Mnenje k Predlogu zakona o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov (ZPKŽP)

Državni svet Republike Slovenije je na 34. seji 16. 2. 2011, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Predlogu zakona o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov (ZPKŽP) - druga obravnava

Državni svet predlog zakona podpira.

Državni svet ugotavlja, da se s tem zakonom ureja področje promocije kmetijskih in živilskih proizvodov v skladu s predpisi EU in po vzoru nekaterih drugih evropskih držav. Eden od ciljev je tudi vzpostavitev in promocija široko zastopane nacionalne sheme kakovosti oziroma prostovoljne označbe ter tako označenih proizvodov. Za tako promocijo je treba zagotoviti ustrezna finančna sredstva oziroma finančno udeležbo sektorjev, kot to zahtevajo evropski predpisi o državnih pomočeh. Promocija se bo v skladu s predpisi EU o državnih pomočeh izvajala za kmetijske in živilske proizvode. Promocija se bo izvajala za sektorje mleka, mesa, sadja, vrtnin, vina, oljčnega olja in krušnega žita. Posamezni sektorji se bodo vključevali v promocijo s sklepom vlade na predlog Sveta za promocijo. Izvajala se bo skupna splošna (generična) promocija, to je zagotavljanje splošnih informacij o pridelavi in predelavi, o prehranjevalnih koristih kmetijskih proizvodov in njihovi priporočeni rabi. Taka promocija ni namenjena spodbujanju kupca k nakupu konkretnega proizvoda, zato ne vsebuje navedbe porekla proizvoda, blagovnih znamk ali posameznih proizvajalcev. Izvajala se bo tudi promocija shem kakovosti ter prostovoljnih označb kot tudi tako zaščitenih proizvodov, če njihova proizvodnja dosega odstotek provizije, ki ga določi Svet za promocijo, v primerjavi s celotno proizvodnjo.

Skupna splošna promocija se bo do petdeset odstotkov financirala iz državnega proračuna, petdeset odstotkov pa se zbere s prispevkom živilsko-predelovalne industrije. Promocija proizvodov iz shem kakovosti in proizvodov, označenih s prostovoljnimi označbami se do petdeset odstotkov financira iz državnega proračuna, ostalo se zagotovi iz prispevkov sektorja (tako od kmetov, kot od predelovalnih podjetij), za katerega je vzpostavljena shema kakovosti oziroma prostovoljna označba. Prispevki, zbrani na podlagi zakona, se bodo zbirali na namenski proračunski postavki na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Za načrtovanje in izvajanje promocije bo ministrstvo preko javnega razpisa izbralo izvajalca strokovnih nalog promocije za obdobje šest let. Izbrani izvajalec bo izvajal promocijo, jo načrtoval skupaj z reprezentativnimi predstavniki sektorjev, pripravljal pomembne dokumente s področja promocije, sodeloval pa bo tudi pri oblikovanju sheme kakovosti in opravljal tehnične naloge  za Svet za promocijo.

Za zagotavljanje vpliva na načrtovanje in izvajanje promocije s strani zavezancev za plačilo prispevka bo ustanovljen Svet za promocijo, ki ga bodo sestavljale reprezentativne organizacije sektorjev ter sektorski in posvetovali odbori, v katere pa bodo vključeni strokovnjaki iz sektorjev, tako na ravni pridelave, predelave ter področja obrti, turizma, javne radiotelevizije, trgovine in potrošnikov. Svet za promocijo bo usmerjal in nadzoroval delo izvajalca strokovnih nalog promocije ter imel ključno besedo pri vseh njegovih pomembnejših aktivnostih. Zbiranje prispevka od primarnih proizvajalcev in živilsko-predelovalne industrije se bo izvajalo za sektorje, ki bodo na podlagi sklepa vlade vključeni v promocijo na dva načina. Prvi način je od količin primarnih kmetijskih proizvodov, ki bodo odkupljene za predelavo, od živali, ki bodo odkupljene  za zakol, namenjene za uslužnostni zakol, ali od količin, ki bodo predelane v interni realizaciji. V tem primeru se prispevek zbira na podlagi samoobdavčitve, zavezanci za njegovo plačilo bodo tako pridelovalci (razen za sadje in vrtnine) kot predelovalci, odvedle pa ga bodo klavnice, mlekarne, predelovalci sadja in vrtnin, oljarne, ter vinske kleti. Na drugi način pa od površin kmetijskih zemljišč, na katerih se prideluje vrtnine in sadje ter od čebeljih družin. Prispevek, ki ga plačujejo nosilci kmetijskih gospodarstev od kmetijskih površin za vrtnine, sadje in čebelje družine, z izdajanjem odločb pobira Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja. Letno višino prispevka na podlagi kriterijev opredeljenih v zakonu, določa vlada na predlog Sveta za promocijo.

Državni svet podpira stališča Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, da je potrebna čimprejšnja sistemska ureditev financiranja tega zakona s čimer se bo dosegla večja informiranost potrošnikov do kvalitetne in varne preskrbe ter posledično tudi do večje prodaje. Velja pa opozoriti, da zakon pokriva le področje kmetijskih proizvodov in ne vključuje lesa, zato bi v zakon bilo potrebno vključiti les oziroma prodajo lesa. Promocija shem kakovosti bi morala biti namenjena promociji proizvodov iz shem kakovosti v ustreznem razmerju do promocije generičnih pridelkov. V zakonu je potrebno jasno opredeliti, koliko sredstev bo zbrala posamezna skupina zavezancev za plačilo prispevka in koliko država. Sistem osnov za odmero prispevkov ni ustrezen in je tehnično ter administrativno prezahteven. Potrebno je preučiti možnost zbiranja prispevkov za nosilce kmetijskih gospodarstev na osnovi podatkov, pridobljenih iz zbirnih vlog. Prevladuje tudi mnenje, da so prekrški oziroma globe za pravne osebe previsoke, zato je za fizične osebe potrebna podobna ureditev, kot je v zakonu o davčnem postopku.

Državni svet meni, da je glede na zahtevnost zakona, ki naj med kmetstvom ne bi bil sprejet kot nekakšen dodaten davek, potrebno opozoriti na samo financiranje, ki je vprašljivo. Pritrjeno je bilo opozorilom v mnenju Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora k predlogu zakona v zvezi z določbami zakona, ki urejajo obvezni prispevek. Ta prispevek je javna dajatev in v zvezi s tem opozarjajo na 147. člen Ustave, po katerem država določa davke in druge javne dajatve z zakonom. V bistvu gre za štiri različne prispevke, ki se nanašajo na različne zavezance in odmerjajo od različnih osnov. Nanašajo se na prispevek od določenih primarnih kmetijskih proizvodov, ki ga plačujejo nosilci kmetijskega gospodarstva od proizvodov, prodanih za predelavo ali živali, oddanih v storitveni zakol. Nadalje se nanašajo na prispevek od določenih primarnih kmetijskih proizvodov, ki ga plačujejo kupci od proizvodov, kupljenih za predelavo ali živali, za katere so izvedli storitveni zakol. Pomemben je tudi prispevek od kmetijskih površin, ki ga plačujejo nosilci kmetijskega gospodarstva od določenih kmetijskih površin in prispevek od čebeljih družin, ki ga plačujejo nosilci kmetijskega gospodarstva od čebeljih družin.

Državni svet opozarja, da ni jasno, kateri od navedenih prispevkov se kumulirajo pri določenih zavezancih, saj v primeru, ko ista oseba kupi določene količine kot posrednik, določene pa kot kupec za predelavo, pri čemer ni nemogoče, da se ista oseba za nadaljnjo prodajo določenih količin kmetijskih proizvodov odloči šele pozneje, ko jih je že odkupila morda z namenom lastne proizvodnje. Pri odmeri in plačevanju teh prispevkov bodo lahko nastali problemi, ki jih bo težko rešiti. Zavezanci za plačilo prispevka niso jasno določeni, zato se postavlja vprašanje, kako ravnati v primeru, ko dve funkciji izvajata ločeni podjetji, torej ko eno odkupuje proizvode, drugo pa jih zanj predeluje in jih kot prodajalec nikdar ne kupi zase. V tem primeru niti prva niti druga oseba ni kupec v smislu obravnavane definicije, zato bo lahko prišlo do enostavnega izogibanja obveznosti plačila prispevka. Tudi ni jasno, kako je s kmetijskimi proizvodi, ki jih določena oseba kupi za izvoz. Definicija kupca namreč ne vključuje opredelitve, kje nastopi obveznost plačila prispevka; po kraju proizvodnje ali pa po kraju kupo-prodajne pogodbe.

Za Državni svet je sporna tudi določitev zavezancev po posameznih sektorjih, ki je prepuščena odredbi ministra, pristojnega za kmetijstvo. Šele ko bo v potrjenem programu promocije in na njegovi podlagi sprejeti odredbi ministra določeno, za katere sektorje oziroma nosilce kmetijskega gospodarstva in kupce na teh sektorjih, bo nastopila obveznost plačila prispevka. Ne more namreč biti prepuščeno odločitvi ministra, kdo sploh je zavezanec za plačilo prispevka. Višino prispevka določi vlada Republike Slovenije, zato je taka ureditev sprejemljiva, kadar zaradi pogostega spreminjanja višine javne dajatve ni mogoče v zakonu natančno določiti njene višine, vendar mora v takem primeru zakon jasno določiti način in merila, po katerih vlada določi to javno dajatev in meje te javne dajatve. Ni pa jasno, ali je obveznost plačevanja prispevka določena kot letna ali kot mesečna obveznost, čeprav je vsaj glede prispevka od kmetijskih površin in od čebeljih družin mogoče sklepati, da gre za letno obveznost. Odločitev o tem pa je pomembna, saj je letna obveznost lahko določena le za celo koledarsko leto, mesečna pa za posamezne mesece.

Državni svet sloglaša, da bo učinkovitost promocije pogojena s kvalitetno zastopanostjo ljudi v Svetu za promocijo, saj bo učinkovitost povezana s kontrolo na terenu in vidna skozi povečano prodajo proizvodov. Bo pa v kmetijskem sektorju nujno potrebno doseči, da bo strošek proizvoda čim nižji, v nasprotnem primeru ne bomo konkurenčni tudi v naslednjem obdobju, kljub prizadevanjem skozi prostovoljno kakovost.

Državni svet je sprejel naslednja stališča in pripombe:

• V 11. členu (osnove za določitev prispevka) se naj v 2. točki, kjer se obračunava prispevek od primarnih kmetijskih proizvodov, za alinejo " glavo govedi" doda "glavo konj".
• V določbe predloga zakona se naj smiselno vključi področje proizvodnje in prodaje lesa in lesnih izdelkov.
• Financiranje skupne splošne promocije in promocije shem kakovosti ter prostovoljnih označb se naj obvezno financira z najmanj 50% deležem države, saj gre za izobraževanje potrošnikov.

* * *

Za poročevalca je bil določen predsednik komisije Cvetko Zupančič.