Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča

Uvodni nagovor na delovnem posvetu "Vloga invalidov in države pri spremljanju uresničevanja Konvencije o pravicah invalidov"
Državni svet, 12. april 2011

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, visoki gostje, cenjene referentke in referenti in vsa zainteresirana javnost,

lepo pozdravljeni v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije! Letos mineva pet let, odkar se je Republika Slovenija med prvimi državami članicami EU podpisala pod Konvencijo o pravicah invalidov in s tem vstopila v klub tistih razvitih držav, ki se zavedajo svoje odgovornosti pri uveljavljanju človekovih pravic ranljivih skupin. S konvencijo je bila invalidnost prvič uradno priznana na svetovni ravni kot del človekovih pravic! Ob tem je treba poudariti, da je ustvarjanje pogojev za neodvisno življenje invalidov civilizacijska vrednota, ki govori o kulturi družbe.

S pristopom se je naša država tudi pravno zavezala, da bo s potrebnimi ukrepi na številnih za življenje in delo invalidov in njihovih družin izjemno pomembnih področjih, zagotavljala njihovo vsestransko socialno vključenost ter enake možnosti. Dostopnost, enakost pred zakonom, samostojno življenje in vključenost v skupnost, izobraževanje, zdravstveno varstvo, rehabilitacija, delo in zaposlovanje, življenjska in socialna varnost ... so tista področja, ki zahtevajo posebno družbeno pozornost, saj predstavlja njihovo uresničevanje pot k polnemu uživanju pravic invalidov in bolj pravični družbi za vse. Konvencija je vsekakor utrla pot nadaljnjemu uresničevanju sodobnih politik invalidskega varstva ter oblikovanju, sprejemanju in spremljanju invalidom prijaznih ukrepov, politik in programov. Posebej pomembno je, da je v 4. členu konvencije ekspilcitno zapisano, da je načrtovanje in izvajanje vseh ukrepov, ki zadevajo invalide, mogoče le s temeljitim dialogom države in reprezentativnih invalidskih organizacij in združenj.

A po petih letih od pristopa h konvenciji je vendarle napočil čas, ko se lahko upravičeno vprašamo, kako se konvencija uresničuje, ali invalidi dejansko uživajo vse zapisane pravice in ali je Republika Slovenija v pol desetletja že vzpostavila ustrezne mehanizme za promocijo, uresničevanje in nadzor izvajanja konvencije? Ali smo ustrezno dopolnili že obstoječo zakonodajo in ali smo sprejeli še manjkajočo, da bi celovito zaokrožili ureditev na področju zagotavljanja pravic invalidov?

Na nekaj teh vprašanj smo v Državnem svetu že dobili odgovore, ko smo se ob zadnjem Mednarodnem dnevu invalidov sestali s predstavniki Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije ter invalidskih organizacij, ki so nam predstavili svoje poglede na različna področja invalidskega varstva ter posebej na problematiko implementacije konvencije o pravicah invalidov. V razgovoru sem dobil občutek, da je Slovenija država, ki v glavnem zagotavlja visoko stopnjo invalidskega varstva, a bodo za resnično izvajanje vseh določb konvencije potrebni še določeni premiki v pozitivno smer. Predvsem smo bili državni svetniki opozorjeni na ovire, s katerimi se še vedno soočajo gluhi in naglušni, ki za kvalitetno vključevanje v družbo potrebujejo pomoč tolmača, pa vendar se jim ta pravica še velikokrat odreka. Invalidi se pogosto soočajo tudi z dejstvom manjših možnosti za zaposlitev, slabše plačanih služb, fizičnimi ovirami za nemoteno gibanje, z nezagotavljanjem nujno potrebnih pripomočkov ali pomoči tretje osebe ter s težavami v izobraževalnem procesu. Za delovne invalide zakonodaja še vedno na nekaterih mestih ostaja preveč rigidna ali neživljenjska (primer za to sta Zakon o dohodnini in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju). Predstavniki invalidskih organizacij pa so pohvalili zlasti zaposlovanje v okviru invalidskih podjetij ter sistem kvot na področju zaposlovanja invalidov, ki se je izkazal za uspešnega.

Državni svet je kot predstavniško telo različnih interesov civilne družbe vedno pripravljen prisluhniti konstruktivnim predlogom za izboljšanje zakonodaje in doslej smo vselej izrazili podporo invalidskim organizacijam pri njihovih naporih za izboljšanje življenja invalidov. A v Državnem svetu se zelo dobro zavedamo, da prizadevanje neke družbe za dostojanstvo invalidov nikakor ne sme biti le teoretična predpostavka, temveč udejanjanje številnih ukrepov na splošni ravni. Prav zato so invalidi kljub sprejetim ukrepom, žal, marsikdaj še vedno prikrajšani in potisnjeni na obrobje ter izpostavljeni diskriminaciji in socialni izključenosti. Dobro podlago za izboljšanje nadzora nad uresničevanjem konvencije bi lahko predstavljal tudi Svet za invalide RS, katerega ustanovitev predvideva nedavno sprejeti Zakon o uresničevanju možnosti invalidov, v primeru, da se sestava, način imenovanja njegovih članov ter strokovna in finančna neodvisnost njegovega delovanja uskladijo s t.i. Pariškimi načeli, ki jih je sprejela Generalna skupščina združenih narodov leta 1993. Slednja usmerjajo k ustanovitvi neodvisnih nacionalnih institucij za promocijo in zaščito človekovih pravic, torej tudi pravic invalidov, s sestavo, ki zagotavlja pluralnost zastopanja različnih družbenih skupin - od civilne družbe, nevladnih organizacij, do sindikatov, profesionalnih organizacij, znanstvenikov, univerz, filozofov, kvalificiranih strokovnjakov, parlamenta in predstavnikov vlade.

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta,

naj bo današnji delovni posvet dragocena priložnost za izmenjavo mnenj in prispevek k povečanju gostote zavesti o nujnosti aktivne zaščite človekovih pravic invalidov, vse dokler ne bo njihova diskriminacija popolnoma odpravljena.

Hvala.

Vloga invalidov in države pri spremljanju uresničevanja Konvencije o pravicah invalidov