Pobuda prof. dr. Janvita Goloba za razpis posvetovalnega referenduma iz 26. člena zakona o referendumu in o ljudski iniciativi

Državni svet Republike Slovenije je na 60. seji, dne 28. 11. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval pobudo državnega svetnika prof. dr. Janvita Goloba za razpis posvetovalnega referenduma iz 26. člena zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Ur. l. RS, št. 26/07 - uradno prečiščeno besedilo) in na podlagi prvega odstavka 55. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P:

Državni svet Republike Slovenije podpira pobudo državnega svetnika prof. dr. Janvita Goloba in predlaga Državnemu zboru, da razpiše posvetovalni referendum o vprašanjih iz svoje pristojnosti, ki so širšega pomena za državljane.

Vprašanje na posvetovalnem referendumu naj se glasi:

"Ali ste za to, da nekdanje družbeno premoženje, sedaj stvarno in finančno državno premoženje, preide v novo ustanovljeni pokojninski sklad?"

Obrazložitev:

Spremembe v 90. letih so v Sloveniji povzročile tranzicijo gospodarstva, ki je imela za posledico privatizacijo in spremembo lastniške strukture, kar je omogočil Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 in 31/93).

Slovenija je doslej ohranila velik del proizvodnega premoženja v domači lasti. S tem se je zagotavljalo solidno neprekinjeno gospodarsko rast brez finančnih kriz, velikih notranjih in zunanjih neravnotežij in vzdrževanje socialne kohezije, ki Slovenijo zaenkrat še uvršča med socialno uspešnejše evropske države. Ohranjanje domačega lastništva je preprečevalo naraščanje tekočega primanjkljaja in zadolženosti, ki ga v drugih tranzicijskih državah vse bolj oblikuje odliv dobičkov podjetij v tuji lasti, česar z negotovim prilivom tujega kapitala ni več mogoče nadomestiti. Odliv prek računa dohodkov v nekaterih tranzicijskih državah že presega 6 odstotkov bruto domačega produkta, kar dolgoročno samodejno ustvarja še večje primanjkljaje in zadolženost, saj brez računanja na bodoče dobičke tujih investicij sploh ne bi bilo.

Dolgoročna strategija države je postopno umikanje iz gospodarstva, ki ga je sedanja Vlada RS opredelila s sprejetjem Okvira gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji 3. 11. 2005 in napovedala drugi val privatizacije, kjer bodo predmet le-te najboljša slovenska podjetja. Postopen umik iz gospodarstva poteka predvsem iz gospodarskih družb, katerih lastnica je posredno preko Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d. (v nadaljevanju KAD) in Slovenske odškodninske družbe d.d.(v nadaljevanju SOD). Načine umika je potrdila na 84. seji 27. 7. 2006 s predlogom načina umika države iz gospodarskih družb. Predlog so dopolnili s sklepom, da se lahko usklajeno prodajajo lastniški deleži tistih družb, v katerih imajo delež RS, SOD, KAD in DSU.

S proračunskega vidika pa je namen prodaje zagotovitev likvidnih (denarnih) prejemkov proračuna. Cilj je maksimizacija proračunskih prejemkov, z doseganjem čim višje prodajne cene, ki pa ne more biti edini ključni cilj prodaje, saj je pri prodaji kapitalskih naložb potrebno zagotoviti doseganje makroekonomskih ciljev, in sicer zlasti doseganje trajne in stabilne rasti gospodarstva, izboljšanje kakovosti in zmogljivosti javnih storitev ter zagotovitev uspešnejšega in bolj konkurenčnega gospodarstva.

I.

Večina proizvodnih in storitvenih podjetij, ki so nastala pred letom 1990, je bila hrbtenica razvoja in infrastrukture, pa tudi družbenega, kulturnega in športnega življenja v svojem kraju. Državljani imajo tudi s tega vidika specifičen odnos do nekdanjega premoženja.

Za prodajo državnega premoženja so se izrekale vse slovenske vlade. Transfer državne lastnine je nujen za dosego večje stopnje konkurence, razvoj podjetništva, spodbujanje inovativnosti v produkciji in upravljanju in za postopen prihod nove vrste managerjev. Pomembnost lastništva za državo je predvsem v razvoju domačih elit in njihovega izobraževanja, česar se zavedajo vse države. Ker industrija izgublja delovna mesta, so posebej pomembna (vodilna) delovna mesta v storitvenih dejavnostih (bankah, zavarovalnicah, finančnih družbah, turizmu itd.) in v razvijajočih se dejavnostih (informacijsko-komunikacijskih-, bio-, eko-, nano-tehnologijah). Brez lastnih centrov znanja in odločanja postane država neodporna, izguba ekonomske samostojnosti pripelje tudi v izgubo politične samostojnosti. Vse države tako ali drugače in kljub nenehnemu priseganju na tržne zakonitosti in odprtost ščitijo podjetja, ki so strateškega pomena za državo. Vlada ne bi smela prodajati dobrih podjetij, ki imajo trg in znanje, dobiček in rast vrednosti na borzi. Morala bi odpirati prostor za rast naših podjetij, tudi s prevzemanjem in združitvami s podjetji v jugovzhodni in vzhodni Evropi. Tam mora graditi medsebojno zaupanje in odstranjevati politične ovire. Sovlaganja s tujim partnerjem so pozitivna, če gre za novogradnje ali razširitve, kot smo jo doživeli pri Renaultu. Tujci so dobrodošli pri novih investicijah in dokapitalizacijah, če prinašajo nova znanja, tehnologije in/ali trge. Prevzemanje uveljavljenih podjetij  je nekaj čisto drugega. Pričakovali bi razvoj primarnega trga delnic, porast podjetništva in usklajenega nastopanja na tujih trgih. Koncept švedske Ikeje že uspešno uveljavljata Mercator in Tuš, možnosti pa še zdaleč niso izkoriščene. Potrebno je podpirati primarni borzni trg in ščititi male delničarje z ustrezno zakonodajo. Kdor ima kapital, odloča in gospodari. Ali vladajoča koalicija res želi, da se bodo za nas gospodarsko pomembne odločitve sprejemale v tujini? S prodajo Banke Koper in Luke Koper bo strategija Luke Koper dokončno podrejena strategiji Luke Trst.

Čas je pokazal, da se najhitreje razvijajo podjetja, ki so v slovenski lasti: Gorenje, Helios, Kolektor, Hidria, Krka, Petrol, Mercator, Sava. Tuje lastništvo še ne zagotavlja učinkovitosti na ravni podjetja. Elan je umiral, dokler ni ponovno prešel v slovenske roke. Henkel ni podprl proizvodnje dekorativne kozmetike v Mariboru, čeprav je sam nima in čeprav je bila kvaliteta izdelkov nekdanjega Zlatoroga na evropski ravni - stroški uvajanja novih izdelkov na evropski trg naj bi bili previsoki. Celoten razvoj, financiranje in marketing so šli v tujino, pri nas je ostala samo proizvodnja in distribucija, s katero pa prodor med najrazvitejše države EU ni mogoč.

II.

Država kot lastnik sicer ni nujno najboljši gospodar, je pa zagotovo najboljši lastnik nacionalnega interesa, zagotavljala naj bi blaginjo svojim prebivalcem, pravni red in socialno varnost. Podlago za prodajo finančnega premoženja si je Vlada ustvarila s programom načina umika iz gospodarskih družb. Letni programi prodaje, odloki so le del zakonskih določil, ki jim mora Vlada slediti. Kje se torej lahko zatakne in omaje zaupanje v pravilnost odločitve o prodaji finančnega premoženja države?

Med prvimi odmevnejšimi prodajami kapitalskih deležev KAD in SOD je bila prodaja delnic družbe Poslovni sistem Mercator d.d.. Računsko sodišče, ki je izvedlo revizijo o pravilnosti in smotrnosti poslovanja SOD in KAD pri prodaji teh deležev je izdalo mnenje s pridržkom, ker je ugotovilo nepravilnosti pri prodaji. Očita se predvsem nepreglednost, ter da kljub cilju o doseganju najvišje možne kupnine, le-te nista dosegla.
Hkrati pa nista preverila interesa potencialnih investitorjev niti možnosti skupne prodaje.
Dosežena je bila prodajna cena 38.000 tolarjev za delnico, po ocenah bi lahko KAD in SOD iztržila višjo ceno, če bi izvedla skupno prodajo 29,08 odstotnega deleža, kar je predstavljalo največji posamezni delež lastništva v družbi Mercator. Pri cenitvi, ki je bila opravljena na podlagi tržne vrednosti in za neznanega kupca je bila vrednost ene delnice ocenjena med 27.583 tolarjev in 45.189 tolarjev, pri čemer je potrebno poudariti, da je bila cenitev opravljena 17 mesecev pred dogovorom o prodaji. V primeru, da bi danes prodali na trgu tako velik kapitalski delež podjetja bi iztržili vsaj za 200 milijonov evrov višjo kupnino.
Roki za sklenitev tako obsežnega posla so bili prekratki (med začetkom pogajanj o prodaji in sklenitvijo prodajne pogodbe je preteklo le 5 dni), da bi lahko pred podpisom pogodbe z analizami in izračuni preizkusili sprejemljivosti prodajnih pogojev. Hkrati pa pri prodaji ni bilo v celoti dokumentirano sodelovanje obeh družb KAD in SOD.

Sledile so še druge prodaje npr. odprodaja 55,35 % deleža v Slovenski industriji jekla d.d., ki je bila prodana ruski poslovni skupini Koks. Iztržili so prodajno ceno v višini 105.000.000,00 evrov. Delnica je bila ovrednotena na med 99,81 evra in 191,64 evra, pri čemer so cenilci kot najbolj verjetno opredelili ceno 137,25 evra. Komisija je v pogajanjih dosegla 190,73 evra za delnico, kar je tik pod najvišjo ocenjeno vrednostjo delnice.

Nadzorni svet SIJ-a je oktobra 2007 sprejel poslovni in investicijski načrt za naslednji dve leti. Pri rezultatih poslovanja je ocenjen čisti dobiček v letu 2007 znašal 49.828.000 evrov, kar je skoraj polovica kupnine. Pri tem si je potrebno postaviti vprašanje ali je bila kupnina res ugodna za prodajalca in ali je država s prodajo res izvedla dober posel.
Očitki pri prodaji so izhajali predvsem iz nezadovoljstva malih delničarjev, saj naj bi se zaradi načrtovane prodaje podjetja vrednost njihovega vložka v sanacijo železarn prepolovila.

S 15. oktobrom 2007 se je zaključilo javno zbiranje ponudb za odprodajo kapitalskega deleža v Telekomu Slovenije d.d., kjer so se že pojavile prve nepravilnosti, ki se nanašajo na spremembo odstotnega deleža prodaje. V programu prodaje finančnega premoženja države za leti 2007 in 2008 (Ur. l. RS, št. 126/2006) je bil sprejet predlog, da se odproda 30 % kapitalski delež Telekoma (18,39 % delež je v lasti RS; 11,61 % delež pa imata skupaj KAD in SOD). Vlada RS pa je 31. 8. 2007 objavila razpis za 49,13 % delež. Po Zakonu o javnih financah (80.č člen) lahko vlada letni program prodaje spremeni ali dopolni, vendar mora o  tem odločiti  DZ. Vlada je to res storila vendar šele po objavi javnega razpisa. Spremembo odloka je sprejel DZ in je bila objavljena v Uradnem listu št. 91/2007 z dne 2. 10. 2007.

Iz navedenih prodaj lahko sklepamo, da so bile prodaje izvedene netransparentno, neenakopravno, saj KAD in SOD nista preverila interesa potencialnih investitorjev (npr. pri prodaji Mercatorja), hkrati ni bil dosežen cilj doseganje maksimalne možne kupnine.
Pri prodaji SIJ-a se je izigralo male delničarje in glede na napovedane bodoče poslovne rezultate se zastavlja vprašanje, ali je bila prodaja res nujna. Napovedana prodaja Telekoma pa vzbuja skrb zaradi neustreznega ravnanja Vlade z objavo javnega razpisa za prodajo 49,13 odstotnega deleža družbe, pred odobritvijo v DZ.

III.

Državni svet meni, da je ob privatizacijah in prodajah državnega premoženja prav razmisliti o njihovih dolgoročnih gospodarskih, socialnih in političnih posledicah. Gotovo se prodajam podjetij tujim multinacionalkam ni mogoče povsem izogniti ali jih preprečevati z zakonodajo, saj bi bilo to v nasprotju s štirimi pravicami, na katerih vsaj deklaratorno temelji EU: svoboden pretok produktov, dela, kapitala in storitev. Nedvomno je tudi, da so bile nekatere prodaje neizogibne in tudi koristne, saj mnoga podjetja brez tujega lastnika (Revoz) ne bi preživela. Kar nekaj primerov pa kaže, da so bile prodaje nepotrebne (SIJ, Splošna plovba) ali pa, da so uspešno domače podjetje (LEK) spremenile v sicer enako uspešno tujo podružnico, katere dobički pa se odlivajo v tujino. Posebno nesmiselna je nepremišljena prodaja bank in zavarovalnic, Telekoma ali infrastrukturnih podjetij (Luka Koper, Slovenske železnice, Letališče Jožeta Pučnika). Izkušnje drugih tranzicijskih držav kažejo, da takšne prodaje prej zavirajo kot prinašajo tehnološki razvoj in da je njihova edina posledica odliv dobičkov in povečevanje razlike med bruto domačim (ustvarjenim na ozemlju države) in bruto nacionalnim produktom (ki ga dobijo državljani). To spremlja zmanjšanje socialne kohezije in nenazadnje politične samostojnosti. Prav nobenega razloga ni, da bi Slovenija sledila drugim tranzicijskim državam, ki svojih bank in zavarovalnic sploh več nimajo, Slovenija pa ima že zdaj v primerjavi z državami EU-15, tudi Portugalsko, Španijo in Grčijo, v bankah nadpovprečen delež tujega kapitala.

Državni svet meni, da mora postati politika sestopanja države iz lastniške strukture predvsem strateških družb bolj odgovorna in racionalna. Proces prodaje državne lastnine, za katero se presodi, da so okoliščine za prodajo najugodnejše, mora potekati transparentno in enakopravno za vse udeležence, ki sodelujejo v javni ponudbi. Vlada mora preudarno gospodariti in upravljati z zaupanimi deleži najboljših podjetij in družb ter s tem zagotavljati dolgoročen vir za financiranje pokojninske blagajne. S tem se bo ponovno vzpostavilo zaupanje državljanov v odločitve države, zmanjšalo pa se bo tudi zaostrovanje socialnih razlik.