovov - podatke o plovilih in lastnikih. Drugi odstavek 8. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov določa, da mora biti namen obdelave osebnih podatkov določen v zakonu. Glede na 9. in 10. člen se tako v javnem kot zasebnem sektorju osebni podatki lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Glede na navedeno je brez ustrezne spremembe 10. člena ZDD vprašljivo, če bi  lahko predstojnik državnega organa detektivu lahko posredoval informacije tudi o bolezni in poškodbi delavca (zdravstvene evidence), medtem ko v primeru potnih stroškov  to ne bi bil problem (register prebivalstva, podatki o vozilu).

Delo detektivov bo z ZJU-C dovoljeno tudi za državne organe, vendar se predlog nanaša le na javne uslužbence. Če bi imeli v mislih tudi funkcionarje, bi morali odpraviti generalno prepoved v 13. členu ZDD in bi se lahko delo detektivov uporabljalo tako za zasebni kot javni sektor.

Vse kar je, ali bo dosegel predlagatelj s spremembo ZJU-C v tem delu, bi lahko dosegel tudi z enostavnim črtanjem besedne zveze "in državne organe< iz drugega odstavka 13. člena ZDD. Tako bi lahko uporabili delo detektivov (če je ta rešitev res potrebna!) ne samo za javne uslužbence, pač pa tudi za funkcionarje.

Besedilo drugega odstavka 1. člena predloga govori le o izvajanju kontrole s strani pooblaščenega javnega uslužbenca, o dolžnosti sestavitve zapisnika, o seznanitvi z ugotovitvami postopka in možnostjo vpogleda v zapisnik. Predlog se v tem delu ne opredeli do možnosti seznanitve z ugotovitvami detektiva (ki ne sme voditi postopka - čeprav se tudi v primeru pooblaščenega javnega uslužbenca ne ve za kakšno vrsto postopka bo šlo) in možnostjo vpogleda v njegovo poročilo. Smiselno enaka določba o seznanitvi in vpogledom v poročilo bi morala biti navedena tudi za detektiva, čeprav to ne bi smelo (glede na načelo enakosti) biti sporno.
Iz določb ZDR izhaja, da mora predstojnik tako pri redni in izredni odpovedi ali disciplinskem postopku javnega uslužbenca seznaniti z ugotovitvami, mu dati možnost vpogleda in omogočiti zagovor, tako da besedilo predloga: "po končanem postopku ugotavljanja dejanskega stanja se javnega uslužbenca seznani z ugotovitvami postopka in se mu omogoči vpogled v zapisnik" vzbuja navidezno spoštovanje pravic uslužbenca, čeprav je predstojnik vse navedeno dolžan storiti že po samem ZDR . Določba predloga je tako smiselna le, če izvedba kontrole ne bi upravičila sumov predstojnika.

* * *

K 3. členu (novi šesti odstavek 87. člena ZJU)

Predpisana izobrazba za nazive drugega in tretjega kariernega razreda je najmanj visoka strokovna izobrazba, predlog pa določa, da se nazive slednjega lahko določi kot pogoj tudi najmanj višja izobrazba, pridobljena v okviru sistema visokošolskega izobraževanja po višješolskih programih, sprejetih pred 1.1.1994 in ustrezno število let delovnih izkušenj. Predlog kot dodatni pogoj poleg izobrazbe navidezno določa še ustrezno število let delovnih izkušenj, kot da drugod ne bi bile potrebne; Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/03, zadnja 9/07) jasno določa za vse nazive zahtevane delovne izkušnje, zato bi  morale biti za uslužbence z višjo izobrazbo toliko večje. Glede na naravo izjeme, bi lahko že zakon določil zahtevano število let delovnih izkušenj.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Adolf Zupan.

Predlagan sklep je bil sprejet (29 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 25 jih je glasovalo za, 3 so bili proti in 1 se je glasovanja vzdržal).

 

Predsednik je zaključil 52. sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se državnim svetnicam in svetnikom ter vsem vabljenim, ki so se vabilu odzvali, zahvalil za sodelovanje in razpravo.