Mnenje k dopolnjenemu predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-G) - druga obravnava

Državni svet Republike Slovenije je na 57. seji, dne 19. 9. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04)  sprejel naslednje

M N E N J E

k dopolnjenemu predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja  (ZOFVI-G) - druga obravnava

Državni svet je bil seznanjen, da je Komisija za družbene dejavnosti na 69. seji, dne 30. 8. 2007, obravnavala predlog zakona in oblikovala mnenje, ki je bilo posredovano matičnemu delovnemu telesu Državnega zbora in je v njihovem poročilu tudi upoštevano. V nadaljevanju je komisija na 70. seji, dne 19. 9. 2007, obravnavala dopolnjen predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-G), ki ga je pripravil Odbor Državnega zbora za kulturo, šolstvo in šport ter ga dopolnila s sprejetimi amandmaji k prvotno obravnavanim členom mnenja komisije.

Po navedbah predlagatelja novelo narekujejo številne spremembe na področju vzgoje in izobraževanja, tako na nacionalni kot evropski ravni, v pripravi sprememb pa naj bi potekal intenziven socialni dialog, v katerega so bili vključeni predstavniki zaposlenih in sindikati na področju šolstva. Temu nasprotno je predstavnik SVIZ-a ob navzočnosti dijaških in študentskih organizacij ter nekaterih stanovskih društev trdil, da bistvena vprašanja, kot so zasebno šolstvo in sprememba financiranja, ostajajo odprta ter niso usklajena s socialnimi partnerji in nimajo soglasja strokovne javnosti, saj noben kvalificiran sindikat niti stanovske organizacije zakonskega predloga niso eksplicitno podprle. Poleg tega bi bilo po njegovem treba izvesti natančne analize obstoječega stanja in po možnosti predvideti učinke napovedanih sprememb. Zgovorno je dejstvo, da je Ministrstvo RS za šolstvo in šport še pred zaključkom tega zakonodajnega postopka (to je tretje spreminjanje istega zakona) že objavilo osnutek nove novele istega zakona.

Državni svet je seznanjen, da je delovno telo Državnega zbora sprejelo sklep, da bo javna predstavitev mnenj o predlogih obeh šolskih zakonov v petek, 14. 9. 2007 ob 10. uri, torej po opravljeni drugi obravnavi, čeprav so predlagatelji menili, da je treba organizirati javno predstavitev mnenj, ker so spremembe, ki jih prinašata oba predloga zakonov, tolikšne, da zahtevajo novo Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju v RS. Poleg tega je treba javno predstavitev mnenj omogočiti tudi zato, ker ni usklajenosti s stroko in socialnimi partnerji, ki spremembam nasprotujejo. 

Državni svet je v razpravi nasprotoval nekaterim novim rešitvam in menil, da bi bilo bolje, če bi črtali najbolj sporne člene, uveljavili pa tiste rešitve, ki niso naletele na tako široko nasprotovanje in bi lahko predstavljale spodbudo za kvalitetno rast slovenskega šolskega sistema.

Državni svet nasprotuje predlaganemu novemu 2. in 3. členu novele, ker v besedilu novega odstavka veljavnega 7. člena uvaja možnost statusnega povezovanja šol in vrtcev v vzgojno-izobraževalne centre, kar naj bi po trditvah predlagatelja predstavljalo zgolj racionalizacijo dela. Državni svet meni, da takšno možnost že v zadostnem obsegu omogoča veljavni 7. člen, saj določa, da se šola oziroma vrtec organizira tudi kot organizacijska enota zavoda, zato ni treba z novim 8. a členom združevati različnih administrativnih opravil in jih zagovarjati z zniževanjem stroškov, racionalizacijo in s tem dvigom kakovosti dela. Državni svet tudi opozarja, da so se v preteklosti podobne  racionalizacije že izkazale za neučinkovite. Nepremišljenemu združevanju predšolskih zavodov in institucij za mladino s posebnimi potrebami z drugimi vzgojno-izobraževalnimi zavodi nasprotujejo tudi strokovne organizacije in ga ocenjujejo kot nespoštovanje in nepoznavanje specifičnega in avtonomnega strokovnega področja.

Državni svet opozarja, da izkušnje po svetu kažejo, da centri z velikim številom otrok niso sprejemljivi, saj se v velikih centrih večajo disciplinski problemi in stopnjuje nasilje, ne prispevajo k večji kakovost dela tudi zaradi krčenja zaposlenih. Še posebej se je zavzela za ohranjanje svetovalne službe v sedanjem obsegu. Državni svet predpostavlja, da bo občina, ki bo sprejela akt o ustanovitvi centra, težila k zmanjšanju števila organov, ki jih zakon le dopušča ne pa tudi določa, in zato opozarja, da novela omogoča, da se na center lahko prenese tudi svet staršev, kar bi izrazito zmanjšalo njihov vpliv na odločitve v šoli.

Državni svet je seznanjen, da je matično delovno telo Državnega zbora k 3. členu sprejelo nov peti odstavek 8.a člena, ki se glasi:

V 3. členu se peti odstavek 8.a člena spremeni tako, da se glasi:

>Obvezna organa centra sta direktor in svet zavoda. Ostali organi vzgojno-izobraževalnih zavodov, predpisani s tem zakonom, se oblikujejo znotraj združenih vzgojno-izobraževalnih zavodov.  Če se v center združujejo istovrstni vzgojno-izobraževalni zavodi, se z ustanovitvenim aktom centra lahko določi, da se na raven centra poleg sveta zavoda prenese in združi tudi druge organe.<

Obrazložitev:
Z amandmajem se precizneje opredeli tudi možnosti glede organiziranja organov v centru in v vključenih šolah. Tako ni več možnih kombinacij, ki se sicer v realnosti najverjetneje ne bi pojavljale, so pa bile na podlagi dosedanje dikcije možne. Z amandmajem se upošteva ključna pripomba sindikatov zoper centre.

Državni svet v celoti nasprotuje pogojem za financiranje zasebnih šol, ki v 30. členu novele omogočajo, da se zasebnim šolam, ki izvajajo javno veljavne programe, zagotavljajo sredstva v enaki višini (100 %) kot javnim šolam. Ni sprejemljivo, da želi predlagatelj v prejšnjih določbah racionalizirati delovanje javnih šol in vrtcev, tu pa zvišuje sredstva za financiranje zasebnih šol. Državni svet meni, da ni sprejemljivo črtanje pogoja dveh oddelkov (to je spodnje meje števila vključenih otrok v zasebni šoli), ker je to v nasprotju s spremembami pri organizaciji javnih šol, kjer spodnja meja dveh oddelkov za ustanovitev ostaja in se poleg tega še načrtuje združevanje le-teh v velike centre. To pomeni, da se z novim sistemom financiranja praktično onemogoča obstoj manjših javnih šol, medtem ko se pri zasebnih šolah z navedeno spremembo omogoča tudi financiranje zelo majhnih šol.

Državni svet se poleg tega zavzema, da se v svete vzgojno-izobraževalnih organizacij ponovno vključijo tudi dijaki, kar predlagata dijaška in študentska organizacija.

Sredstva se po novem zagotavljajo v skladu z metodologijo za oblikovanje obsega sredstev na udeleženca izobraževanja oziroma v skladu z normativi in standardi, ki veljajo za javne šole. Ker naj bi se sredstva oblikovala na podlagi metodologije, je možno, da bodo zasebne šole tako financirane celo v večjem obsegu kot javne šole. Predlagatelj sicer trdi, da zasebnim šolam ne pripadajo sredstva za investicije in nekateri materialni stroški, vendar Državni svet dvomi v takšno utemeljitev, ker besedilo 32. člena omejuje prispevke staršev le za določene izdatke, ki so kriti iz proračuna države oziroma lokalne skupnosti. Državni svet ugotavlja, da se zasebnim šolam celo širi možnost, da sodelujejo pri programih opremljanja v skladu s pravilnikom, ki ga določi minister, in na ta način pridobivajo sredstva za investicijsko vzdrževanje.

V novem 30. členu je nesprejemljiva četrta alineja prvega odstavka veljavnega 86. člena, ker omogoča ustanavljanje zasebnih šol glede na njihovo nazorsko usmerjenost, saj po mnenju komisije besedilo "vsebinska dopolnitev javne mreže šol" in "možnost uresničevanja ustavne pravice staršev, da usmerjajo vzgojo svojih otrok", pomeni, da bo za odločitev o ustanoviti zasebne šole prevladala vsebinska dopolnitev javne mreže šol, da zasebne šole poučujejo po posebnih pedagoških načelih ali po različnih nazorskih usmeritvah.  S predlagano rešitvijo bi odpadla minimalna varovalka, da država ohrani vsaj delno diskrecijsko pravico pri uveljavljanju vprašljivih pedagoških in vzgojnih konceptov. S tem se država odreka načelu, da bi bile šole čim bolj nazorsko nevtralne.

Državni svet se zavzema za ohranitev 86. člena veljavnega zakona, po katerem zasebni šoli pripada za posameznega učenca oziroma dijaka 85 % sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za plače, druge osebne prejemke v skladu s kolektivno pogodbo in materialne stroške na učenca oziroma dijaka v javni šoli. Priporočila EU in tudi sodna praksa zahteva le to, da država dopušča ustanavljanje zasebnih šol, ne zahteva pa njihovega (so)financiranja in javne veljavnosti.

Državni svet je seznanjen, da je matično delovno telo Državnega zbora v 30. členu v petem odstavku z amandmajem črtalo drugi stavek, ki se je glasil:
"Financiranje in obveznosti zasebne šole se podrobneje uredi s pogodbo."
Obrazložitev:
Amandma je redakcijske narave (na podlagi mnenja ZPS). 

Državni svet v celoti nasprotuje novemu 29. členu novele, s katerim se spreminja 84. člen veljavnega zakona in uvaja način določanja obsega sredstev na podlagi števila udeležencev izobraževanja z metodologijo, ki jo določi minister. To pooblastilo je bistveno preširoko in nedorečeno, omogoča pa nižanje izobraževalnih standardov in tudi neupoštevanje specifičnih pogojev dela posameznih zavodov. Kljub poskusnemu uvajanju takšnega financiranja na majhnem vzorcu javnosti niso predstavljeni rezultati in analize posledic.  Nov sistem financiranja, ki v dokončni obliki ni predstavljen, omogoča večanje števila učencev v oddelkih in skupinah, omogoča  nastajanje velikih razlik v izobrazbenih standardih. Pri financiranju mora vendarle biti ključni kriterij ohranjanje  mreže javnega šolstva s čimbolj izenačenim izobraževalnim standardom.

Državni svet je seznanjen, da je matično delovno telo Državnega zbora z amandmajem črtalo nov tretji odstavek 84. člena, ki se je glasil:
"Ne glede na določbo prejšnjega odstavka minister lahko določi, da se v skladu z drugim odstavkom tega člena financirajo tudi drugi javni vzgojno-izobraževalni zavodi, za katere sprejme ločeno metodologijo. Ne glede na določbe 82. člena tega zakona lokalna skupnost lahko določi, da bo sredstva iz prvega odstavka 82. člena tega zakona zagotavljala iz svojega proračuna na podlagi metodologije za oblikovanje obsega sredstev na udeleženca izobraževanja, ki jo sprejme minister."

Obrazložitev:
Z amandmajem se črta možnost uvedbe financiranja po udeležencu izobraževanja izven zavodov iz novega drugega odstavka 84. člena (kjer so točno navedene srednje šole), s čimer se upošteva po mnenju predlagatelja ključna pripomba socialnih partnerjev. 
 
Državni svet ima pomisleke v zvezi z 31. členom novele, s katerim naj bi predlagatelj zagotovil varovanje javne mreže tako, da zagotavlja šoloobveznim otrokom pravico vpisa v javno šolo v šolskem okolišu, kjer prebivajo, ne glede na obstoj zasebne šole. Zasebne šole, ki bodo ustanovljene v takem okolišu, kjer bo zaradi njihovega obstoja ogrožena edina javna šola, po veljavni zakonodaji niso bile upravičene do javnega financiranja, po novem pa tak način ne bo več sankcioniran, saj se omogoča javno financiranje v višini 100 %. Obstaja bojazen, da zaradi obstoja privatne šole v določenih primerih ne bo mogoče ustanoviti javne šole z vsaj dvema oddelkoma in se bo ta ustanovila za več šolskih okolišev.

Predlagatelj trdi, da bo pomoč učencem in dijakom, ki zaradi socialnega položaja ne zmorejo v celoti plačati določenih prispevkov, dodeljena tako javnim kot zasebnim šolam. S tem želi predlagatelj zagotoviti, da ne bi prišlo do razlikovanja na podlagi materialnega položaja otrok oziroma njihovih staršev, v kar pa Državni svet dvomi glede na novi 32. člen, ki opredeljuje le določeno vrsto prispevkov iz proračuna države ali lokalne skupnosti. S prispevki staršev se po mnenju Državnega sveta ohranja možnost šolnin tudi v 100% financiranih zasebnih šolah, saj prvi odstavek 88. člena ne opredeljuje prispevka tako, da ga zasebna šola ne bi mogla opredeliti kot prispevek za nad-standard.