Sprejet je bil odložilni veto na Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika

Državni svet Republike Slovenije je na 19. izredni seji, dne 5.4.2007, ob obravnavi zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 26. redni seji, dne 30.3.2007, na podlagi tretje alinee prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o zakonu o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A).

Obrazložitev:

S sprejetim zakonom se v Obligacijskem zakoniku črta 376. člen, ki je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.  Pravilo je veljajo tako za pogodbene kot tudi za zamudne obresti. S sprejetim zakonom se je dodal nov 382. a člen, ki določa pravilo, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, le za pogodbene obresti.

I. Razlogi za veto Državnega sveta

Določila sprejetega zakona so nezakonita in rušijo temeljno načelo, da so državljani (stranke ) v enakopravnem položaju.
Predlog zakona je 19.02.2007 obravnavala Komisija državnega sveta za politični sistem in ga ni podprla.

A/  Zagotavljanje pravne države in enakosti pred zakonom

S sprejeto novelo OZ -A je Državni zbor  pravno pravilo "ne ultra alterum tantum" omejil samo na pogodbene obresti. Ureditev, Ureditev,  da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, pomeni, da pravilo "ne ultra alterum tantum" velja samo za pogodbene obresti, ne velja pa za zamudne obresti. Taka ureditev je  v nasprotju  s temeljnim načelom pravne države. Pravni red mora zagotavljati vsem subjektom ustrezno pravno varstvo. Pravice iz obligacijskih razmerij so omejene z enakimi pravicami drugih. Velja načelo enake vrednosti dajatev. Ta pravila in načela veljajo tudi za pravni institut obresti.
Pri opredelitvi pravnega instituta  obresti je  potrebno izhajati iz dveh  pravnih načel :

1. obrestne obresti (anatocizem) niso dovoljene,
2. obrestovanje se ustavi, ko zapadle obresti dosežejo glavnico ( ne ultra alterum tantum).  

Po  klasičnem civilnem  pravu  anatocizem ni bil  dovoljen. Z razvojem finančnih trgov  se je to  načelo preoblikovalo tako, da so obrestne obresti dovoljene v poslovanju kreditnih institucij in drugih finančnih institucij.

Načelo "ne ultra alterum tantum", ki se je izoblikovalo v klasičnem civilnem pravu, je ostalo nespremenjeno. Temeljni  namen tega pravila je varstvo dolžnika. Pravno varstvo upnika pa je zagotovljeno z  drugimi pravnimi instituti.  Pravni sistem zagotavlja upniku pravico do zamudnih obresti in pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine, če je škoda, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od dovoljene višine  zamudnih obresti, kar pomeni, da  nastala škoda presega  glavnico  terjatve. 

B/  Odločba Ustavnega sodišča z dne 15. 3. 2007, številka U-I267/06-41

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevami Višjega sodišča v Ljubljani, na seji dne 15 marca 2007 odločilo:

"Člen 376 Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št 83/01 in 32/04) ni v neskladju z Ustavo."

Ustavno sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo:

1. Predlagatelj (Višje sodišče v Ljubljani) izpodbija 376. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Predlagatelj predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano določbo, kolikor se nanaša na zamudne obresti, razveljavi zaradi neskladja z Ustavo (2., 14., 33. in  67. členom). Neskladje je v tem, da pravilo "ne ultra alterum tantum" velja tako za zamudne kot za pogodbene obresti.
2. Državni zbor odgovarja, da ne gre za takšno različnost institutov zamudnih in pogodbenih obresti, da bi s tem, ko ju je enako uredil, kršil ustavno načelo enakosti pred zakonom. Državni zbor ocenjuje, da je izpodbijana  določba 376. člena OZ jasna, in opozarja na večkrat poudarjeno stališče Ustavnega sodišča, da je razlaga zakonske določbe v prvi vrsti stvar sodstva.
3. Vlada meni, da je zahteva Višjega sodišča v Ljubljani za oceno ustavnosti 376. člena OZ neutemeljena. Pravno pravilo "ne ultra alterum tantum" je eno od varoval, ki naj prepreči, da bi višina nateklih obresti ustvarila nesorazmerno obveznostno  razmerje med upnikom in dolžnikom.

V nadaljevanju obrazložitve  odločbe je Ustavno sodišče jasno in nedvoumno ter izčrpno pojasnilo, da pravno pravilo ne ultra alterum tantum, ki velja tako za zamudne kot za  pogodbene obresti, ni v neskladju z Ustavo. Ob tem pa Ustavno sodišče tudi navaja, da obresti niso zgolj pravna kategorija, temveč zlasti instrument gospodarske in monetarne, pa tudi socialne politike. Zaradi takšne narave obresti lahko Ustavno sodišče preizkuša le določene mejne vrednosti zakonodajalčevega prostega preudarka, torej v primerih, ko je ureditev v neskladju s katero izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Ustavno sodišče  v  sklepni obrazložitvi svoje odločbe (6. Sklep) sicer  navaja, da njegova odločitev ne pomeni, da zakonodajalec vprašanj obresti, ne bi mogel urediti tudi drugače, vendar mora biti morebitna drugačna ureditev obresti   skladna s pravno opredelitvijo instituta obresti in opredelitvijo obresti kot instrumenta gospodarske in socialne politike.

C/   Obresti kot instrument zagotavljanja pravne pravičnosti  ter vodenja ustrezne  gospodarske in socialne politike

V postopku za oceno ustavnosti 376. člena OZ, začetem na zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani,   sta  Državni zbor in  Vlada odgovorila, da pravno pravilo "ne ultra alterum tantum", ki velja tako za zamudne kot za pogodbene obresti, ne posega v ustavno varovane pravice ali temeljne svoboščine. Vlada nadalje  meni, da je to pravno pravilo eno od varoval, ki naj prepreči, da bi višina nateklih obresti ustvarila nesorazmerno obveznostno razmerje med upnikom in dolžnikom.

S sprejetjem  novele OZ -A prihaja zakonodajalec sam s seboj v nasprotje.V postopku za oceno ustavnosti 376. člena OZ  meni, da je pravna  norma 376. člena  skladna z ustavnimi določbami in ustrezna, skoraj istočasno pa sprejme novelo zakona, s katero črta 376. člen OZ. S tem je zakonodajalec omajal zaupanje v pravni red in pravno državo.

Smiselno enako je postopal tudi predlagatelj novele zakona.  Vlada  je Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi OZ sprejela na svoji redni seji dne 18. 1. 2007. Kot cilj predlagane spremembe OZ je navedla, da  veljavna  pravna ureditev  376. člena OZ lahko pripelje do položaja, ki dolžnika vzpodbuja k neplačilu njegove obveznosti do upnika, saj zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Upnik izgubi pravico do zamudnih obresti, ko vsota le -teh doseže glavnico obveznosti. Dolgotrajnejši kot je sodni postopek, večja je verjetnost, da bo ta posledica tudi nastopila.Vlada nadalje navaja še druge argumente za predlagano spremembo, zlasti pa, da naj  bi bil namen predlagane spremembe v  preprečevanju  neupravičene rabe tujega denarja in  s tem  zagotavljane  plačilne discipline.

Takšna argumentacija Vlade  je povsem pavšalna in seveda skrb vzbujajoča. S predlogom novele OZ -A je Vlada  povsem prezrla:

• temeljno pravno načelo pravičnosti,
• načelo, da gospodarska funkcija obresti ne sme negirati temeljev  socialne države.

Načelo pravičnosti v obligacijskih razmerjih
To načelo pomeni,  da so pravice zahtevajočih strank (pravice upnikov) omejene z nasprotnimi  pravicami zavezanih strank (pravice dolžnikov). Sodišče mora o pravicah in obveznostih strank odločati v razumnem roku. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotavlja pravico do poštenega sojenja  tako zahtevajočim strankam kot zavezanim  strankam. Po konvenciji ima    vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih  pravično in javno ter v razumnem roku  odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče.  Zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov, splošne dovoljenosti obrestnih obresti, kapitalizacije zamudnih obresti, splošne dovoljenosti  teka zamudnih obresti od  nastanka  plačilne obveznosti dalje vse do  poplačila v izvršbi, višine predpisane obrestne mere zamudnih obresti ter načina obračuna zamudnih obresti   se obveznosti dolžnikov povečajo preko vsake dopustne mere. Prvotna plačilna obveznost (glavnica) se poveča za večkratnik. Zaradi splošne dovoljenosti obrestnih obresti pa   se prvotna plačilna obveznost poveča  za  desetkratnik.ali celo več desetkratnik.  V našem pravnem redu  ni zagotovljeno ustrezno pravno varstvo  zavezanih strank iz  obveznostnih razmerjih. Pravice zavezanih strank so  omejene do take mere, da o pravicah skoraj ne  moremo govoriti. povsem: Takih primerov, ko dolžniki ne morejo izpolniti obveznosti je  pri nas ogromno. Gre predvsem za fizične osebe, torej dolžnike, ki ne nastopajo v svojstvu opravljanja dejavnosti.

Gospodarska in socialna funkcija obresti
V pravni teoriji razvrščamo obligacije v dve veliki skupini:

• poslovne obveznosti,
• neposlovne obveznosti.

Poslovne obveznosti nastanejo s pravnim poslom (s pogodbo ali s katerim od enostranskih pravnih poslov).
Neposlovne obveznosti nastanejo na podlagi pravnih dejstev, ko zakon določa katera pravna dejstva so odločilna za nastanek obligacije  (krivdna odškodninska odgovornost, objektivna odškodninska odgovornost, verzije, kondikcije, gestije).

Pogodbene obresti se vzpostavijo s pravnim poslom ( pogodbo ali z enostranskim pravnim poslom), ko stranki pravnega posla določita obresti. Za primer, če stranki ne določita višine pogodbenih obresti, pride v poštev višina obresti, ki je določena z zakonom.

Pravna narava zamudnih obresti pa je povsem drugačna. Zamudne obresti so civilna sankcija za neizpolnitev obveznosti (poslovne obveznosti in neposlovne obveznosti). . Zamudne obresti so objektivna posledica neizpolnitve poslovne ali neposlovne obveznosti. Prav zato je s predpisi potrebno  določiti  višino zamudnih obresti (zakonske zamudne obresti) in  maksimiranje obresti.

Zakonodajalec torej uresničuje gospodarsko in socialno funkcijo obresti z maksimiranjem višine obresti  (prepoved  ultra alterum tantum) in s prepovedjo anatocizma (prepoved obrestnih obresti). 

Prepoved anatocizma ni splošna, obrestne obresti so dovoljene v finančnih pravnih poslih, ki jih opravljajo kreditne institucije in druge nadzorovane finančne organizacije. Morebitna zloraba dovoljenosti anatocizma je pri teh institucijah onemogočena z nadzorno funkcijo monetarne oblasti ali drugega državnega nadzornega organa. 
Prepoved  ultra alterum tantum  se v stabilnem gospodarskem sistemu oziroma v  pravnem redu lahko uresniči  samo  tako, da je ta prepoved določena v korist dolžnika, upnik pa ima pravico zahtevati še razliko do popolne odškodnine, če je škoda, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska dovoljenih zamudnih obresti (škoda je večja od  obveznosti). 

S sprejetjem novele OZ -A, ko je zakonodajalec črtal 376. člen OZ in  določil, da prepoved ultra alterum tantum velja za pogodbene obresti (382. a člen ),  je torej   posegel v področje oziroma  v sfero, ki je ne more niti ne sme urejati na ta način. 

 
D/  Neskladnost  s  pravno  ureditvijo EU -  Direktiva 2000/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. junija 2000

Vlada je v predlogu novele OZ -A, kot argument za predlagano spremembo, navedla, da  je bila na ravni EU sprejeta Direktiva 2000/35/ES, ki ureja ukrepe proti  zamudam  plačil v gospodarskih pravnih poslih in da  ta Direktiva  posredno  posega tudi na področje urejanja zamudnih obresti v državah članicah. Taka argumentacija Vlade je napačna, ker navedena Direktiva sploh ne ureja  te problematike, kar je povsem razumljivo, saj pravni red EU temelji na  že sprejetih vrednotah  klasičnega  civilnega prava. Pa tudi sicer iz preambule in  besedila Direktive 2000/35/ES povsem jasno in nedvoumno izhaja:

• da je njen  namen priporočiti državam članicam, kako naj v korist  malih in srednje velikih podjetij  ter obrtnega sektorja zagotovijo ustrezne ukrepe za zmanjšanje zamud pri plačilih,  
• da ureja zamude plačil iz  trgovinskih  poslov, ki jih sklepajo trgovci po trgovinskem pravu med seboj in iz poslov, ki jih ti trgovci sklepajo z državnimi organi, ki so naročniki javnih naročil,
• da zamuda pri plačilu pomeni prekoračenje pogodbenega ali zakonskega plačilnega roka, ki ni skladen z določbami odstavkov 1(b) do (d) in 2, ni izvršljiv ali je razlog za odškodnino, če je krivičen do upnika ob upoštevanju vseh okoliščin primera,
• da je njen namen omogočiti preživetje malega in srednje velikega podjetniškega sektorja in tako preprečiti izgubo številnih delovnih mest,
• da ne ureja poslovanja s potrošniki, niti ne ureja poslovanja z drugimi plačili (npr.  glede na zakonodajo o čekih in menicah ter drugih plačilnih instrumentov).

Direktiva 2000/35/ES torej sploh ne  ureja vprašanja obrestnih obresti, niti se ne spušča v vprašanje uporabe načela "ne ultra alterum tantum".     

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Rado Krpač.