Državni svet Republike Slovenije je na 42. seji 7. 12. 2011, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) ter na podlagi posveta z naslovom Nacionalni energetski program, sprejel naslednje
S K L E P E:
Državni svet Republike Slovenije je na pobudo Komisije za gospodarstvo, obrt, turizem in finance 5. 10. 2011 organiziral posvet z naslovom Nacionalni energetski program, da bi v okviru javne razprave omogočil širši laični in strokovni javnosti predstaviti in poudariti različna stališča s področja energetike. Nacionalni energetski programje je namreč dokument, ki ureja našo prihodnost na enem od ključnih strateških področij – energetiki.
Energetika ni samo oskrba uporabnikov z energijo, je mnogo več. Je dejavnost, ki pomembno posega v prostor in določa naš način življenja, njegovo kakovost v bodoče. Za tolikokrat izrabljeni trajnostni razvoj je energetika bistvenega pomena. Drugačen odnos do energetike zahteva tudi spremembo vrednot. Energetika ne sme in ne more biti samo krinka za doseganje parcialnih interesov, ki se največkrat pokažejo v borbi za čim večje bogastvo posameznikov ali skupin posameznikov, ne pa družbe kot celote. Lobiranje v energetiki je pri nas vedno pomembnejše, vprašanje pa je ali tudi v žlahtnem pomenu besede?
S pozdravom in nagovorom udeležencem sta posvet začela mag. Stojan Binder, predsednik Komisije za gospodarstvo, obrt, turizem in finance, in mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta, uvodno razmišljanje o NEP pa je podal Borut Meh, državni svetnik in vodja Interesne skupine delodajalcev. S predstavitvijo vseh dotedanjih razprav o NEP sta udeležence seznanila mag. Janez Kopač, generalni direktor Direktorata za energetiko in mag. Andreja Urbančič iz Instituta »Jožef Stefan«. Referati, ki so sledili, so osvetlili področje energetike z različnih vidikov: Energetika kot regulirana dejavnost v bodoče; Bodočnost tržnih energetskih dejavnosti; Razvoj proizvodnih kapacitet v luči NEP; Ali obstaja tako imenovani naftni scenarij?; Bodočnost današnjih elektrodistribucijskih podjetij; NEP v luči razvoja Zasavja; Obnovljivi viri – energetska prihodnost?; Bo okolje preneslo naš energetski razvoj?; Lokalni energetski koncepti; Vloga lobistov pri realizaciji NEP. Kot vabljeni razpravljavci so z referati sodelovali : Irena Praček, direktorica Javne agencije RS za energijo, Marjan Eberlinc, predsednik Energetske zbornice Slovenije, mag. Matjaž Janežič, generalni direktor HSE, Mariča Lah, članica uprave Petrol, d. d. Bojan Luskovec, direktor Elektro Gorenjska, Vili Treven, župan občine Trbovlje, prof. dr. Sašo Medved, Fakulteta za strojništvo, Karel Lipič, ZEG Slovenije, Anton Peršak, državni svetnik, Mojmir Ocvirk, registrirani lobist za področje energetike.
Na podlagi referatov in razprav na posvetu so bile oblikovane naslednje ugotovitve in s k l e p i:
- Nacionalni energetski program za obdobje do leta 2030 predstavlja bistven napredek v primerjavi s sedanjo Resolucijo o Nacionalnem energetskem programu, ki je bila sprejemanja pred popolnim odprtjem trga z električno energijo in pred nastopom gospodarske krize in pred sprejetjem obvezujočih zahtev do leta 2020 po zniževanju CO2 ter povečanju rabe OVE in ukrepov URE.
- Snovalci Nacionalnega energetskega programa so področje proizvodnje in učinkovite rabe električne energije izpostavili bolj kot ostala področja energetike, pri tem pa so premalo upoštevali dejstvo, da predstavlja delež električne energije pri preskrbi Slovenije z energijo le 11,8 TWh, delež tekočih naftnih derivatov pa 30 TWh in delež zemeljskega plina 11 TWh. Zato bi izrabi primarnih energetskih virov veljalo v programu nameniti večjo pozornost. Ker raba električne energije v končni porabi predstavlja manjši del celotne energetske rabe, bi večji poudarek zaslužilo izvajanje energetske politike tudi na drugih področjih rabe energije – toplota, transport, industrija. Res pa je, da ti ukrepi zahtevajo bistveno večjo angažiranost celotnega »državnega aparata«, ker se nanašajo na veliko število odjemalcev in so tudi povezani z določenimi infrastrukturnimi naložbami izven energetike, kot so javni promet, železniški promet idr.
- Velik napredek pomeni predstavitev več energetskih scenarijev, vendar žal le pri električni energiji. Preveč je pojasnjevanja posameznih scenarijev, ukrepi za realizacijo pa so predstavljeni preveč nejasno, čeprav bi moral program začrtati jasne usmeritve, določiti cilje in poti za njihovo uresničitev. Po drugi strani pa scenarijska obdelava ne sodi v končni dokument, ker sam dokument zajema en sam scenarij, ostali scenariji so pa samo variantno prikazani v prilogah.
- Okoljski komponenti in novim oblikam pridobivanja okolju prijaznih energij je v Nacionalnem energetskem programu dan primeren poudarek, vendar pa ostaja pomanjkljivo in nedorečeno področje distribucije energije do končnega uporabnika. Energetsko infrastrukturo bi morali z vidika izpolnjevanja varnostnih zahtev uvrstiti med t.i. kritično infrastrukturo.
- Nacionalni energetski program namenja veliko pozornost področju učinkovite rabe električne energije, kar je pozitivno, vendar pa se ob tem premalo poudarja pomen zmanjševanja rabe drugih vrst energije.
- Nekatere predlagane rešitve so naravnane premalo trajnostno. Zamenjave energentov ne predstavljajo vedno trajnostne rešitve. Tako množična uporaba lesne biomase kot vira energije, ki s stališča toplogrednih plinov ni vedno nevtralen vir, ne predstavlja zadostne dodane vrednosti glede na druge možnosti uporabe lesa, zato bi les morali racionalneje izkoristiti in ga uporabljati v predelavi, ostanke pa uporabiti kot energetski vir (kurjavo). Predvsem pa bi morali pri problematiki lesne biomase več pozornosti nameniti gospodarjenju z gozdom, pri čemer izraba lesne biomase za energetske namene predstavlja le enega od segmentov v celotni verigi, ki lahko pripomore k povečanju ekonomičnosti in trajnostne rabe gozda.
- Odprto in nedorečeno ostaja področje uporabe utekočinjenega zemeljskega plina, tako za ogrevanje, proizvodnjo električne energije, kot v prometu, zato je potrebno ta segment podrobneje preučiti.
- Ob odločitvi za lokalne energetske koncepte, ki jih v Sloveniji potrebujemo, pa se je ob tem, ko se je občinam naložila obveznost priprave, pozabilo na zagotavljanje finančnih virov za te namene. Predvsem pa ne smemo zanemariti, da je pri takšni razpršenosti občin v Sloveniji smiselno spodbujati medobčinske energetske koncepte, kar bi tudi omogočilo boljšo izrabo resursov, tako energetskih kot ekonomskih.
- Pomanjkljivost programa se kaže tudi v tem, da še vedno ne predvideva dokončnega odpiranja trga energentov. Glede na izkušnje na finančnih trgih je potrebno dodatno pozornost posvetiti obvladovanju oz. preprečevanju prevelikega obsega tveganj pri trgovanju z električno energijo ter pričakovanemu trgovanju z emisijskimi kuponi z namenom ohranitve enake kakovosti oskrbe.
- Dokument pušča odprta vprašanja glede trajnostne vloge Zasavja v energetski podobi Slovenije ob dejstvu, da vse dosedanje rešitve niso dale pričakovanih rezultatov.
- NEP mora postati obvezujoči dokument glede izgradnje podpornega okolja s strani državne uprave kakor tudi pri umeščanju objektov v prostor. Prav tako se je potrebno zavedati, da vlagateljev ni mogoče prisiliti v naložbe, če te niso rentabilne oziroma je njihova finančna moč omejena.
- NEP bi moral v okviru predlogov podpornega okolja uravnotežiti podporne mehanizme med prenosom in proizvodnjo električne energije. Nekateri podporni ukrepi namreč predstavljajo neuravnotežene dodatne obremenitve na področju proizvodnje električne energije (G-komponenta, plačevanje sistemskih storitev).
Državni svet podpira predloge, da se razprava o Predlogu osnutka Nacionalnega energetskega programa za obdobje do leta 2030 podaljša do marca 2012, obravnava pa naj ga tudi Strateški svet vlade za energetiko, saj je bila opravljena razprava tudi na Svetu za trajnostni razvoj Slovenije.
