Odgovor Ministrstva za pravosodje na pobudo državnega svetnika Marijana Klemenca glede posredovanja Ministrstva v okviru skrbi za nadzor nad pravosodno upravo na področju Državnega tožilstva

Spoštovani!

Na Ministrstvo za pravosodje smo dne 21.03.2008 prejeli sklep Državnega sveta, s katerim podpirate pobudo državnega svetnika Marijana Klemenca za posredovanje našega ministrstva v okviru skrbi za nadzor nad pravosodno upravo na področju državnega tožilstva. V njem nas opozarjate na konkretne probleme in nezakonitosti pri izplačevanju dodatka za dežurno službo ter na diskriminatorno obravnavanje tožilcev na manjših okrožnih državnih tožilstvih pri ocenjevanju njihove delovne uspešnosti, izpostavite pa tudi problematiko premakljivega delovnega časa.

V omenjenem sklepu ste med drugim zapisali, da je Vodja Okrožnega državnega tožilstva izdala Odredbo, s katero odreja izplačilo za stalno pripravljenost le v višini 20% urne postavke osnovne plače, pri tem pa se sklicujete, da gre za neaktivne ure dežurstva. Dežurstvo je urejeno v 27.b členu Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo), ki pravi, da je dežurstvo posebna oblika dela ter da je sestavljeno iz aktivnega in neaktivnega dela. Nadalje je opredeljeno tudi vrednotenje aktivnih in neaktivnih ur dežurstva, pripravljenost pa je opredeljena v 27.c členu, ki določa, da gre za dosegljivost državnega tožilca po telefonu ali s pomočjo drugih sredstev. Nadalje primerjate ureditev dežurstva v Zakonu o državnem tožilstvu z ureditvijo v Zakonu o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo), kjer je v prvem odstavku 49. člena Zakona o sodniški službi le-to opredeljeno kot posebna oblika dela, ki se izvaja na sedežu sodišča ali zunaj njega, s katero se zagotavlja 24-urno opravljanje nujnih procesnih dejanj, določenih v zakonih. Sestavljeno je iz aktivnega dela, ko sodnik med dežurstvom opravlja svoja dela in naloge ter neaktivnega dela. Neaktivno delo se lahko opravlja izključno na sedežu sodišča; iz tega razloga je Zakon o sodniški službi v 50. členu definiral pripravljenost, ki pomeni dosegljivost sodnika zunaj sedeža sodišča, po telefonu ali z uporabo drugih sredstev, za potrebe prihoda na delovno mesto zaradi prevzema oprave nujnih procesnih dejanj. S sklepom predlagate, naj si Ministrstvo za pravosodje v okviru svojih pooblastil prizadeva za uskladitev izplačil stalne pripravljenosti za neaktivne ure dežurstva skladno z zakonom.

V zvezi s predmetno problematiko smo v skladu z našimi zakonskimi pristojnostmi zaprosili za opredelitev tudi generalno državno tožilko RS, go. Barbaro Brezigar, pri čemer v nadaljevanju iz odgovora Vrhovnega državnega tožilstva RS, št. Tu 107/08-10, povzemamo bistvene navedbe.

Uvodno in splošno v zvezi s sklepom Državnega sveta RS št. 700-06/90-4/38 v svojem odgovoru navajajo, da so izhajajoč iz dikcije izreka predmetnega sklepa odgovor pripravili ob upoštevanju določb o pristojnostih Ministrstva za pravosodje za izvajanje nadzora nad pravosodno upravo s področja državnega tožilstva. S predmetnim sklepom je Državni svet RS podprl pobudo državnega svetnika Marijana Klemenca in ministrstvu predlagal, da posreduje "v okviru skrbi za nadzor nad pravosodno upravo na področju državnega tožilstva«, oprl pa ga je na določbo 55.b v zvezi s 66.a. členom Zakona o državnem tožilstvu in ne tudi na 66.c člen, ki to področje ureja. Nadalje iz vsebine obrazložitve izhaja, da se sklep nanaša na »domnevne nezakonitosti pri izplačevanju dodatka za dežurno službo in diskriminatorno obravnavanje pri ocenjevanju delovne uspešnosti«, opozarja pa se še na »prikrajšanje tožilcev in tožilk za privilegij premakljivega delovnega časa«, na kar so opozorili pobudnika »nekateri izmed državnih tožilcev iz Slovenj Gradca«.

Glede konkretnih očitkov v sklepu Državnega sveta RS o nezakonitosti pri izplačevanju dodatka za dežurno službo Vrhovno državno tožilstvo RS sporoča, da je dežurna služba na Okrožnem državnem tožilstvu v Slovenj Gradcu urejena na podlagi določb 60. člena zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 94-4688/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ZDT) z odredbo, ki jo je izdala vodja okrožnega državnega tožilstva po predhodnem soglasju generalne državne tožilke in sicer kot pripravljenost (drugi odstavek 60. člena ZDT). Tak način je bil sprejet na podlagi meril za določitev izvajanja dežurne službe, ki se uporabljajo začasno do sprejema Državnotožilskega reda.

Poudarjajo, da plačilo za izvajanje dežurne službe ni dodatek, pač pa plačilo državnemu tožilcu za posebno obliko dela, s katero se zagotavlja nujno izvajanje državnotožilske službe in funkcije (prvi odstavek 60. člena ZDT). Plačilo dežurstva kot oblike izvajanja dežurne službe ureja 27.b člen ZDT, plačilo pripravljenosti kot oblike izvajanja dežurne službe pa 27. c člen ZDT. Kadar je dežurna služba organizirana na način pripravljenosti državnemu tožilcu za čas, ko ne opravlja procesnih in drugih opravil, ki spadajo v dežurno službo, ne pripada plačilo za neaktivne ure, pač pa le dodatek za pripravljenost.

Merila iz tretjega odstavka 60. člena ZDT (o načinu organiziranja dežurne službe) in merila iz četrtega odstavka 27.b člena ZDT (opredelitev razmerja med aktivnimi in neaktivnimi urami) so bila obravnavana na kolegiju vodij okrožnih državnih tožilstev in generalne državne tožilke in se kot priporočilo za ureditev in obračun dežurne službe uporabljajo do 30.6.2008. Izhajajo iz podatkov o dejanski obremenitvi posameznih okrožnih državnih tožilstev v času izvajanja dežurne službe z nujnimi procesnimi opravili in iz podatkov o izplačilih za t.i. efektivno delo (torej za aktivne ure) in podatkov o dejanskih izplačilih za opravljanje dežurne službe za obdobje 2005-2007. Ti podatki so v nekaterih primerih pokazali očitna nesorazmerja med velikostjo državnega tožilstva, številom evidentiranih opravil v dežurni službi in višino vseh izplačil iz naslova dežurstva. Za obravnavano okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu so podatki izkazovali le 0,85 efektivne ure na dan, v primerjavi z najbolj obremenjenim okrožnim državnim tožilstvom, kjer je bil ta podatek 2,6 ure - torej več kot trikrat večji.

Izhajajoč iz tako ugotovljene gostote opravil v dežurni službi je generalna državna tožilka po posvetu z vodji okrožnih državnih tožilstev priporočila, da se začasno na okrožnih državnih tožilstvih organizira dežurna služba na način pripravljenosti (z izplačilom aktivnih ur in dodatka za pripravljenost), z izjemo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, kjer večkratno odstopanje od povprečij števila evidentiranih opravil dopušča organiziranje dežurne službe na način dežurstva - z izplačilom aktivnih in neaktivnih ur.

Drugačen način organiziranja in plačevanja dežurne službe, ki je opredeljen v predmetnem sklepu Državnega sveta, bi namreč pomenil, da dežurni državni tožilec, ki dejansko opravi manj kot eno uro dejanskega dela v času dežurstva, ki traja 16 ur, prejme poleg izplačila za aktivno delo - torej 0,85 ure, ki se obračunava kot »nadura z vsemi dodatki« - še 15 ur in 0,15 ure neaktivnih ur - ki se vrednotijo enako kot delo v okviru polnega delovnega časa. Še bolj preprosto: za čakanje na delo doma skoraj dve celodnevni plačili, ki jih sicer prejme za redno osem urno delo. Tovrstno napačno interpretiranje zakonskih določb je dobilo podporo tudi v razmišljanjih nekaterih državnih tožilcev, izhaja pa iz razlage vsebinsko enakih, nomotehnično pa nekoliko drugače zapisanih določb o izvajanju dežurne službe po zakonu o sodniški službi. Na te se sklep sklicuje, nedvomno pa je tako njihovo razlago odpravil Sodni red z določbami o ureditvi dežurne službe na sodiščih. Ce jih v sodniških vrstah še vedno izvajajo drugače, to ni stvar, v katero bi lahko državno tožilstvo kakor koli posegalo, še manj pa sledilo njihovim rešitvam.

Glede navedb o domnevnem diskriminatornem obravnavanju pri ocenjevanju delovne uspešnosti, Vrhovno državno tožilstvo RS v svojem odgovoru navaja, da po njihovem mnenju iz sklepa ni popolnoma razvidno, na katero obliko delovne uspešnosti se nanaša: na redno po 22.c členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. list RS št. 95/2007; ZSPJS) ali delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela po 22.g člen ZSPJS. Podajajo, da se redna delovna uspešnost izplača državnemu tožilcu enkrat letno (četrti odstavek 22.c člena ZSPJS) - torej za izplačila na tej podlagi še niso izpolnjeni pogoji. Za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela državnih tožilcev po 22.g členu ZSPJS pa morajo biti izpolnjeni zakonski in drugi pogoji.

Pogoje, merila in obseg plačila delovne uspešnosti iz povečanega obsega dela je dotočil Državnotožilski svet (in ne Vrhovno državno tožilstvo RS) z Aktom, ki je bil objavljen v Ur. listu RS št. 64/2007 in na njegovi podlagi še s posebnim sklepom. V sklepu grajano merilo je rezultat ugotovitve državnega povprečja rešenih oziroma opravljenih državnotožilskih nalog in izhodiščno merilo za ugotavljanje praga povečanega obsega dela. Ce na posameznem okrožnem državnem tožilstvu ne dosegajo povprečne delovne obremenjenosti, bodo v primeru povečanega obsega dela morali najprej razporediti to delo med državne tožilce, ki tega kriterija še niso dosegli. Vsako drugačno izhodišče, vključno z v sklepu predlaganim nižanjem meril za pričakovani obseg dela, bi bilo po mnenju Vrhovnega državnega tožilstva RS diskriminatorno v razmerju do državnih tožilcev, ki delajo več in boljše. Ne glede na navedeno pa je v okviru programa »Lukenda« prostora za več dela tudi na državnih tožilstvih, ki kriterija pričakovanega obsega dela ne dosegajo. Prav za območje Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu pa je sprejem takega programa trenutno v postopku.

Glede navedb o problematiki premakljivega delovnega časa za funkcionarje, Vrhovno državno tožilstvo RS v svojem odgovoru opozarja, da je problematika prihajanja na delo in navzočnosti stvar hišnega reda, ki ga predpiše po 35. členu Državnotožilskega reda vodja okrožnega državnega tožilstva. Je eden od izrazov njegovih pristojnosti, da zagotavlja vse pogoje za delovanje državnega tožilstva. Odločitev o uvedbi premakljivega delovnega časa je lahko utemeljena, kadar se na tak način lahko bolje in učinkoviteje organizira delo in delovanje državnega tožilstva, nikakor pa privilegij, kot to morda izhaja iz sklepa. Niti na Vrhovnem državnem tožilstvu RS pa odločitev o prihajanju na delo v premakljivem delovnem času ne velja za funkcionarje.

Na Ministrstvu za pravosodje po skrbni preučitvi tako navedb v obrazložitvi predmetnega sklepa Državnega sveta kot tudi odgovora Vrhovnega državnega tožilstva RS ugotavljamo, da nismo ugotovili nezakonitosti pri urejanju dežurne službe in določanju podlag za izplačevanje povečanega obsega dela na Okrožnem državnem tožilstvu Slovenj Gradec in Vrhovnem državnem tožilstvu RS. S tem tudi ni potrebe po ukrepanju ministrstva v predmetnem okviru. Ministrstvo za pravosodje pa bo izpostavljeno problematiko v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi tudi v bodoče spremljalo in po potrebi pri njenem reševanju konstruktivno sodelovalo.

Upamo, da bomo s predmetnim odgovorom pripomogli k hitrejšemu reševanju navedene problematike.

S spoštovanjem,

prof. dr. Lovro Štrurm
      minister