Zapisnik 11. seje Državnega sveta Republike Slovenije

Seja je bila v sredo, 19. 11. 2008.

Predsednik je pričel 11. sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in prvega odstavka 30. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije.

Seja se je začela ob 13. in zaključila ob 14.56 uri.

Opravičil se je:

• Boris Popovič

* * *

Na sejo so bili vabljeni:

• gospa dr. Zdenka Čebašek - Travnik, Varuhinja človekovih pravic, k 3. točki dnevnega reda,
• gospod Ingo Paš, predsednik Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja, k 4. točki dnevnega reda.
• gospod Iztok Jarc, minister za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano, k 5. točki dnevnega reda.

- - -

Seje so se udeležili:

• Tone Dolčič, namestnik Varuha človekovih pravic, k 3. točki dnevnega reda,
• dr. Suzana Čurin Radovič, Ministrstvo za kulturo, k 3. točki dnevnega reda,
• Zdravko Mele, sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve, k 4. točki dnevnega reda,
• Simon Savski, podsekretar na Ministrstvu za notranje zadeve, k 4. točki dnevnega reda,
• Ingo Paš, predsednik Zbornice RS za zasebno varovanje, k 4. točki dnevnega reda,
• Robert Pistotnik, Zbornica RS za zasebno varovanje, k 4. točki dnevnega reda,
• Aleš Hajnrihar, Zbornica RS za zasebno varovanje, k 4. točki dnevnega reda.

 

* * *

O sklicu seje je predsednik obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije gospoda dr. Pavla Gantarja in predsednika Vlade Republike Slovenije.

* * *

S sklicem 11. 11. 2008 so državna svetnica in svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:

1. Odobritev zapisnika 10. seje Državnega sveta Republike Slovenije
2. Pobude in vprašanja državne svetnice in svetnikov
3. Letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2007, EPA 2256-IV
4. Predlog zahteve za presojo ustavnosti posameznih določb Zakona o zasebnem varovanju
5. Strategija prilagajanja slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam
6. Obravnava zaključkov posveta Problematika na področju izvajanja storitev dimnikarske službe
7. Zahteva za izdajo dovoljenja za začetek kazenskega postopka 

* * *

Predsednik je, glede na to, da ni bilo predloga za umik ali razširitev dnevnega reda,  predlagal naslednji

DNEVNI RED:

1. Odobritev zapisnika 10. seje Državnega sveta Republike Slovenije
2. Pobude in vprašanja državne svetnice in svetnikov
3. Letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2007, EPA 2256-IV
4. Predlog zahteve za presojo ustavnosti posameznih določb Zakona o zasebnem varovanju
5. Strategija prilagajanja slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam
6. Obravnava zaključkov posveta Problematika na področju izvajanja storitev dimnikarske službe
7. Zahteva za izdajo dovoljenja za začetek kazenskega postopka 

Predlagan dnevni red je bil sprejet (30 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 33 jih je glasovalo za, proti ni bil nihče).

 

K  1. točki dnevnega reda: Odobritev zapisnika 10. seje Državnega sveta Republike Slovenije

 

Osnutek zapisnika 10. seje so svetnica in svetniki prejeli po elektronski pošti 29. 10. 2008.

Predsednik je ugotovil, da na podlagi tretjega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega sveta ni prejel nobene pisne pripombe na zapisnik 10. seje in predlagal, da o njem glasujejo.

 

Zapisnik 10. seje je bil sprejet (31 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 27 jih je glasovalo za in nihče ni bil proti).

- - -

K  2. točki dnevnega reda: Pobude in vprašanja državne svetnice in svetnikov

 

Državni svet podpira vprašanji državnega svetnika Petra Požuna in predlaga Vladi  Republike Slovenije in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da vprašanji preučita in nanju odgovorita.

Vprašanji državnega svetnika Petra Požuna se glasita:

1. Na kakšen način bo Vlada Republike Slovenije okrepila partnerski dialog s civilno družbo in pristopila k uresničevanju promocije in razvoja prostovoljstva?
2. Kdaj bo Vlada Republike Slovenije z uresničevanjem ukrepov za izvajanje strategij za doseganje ciljev Resolucije o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006-2010 pripravila predlog zakona o prostovoljstvu in s tem postavila pravni temelj za spodbujanje in razvoj te dejavnosti?

Obrazložitev:

Prizadevanja za sprejem zakona o prostovoljstvu sežejo v leto 2004, ko je bil pripravljen Predlog zakona o prostovoljnem delu in potrjen na 4. Slovenskem kongresu prostovoljstva ter predan Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve v nadaljnji postopek usklajevanja. Do sedaj za pripravo predloga in vložitev v zakonodajni postopek očitno ni bilo pripravljenosti. Nadaljnji razvoj prostovoljstva potrebuje zakonsko podlago in umestitev v slovensko družbo.

Korak v smeri partnerskega dialoga med državo in civilno družbo je bil storjen ob snovanju posebnega programa za načrtno obveščanje javnosti in državljanov o pomenu vrednot, ki temeljijo na solidarnosti, dobrodelnosti, preprečevanju diskriminacije, zmanjšanju neenakosti in sožitju z drugimi  - zapisanega v Resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006-2010. Sprejeta resolucija zavezuje k aktivnosti in promociji prostovoljstva ter določa pripravo predloga zakona o prostovoljstvu v sodelovanju z nevladnimi organizacijami, tako da bodo postavljeni pravni temelji za spodbujanje in razvoj dejavnosti. Vzporedno s tem pa tudi izvajanje dejavnosti, ki bodo prispevale k uveljavitvi prostovoljstva kot vrednote in statusnega simbola.

V letošnjem letu je potekal že 6. Slovenski kongres prostovoljstva - največji slovenski  prostovoljski dogodek, ki povezuje prostovoljske organizacije in prostovoljce, izpostavlja aktualne probleme in izzive za civilno družbo ter postavlja smernice za razvoj prostovoljskega sektorja v Sloveniji. Prostovoljne aktivnosti pa bistveno pripomorejo k družbeni dobrobiti. V okviru združenja za promocijo prostovoljstva je bila tudi ustanovljena delovna skupina za sistemsko ureditev prostovoljskega dela in pripravljeno delovno gradivo Predloga zakona o prostovoljskem delu.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve se je v skladu z  določbami resolucije zavezalo (dopis z dne 2. 6. 2008, št. 01602-227/2007/E), da bo koordiniralo pripravo in medresorsko usklajevanje predloga zakona o prostovoljskem delu, zato predlagam aktivno nadaljevanje priprav in partnerski odnos sodelujočih.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da vprašanji preučita in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanju v roku 30 dni odgovorita.

Predlagan sklep je bil sprejet (30 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 27 jih je glasovalo za, 3 pa so bili proti).

- - -

Po elektronski pošti 10. 11. 2008 in na klop so prejeli odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na vprašanji državnega svetnika Marijana Klemenca v zvezi z izvajanjem določil Zakona o kazenskem postopku.

- - -

Po elektronski pošti 10. 11. 2008 in na klop so prejeli odgovor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na pobudo državnega svetnika Rudolfa Cipota glede spremembe določenih pogojev za izvajanje ukrepa/podukrepa SOR (pridelava avtohton ih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin.

- - -

Po elektronski pošti 10. 11. 2008 in na klop so prejeli odgovor Ministrstva za finance na pobudo državnega svetnika Mateja Arčona za reševanje problematike nekontroliranega igranja na srečo.
- - -

Za vprašanja, na katera po preteku 30-dnevnega roka še ni bilo prejetih odgovorov odgovorov, bodo posredovane urgence na pristojna ministrstva oziroma druge pristojne institucije.

K  3. točki dnevnega reda:  Letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2007

 

Letno poročilo Varuha je objavljeno v Poročevalcu Državnega zbora št. 109/2008.
Letno poročilo sta na skupni seji obravnavali Komisija za državno ureditev in Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport. Poročilo komisij so svetnica in svetniki prejeli s sklicem 11. 11. 2008 in na klop. Letno poročilo je obravnavala tudi Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, katere poročilo so prejeli po elektronski pošti 14. 11. 2008.

Predlog mnenja Državnega sveta so prejeli po elektronski pošti 14. 11. 2008 na klop. Na klop so prejeli tudi stališče Interesne skupine lokalnih interesov skupaj z amandmajem k predlogu mnenja Državnega sveta, stališče Interesne skupine negospodarskih dejavnosti, stališče Interesne skupine delojemalcev in amandma državnega svetnika Borisa Šuštaršiča k predlogu mnenja Državnega sveta.

Gospod Tone Dolčič, namestnik varuhinje človekovih pravic, je predstavil letno poročilo.

Dr. Zoltan Jan je kot poročevalec Komisije za državno ureditev in Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport podal poročilo komisij.

Poročevalec Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide Boris Šuštaršič je predstavil poročilo komisije.

Milan Ozimič, vodja Interesne skupine lokalnih interesov, je podal stališče interesne skupine.

Razpravljali so: Jože Rastislav Reven, Branimir Štrukelj, Drago Ščernjavič, Mihael Jenčič, dr. Zoltan Jan.

Stališče Ministrstva za kulturo je podala dr. Suzana Čurin Radovič.

Predsednik je dal na glasovanje amandma Interesne skupine lokalnih interesov:

V tretjem odstavku se drugi stavek spremeni tako, da se glasi:

"V preteklih letih ni bilo rešeno področje sodnih zaostankov, poprave krivic in vprašanje izbrisanih."

Obrazložitev:
Črtanje besedila "pa je dobilo že širše razsežnosti" se predlaga zaradi enakega obravnavanja izbrisanih v odnosu do ostalih problematičnih področij, ki jih navaja Varuh človekovih pravic.

Amandma NI BIL sprejet (31 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 16 jih je glasovalo za, 16 jih je bilo proti).

Predsednik je dal na glasovanje amandma Borisa Šuštaršiča:

Na četrti strani predloga mnenja DS se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi:

"Državni svet ugotavlja, da je bilo poročilo Sveta Vlade Republike Slovenije za invalide (v nadaljevanju: Svet), ki je navedeno v poročilu Varuha, po besedah prvega podpredsednika Sveta gospoda Borisa Šuštaršiča, pripravljeno na podlagi pravice do svobode izražanja po 39. členu Ustave Republike Slovenije in na pobudo Komisije Državnega zbora za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Namen poročila Sveta je zaščita pravic vseh slovenskih invalidov tudi s preprečevanjem "organiziranega zalezovanja" (t.i. stalking) in ne opredeljevanje do ideološkega in nazorskega delovanja posameznega društva."

Obrazložitev:
V okviru Sveta Vlade Republike Slovenije za invalide zasedam funkcijo prvega podpredsednika in ne predsednika, kot je v mnenju pomotoma zapisano, zato predlagam popravek.
V poročilu Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide k Letnemu poročilu Varuha človekovih pravic za leto 2007 je v okviru problematike poročila Sveta Vlade Republike Slovenije zapisano, da je bilo poročilo pripravljeno na podlagi pravice do svobode izražanja po 39. členu Ustave RS, zato predlagam, da se ta del besedila vključi v mnenje Državnega sveta k Letnemu poročilu Varuha človekovih pravic RS za leto 2007, na način, ki je razviden iz amandmaja.
Neposredni popravki besedila so razvidni iz odebeljenega teksta amandmaja.

Amandma je bil sprejet (33 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 30 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti).

 

Predsednik je predlagal, da Državni svet, skupaj s sprejetim amandmajem, sprejme naslednje

M N E N J E

k Letnemu poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2007

Državni svet ugotavlja, da je bilo v preteklosti doseženo izboljšanje stanja na nekaterih področjih: sprejet je bil Zakon o pacientovih pravicah, ki bo omogočil enakopravno uveljavljanje posameznikovih pravic in zavaroval kakovostno delo zdravstvenih delavcev. Pri tem opozarja, da je uveljavljanje Zakona o pacientovih pravicah v praksi trenutno počasnejše od zakonsko predvidenega. Pozitivno je ocenjena sprememba Zakona o delovnih razmerjih, ki v določbi 6a. člena prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter mobing na delovnem mestu. Državni svet ugotavlja, da je s svojo pobudo o čimprejšnjem sprejetju odigral pomembno vlogo v fazi uvrščanja Zakona o duševnem zdravju v zakonodajni postopek in pripomogel k sprejemu zakona.

Pozitivni premiki so opazni na področju varstva osebnih podatkov, dostopnosti javnih informacij ter delovanja upravnih, zlasti nadzornih državnih organov, pozitivni premiki so na področju diskriminacije in nasilja v družini. Državni svet opozarja tudi na številne anonimne prijave, ko se posamezniki bojijo izpostaviti,  zato je v  nadaljnjih postopkih v takšnih primerih težje ugotavljati kršitve.

Državni svet ugotavlja, da nekatera opozorila Varuha ostajajo prezrta. V preteklih letih ni bilo rešeno področje sodnih zaostankov, poprave krivic, vprašanje izbrisanih pa je dobilo že širše razsežnosti. Posebno skrb vzbuja 14 neuresničenih odločb Ustavnega sodišča, kar kaže na nespoštovanje avtoritete Ustavnega sodišča. Državni svet se zavzema za dosledno spoštovanje odločb ustavnega sodišča ter spoštovanje Varuhovih opozoril in zahtev za odpravo kršitev. Nesprejetje predlogov Varuha in neuresničevanje odločb Ustavnega sodišča, po mnenju Državnega sveta ne vodi k pozitivnemu sporočilu javnosti.

Državni svet opozarja na nezadostno urejenost področja participacije občanov, saj v  sodobni družbi zagotavljajo uresničitev potreb po udejanjanju novih oblik upravljanja in omogočajo aktivno vlogo državljana ter partnerski odnos z različnimi družbenimi akterji. Državni svet podpira prizadevanja Varuha, da bi z uporabo določil pravičnosti in dobrega upravljanja ter postopkov mediacije prispevali k razrešitvi zapletov in problemov ter povečali zadovoljstvo državljanov.

Državni svet opozarja na naraščanje problema nasilja v družinah, med vrstniki npr. v šolah in v celotnem družbenem življenju in na nerazumljivo brezbrižnost občanov (sorodnikov, prijateljev, sosedov), ki nasilnih dejanj v izogib zapletom ne sporočijo pristojnim in tako škodujejo žrtvam.

Državni svet meni, da bi v družbi morali doseči dogovor o ničelni toleranci do nasilja, da ne bi uspelo večino nasilnih dejanj na vse načine prekriti, njihove posledice pa minimalizirati. Poleg tega bi tudi s spremembami družinskega zakonika lahko odpravili otrokove negotovosti ob razvezi staršev in preprečili zlorabe postopka, ki omejujejo sodnika pri vodenju postopka in tako uveljavili novosti na področju otrokovih pravic. V poročilu Varuhinje je navedeno, da problematika nasilja med vrstniki, predvsem v šolah narašča, vendar Ministrstvo za šolstvo in šport še ni pripravilo metodologije za spremljanje nasilnega vedenja v šolah, kar bi bilo po mnenju Državnega sveta nujno.

Državni svet izpostavlja večplastnost problematike medijev. Po eni strani mediji opozarjajo na kršitve človekovih pravic in pozivajo k ureditvi problemov, na drugi strani pa se lahko sami pojavljajo kot kršitelji, predvsem, ko gre za intenzivno odzivanje ob etično občutljivih temah. Državni svet ugotavlja, da je kljub Zakonu o medijih in  Zakonu o Radioteleviziji Slovenija potrebno izpostaviti slab delovnopravni položaj novinarjev in v nekaterih medijih problem svobode izražanja, zato bi kazalo ponovno preveriti ustreznost zakonskih rešitev.

Državni svet meni, da bi morali biti novinarji in mediji pri svojem delu čim bolj neodvisni. Samostojnost in neodvisnost dela ne bi smela imeti vpliva na njihov materialni oziroma socialni položaj. To naj bi veljalo še posebej za samostojne, svobodne novinarje, saj je njihova sekcija opozorila varuhinjo (kot izhaja iz poročila), da imajo nekateri le navidezni položaj svobodnih novinarjev, ki so v delovnem razmerju, a nimajo sklenjenih pogodb o zaposlitvi, ter delajo za izredno nizke honorarje in so brez socialne varnosti iz rednega delovnega razmerja. Državni svet opozarja, da zaradi tesne odvisnosti novinarjev od delodajalcev le-ta lahko vodi k servilnosti informacij.

Iz poročila izhaja, da razmere v različnih delovnih okoljih za zaposlene nasploh, še posebej pa za tuje delavce, niso najbolj prijazne in spodbudne, pri čemer je negotovost za ohranitev dela vse večja.

Državni svet meni, da bi bilo treba doseči, da pristojna ministrstva spodbujajo delodajalce za večje spoštovanje delovnopravne zakonodaje. V najbolj kritičnih primerih so zaposleni - pobudniki varuhinji navajali neplačevanje opravljenega dela in sklepanje civilnih pogodb namesto pogodb o zaposlitvi ter še druge načine diskriminacije na delovnem mestu. Prav tako meni, da bi bilo treba zagotoviti njihovo zaščito v sindikatih in zagotoviti pogoje za učinkovitejše ukrepanje inšpekcij dela, predvsem pa jim izpolniti minimalne standarde za bivanje in dostojno življenje. Ob tem Državni svet opozarja, da bomo morali v naši državi nuditi potrebno zaščito pravic ne le državljanom Republike Slovenije, pač pa vsem državljanom EU.

Posebno pereče postaja tudi vse bolj prisotno nespoštovanje veljavnih predpisov tudi znotraj državnih inštitucij, ko te nastopajo kot delodajalci. Neopravičeno se sklepajo pogodbe o zaposlovanju za določen čas, čeprav prijavljeni in izbrani kandidati izpolnjujejo pogoje za zaposlitev za nedoločen čas. Vse pogosteje državni organi zahtevajo popolnoma brezplačno volontersko delo, ne da bi kandidatu krili zdravstveno in invalidsko zavarovanje ter povrnili druge stroške (npr. regres za prehrano, prevoz na delovno mesto). Na delu v državnih organih se poslužujejo tudi drugih oblik izigravanja objektivnih predpisov, ki ščitijo zaposlene. Še posebno zaskrbljujoče so vse pogostejše pritožbe o vse večjem obsegu nasilja in šikaniranja na delovnih mestih v državnih organih, ki jih zaznava tudi Varuh in nanje opozarja v svojem poročilu.

Državni svet na sporne dolgotrajne postopke in načine odločanja o pravicah zavarovancev v okviru  Zavoda  za  zdravstveno  zavarovanje  Slovenije (ZZZS), saj postopki odločanja tečejo predolgo, pogosto pa zavarovanci uveljavijo svoje pravice šele na sodišču, kar pa pri stanju sodnih zaostankov pomeni neposredno škodo za zdravje državljanov.

Zaradi prenizke stopnje neodvisnosti zdravniških komisij, ki so v neposrednem pogodbenem razmerju z ZZZS, je lahko njihovo odločanje tudi v cilju čim večjih prihrankov strogo formalistično. Najbolj  kritična  področja,  izpostavljena  v  poročilu,  se nanašajo  na pravico do bolniškega nadomestila v času nezmožnosti dela, medicinskih tehničnih pripomočkov in normative, ki jih ZZZS priznava za izvajanje zdravstvenih storitev v javnih socialno-zdravstvenih  zavodih, s poudarkom na spornem normiranju količine inkontinenčnih pripomočkov.

Državni svet ugotavlja, da je sodelovanje z Varuhom človekovih pravic uspešno, saj sta tudi že v preteklih mandatih Državnega sveta večkrat sodelovala in s skupno organizacijo posvetov opozarjala na pereče probleme kot je revščina in zagotavljanje človekovih pravic. Varuh se tudi v tem mandatu Državnega sveta aktivno vključuje v pripravo posvetov in razprav v zvezi z različnimi problematikami civilne družbe.

Državni svet se še nadalje zavzema za uveljavljanje in krepitev pravic najbolj šibkih členov naše družbe, pri čemer Varuha opozarja na nesistematičnost in dihotomijo (hkratno poimenovanje iste skupine prebivalstva za invalide in hendikepirane) pri uporabi terminov in označevanje aktov s področja invalidskega varstva, kot je npr."Konvencija OZN o pravicah oseb z invalidnostmi", zaradi česar je v poročilo uveden še  dodatni izraz  "osebe z invalidnostmi". V skladu z uveljavljenimi termini v Zakonu o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov (MKPI - Uradni list RS, št. 37/08) ter z namenom poenotenja uporabljenega izrazoslovja na nivoju celotne države, Državni svet Varuhu človekovih pravic predlaga uporabo naslednjih poimenovanj: "Konvencija o pravicah invalidov" in "invalid". Izraz "invalid" je sicer striktno uporabljan tudi s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter v Ustavi Republike Slovenije (52. člen v povezavi s 14. členom) in sistemski zakonodaji na področjih, ki urejajo pravice invalidov.

Državni svet na področju invalidskega varstva opozarja na dajanje prevelikega poudarka razumni prilagoditvi, ki je lahko zgolj eden od možnih inštrumentov preprečevanja in odpravljanja diskriminacije invalidov. Inštrument razumne prilagoditve tako lahko samostojno in dobro deluje v anglosaksonskem sistemu učinkovite sodne prakse, od koder tudi izhaja, pri nas pa, zaradi velikih sodnih zaostankov in potreb po konkretnih ukrepih preprečevanja diskriminacije invalidov, ni vsestransko učinkovit.

Državni svet ugotavlja, da je bilo poročilo Sveta Vlade Republike Slovenije za invalide (v nadaljevanju: Svet), ki je navedeno v poročilu Varuha, po besedah prvega podpredsednika Sveta gospoda Borisa Šuštaršiča, pripravljeno na podlagi pravice do svobode izražanja po 39. členu Ustave Republike Slovenije in na pobudo Komisije Državnega zbora za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Namen poročila Sveta je zaščita pravic vseh slovenskih invalidov tudi s preprečevanjem "organiziranega zalezovanja" (t.i. stalking) in ne opredeljevanje do ideološkega in nazorskega delovanja posameznega društva.

Državni svet opozarja na nujnost okrepitve stalnega odprtega civilnega dialoga med Varuhom človekovih pravic in reprezentativnimi invalidskimi organizacijami ter Nacionalnim svetom invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS) na podlagi določb 4., 18., 25. in 26. člena Zakona o invalidskih organizacijah. V poročilu bi bil v okviru primerov s področja invalidskega varstva na podlagi 40. člena Poslovnika Varuha človekovih pravic, ki določa posamezne vsebinske elemente poročila, dobrodošel tudi celostni pregled uresničevanja sistemskih rešitev na tem področju.

Državni svet meni, da je potrebno invalidsko področje obravnavati celovito in strokovno konsistentno, saj v nasprotnem primeru človekove pravice slovenskih državljanov na podlagi invalidnosti ne bodo ustrezno zaščitene.

Državni svet podpira prizadevanja samostojnega in neodvisnega državnega organa - Varuha človekovih pravic in se zavzema za spoštovanje opozoril in predlogov ter krepitev in avtoriteto Varuha in s tem za zagotavljanje človekovih pravic.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik dr. Zoltan Jan.

 

Predlagano mnenje je bilo sprejeto (34 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 31 jih je glasovalo za, 1 je bil proti).

 

K  4. točki dnevnega reda: Predlog zahteve za presojo ustavnosti posameznih določb Zakona o zasebnem varovanju

 

Prošnjo Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja za vložitev zahteve za presojo ustavnosti posameznih določb Zakona o zasebnem varovanju in predlog pobude so svetnica in svetniki prejeli s sklicem 11. 11. 2008 in na klop. Prav tako so s sklicem in na klop prejeli Pravno mnenje Inštituta za javno upravo o ustavnosti posameznih določb Zakona o zasebnem varovanju.

Prošnjo in predlog Zbornice je obravnavala Komisija za državno ureditev, ki je postala pobudnica predloga za presojo ustavnosti. Poročilo komisije so prejeli s sklicem 11. 11. 2008 in na klop. Predlog zahteve Državnega sveta so prejeli po elektronski pošti 14. 11. 2008 in klop.

Stališče Komisije za državno ureditev je podal poročevalec komisije Darko Fras.

Gospod Ingo Paš, predsednik Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja, je podal stališče zbornice.

Gospod Zdravko Mele, sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve, je podal stališče ministrstva.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednjo zahtevo:

Državni svet Republike Slovenije je na 11. seji 19. 11. 2008 na podlagi tretje alineje prvega odstavka 23.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, 51/07 in 64/07 - UPB) sprejel

Z A H T E V O

za začetek postopka za presojo ocene ustavnosti naslednjih členov Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 7/2003 in 102/2007):

1. tretje alineje 30. člena, tretje alineje prvega odstavka 31. člena, tretje alineje prvega odstavka 32. člena, tretje alineje prvega odstavka 34. člena, četrte alineje  prvega odstavka 35. člena, tretje alineje 35a. člena, v zvezi z določbama prvega in drugega odstavka 36b. člena in četrto alinejo prvega odstavka 41. člena, ki se nanašajo na prepoved biti lastnik, zakoniti zastopnik, prokurist ali član nadzornega sveta družbe za zasebno varovanje,
2. prve in pete alineje 30. člena, prve in pete alineje prvega odstavka 31. člena, prve in pete alineje prvega odstavka 32. člena, prvega odstavka 33. člena, prve in pete alineje prvega odstavka 34. člena, prve alineje prvega odstavka 35. člena, prve in četrte alineje 35a. člena, v zvezi s prvim odstavkom 36b. člena in četrto alinejo prvega odstavka 41. člena, o obveznosti predhodne zaposlitve določenega števila varnostnega osebja kot pogoju za pridobitev licence,
3. 36. člena v povezavi s 50a. členom in četrto alinejo prvega odstavka 41. člena o zadržku javnega reda in odvzemu službene izkaznice in licence zaradi obstoja tega zadržka,
4. 36a. člena in četrtega odstavka 36b. člena v povezavi s prvim odstavkom 36b. člena in četrto alinejo prvega odstavka 41. člena o varnostnih zadržkih in odvzemu službene izkaznice in licence zaradi obstoja tega zadržka,
5. 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-A) glede preverjana varnostnih zadržkov pri izdaji certifikatov oziroma novih službenih izkaznic,
6. 41. člena o odvzemu licence,
7. 40. člena o začasnem odvzemu licence,
8. petega odstavka 36b. člena o posebnih pogojih za pridobitev licence ter
9. 12., 13. in 29. člena o strokovnem izpopolnjevanju in usposabljanju  varnostnikov

in predlaga, da Ustavno sodišče po opravljenem postopku razveljavi zgoraj navedene določbe Zakona o zasebnem varovanju.

Obrazložitev:

1.) Določbe tretje alineje 30. člena, tretje alineje prvega odstavka 31. člena,  tretje alineje prvega odstavka 32. člena, tretje alineje prvega odstavka 34. člena, četrte alineje prvega odstavka 35. člena, tretje alineje 35a. člena, ki se nanašajo na prepoved biti lastnik, zakoniti zastopnik, prokurist ali član nadzornega sveta družbe za zasebno varovanje so neustavne, ker v nasprotju z načelom sorazmernosti posegajo v svobodno gospodarsko pobudo iz 72. člena Ustave Republike Slovenije in svobodo dela iz 49. člena Ustave Republike Slovenije ter kršijo načelo enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije. Skupaj z  določbo prvega in drugega odstavka 36b. člena in četrto alinejo prvega odstavka 41. člena pa kršijo tudi zahtevo po pravni varnosti, ki izhaja iz načela pravne države, urejenega v 2. členu Ustave Republike Slovenije.
Nov pogoj, po katerem lastniki, zakoniti zastopniki, prokuristi in člani nadzornega sveta ne smejo biti osebe, ki so bile lastniki, zakoniti zastopniki, prokuristi in člani nadzornega sveta pravne osebe v času, ko je bila tej odvzeta licenca, naj bi po navedbah predlagatelja spremembe preprečeval nezaželeno prakso, po kateri so lastniki gospodarske družbe, ki ji je bila odvzeta licenca, razmeroma z lahkoto ustanovili novo družbo in poslovali naprej do morebitnega novega odvzema licence. To naj bi bilo nedopustno, ker naj bi bilo zasebno varovanje taka dejavnost, da je nemogoče dopustiti, da jo posamezniki zlorabljajo zgolj za pridobitno dejavnost.
Zakonska ureditev izenačuje lastnike, zakonite zastopnike, prokuriste in člane nadzornega sveta, ne da bi upoštevala, da imajo ti po samem Zakonu o gospodarskih družbah in notranjih aktih družbe povsem različno vlogo in pooblastila. V svoji vlogi člana nadzornega sveta, neaktivnega družbenika, družbenika, ki je določenim odločitvam nasprotoval itd. večinoma niti ne morejo vnaprej preprečiti  ravnanja ostalih družbenikov ali zaposlenih, ki pomenijo kršitev ZZasV in so opredeljena  kot razlog za odvzem licence, zaradi česar ni relevantne povezave med kršitvijo, ki jo je mogoče očitati družbi oziroma zaposlenim in ravnanjem oseb, katerim se prepoveduje gospodarska dejavnost. Navedeno kaže na neprimernost ureditve z vidika ciljev zakonodajalca; kolikor so ti iz predloga sprememb sploh razvidni, glede na to, da je predlagatelj ureditev utemeljil le za lastnike (družbenike) in ne tudi za druge  subjekte, za katere velja prepoved.
Ureditev je sporna tudi z vidika načela sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Ne  vzdrži namreč stališče predlagatelja, da je odvzem licence dopusten samo ob najhujših kršitvah ZZasV. Odvzem licence zakonodajalec namreč veže na prekrške, določene v 75. členu in ne morebiti na kazniva dejanja posameznikov, zaradi nezakonitega poseganja v človekove pravice in temeljne svoboščine (odvzem licence je npr. mogoč, že ob pravnomočno ugotovljeni kršitvi zakonske zahteve, da se  pogodbe sklepajo pisno, pri čemer zadošča že en ugotovljen primer izvajanja storitev zasebnega varovanja  na podlagi ustne pogodbe oziroma brez pogodbe).
Z vidika načela sorazmernosti že razlogi za odvzem licence pomenijo prekomeren poseg v svobodno gospodarsko pobudo, zaradi česar je seveda tudi ureditev, ki te razloge določa kot razlog za prepoved pridobitve licence za družbe, katerih družbeniki, zakoniti zastopniki, prokuristi ali člani nadzornega sveta so bili v navedenih vlogah v družbi, kateri je bila odvzeta licenca, neustavna, ker v nasprotju z načelom sorazmernosti prekomerno posega v svobodno gospodarsko pobudo in svobodo dela. Zakon  onemogoča vlaganje v družbe, prokuro oziroma sodelovanje v organih družbe, ki opravlja dejavnost zasebnega varovanja, za subjekte, ki so imeli, katero izmed naštetih funkcij v  gospodarskih družbah, ki so v preteklosti storile prekršek, pri čemer gre v številnih primerih za prekrške, ki svojem pomenu ne opravičujejo niti odvzema licence družbi, kaj šeleprepovedi gospodarskega udejstvovanja navedenih subjektov. Prepoved sodelovanja v lastniški in upravljavski strukturi gospodarskih družb bi bila ustavnopravno (z vidika zagotavljanja pravic drugih in splošne varnosti) morda ustavno skladna za ugotovljene posege posameznikov v pravice drugih, ki predstavljajo kaznivo dejanje ali vsaj ponavljajoče težje prekrške. V primerih, ko je vezana na prekrške iz 75. člena zakona, ki predstavljajo  družbeno manj nevarna dejanja, pri čemer pa sam subjekt oziroma oseba, ki se ji nekaj prepoveduje sploh ni bila storilec prekrška in v večini primerov le tega sploh ni v stanju preprečiti, pa nesorazmerno in zato neustavno posega v ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo in svobodo dela. 
Povrhu vsega pa  je nejasen (ustavnopravno sporen) že zapisani cilj zakonodajalca, ki naj bi bil v "preprečevanju zlorabljanja gospodarske dejavnosti". Ustavno skladen cilj bi bil mogoče lahko v tem, da se "največjim kršiteljem", npr. osebam, ki so same s kaznivim dejanjem posegle v človekove pravice drugih, prepreči  nadaljnje sodelovanje pri izvrševanju dejavnosti zasebnega varovanja, vendar pa tovrstnega cilja zakonska ureditev sploh ne zasleduje.
Hkrati s prekomernostjo zakonskega posega v svobodno gospodarsko pobudo (zaradi neprimernosti in nesorazmernosti v ožjem smislu) pa je ureditvi predmetnega zakonskega pogoja mogoče očitati tudi kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije, saj se prepoved sodelovanja v lastninski ali upravljavski strukturi družbe brez razumnega razloga nanaša le na pravne osebe. Zato lahko isti posamezniki pridobijo licenco za samostojno opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja, ne morejo pa imeti neke relevantne vloge v družbi, ki je pravna oseba. Zakon torej  neupravičeno in brez utemeljenega razloga postavlja v slabši položaj subjekte, ki se želijo organizirati v obliki gospodarske družbe.
Izpodbijanim določilom ZZasV pa je v povezavi z določilom 36/1 in 41. člena ZZAsV mogoče očitati tudi nasprotovanje načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS, katerega del je načelo zaupanja v pravo. Zakonodajalec je pogoj glede lastniške strukture določil na novo in ni upošteval, da so posamezni subjekti v času uveljavitve zakonske spremembe že lahko udeleženi v več družbah. Tem osebam bo v primeru odvzema licence eni izmed »njihovih družb« onemogočeno sodelovanje tudi v drugih družbah, saj bo (zaradi neizpolnjevanja novo določenega pogoja) glede na 36/1 in 41 člen ZZAsV licenca lahko odvzeta tudi vsem ostalim družbam, v katerih so družbeniki, prokuristi ali zakonito zastopniki. Še več, odvzem licence eni izmed njegovih družb, bo vplival tudi na ostale družbenike oziroma člane upravljavske strukture v drugi družbi, čeprav te z odvzemom licence prvi družbi družbi ni mogoče nikakor povezati. Ker so se pogoji za  opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja z uveljavitvijo spremembe spremenili praktično čez noč, bi moral (v skladu z načelom zaupanja v pravo) zakonodajalec za osebe, ki v času spremembe ureditve že sodelovale v upravljavski oziroma lastninski strukturi več družb, določiti obdobje, v katerem bi jim bila dana možnost, da se na novo ureditev pripravijo. S tem, da prilagoditvenega obdobja zakon ni predvidel, je nedopustno posegel v načelo zaupanja v pravo.

2.) Določbe prve in pete alineje 30. člena, prve in pete alineje prvega odstavka 31. člena, prve in pete alineje prvega odstavka 32. člena, prvega odstavka 33. člena, prve in pete alineje prvega odstavka 34. člena, prve alineje prvega odstavka 35. člena, prve in četrte alineje 35a. člena v povezavi z določbo prvega odstavka 36b. člena in četrto alinejo prvega odstavka 41. člena, ki kot pogoj za pridobitev in ohranitev licence določajo predhodno zaposlitev varnostnega osebja za poln delovni čas v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti posegajo v svobodno gospodarsko pobudo iz 72. člena Ustave Republike Slovenije, saj takšen poseg glede na zakonodajalčeve cilje ni primeren ali nujen. Navedene določbe nedopustno in v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije posegajo tudi v svobodo dela varnostnega osebja iz 49. člena ustave Republike Slovenije. Zaradi ureditve 41. člena, po kateri je razlog odvzemu licence lahko tudi neizpolnjevanje s spremembami ZZasV-1 zaostrenih pogojev za pridobitev licence, pa zakon nedopustno posega tudi v 2. člen ustave Republike Slovenije, iz katerega izhaja zahteva po pravni varnosti.
Zakon za pridobitev licence zahteva, da ima gospodarski subjekt za nedoločen čas s polnim delovnim časom zaposleno eno osebo, odgovorno za opravljanje zasebnega varovanja oziroma pooblaščenega inženirja varnostnih sistemov (t.i. "varnostnega menedžerja"). Hkrati pa mora imeti za pridobitev licence, razen za licenco za načrtovanje varnostnih sistemov, za nedoločen čas s polnim delovnim časom zaposleno tudi različno število varnostnikov (za licenco za varovanje javnih zbiranj 30 varnostnikov, za licenco za upravljanje z VNC najmanj 10 operaterjev VNC, za licenco za izvajanje sistemov tehničnega varovanja tri varnostne tehnike in za ostale licence po pet varnostnikov).
Iz predloga zakonskih sprememb (Poročevalec št. 105/2007)  izhaja, da naj bi le zaposlitev varnostnega menedžerja in zahtevanega števila varnostnikov za poln delovni čas, omogočala, da varnostni menedžer in varnostniki opravijo delo, ki se od njih zahteva. Naloge  varnostnega menedžerja, ki naj bi bil po navedbah predlagatelja dolžan skrbeti za to, da varnostno osebje opravlja svoje delo zakonito, pravočasno in v mejah svoje pooblastil ter skrbeti za razvoj stroke oziroma izboljšanje varnostnih storitev so tako pomembne, da jih je nemogoče opravljati v času, ki je krajši od polnega delovnega časa. Če je zaposlen le dve do štiri ure tedensko naj ne bi zmogel opraviti svojega dela in njegova vloga v družbi za zasebno varovanje naj bi bila zgolj deklarativne narave.
Ugotovimo lahko, da je predlagatelj sprememb zakona do določene mere utemeljil le zahtevo po polni zaposlitvi varnostnega menedžerja, ne pa tudi drugih subjektov. Posredno pa je iz zakonskega predloga razbrati, da je cilj zakonodajalca pri predpisovanju pogojev zaposlitve v zagotavljanju minimalne kvalitete varnostnih storitev. Zakonodajalec je za dosego svojega cilja izbral povsem neprimerno sredstvo, saj ni upošteval, da potrebno število varnostnega osebja v posamezni gospodarski družbi primarno ni povezano z vrsto poslov, ki jih nek subjekt opravlja, temveč je v prvi vrsti odvisno od količine in velikosti posameznih poslov tega subjekta. Tako je npr. potrebno število varnostnikov na javni prireditvi v prvi vrsti odvisno od prostora oziroma kraja, kjer je ta prireditev in predvidenega števila obiskovalcev. Za majhne prireditve je 30 varnostnikov, kolikor jih zakon zahteva za pridobitev licence,  preveč; za večje prireditve pa je 30 varnostnikov občutno premalo; poleg tega pa ima gospodarski subjekt lahko v istem dnevu dogovorjeno varovanje na več različnih javnih prireditvah. Po drugi strani pa lahko gospodarski subjekt že z enim varnostnikom zagotavlja  varovanje manjše  stanovanjske stavbe v nočnih urah in, če se na trgu uspe dogovoriti npr. za tri tovrstne pogodbe, ni razumno od njega zahtevati, da mora imeti redno za poln delovni čas zaposlenih pet varnostnikov. Opisana primera kažeta, da minimalno število varnostnikov ni določeno na podlagi ugotovitev stroke o kvalitetnem varovanju, zaradi česar opisana ureditev sploh ni sredstvo, s katerim bi bilo mogoče doseči večjo kvaliteto varnostnih storitev niti zagotovitev splošne varnosti.
Izpodbijana določba s predpisovanjem zahteve po zaposlitvi minimalnega števila osebja (za poln delovni čas) nesorazmerno omejuje predvsem manjše gospodarske subjekte, ki bi sodelovanje ustreznih strokovnih kadrov sicer lahko zagotovili s pogodbo o delu, preko pogodbenega sodelovanja s podizvajalci itd. Zato je takšna omejitev za zavarovanje splošnega interesa tudi nepotrebna, saj za dosego zakonodajalčevega cilja ni nujna oziroma se jo da doseči na način, ki gospodarske subjekte manj obremenjuje. Nujnost uzakonjene omejitve svobodne gospodarske pobude je sporna tudi zato, ker iz  zakonskega pogoja  izhaja, da mora biti ta pogoj izpolnjen že v času teka postopka o podelitvi licence oziroma, ko subjekt vloži vlogo za pridobitev licence, zaradi česar ne zadošča zagotovilo, da bodo te osebe nastopile zaposlitev po pridobitvi licence oziroma na določen datum, npr. čez tri mesece od podpisa pogodbe. Ker postopek podelitve licence že po Zakonu o splošnem upravnem postopku traja vsaj dva meseca od popolne vloge (v praksi pa se lahko zavleče, ker se vloga pošilja v dopolnitev ali ker organ ne odloči v roku), zakonska zahteva, da je varnostno osebje zaposleno že v času teka postopka o podelitvi licence, v luči teže posledic, ki jih ima za posamezne gospodarske subjekte (izplačilo plač osebam, ki dela dejansko ne opravljajo, ker ga tudi ne smejo, saj subjekt nima licence), ni nujna.
Ob tem pa ne smemo spregledati, da zakonske zahteve po zaposlitvi določenega števila subjektov s polnim delovnim časom posegajo tudi v enake možnosti varnostnega osebja za zaposlovanje in s tem v načelo enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije. Varnostno osebje je zaradi dejanskih posledic zakonskih zahtev v razmerju do drugih zaposlenih, ki lahko delajo s polovičnim delovnim časom, postavljeno v neenakopraven položaj, pri čemer ni omejeno le v pogodbeni svobodi (možnosti, da sklene pogodbo s krajšim delovnim časom), temveč tudi v izvrševanju pravice do zaposlitve s krajšim delovnim časom, ki jim gre po posameznih zakonih (npr. starševstvo majhnih otrok itd). Ob tem pa se predlagatelj zakona do opisanega posega v načelo enakosti sploh ni opredelil.
Tudi predmetnim določilom pa je v povezavi z določilom 36/1 in 41. člena ZZAsV mogoče očitati nasprotovanje načelom pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije, katerega del je načelo zaupanja v pravo. Glede na do sedaj uveljavljeno prakso (razlago ureditve pred spremembami) izpodbijana zakonska določila namreč ne pomenijo le večjo jasnost in določnost zakonskih določb kot to navaja predlagatelj, temveč pogoje za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja zaostrujejo. Pri tem pa za gospodarske subjekte in posameznike, ki so v času uveljavitve zakonske spremembe to dejavnost že opravljali, prehodno obdobje ni predvideno. Gospodarski subjekti s trenutkom uveljavitve zadnjih sprememb ZZasV ne izpolnjujejo več pogojev za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja in jim je (glede na določilo 41. člena ZZasV) lahko odvzeta licenca, ne da bi jim bila dana možnost, da se novi ureditvi prilagodijo, s čimer je zakon nedopustno posegel v načelo zaupanja v pravo.

3.) Določbe 36. člena in četrtega odstavka 36b člena v povezavi s 50a. členom oziroma četrto alinejo prvega odstavka 41. člena ZZasV o zadržku javnega reda in odvzemu službene izkaznice in licence zaradi obstoja tega zadržka prekomerno posegajo v svobodo dela iz 49. člena Ustave Republike Slovenije in svobodno gospodarsko pobudo iz 72. člena Ustave Republike Slovenije; neskladne pa so tudi z  ustavno domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije.
Po določbi 36. člena ZZasV zadržek javnega reda obstoji v primeru pravnomočno ugotovljenega "prekrška zoper javni red in mir z elementi nasilja". Prekrški zoper javni red in mir so opredeljeni v Zakonu o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/2006, v nadaljevanju ZJRM-1), ki v šestem členu opredeljuje prekršek z nazivom "nasilno in drzno vedenje". Navedena določba pa ne upošteva, da je varnostnik po ZZasV (glej 43. člen) v določenih primerih upravičen uporabiti fizično silo, kar pomeni, da se njegovo ravnanje v okviru opravljanja dejavnosti zasebnega varovanja ni mogoče presojati po ZJRM-1 (npr. v okviru silobrana), temveč po ZZasV. Prekrški v zvezi z neupravičeno uporabo fizične sile pri opravljanju varnostne službe pa v ZZasV sploh niso opredeljeni (zakonodaja torej pri določanju prekrškov z elementi nasilja ne upošteva posebne narave dela varnostnika; ki je v določenih primerih upravičen do uporabe fizične sile, lahko pa se zgodi, da pri sicer dovoljeni uporabi fizične sile krši zahtevano načelo sorazmernosti iz 44. člena ZZasV). Glede na navedeno se v okviru preverjanja obstoja zadržka javnega reda in miru lahko je preverjajo le prekrški, storjeni izven opravljanja nalog varnostnika (ko oseba nima posebnih zakonskih pooblastil), saj ZZasV ali ZJRM-1 prekrškov, storjenih med opravljanjem dejavnosti varovanja sploh ne urejata. Takšna ureditev pa ni primerna za dosego zakonskega namena (zagotavljanja višje kvalitete varnostnih storitev), saj storitev varnostnika vseeno lahko opravljajo posamezniki, ki so grobo kršili določbe ZZAsV, ni pa jim bil izrečen prekršek po ZJRM-1. Zato predstavlja tako prekomeren poseg v svobodno gospodarsko pobudo iz 72. člena Ustave Republike Slovenije, ker z uzakonjenimi rešitvami  zakonsko proklamiranih ciljev sploh ni mogoče doseči,  kot kršitev načela enakosti iz 14. člena ZZasV, saj za razlikovanje med osebami, ki so nedopustno nasilne v okviru opravljanja dela varnostnika ali  izven okvira delovnega časa na način, ki izhaja iz zakonske ureditve, ni razumno utemeljeno v ustavno dopustnem cilju (npr. zagotavljanju splošne varnosti).
Z vidika ustavne domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije pa je sporno tudi zakonsko določilo 36/2 člena, da se pri presoji, ali oseba izpolnjuje pogoje, izdaja službene izkaznice odloži do pravnomočnosti sodbe oziroma odločbe o prekršku. Takšen pogoj je z vidika domneve nedolžnosti sporen že pri teku postopka za kaznivo dejanje, še toliko bolj pa je sporen v luči teka postopka o prekršku, saj je tek kazenskega postopka oziroma postopka o prekršku  osebna okoliščina, na podlagi katere zaradi ustavne domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije ni dopustno diskriminiranje med osebami, ki opravljajo dejavnost zasebnega varovanja.
Določba 36. člena ZZasV  v povezavi z   36b/1 in  41. členom ZzasV pa v svobodno gospodarsko pobudo prekomerno posega tudi z vidika nujnosti (kot elementa načela sorazmernosti), saj v trenutku, ko za že zaposlenega posameznika nastopi zadržek javnega reda, gospodarska družba, ki ima zaposleno minimalno število varnostnega osebja, ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja, zaradi česar ji je, ne da bi ji bila dana možnost, da se spremenjenim razmeram prilagodi,  mogoče odvzeti licenco.

4.) Določba 50a. člena ZZasV v povezavi 36a. členom ter četrtim odstavkom 36b.  člena in  četrto alinejo prvega odstavka 41. člena ZZasV, ki se nanašajo na odvzem izkaznice zaradi obstoja  varnostnih zadržkov kršijo načelo enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije in načelo zaupanja v pravo kot temeljnega elementa pravne države, ki je opredeljena v 2. členu Ustave Republike Slovenije.
Člen 50a/1 ZZasV določa, da če ministrstvo ugotovi, da imetnik službene izkaznice ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja, z odločbo v upravnem postopku službeno izkaznico odvzame. Med osebnimi (subjektivnimi pogoji), ki jih mora varnostno osebje izpolnjevati je po uveljavitvi zakonske spremembe tudi zahteva po neobstoju varnostnih zadržkov iz 36a člena ZZasV. Če je večinski lastnik družbe, ki vlaga zahtevo za licenco, druga družba, pa se po določbi 5. odstavka 36. člena ZZasV varnostni zadržki ugotavljajo tudi za večinskega lastnika, zakonite zastopnike, prokuriste, člane nadzornega sveta in uprave te družbe. 
Če iz smisla zakonskih določb dovolj jasno izhaja, da se varnostno preverjanje opravi ob odločanju o izdaji službene izkaznice ali licence, pa bi bila razlaga, ki izhaja iz 4. alineje 41. člena ZZasV, da lahko ministrstvo obstoj varnostnih zadržkov za osebe, ki službeno izkaznico že imajo, opravlja kadarkoli, ne glede na obstoj razlogov za sum, da ti varnostni zadržki sploh obstajajo, neustavna. Do ugotovitev, da obstojijo varnostni zadržki, lahko ministrstvo pride le po izvedenem postopku varnostnega preverjanja, vendar pa v 36a ali 36 b členu niso določeni pogoji, ob katerih lahko ministrstvo opravi varnostno preverjanje (preverjanja obstoja varnostnih zadržkov). Ker gre pri varnostnem preverjanju za poseg v ustavno varovano pravico do zasebnosti, katere del je tudi varstvo osebnih podatkov, bi morali biti v zakonu predpisani pogoji, ob katerih lahko ministrstvo sproži postopek varnostnega preverjanja za osebe, ki so imetniki službenih izkaznic (npr. vsaj ugotovitev nekih ravnanj, ki vzbujajo utemeljen dvom o zanesljivosti osebe, ki opravljala dejavnost zasebnega varovanja ali pa npr.  uporaba fizične sile ali drugih ukrepov s strani te osebe). Ker je varstvo zasebnosti pomembna ustavna dobrina, bi morali biti skladno z legalitetnim načelom iz 120. člena Ustave RS pogoji za začetek varnostnega preverjanja posameznika urejeni z zakonom. Ker temu ni tako, ministrstvo v veljavnem ZZasV nima ustrezne podlage, da bi po lastni presoji ali na pobudo tretjih obstoj varnostnega zadržka preverjalo za osebe, ki službeno izkaznico že imajo. Zato  osebam, za katere je varnostni zadržek nastopil po pridobitvi izkaznice, le te ne more odvzeti. Takšna ureditev pa brez utemeljenega razloga postavlja v neenakopraven položaj osebe, ki se šele potegujejo za službeno izkaznico, glede na osebe, ki to dejavnost že opravljajo, zaradi česar neutemeljeno (brez razumnega razloga za razlikovanje) posega v načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS. 
Načelo enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije pa krši tudi določba četrtega odstavka 36b.  člena. Ta namreč v primerih, ko je lastnik družbe, ki zaprosi za licenco, druga družba, določa preverjanje varnostnih zadržkov za družbenike, prokuriste, zakonite zastopnike in člane nadzornega sveta te druge družbe.  V nasprotju z jasnimi zakonskimi določbami členov 30-35a, da za navedene subjekte ne smejo obstajati zadržki javnega reda, pa iz pogojev za pridobitev licence ne izhaja, da varnostni zadržki ne smejo biti podani za lastnike, zakonite, zastopnike ali prokuriste družbe, ki zaprosi za licenco (določeno je le, da varnostni zadržki ne smejo biti podani za varnostno osebje). Glede na navedeno  zakon  brez razumnega razloga neenakopravno obravnava položaje, ko so lastniki družbe, ki zaprosi za licenco druge gospodarske družbe in položaje, ko so lastniki te iste družbe  posamezniki. Za slednje lahko obstojijo varnostni zadržki, če so neposredno udeleženi v družbi, ki zaprosi za licenco; onemogočeno pa jim je pridobiti licenco, če želijo svojo družbo "vložiti" v drugo družbo.
Tudi predmetnim določilom pa je v povezavi z določilom 36/1 in 41. člena ZZAsv mogoče očitati nasprotovanje načelom pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije, katerega del je načelo zaupanja v pravo, ker za gospodarske subjekte in posameznike, ki  so v času uveljavitve zakonske spremembe to dejavnost že opravljali,  prehodno obdobje ni predvideno. Gospodarski subjekti, ki imajo zaposlene osebe, za katere obstojijo varnostni zadržki, s trenutkom uveljavitve zadnjih sprememb ZZasV ne izpolnjujejo več pogojev za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja in jim je (glede na določilo 41. člena ZZasV) lahko odvzeta licenca, ne da bi jim bila dana možnost, da se novi ureditvi prilagodijo.

5.) Določbe 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zasebnem varovanju ( ZZasV-A) glede preverjana varnostnih zadržkov pri izdaji certifikatov oziroma novih službenih izkaznic kršijo načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave Republike Slovenije in prekomerno posegajo v svobodno gospodarsko pobudo (kršijo 72. člen Ustave Republike Slovenije).
V skladu z načelom zaupanja v pravo sme zakonodajalec spremeniti pogoje za opravljanje dela oziroma gospodarske dejavnosti za osebe, ki v času spremembe ureditve to delo oziroma dejavnost že opravljajo. Vendar pa je sprememba skladna z načelom zaupanja v pravo, če je v razumnem sorazmerju z zasledovanim ustavno dopustnim ciljem in če je prizadetim osebam dana realna možnost  (razumen rok), da se na novo ureditev pripravijo.
Glede na navedeno preverjanje varnostnih zadržkov pri izdaji certifikata gospodarskemu subjektu in izdaji nove službene izkaznice za subjekte, ki so to dejavnost ob uveljavitvi zakonskih sprememb že opravljali, ne bi smelo biti predvideno na način iz 4. odstavka  41. člena Zakona o spremembah ZZasV (v nadaljevanju ZZasV-A).  Ker gre za subjekte, ki so bili po ureditvi pred spremembo upravičeni opravljati dejavnost oziroma delo zasebnega varovanja, se preverjanje izpolnjevanja pogojev ne sme opravljati  ob izdaji certifikata in nove službene izkaznice, temveč bi se lahko (ob ustrezni zakonski ureditvi) opravilo le v postopku za odvzem licence oziroma službene izkaznice. Preverjanje obstoja varnostnih zadržkov v postopku, ki naj bi bil zgolj postopek izdaje listin po spremenjeni ureditvi (zamenjava obstoječih izkaznic oziroma izdaja certifikata o obstoječi licenci), ni dopustno, saj gre za pogoj, ki je s spremembo ZZasV določen na novo, zaradi česar je potrebno za gospodarske subjekte in posameznike, ki to dejavnost že opravljajo, predvideti prehodno obdobje, v katerem se bodo imeli možnost prilagoditi novi ureditvi. Ureditev 41. člena Zakona o spremembah ZZasV zato krši načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave Republike Slovenije, saj subjektom, ki dejavnost oziroma delo zasebnega varovanja že opravljajo ne daje razumnega roka, v katerim bi se lahko prilagodili na novo ureditev. Tak poseg pa ni razumno utemeljen v javnem interesu, ker zakon predpisuje le preverjanje tega zadržka, ne pa tudi izpolnjevanja drugih pogojev za opravljanje dela oziroma pridobitev licence, zaradi česar bo npr. pravnomočno obsojeni osebi za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti,  najprej izdana nova izkaznica in ji šele naknadno odvzeta v postopku za odvzem izkaznice, medtem ko se bo nov pogoj (obstoj varnostnega zadržka) preverjal v postopku, ki naj bi bil zgolj rutinska zamenjava oziroma pridobitev listin.
Predpisano preverjanje obstoja varnostnega zadržka za gospodarske subjekte pa je neustavno tudi zaradi zahteve po pravni jasnosti in notranji skladnosti predpisov.  Ker se varnostni zadržek nanaša na zaposlene osebe, bi se na podlagi določbe 41. člena Zakona o spremembah ZZasV dejansko lahko preverjalo le, ali zaposleni v gospodarski družbi izpolnjujejo nov pogoj, uveden s spremembo ZZasV-A. Ker družba šele po spremenjeni ureditvi med varnostnim osebjem, ki ga je dolžna zaposliti za polni delovni čas, ne sme imeti osebe, za katere so podani varnostni zadržki,  gre kot rečeno tudi pri ureditvi podeljevanja certifikatov za obstoječe licence za poseg v načelo zaupanja v pravo. Pri tem pa družba sploh nima pravice do vpogleda (osebnih) podatkov, ki do podlaga varnostnemu preverjanju in torej sploh ne more sama ugotavljati, ali njeni zaposleni (in s tem tudi ona sama) izpolnjujejo ta novi pogoj. Šele postopek za odvzem izkaznice bi družbo lahko opozoril na to, da morda nima zadovoljivega števila ustreznih kadrov, medtem ko pred tem postopkom oseba,ki zaposluje subjekte z veljavno izkaznico, ki je javna listina, upravičeno domneva, da ti  lahko zakonito opravljajo dejavnost zasebnega varovanja. Že zaposleni osebi lahko družba delovno razmerje odpove šele po pravnomočni (ali vsaj dokončni odločbi) o odvzemu službene izkaznice, zaradi česar kar naenkrat ostane brez ustreznega števila zaposlenih in bi ji moral biti dan nek zakonski rok, da na tem delovnem mestu zaposli novo osebo. Tovrstna odgovornost gospodarskega subjekta (zavrnitev izdaje certifikata oziroma tudi odvzem licence) za zaposlene ne bi smela biti utemeljena na objektivni odgovornosti družbe za izbiro zaposlenih, temveč bi morala biti utemeljena na relevantnem očitku družbi, da si ni v zadovoljivi meri prizadevala za zakonito ravnanje svojih zaposlenih; vzpostavljena mora biti vsaj nekakšna povezava med ravnanjem družbe (njenih organov) in ravnanjem zaposlenih.  Zaradi navedenega opisana ureditev predstavlja tudi nesorazmeren poseg v svobodno gospodarsko pobudo z vidika zahteve načela sorazmernosti, da mora biti poseg v ustavno pravico sploh primeren za doseganje ustavno dopustnega cilja.

6.) Določbe 41. člena ZZasV o odvzemu licence so v nasprotju z zahtevo po pravni jasnosti in določnosti predpisov, ki je bistveni element pravne države ter, v povezavi s tretjim odstavkom 36b. člena ZZasV, prekomerno posegajo v svobodno gospodarsko pobudo iz 72. člena Ustave Republike Slovenije in svobodo dela iz 49. člena Ustave Republike Slovenije.
Neizpolnjevanje na novo določenih pogojev za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja kot razlog za takojšnjo možnost odvzema licence gospodarskim subjektom in nezmožnost opravljanja poklicev s področja zasebnega varovanja subjektom, ki so dejavnost zasebnega varovanja opravljali že pred uveljavitvijo zakonskih sprememb, kot rečeno posega v načelo pravne varnosti in je obravnavano v gornjih točkah.
Namen te točke zahteve pa je doseči razveljavitev ureditve samih razlogov za odvzem licence, ki  ne upoštevajo ustavnega načela sorazmernosti. Z ureditvijo razlogov odvzema licence se zakonodajalec namreč  ni omejil na hujše kršitve ZZasV. Ustavno sodišče je z odločbo U-I- 65/08 sicer ugotovilo neustavnost druge alineje prvega odstavka 41. člena zakona, vendar pa pri tem samih razlogov za odvzem licence z vidika načela sorazmernosti ni presojalo, temveč je presojalo le poseg spremenjenih razlogov v že pridobljene pravice oziroma pričakovanja posameznikov  ter zaradi tako omejene presoje tudi določilo, da se sme družbam, ki pred spremembo ZZasV niso izpolnjevale pogojev za trajni odvzem licence, po uveljavitvi ZZasV-1 pa bi pogoje izpolnjevale, trajno odvzeti licenca, če imetnik licence stori novo kršitev iz prvega odstavka 75. člena ZZasV po uveljavitvi ZZasV-A. Kot rečeno pa Ustavno sodišče ni presojalo skladnosti samih razlogov za trajni odvzem licence z ustavnim načelom sorazmernosti, ki omenjeno načelo kršijo tako z vidika primernosti kot sorazmernosti v ožjem smislu.
Možnost odvzema licence zaradi prekrška iz 6. točke 75/1 člena ZZasV je neskladna z zahtevo, da je poseg v ustavno pravico (svobodno gospodarsko pobudo) primeren za dosego ustavno dopustnega cilja. Odvzem licence je namreč mogoč zaradi opravljanja dejavnosti, ki so nezdružljive z zasebnim varovanjem, pri čemer zakon kot nezdružljivo dejavnost navaja tudi sklenitev pogodbe o varovanju oseb ali premoženja, če je v zadevi, v kateri je že sklenjena pogodba o varovanju z drugim imetnikom licence (6. točka 75/1 člena v povezavi z 38. členom ZZasV), zaradi česar imetnik licence nosi odgovornost za nekaj, kar je zunaj njegove sfere delovanja, saj sam nima pregleda nad pogodbami, ki jih sklepajo njemu konkurenčni gospodarski subjekti. (Zato to ravnanje  sploh ne bi smelo biti določeno kot prekršek in še manj kot  razlog za odvzem licence. Ob tem pa je za isti prekršek (kršitev šestega odstavka 43. člena ZZasV) določena različna višina globe v 75. in 76. členu zakona, kar je v nasprotju z načelom pravne varnosti in zahteve po strogi interpretaciji načela zakonitosti pri izrekanju inšpekcijskih ukrepov). Ostali zakonski razlogi za odvzem licence pa pomenijo kršitev načela sorazmernosti v ožjem smislu. Odvzem licence je npr. možen, če se dejavnost zasebnega varovanja ne opravlja na podlagi pisne pogodbe, pri čemer zadostuje ena sama tovrstna kršitev (3. točka 75/1 člena ZZasV). Odvzem je predviden tudi, če je bil pravnomočno ugotovljen prekršek iz 10. točke 75/1. člena ZZasV, ker gospodarski subjekt ni obvestil policije o omejevanju gibanja, uporabi sredstev za vklepanje, fizične sile, povzročitvi telesnih poškodb ali uporabi strelnega orožja; ne pa če je bila npr. pravnomočno ugotovljena neupravičena oziroma nesorazmerna uporabi navedenih ukrepov, itd. Načelo sorazmernosti pa je še dodatno kršeno z določbo četrtega odstavka 41. člena in tretjim odstavkom 36b. člena ZZasV, ki določa, da štiri leta po pravnomočnosti odločbe o odvzemu ni mogoče pridobiti nove licence. V povezavi z razlogi za odvzem licence tako ugotovimo, da npr. pravnomočna ugotovitev inšpektorja, da v eni zadevi ni bila sklenjena pisna pogodba o zasebnem varovanju vodi ne le do odvzema licence, temveč tudi do  nadaljnje 4 letne prepovedi opravljanja dejavnosti. Ker v štirih letih dejavnosti gospodarska družba, ki kot glavno dejavnost opravlja le dejavnost zasebnega varovanja, zagotovo preneha, določba četrtega odstavka 41. člena ZZasV dejansko pomeni onemogočanje opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja gospodarskemu subjektu kadarkoli v prihodnosti.
Iz navedenega izhaja, da obstoječa ureditev odvzema licence ne upošteva ustavnega načela sorazmernosti. Ugotoviti je mogoče, da ni izpolnjen že prvi element tega načela, saj opisana ureditev  ni primerna za doseganje kakšnega legitimnega cilja; še posebej, če naj bi bil cilj zakonodajalca v zagotavljanju kvalitetnih storitev zasebnega varovanja in preprečevanju neutemeljenega poseganja v pravice drugih. ZZasV na gospodarsko družbo prenaša odgovornost za ravnanje zaposlenih do te mere, da gospodarska družba ne odgovarja le odškodninsko in prekrškovno, temveč se ji zaradi nepravilnega poslovanja zaposlenih, prepoveduje opravljanje gospodarske dejavnosti v prihodnosti; posamezni razlogi za odvzem licence pa so celo izven dopustnega in možnega delovanja  gospodarske družbe same (6. in 7. točka 75/1 člen ZZasV). Kršeno je tudi načelo sorazmernosti v ožjem pomenu, saj najbolj grobi posegi (npr. neupravičeno pridržanje osebe) sploh niso določeni kot razlog za odvzem licence gospodarski družbi, medtem ko so podlaga za odvzem licence (večinoma bagatelni) prekrški iz 75. člena, pri katerih praviloma ne gre za dejanja, ki (vidno) posegala v pravice drugih oziroma javni interes splošne varnosti.

7.) Določba 40. člena ZZasV o začasnem odvzemu licence je v nasprotju z zahtevo po pravni jasnosti in določnosti predpisov, ki izhaja iz načela pravne države, opredeljenega v 2. členu Ustave Republike Slovenije. Zaradi prekomernega posega v svobodno gospodarsko pobudo pa nasprotuje tudi ustavnemu načelu sorazmernosti. 
Določitev razlogov za začasen odvzem licence je (tako kot določitev razlogov za odvzem licence)  v nasprotju s načelom sorazmernosti, nasprotuje pa tudi  ustavni domnevi nedolžnosti. Skladnosti samih razlogov za odvzem licence z ustavnim načelom sorazmernosti in ustavno domnevo nedolžnosti pa Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I- 65/08, v kateri je sicer ugotovilo neustavnost prvega odstavka 40. člena zakona, ni presojalo, temveč je presojalo le poseg spremenjenih razlogov v že pridobljene pravice oziroma pričakovanja posameznikov  ter zaradi tako omejene presoje tudi določilo, da se sme družbam, ki pred spremembo ZZasV niso izpolnjevale pogojev za začasni odvzem licence, po uveljavitvi ZZasV-1 pa bi pogoje izpolnjevale, začasno odvzeti licenca, če imetnik licence stori novo kršitev določb od 1- do vključno 6., 9. ali 10. točke prvega odstavka 75. člena ZZasV po uveljavitvi ZZasV-A. Ustavnosti samih razlogov za začasni odvzem licence pa je predmet predmetne zahteve.
Ker  je začasen odvzem licence  mogoč že zaradi uvedenega postopka za prekrške, ki  sploh ne pomenijo (nevarnosti) posega v pravice drugih, z javnim interesom zagotavljanja splošne varnosti pa niso zadovoljivo povezani, je z ureditvijo razlogov, ki so podlaga začasnemu odvzemu, kršena sorazmernost v ožjem smislu, saj kot razlog za  začasen odvzem zadostuje sum družbeno manj nevarnih kršitev ZZasV, medtem ko ravnanja, ki protipravno najbolj posegajo v splošno varnost (npr. povzročitev splošne nevarnosti, nezakonita uporaba sile itd), sploh niso določena kot razlog za začasen odvzem licence. S takšno ureditvijo začasnega odvzema se zakonodajalec ni omejil na sum hujših kršitev ZZasV, ki upravičuje začasen odvzem licence zaradi možnosti hujših kršiteljev zakona, da še naprej posegajo v pravice tretjih. Z ureditvijo razlogov za začasen odvzem licence je kršeno načelo sorazmernosti v ožjem smislu, ker zakonodajalec pri opredeljevanju razlogov, ki so (lahko) podlaga začasnemu odvzemu licence, ni upošteval, da bo vsak začasni odvzem za posamezno gospodarsko družbo nujno pomenil veliko gospodarsko škodo, pri čemer ta ni le v nezmožnosti pridobivanja v že sklenjenih pogodbah predvidenih dohodkov, temveč družbe nosijo tudi morebitne pogodbene kazni in  odškodninsko odgovornost za kršitev svojih poslovnih obveznosti; poleg tega pa zmanjšano zaupanje porabnikov storitev (kot posledica neizvedbe dogovorjenih poslovnih obveznosti) lahko zelo negativno vpliva tudi na njihovo bodoče poslovanje. Ureditev začasnega odvzema mora upoštevati tudi dejstvo, da  postane določba o začasnem odvzemu dokončna že na podlagi utemeljenega suma nekega ravnanja (zoper njo ni dopustna pritožba), kar pomeni, da bi moral zakonodajalec razloge za začasen odvzem omejiti le na najhujše in dovolj določno opredeljene primere suma kršitev zakona oziroma pravic drugih ali javnega interesa, ti razlogi pa bi ozko določeni tudi v primerjavi z razlogi za odvzem licence. 
Uzakonjeni ukrep pa tudi ni primerno sredstvo za preprečevanje gospodarskega udejstvovanja domnevnih kršiteljev zakonodaje. Prvi razlog neprimernosti leži je v dejstvu, da glede na običajno trajanje postopkov pred Upravnim sodiščem, inšpekcijska odločba v šestih mesecih praviloma ne bo postala pravnomočna. Ker Zakon o splošnem upravnem postopku, ki je podlaga tudi za odločanje ministrstva in inšpekcije, v 144. členu pozna institut nujnih ukrepov v javnem interesu, pa je potrebno podvomiti tudi v oceno zakonodajalca, da je ureditev potrebna zato, da bi se zagotovilo učinkovito ukrepanje za varovanje življenja in zdravja ljudi, javne varnosti in javnega reda, ker prejšnja ureditev ni zagotavljala učinkovitih mehanizmov, za hitro ukrepanje, zaradi učinkovitega varovanja premoženja in življenja ljudi.
Obenem pa uzakonjeni razlogi nedopustno posegajo tudi v ustavno domnevo nedolžnosti z 27. člena Ustave Republike Slovenije, saj  začasni odvzem omogočajo že na podlagi suma ne samo kaznivih dejanj, temveč celo manj pomembnih in družbeno manj nevarnih prekrškov.

8.) Določba petega odstavka 36b. člena o posebnih pogojih za pridobitev licence prekomerno in v nasprotju z ustavno domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije posega v svobodno gospodarsko pobudo iz 72. člena Ustave Republike Slovenije.
Določba petega odstavka 36b. člena določa, da se v primeru predloga zaradi storitve prekrška ali uvedenega inšpekcijskega postopka zaradi suma storitve prekrška iz 1. do 6. točke75/1 člena ZZasV, postopek za podelitev licence prekine do pravnomočnosti odločbe v postopku o prekršku oziroma do zaključka inšpekcijskega nadzora. Navedena določba prekomerno in v nasprotju z domnevo nedolžnosti posega v svobodno gospodarsko pobudo. Postopek do pravnomočnosti inšpekcijske odločbe oziroma zaključka inšpekcijskega nadzora  lahko traja več let. Na koncu se lahko  ugotovi, da subjekt kršitve ni storil, ves ta čas pa mu je bilo popolnoma onemogočeno opravljanje gospodarske dejavnosti, obenem pa je bil (glede na ostale pogoje za pridobitev licence) dolžan zaposlovati in plačevati minimalno število varnostnega osebja, ki sploh ni opravljalo dela. Pri tem je ponovno potrebno poudariti, da razlogi iz 1.-6. točke 75/1 člena ZZasv kot razlogi za odvzem licence ne ustrezajo zahtevam sorazmernosti v ožjem smislu glede na pomen kršitev za splošno varnost ali pravice drugih. Toliko bolj pa je z vidika domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije poseganje v svobodno gospodarsko pobudo sporno že na podlagi suma tovrstnih dejanj. Obenem ureditev niti ni primerna, ker v vseh primerih niti ne preprečuje, da bi licenco pridobili subjekti, katerim je lahko odvzeta, saj je po drugi alineji prvega odstavka 41. člena odvzem licence mogoč tudi zaradi suma drugih prekrškov iz 75. člena (prekrškov, določenih v točkah 7- 13) in celo zaradi kršitev standardov varovanja.

9.) Določbe 12, 13 in 29. člena o strokovnem izpopolnjevanje in usposabljanje varnostnikov predstavljajo prekomeren poseg v svobodno gospodarsko pobudo iz 72. člena Ustave Republike Slovenije, kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije ter nasprotujejo 121. členu Ustave Republike Slovenije, ki omogoča prenos funkcij državne uprave na podlagi javnega pooblastila ter krši zahtevo pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije) po jasnosti in določnosti predpisov.
Med osebnimi pogoji, ki jih mora izpolnjevati varnostno osebje in so določeni v  členih 19-23 je določeno tudi, da mora imeti varnostnik:

• opravljen program strokovnega izpopolnjevanja in usposabljanja (ministrstvo o tem izda potrdilo)  ali
• ustrezno nacionalno poklicno kvalifikacijo.

Pogoja sta v zakonu določena alternativno. Medtem, ko nacionalno poklicno kvalifikacijo posameznik pridobi ob pogojih iz 3. člena Zakona o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah (Uradni list RS, št. 1/2007, v nadaljevanju ZNPK), je usposabljanje in izpopolnjevanje urejeno v 12., 13. in 29. členu ZZasV. Postopke za preverjanje in potrjevanje poklicnih kvalifikacij lahko po ZNPK izvajajo medpodjetniški izobraževalni centri, šole, organizacije za izobraževanje odraslih in zbornice, ki izvajajo javno veljavne izobraževalne programe ter izpolnjujejo predpisane materialne in kadrovske pogoje (10. člen ZNPK); preverjanje in potrjevanje poklicne kvalifikacije poteka pred komisijami, katere člani imajo licenco Državnega izpitnega centra, ki jo lahko pridobijo na podlagi izpolnjevanja strokovnih kriterijev (19. člen ZNPK). Po ZZasV pa izvaja usposabljanje in izobraževanje ministrstvo (ali po javnem pooblastilu!) oseba zasebnega prava po programu, ki ga sprejme minister. Preverjanje pa se opravlja pred komisijo, ki jo imenuje minister.

Opisana ureditev osebnih pogojev za varnostno osebje že sama po sebi nasprotuje argumentaciji predlagatelja sedanjega 12. člena, da je prenos usposabljanja in izpopolnjevanja na ministrstvo nujen zaradi zagotavljanja ustrezne usposabljanj in izpopolnjevanj, ki naj bi se odražala tudi v kvaliteti varnostnih storitev, pri čemer naj bi se zagotovil enoten koncept izobraževanja za policijo, občinske redarje in varnostno osebje. Ker sta osebna pogoja določena alternativno že sama zakonska ureditev nasprotuje predlagateljevim navedbam, da ureditev prenosa nalog usposabljanja in izpopolnjevanja na ministrstvo zagotavlja strokovnejše izpopolnjevanje in izobraževanje.  Ureditvi 12,. 13. in 29. člena ZZAsV je torej mogoče očitati , da je v nasprotju z načelom sorazmernosti, ker tovrsten ukrep očitno ni nujen za zagotovitev višje kvalitete usposabljanja, saj se ga da doseči tudi na druge načine, kar izhaja že iz samega zakona, ki kot zadostno priznava tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo in ne le usposabljanje pri ministrstvu.
Očitati pa ji je mogoče tudi  kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije, ker lahko programe izobraževanja za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije izvajajo zasebne organizacije, če izvajajo potrjen program in izpolnjujejo pogoje, medtem ko lahko usposabljanje in izpopolnjevanje po 12. členu ZZasV zasebne organizacije izvajajo le, če se minister sploh odloči za podelitev javnega pooblastila. Tudi v primeru podelitve javnega pooblastila pa bodo to dejavnost zasebni subjekti (za razliko od dejavnosti izobraževanja po ZNPK) lahko izvajali le po cenah, ki bodo ustrezale tarifi, predpisani s strani ministra po 13. členu ZZasV.
Opisana ureditev strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja kar z dveh vidikov posega v svobodno gospodarsko pobudo: ministrstvo za dejavnost, ki jo odplačno opravlja tudi samo, določa cene svoji potencialni konkurenci in, ker mora podeliti javno pooblastilo, odloča tudi o tem, ali bo konkurenca sploh obstajala. Najbolj sporni vidik te ureditve pa je dejstvo, da ministrstvo pooblašča tudi za samo izvajanje usposabljanja, ki je pa je po svojem bistvu gospodarska dejavnost in ne upravna naloga, zaradi česar je kot pristojnost ministrstva oziroma javno pooblastilo po 121. členu Ustave Republike Slovenije  sploh ni dopustno opredeliti.
Ob tem velja opozoriti tudi na nedoslednosti med zakonsko ureditvijo in navedbami predlagatelja, ki navaja, da se naloge prenašajo na Policijsko akademijo (organizacijsko enoto v okviru Generalne policijske uprave), čeprav ZZasv jasno določa, da se naloge prenašajo na ministrstvo oziroma ministra in ne na nek organ v sestavi ministrstva. Zakon je v tej zvezi z ozirom na obrazložitev predlagatelja torej tudi nejasen, kar prestavlja kršitev zahteve po jasnosti, ki izhaja iz načela pravne države.
V nasprotju z načelom sorazmernosti in zahtevami pravne države po jasnih in določnih predpisih pa je tudi ureditev v 6. in 7. odstavku 29. člena ZZasV (v povezavi z 4 alinejo 41. člena ZZasV), ki določa, kdaj se po zakonu šteje, da posameznik ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja, ki je lahko razlog odvzemu licence. Po navedenih določbah lahko posameznik izgubi pravico do opravljanja poklica s področja zasebnega varovanja, če trikrat ne opravi preizkusa, saj se po zakonu šteje, da ne izpolnjuje pogojev, medtem ko samo dejstvo, da sploh ne gre na izpit ali izpita ne opravlja vsaj trikrat (v doglednem času) v zakonu ni izrecno opredeljeno kot prenehanje izpolnjevanja pogojev. Zaradi strogih zahtev po spoštovanju načela zakonitosti ureditev odvzema licence zaradi neizpolnjevanja zahteve po usposabljanju na vsakih pet let ni jasna in določna, saj je na to, da je izogibanje opravljanju preizkusa lahko razlog za odvzem licence zaradi neizpolnjevanja pogojev mogoče sklepati le na podlagi analogije (kar ni dopustno), ni pa tudi jasno kdaj (če sploh) je dopustno odvzeti licenco osebi, ki je enkrat preizkus opravila neuspešno, pa se ga v doglednem času ni ponovno udeležila. Zakon določa le, da se šteje, da ne izpolnjuje pogojev oseba, ki tudi tretjega preizkusa ne opravi.

* * *

Državni svet je za svojega predstavnika v postopku pred Ustavnim sodiščem določil državnega svetnika Darka Frasa.

 

Predlagana zahteva je bila sprejeta (29 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 25 jih je glasovalo za, 2 pa sta bila proti).

 

K  5. točki dnevnega reda: Strategija prilagajanja slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam

 

Strategijo so prejeli po elektronski pošti s sklicem 11. 11. 2008.

Strategijo je obravnavala Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Poročilo komisije so prejeli s sklicem 11. 11. 2008 in na klop.

Predlog mnenja Državnega sveta so prejeli po elektronski pošti 14. 11. 2008 in na klop.
Stališče Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je podal predsednik komisije Cvetko Zupančič.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednje

M N E N J E
k Strategiji prilagajanja slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam

Državni svet ugotavlja, da bo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pripravilo Akcijski načrt izvedbe predlagane strategije, v katerem bo podrobno opredelilo tudi oceno finančnih posledic ter dinamiko financiranja po posameznih proračunskih letih. Vlada Republike Slovenije bo sredstva za izvajanje strategije v skladu z Akcijskim načrtom za leto 2009 zagotovila ob pripravi rebalansa proračuna oz. s prerazporeditvijo pravic porabe v skladu z Zakonom o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2008 in 2009.

Strategija prilagajanja sektorja na podnebne spremembe je prvi strateški dokument, ki daje ključne smernice za prilagoditev kmetijstva in gozdarstva na podnebne spremembe. Vlada Republike Slovenije je s sprejemom strategije opredelila tudi finančne posledice, ki znašajo okvirno 8 mio evrov za leto 2009, 10 mio evrov za leto 2010 in 15 mio evrov za leto 2011.

Naslednji pomembni korak pri izvajanju strategije bo priprava Akcijskega načrta izvedbe predlagane strategije; vsebino bo pripravila medresorska skupina, ki je strategijo tudi pripravljala. V akcijskem načrtu bodo opredeljeni konkretni ukrepi in aktivnosti, ki se že deloma izvajajo in so zanje že zagotovljena sredstva, kot tudi druge naloge, ki jih bo potrebno dodatno izvesti. Pomemben del akcijskega načrta bo tudi to, da bodo vse aktivnosti ustrezno koordinirane in da se bodo med seboj medsektorsko dopolnjevale. V tem okvirju bo izdelan natančen izračun potrebnih finančnih sredstev po posameznih ministrstvih kot tudi dodatne naloge, ki jih bodo izvajale različne vladne službe, organi v sestavi ministrstev in strokovne institucije.

Ključni stebri strategije prilagajanja so: izobraževanje, informiranje, svetovanje; vzdrževanje in pridobivanje novega znanja na področju podnebnih sprememb in prilagajanja nanje; krepitev zmogljivosti za obvladovanje prilagajanja kmetijstva in gozdarstva; ukrepi kmetijske in gozdarske politike in spremembe obstoječe zakonodaje; krepitev mednarodnega sodelovanja in partnerstva pri prilagajanju kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam.

Namen prilagajanja je zmanjšati tveganje in škodo zaradi sedanjih in prihodnjih škodljivih učinkov podnebnih sprememb, in sicer na način, ki je stroškovno učinkovit ali izkorišča možne koristi. Prilagajanje lahko zajema nacionalne, regionalne ali individualne strategije in praktične ukrepe. Kmetijstvo in gozdarstvo sta odvisna od vremena oz. podnebnih razmer, ki se zaradi človeških aktivnosti vse hitreje spreminja - spreminjanje rabe tal in emisije toplogrednih plinov ter aerosolov. Posledice podnebnih sprememb je mogoče preprečiti le z zgodnjim in temeljitim zmanjšanjem emisij, ker pa se podnebje že spreminja, se mora družba hkrati spopasti tudi z izzivom prilagajanja na njihove posledice.

Projekcije podnebnih sprememb za Slovenijo kažejo, da se bo ob predvidenem povečanju vsebnosti toplogrednih plinov temperatura zraka na celotnem območju Slovenije dvignila, količina padavin poleti se bo lahko zmanjšala tudi do 20 %. V prihodnosti pričakujemo poleg povišane temperature zraka in tak tudi spremenjen padavinski režim, bolj omejene vodne vire in večjo intenzivnost ter pogostnost ekstremnih vremenskih dogodkov. Na predvidene podnebne spremembe se lahko pravočasno pripravimo, saj tako ublažimo morebitne negativne učinke.

Državni svet izraža podporo strategiji, saj meni, da je v strateškem delu zajeto vse pomembno, važno pa je, kako se bo izvajalo v praksi, zato je potrebno ta dokument nadgraditi z učinkovitim akcijskim načrtom in strategijo uskladiti tudi z dokumenti v okviru Evropske unije. Pri zagotovitvi zadostnih finančnih sredstev in realizaciji akcijskega načrta bo potrebno obravnavati obstoječe resurse, izvesti prestrukturiranje kmetij, ob upoštevanju izvedbe konkretnih načrtov.

Državni svet opozarja na vpliv kmetijstva, na podnebje ter vpliv podnebja na kmetijstvo; prevladuje mnenje, da manjkajo takojšnji konkretni ukrepi namesto zapisanih administrativno-birokratskih stališč. Za uspešno prilagajanje podnebnim spremembam bodo potrebni številni konkretni ukrepi kmetijske in gozdarske politike ter najverjetneje sprememba tudi obstoječe zakonodaje. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano naj akcijski načrt dopolni tako, da doda takojšnje ukrepe, glede prestrukturiranja pa se naj preuči, kje so ukrepi potrebni.

Državni svet nadalje ugotavlja, da je dokument s sosednjimi državami usklajen z Zeleno knjigo, ki jo je sprejela Evropska unija. Glede finančnih sredstev, ki so zagotovljena za obveznosti iz strategije, računajo tudi na dodatna sredstva iz I. stebra programa razvoja podeželja. Potrebna bo še odločitev, ali razbiti akcijski načrt in finance na več ali manj centrov, da se sredstva ne bi preveč razpršila. Sistem zavarovanja je ključni sistem za zagotovitev škode, glede zaščite trajnih nasadov pa ugotavljajo, da je razpis za protitočne mreže prenizek. Do leta 2010 bodo spremljali podatke o obrambi proti toči, hkrati pa so pristopili tudi k celoviti spremembi in pripravi strategije razvoja kmetijske politike po letu 2013.

* * *

Za poročevalca je bil določen predsednik komisije Cvetko Zupančič.

Predlagano mnenje je bilo sprejeto (29 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 30 jih je glasovalo za, 1 pa je bil proti).

 

K  6. točki dnevnega reda: Obravnava zaključkov posveta Problematika na področju izvajanja storitev dimnikarske službe

 

Povzetek razprave s posveta so svetnica in svetniki prejeli po elektronski pošti 11. 11. 2008. Poročilo Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj s predlogi zaključkov in predlog sklepov Državnega sveta so prejeli po elektronski pošti 14. 11. 2008 in na klop.

Darko Fras, predsednik Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, je podal stališče komisije.

Razpravljala sta: dr. Janvit Golob, Boris Šuštaršič.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednje zaključke s posveta:

Državni svet Republike Slovenije je na 11. seji 19. 11. 2008, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) ter na podlagi posveta z naslovom Problematika na področju izvajanja storitev dimnikarske službe, sprejel naslednje

S K L E P E :

1. Državni svet je 9. septembra 2008 organiziral posvet o problematiki na področju izvajanja dimnikarskih storitev, da bi soočil različne poglede na sedanjo ureditev dimnikarske službe, predvsem glede modela organiziranja dimnikarske službe, in se na ta način vključil v proces iskanja rešitev za učinkovitejše izvajanje dimnikarske službe.
2. Nezadovoljstvo med uporabniki dimnikarskih storitev se je pojavilo po sprejetju Zakona o varstvu okolja v letu 2004, na podlagi katerega se je izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (dimnikarska služba) preneslo z občinskega na državni nivo, pri tem pa je zakonodajalec ohranil koncesioniran način izvajanja te gospodarske javne službe. Uveljavitev modela, ki bo na celotnem območju države zagotavljal sprejemljivo ceno in enako kvaliteto storitev dimnikarske službe, je podprla tudi Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj prejšnjega mandata Državnega sveta. 
3. Državni svet ugotavlja, da se je zakonodajalec odločil prenesti izvajanje dimnikarske službe z lokalnega na državni nivo zaradi vzpostavitve te javne službe na celotnem območju države pod enakimi pogoji za vse njene uporabnike, saj so se dimnikarske storitve po občinah razlikovale po obsegu, vsebini in cenah. Nekatere občine sploh niso zagotavljale te javne službe, druge le delno, v nekaterih občinah pa se je javna služba izvajala skladno s takratnimi predpisi, ki pa so bolj ali manj podobni današnjim. Državni svet tudi ugotavlja, da je nezadovoljstvo uporabnikov prisotno predvsem na tistih dimnikarskih območjih, kjer se storitve v preteklem obdobju niso izvajale v celoti oziroma v skladu s sprejeto zakonodajo.
4. Vseslovenska civilna pobuda Dimnik zagovarja licenčni model izvajanja dimnikarske službe, ker bi jim omogočil prosto izbiro dimnikarja. Na nekaterih dimnikarskih območjih uporabniki odklanjajo dimnikarske storitve, ker imajo slabe izkušnje s posameznimi izvajalci, ki storitve ne izvajajo strokovno in v predpisanem obsegu ter jih obračunavajo po višji ceni do odobrene cene ali celo obračunavajo neopravljene storitve. Državni svet poudarja, da se dimnikarska dejavnost izvaja v javnem interesu zaradi varstva okolja, zmanjšanja emisij, učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom, zato je t.i. državljanska nepokorščina velikega števila uporabnikov dimnikarskih storitev neprimerna oblika izražanja nezadovoljstva z ureditvijo dimnikarske službe. Po mnenju Državnega sveta je sedanje stanje na področju dimnikarske dejavnosti tudi posledica neučinkovitega strokovnega nadzora nad izvajalci, ki s svojim neustreznim načinom dela povzročajo na eni strani nezadovoljstvo med uporabniki in na drugi strani ne zagotavljajo varnosti naprav, kar je osnovni namen dimnikarske službe. 
5. Državni svet poudarja, da do izteka veljavnih koncesijskih pogodb ni primerno spreminjati sedanjega koncesioniranega načina izvajanja dimnikarske službe kot gospodarske javne službe, saj bi v tem primeru predčasna odpoved koncesijskih pogodb, ki nima zakonske podlage, zahtevala velike odškodnine. Čeprav posvet ni dal enoznačnega odgovora na vprašanje, kateri način (koncesioniran ali licenčni) izvajanja storitev dimnikarske službe je ustreznejši, Državni svet ugotavlja, da je z vidika zasledovanja javnega interesa in zagotavljanja enake cene storitev uporabnikom na vseh dimnikarskih območjih koncesioniran način primernejši, medtem ko bi imel uporabnik v primeru licenčnega oziroma tržnega modela možnost izbire izvajalca teh storitev. Pred odločanjem o morebitni spremembi načina izvajanja dimnikarske službe je treba najprej narediti podrobno analizo o prednostih in slabostih obeh modelov, vključno z mednarodno primerjavo izvajanja dimnikarskih storitev. Državni svet poudarja, da je dvig strokovnosti, povečanje strokovnega nadzora in večja transparentnost (standardov) izvajanja dimnikarskih storitev v skupnem interesu uporabnikov in izvajalcev teh storitev, kar je treba upoštevati pri iskanju učinkovitega modela izvajanja dimnikarske službe, ki bo primarno varoval javni interes in bo hkrati do uporabnika prijazen. Državni svet ob tem tudi predlaga, da se preuči možnost, da Vlada nadaljnje koncesije podeljuje za krajše obdobje oziroma na način, da se vse koncesije iztečejo v istem obdobju, da bodo negativne posledice za javne finance ob morebitnem prehodu na drug način izvajanja dimnikarske službe čim manjše.
6. Vlada in pristojna ministrstva naj k pripravi sistemskih sprememb zakonodaje in podzakonskih aktov povabijo civilno iniciativo, interesna združenja izvajalcev dimnikarske službe, predstavnike strokovnih institucij (npr. Fakulteta za strojništvo, Fakulteta za gradbeništvo) ter lokalne skupnosti in njihova reprezentativna združenja, obenem pa naj se čim prej sprejmejo tiste spremembe, ki ne zahtevajo daljših priprav (npr. sprememba cenika, uskladitev podzakonskih aktov, določitev rokov meritev emisij). Ne glede na odločitev o načinu izvajanja dimnikarske službe je treba pripraviti zakon o dimnikarski službi, ki bo upošteval evropske usmeritve, in opredeliti dimnikarsko javno službo, njene pristojnosti in obveznosti, strokovni in inšpekcijski nadzor ter določiti metode, metodologije in kriterije za vse pristojnosti dimnikarske službe.  
7. Državni svet poudarja pomembnost osveščanja občanov o potrebnosti dimnikarske službe in negativnih posledicah delovanja kurilnih naprav, ki ne ustrezajo predpisanim standardom. Poleg večjega osveščanja uporabnikov s strani Ministrstva za okolje in prostor ter ostalih pristojnih državnih organov bi morali tudi izvajalci dimnikarske službe bolj jasno seznanjati uporabnike s pomanjkljivostmi njihovih naprav, da bodo vedeli, kako jih odpraviti. 
8. Državni svet ugotavlja, da so lastniki kurilnih naprav slabo seznanjeni tudi z veljavnimi cenami dimnikarskih storitev in da so le-te previsoke in bi jih bilo treba znižati. Državni svet predlaga čimprejšnjo dopolnitev zakonodaje tako, da bodo izvajalci dimnikarske službe morali omogočiti lastnikom kurilnih naprav vpogled v veljavni cenik dimnikarskih storitev.
9. Po mnenju Ministrstva za okolje in prostor je v letu 2007 spremenjen cenik dimnikarskih storitev bolj pregleden tako za izvajalce kot uporabnike dimnikarske službe, medtem ko uporabniki in tudi nekateri izvajalci dimnikarskih storitev opozarjajo na njegovo netransparentnost. Nadzor nad ceno storitev dimnikarske službe opravljajo tržni inšpektorji, ki na podlagi prijav ugotavljajo, ali je izvajalec cene svojih storitev obračunal v skladu s cenikom dimnikarskih storitev. Ker so trditve potrošnika (uporabnika) in izvajalca (dimnikarja) običajno nasprotujoče, je delo tržnih inšpektorjev oteženo. Ena izmed možnih rešitev bi bila, da se cena za posamezno dimnikarsko storitev določi v fiksnem znesku. 
10. Glede na ugotovitve Zdravstvenega inšpektorata, da nima pravne podlage za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem storitev dimnikarske službe in da mora javna služba v prvi vrsti ugotavljati skladnost naprav s predpisi s področja graditve objektov in tehničnih zahtev za proizvode ter na podlagi tega ugotavljati pomanjkljivosti, Državni svet meni, da ni potrebe po vključitvi Zdravstvenega inšpektorata v nadzor nad izvajanjem storitev dimnikarske službe.
11. V zvezi z zahtevami uporabnikov, da bi morali skrb za nadzor nad kurilnimi napravami prepustiti serviserjem, je Državni svet mnenja, da ena in ista oseba ne more hkrati opravljati servisne in nadzorne funkcije. Državni svet ob tem predlaga, da Ministrstvo za okolje in prostor preuči možnosti izključitve podvajanja storitev in s tem tudi stroškov lastnikov kurilnih naprav, saj slednji za isto storitev (npr. meritev emisije dimnih plinov) plačajo pooblaščenemu serviserju in dimnikarju. Poleg tega je treba na novo opredeliti vlogo vseh akterjev na področju dimnikarske javne službe z vidika energetske učinkovitosti, vplivov na okolje, varnosti kurilnih naprav in varstva človekovega zdravja.
12. Državni svet na podlagi opravljene razprave na posvetu podaja naslednje konkretne predloge, ki so lahko vodilo pri pripravi sprememb dimnikarske zakonodaje in sistemskega zakona o dimnikarski službi:
    • v okviru analize o najustreznejšem modelu izvajanja dimnikarske službe naj se v primeru koncesioniranega modela preuči varianta, da se na posameznem dimnikarskem območju podeli koncesija večjemu številu izvajalcev, s čimer bi bila zagotovljena večja konkurenčnost, hkrati pa bi imeli uporabniki možnost izbire izvajalca ob zagotovljeni regulirani ceni storitev;
    • v okviru navedene analize naj se preuči tudi kombiniran model izvajanja dimnikarske službe, v katerem se storitve dimnikarske službe za industrijske obrate in večje stanovanjske stavbe izvajajo na koncesioniran način, za stanovanjske stavbe z malimi kurilnimi napravami pa na licenčni način;
    • uporabnik naj ima možnost zamenjave izbranega dimnikarskega izvajalca, če dokaže, da je delo opravil nestrokovno in v nasprotju s predpisi;
    • koncesionar naj izgubi koncesijo, če večje število uporabnikov odkloni njegove storitve zaradi nestrokovnega dela;
    • Vlada naj v postopek podeljevanja koncesij in oblikovanja cen storitev dimnikarske službe vključi sodelovanje lokalnih skupnosti;
    • preuči naj se potrebno število storitev na posamezni napravi (npr. ali je vsakoletno pregledovanje dimnikov v stanovanjih, v katerih ni peči, sploh potrebno);
    • roki meritev emisij naj se določijo glede na starost kurilne naprave in ob upoštevanju dognanj stroke. Za nove naprave na plin naj se po preteku garancijskega roka opravi meritev po štirih letih do meritve CO v štirinajstem letu, nato pa na tri ali dve leti. Pri kurilnem olju naj se meritev po preteku garancijskega roka (v katerem opravi meritev serviser) opravi po treh letih do štirinajstega leta, potem pa naj se meritve zgostijo na dve leti. Ob tem velja opozoriti, da imajo sodobne naprave varnostne sisteme, ki pravočasno opozarjajo na nevarnosti;
    • uredi naj se nadzor nad projektanti, izvajalci dimnikarske službe in  serviserji;
    • pri določanju razpisnih pogojev za pridobitev koncesije naj se v prvi vrsti upoštevajo izvajalci z ustrezno izobrazbo s področja dimnikarstva (tudi mali);
    • preveri naj se, ali bi bilo treba določiti maksimalno število (enakovrednih) kurilnih naprav, za katere bi skrbel posamezni izvajalec dimnikarskih storitev;
    • Uredba o dimnikarski službi ne vsebuje poglavja "Obveznosti koncesionarja" in "Obveznosti koncedenta", zato jo je treba s temi poglavji dopolniti;
    • s strokovnega vidika ponovno preveriti Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov in ga uskladiti s Pravilnikom o prezračevanju in klimatizaciji stavb.

Predlagani sklepi so bili sprejeti (27 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 30 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).

 

7. točka dnevnega reda: Zahteva za izdajo dovoljenja za začetek kazenskega postopka

 

Na klop so svetnica in svetniki prejeli: zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 9. 2008, dopis Okrožnemu sodišču v Ljubljani z dne 2. 10. 2008, urgenco Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 10. 2008, dopis Okrožnemu sodišču v Ljubljani z dne 23. 10. 2008, mnenje Službe za pravne in analitične zadeve z dne 6. 11. 2008 in dopis Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 11. 2008.

Gradivo je obravnavala Mandatno-imunitetna komisija. Poročilo komisije in predlog sklepa so prejeli na klop.

Stališče Mandatno-imunitetne komisije je podal njen predsednik mag. Dušan Črnigoj.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije se je na 11. seji 19. 11. 2008, seznanil z zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani  za izdajo dovoljenja za začetek kazenskega postopka zoper državnega svetnika Borisa Popoviča in na podlagi 60. člena Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) in prvega odstavka 89. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) sprejel

s  k  l  e  p ,

da državnemu svetniku Borisu Popoviču v zvezi z zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani (opr. št. II K 423/2006 z dne 24. 9. 2008 in 4. 11. 2006) za izdajo dovoljenja za začetek kazenskega postopka ne prizna imunitete.

Predlagan sklep je bili sprejet (35 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 33 jih je glasovalo za, 1 pa je bil proti).

 

Predsednik je zaključil 11. sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se državni svetnici in svetnikom ter vabljenim zahvalil za razpravo in sodelovanje.