Zahteva za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti dvajsetih členov Zakona o divjadi in lovstvu

Državni svet Republike Slovenije je na 21. seji, dne 14. 4. 2004, na podlagi tretje alinee prvega odstavka 23. člena zakona o Ustavnem sodišču Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 15/94) sprejel

Z A H T E V O

za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 7., 8., 9., 24/2., 25., 26., 27.,28., 29., 30.,31., 32., 33., 34., 35., 50., 53., 65., 75., 76. člena zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) (Ur. l. RS, št. 16/04 z dne 20. 2. 2004) in

P R E D L A G A

da Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je 7., 8., 9., 24/2., 25., 26., 27., 28., 29., 30.,31., 32., 33., 34., 35., 50., 53., 65., 75., 76. člen zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) v neskladju z ustavo.

O B R A Z L O Ž I T E V

I.

V drugem odstavku 14. člena Ustave Republike Slovenije je določena enakost vseh pred zakonom. V 7. in 8. členu zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljnjem besedilu ZDLov-1) pa je določen način in sodelovanje pri oblikovanju lovišč. V obeh členih je določeno, da pri oblikovanju lovišč sodelujejo lovske in druge naravovarstvene organizacije, izključeno pa je sodelovanje lastnikov kmetijskih in ostalih zemljišč na katerih se nahajajo lovišča ali njihovih predstavniških organizacij. Določbi obeh členov postavljata lastnike zemljišč oz. njihove predstavniške organizacije v neenakopraven položaj nasproti lovskim in naravovarstvenim organizacijam, saj jim ni zagotovljeno sodelovanje pri oblikovanju lovišč, kot je to zagotovljeno lovskim in naravovarstvenim organizacijam.

Iz razloga kršenja lastninske pravice so v neskladju z Ustavo Republike Slovenije določbe 7., 8., in 9. člena ZDLov-1, v katerih je opredeljeno ustanavljanje lovišč. Lovišča se ustanavljajo ne glede na lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov. Pri ustanavljanju lovišč prav tako ni potrebno soglasje lastnikov kmetijskih in gozdnih zemljišč. Z ustanovitvijo lovišč je lastnikom kmetijskih in gozdnih zemljišč lastninska pravica bistveno omejena ne da bi s tem soglašali. Ker jim za takšno zmanjšanje upravičenj iz lastninske ni dano ustrezno nadomestilo pomeni takšna ureditev kršitev 69. člena Ustave Republike Slovenije.

II.

ZDLov-1 obravnava v petem delu trajnostjo gospodarjenje z divjadjo. Po drugem odstavku 24. člena zakona se za trajnostjo gospodarjenje podeli koncesija lovski družini. Vsebina koncesije, trajanje in prednost je določena v 25., 26., 27. in 28. členu. V 29. členu pa je določena koncesijska dajatev, ki opredeljuje merila izračunavanja višine koncesije. Zakon o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 32/93) je določil, katere naravne dobrine so državna lastnina, med drugimi tudi prosto živeča divjad. Prav tako je zakon o varstvu okolja določil koncesijo kot obliko izkoriščanja konkretne naravne dobrine, ki je državna last.

Zakon o varstvu okolja pa je bil dopolnjen z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 1/96). Navedeni zakon je v 111.a, 111.b in 111.c členu uredil vprašanje koncesij in dovoljenj glede obstoječih pravic upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravne dobrine, ki je v lasti Republike Slovenije ali lokalne skupnosti. 111.a člen navedenega zakona izrecno določa, da se obstoječe pravice na izkoriščanju naravnih dobrin uresničujejo v obsegu in na način in pod pogoji, določenimi v pravnomočnem aktu s katerimi je bila pridobljena. Pri podeljevanju koncesij po določbah 21. člena ali dovoljenj po določbah 22. člena se ne sme posegati v pravice prejšnjega odstavka. 111.b člen določa, da se za pravico iz prvega odstavka 111.a člena šteje pravica, ki je bila pridobljena:

1. vodnogospodarskim dovoljenjem za rabo voda iz 49. člena zakona o vodah (Ur. l. SRS, št. 38/81 in 29/86 ter Ur. l. RS, št. 15/91);
2. aktom o vpisu vodne pravice iz 71. člena zakona o vodah (Ur. l. SRS, št. 16/74) v vodno knjigo oziroma 79. člena zakona o vodah (Ur. l. SRS, št. 38/81, 29/86 ter Ur. l. RS, št. 15/91);
3. vodnogospodarskim soglasjem za stalni odvzem mivke, peska, proda in kamna iz 2. člena strokovnega navodila o načinu odvzemanja mivke, peska, proda in kamna (Ur. l. SRS, št. 27/84);
4. dovoljenjem za gospodarski ribolov iz 14. člena zakona o morskem ribištvu (Ur. l. SRS, št. 25/76, 29/86 in 47/87);
5. aktom o oddaji v uporabo območja, na katerem je dovoljeno postavljati priprave za gojitev in lov rib in drugih morskih živali iz 23. člena zakona o morskem ribištvu;
6. dovoljenjem za športni ribolov iz 12. člena zakona o morskem ribištvu;
7. aktom o izročitvi v upravljanje ribiškega okoliša iz 19. člena zakona o sladkovodnem ribištvu (Ur. l. SRS, št. 25/76 in 42/86);
8. aktom o oddaji ribiškega okoliša ali njegovega dela za intenzivno gojitev rib iz 22. člena zakona o sladkovodnem ribištvu;
9. aktom o izročitvi lovišča v upravljanje iz 23. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, št. 25/76 in 29/86);
10. aktom o dodelitvi obale, pripadajočih zemljišč in morja v upravljanje za uporabo za opravljanje luške dejavnosti iz 5. in 20. člena zakona o lukah (Ur. l. SRS, št. 7/77 in 29/86);
11. dovoljenjem za raziskovanje rudnin iz 15. člena zakona o rudarstvu (Ur. l. SRS, št. 17/75, 29/86 in 24/89);
12. dovoljenjem za izkoriščanje rudnin iz 26. člena zakona o rudarstvu in
13. dovoljenjem za pridobivanje drugih rudnin iz 54. člena zakona o rudarstvu.

Zakon o varstvu okolja skupaj s spremembami in dopolnitvami izrecno priznavata pridobljene pravice pravnim osebam pri izkoriščanju naravnih dobrin v lasti Republike Slovenije pod dosedanjimi pogoji. Zakon o divjadi in lovstvu pa koncesije urejuje popolnoma na novo, v spremenjeni vsebini in obveznosti. Obstaja jasna razlika med dvema zakonoma, ko se ista snov urejuje dvakrat in to na različen način. Iz navedenega razloga smatramo, da so določila zakona o divjadi in lovstvu, ki omenjajo koncesije, nezakonita, ker nasprotujejo 111.b členu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja, ki urejuje vse vrste koncesij oziroma pridobljenih pravic na naravnih dobrinah.

Zakon o varstvu okolja je bil spremenjen na osnovi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-32/95, ki ga je sprejelo na svoji seji dne 30. 6. 1995, v kateri je izrecno poudarjeno, da je v postopku podeljevanja koncesij za rabo naravnih dobrin država dolžna spoštovati pridobljene pravice. Drugačno ravnanje bi bilo v nasprotju z 2. členom ustave, ki določa, da je Slovenija pravna država.

Pri tem se opozarja na zakon o vodah (Ur. l. RS, št. 67/2002). Zakon o vodah vsebuje v oddelku 7 prilagoditev pridobljenih vodnih pravic in jih normira v členih od 195 do 199. Zakon izrecno torej priznava pridobljene pravice tako kot je to določal zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja.

Ureditev koncesij v sedanjem zakonu o divjadi in lovstvu tako predstavlja poseg v že obstoječe pravice, neenakopravni položaj posameznih koristnikov, kar predstavlja kršitve enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije.

V sedmem odstavku 29. člena ZDLov-1 je določeno, da se iz vplačanih koncesijskih dajatev oblikuje poseben sklad, ki je namenjen za plačilo dajatev za obremenjenost kmetijskih in gozdnih zemljišč. V osmem odstavku istega člena pa je določeno, da način delitve teh sredstev pripravi ministrstvo, pristojno za divjad in lovstvo, v sodelovanju z zavodom in Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije. Ni pa v zakonu določeno, komu so ta sredstva namenjena in po kakšnih kriterijih se delijo. Takšna ureditev pomeni kršitev načela, da mora biti iz zakona razvidno kakšne pravice in obveznosti gredo posamezniku, podzakonski akt pa lahko določi le način njihovega izvajanja in je tako nasprotna z 2. členom Ustave Republike Slovenije.

III.

ZDLov-1 v členih 31 do 36 obravnava omejitve pri posegih v okolje v korist divjadi. Te omejitve gredo v škodo lastnikov gozdov in kmetijskih zemljišč. Ne sme se pozabiti, da je po prvem členu protokola h konvenciji o varstvu človeških pravic in temeljnih svoboščin, lastninska pravica temeljna pravica. Lastninska pravica je tudi varovana po ustavi in sicer v 67. in 71. členu. Zato določila členov 31 do 36 ZDLov-1 posegajo v temeljno pravico in ustavno pravico, to je lastninsko pravico v nasprotju s 67. in 71. členom Ustave Republike Slovenije.

IV.

Omejitev lastnine in gospodarske dejavnosti predstavlja 50. člen ZDLov-1. Prvi odstavek 50. člena deli obore za rejo divjadi od 0,5 do 30 ha, dalje obore s posebnim namenom s površino manjšo kot 50 ha in lovne obore, ki merijo najmanj 200 ha.

To pomeni, da v oborah prvih dveh kategorij, ki so manjše kot 200 ha izvajanje lova ni dovoljeno. To pa predstavlja kršitev v svobodo podjetniškega delovanja, poslovanja in razpolaganja s svojo lastnino in uporabo svoje lastnine. Zato je 50. člen ZDLov-1 v nasprotju s prvim odstavkom 67. in prvim odstavkom 74. člena Ustave Republike Slovenije.

Prenos lastninske pravice v 7. odstavku 50. člena v primeru pobega divjadi iz obore na državo, ki se zgodi na podlagi samega zakona je v nasprotju z 33. členom Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Osem dni kakor jih zapoveduje zakon je nerealen rok za lastnika, kar pomeni da zakonska določba omogoča odvzem lastninske pravice brez vsekakršne odškodnine. Prav tako ni mogoče šteti divjad, ki bi se morebiti vrnila nazaj k obori, npr. zaradi prehranjevanja za prosto živečo divjad, saj je taka divjad delno že udomačena.

V.

V nasprotju z načelom določenosti v zakonu je tudi 53. člen ZDLov-1. V tem členu so določena ravnanja za preprečevanje škode. Pri tem je zahtevano tudi aktivno ravnanje lastnikov pri preprečevanju škode. Določeno je, da mora fizična ali pravna oseba na primeren način kot dober gospodar narediti vse, da se prepreči morebitna škoda. Pri tem ni dovolj natančno določeno, kdaj oseba pokaže ustrezno skrbnost, da zadosti kriteriju ravnanja dobrega gospodarja. Presojanje tega ravnanja je pri povračilu škode na prvi stopnji tako prepuščeno v arbitrarnost upravitelju, ki je hkrati tudi zavezanec za povrnitev škode. Nejasnost določenosti zahtevane skrbnosti pri varovanju svojega premoženja oškodovancu tako ne omogoča, da bi že vnaprej bil seznanjen s stopnjo skrbnosti, ki jo mora pokazati pri varovanju svojega premoženja, kar morebitnemu oškodovancu ne nudi ustrezne varnosti, ki mu jo drugače nudijo določbe o povrnitvi povzročene škode, posebej je to izrazito glede na določbo 4. odstavka istega člena, ki izključuje pravico do povrnitve škode oškodovancu, ki ni pokazal zadostne skrbnosti pri varovanju svojega premoženja.

VI.

ZDLov-1 v 65. členu urejuje lovsko družino. Po prvem odstavku 65. členu je lovska družina društvo, ki šteje najmanj 15 polnoletnih oseb. Ta člen je v nasprotju z zakonom o društvih, konkretno 4. člen, ki je spremenil prvotni 8. člen Zakona o društvih (Ur. l. RS, št. 60/95), po katerem za društvo zadostuje, da ga ustanovijo tri osebe. Določiti število članstva na 15 oseb, je v nasprotju z ustavnim zakonom o društvih, kakor tudi z ustavno pravico združevanja po drugem odstavku 42. člena Ustave Republike Slovenije. Po sedmem odstavku 65. člena ZDLov-1 lovska družina preneha obstajati, če se ji zaradi kršitve koncesijske odločbe odvzame koncesija, ali če krši predpise iz področja varstva narave, zaščite živali in orožja. Tak način prenehanja društva je nedopusten, saj društvo lahko preneha samo po pogojih, ki jih določa zakon o društvih in sicer v skladu s 28 in 29. členom. Če se lovski družini odvzame koncesijska pogodba kot društvo še lahko vedno naprej ostaja, saj lahko sklene novo koncesijsko pogodbo ali kako drugače izvaja lov. Nikakor ne more biti vezan na obstoj koncesijske pogodbe saj bi to pomenilo začasni status društva.

Iz navedenega razloga je 65. člen ZDLov-1 v nasprotju z 8. in 29. členom zakona o društvih in drugim odstavkom 42. člena Ustave Republike Slovenije .

VII.

V 75. in 76. členu ZDLov-1 so predpisane kazni, ki so odmerjene v razponu od 500.000,00 SIT do 30,000.000,00 Sit za pravno osebo, samostojnega podjetnika ali upravljalca. To so maksimalne kazni, ki jih je dopustno izreči za konkreten prekršek. Te kazni so pretirane, saj nasprotujejo načelu zakonitosti in sorazmernem kaznovanju to se pravi ravnotežju med kršitvijo, posegov v ogroženo dobrino in sankcijo za nedopustno dejanje. Iz navedenega razloga sta prvi odstavek 75. in prvi odstavek 76. člena ZDLov-1 v nasprotju z načelom zakonitosti po prvem in drugem odstavku 153. člena Ustave Republike Slovenije.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Jože Ilc.