Govor podpredsednice Državnega sveta Lidije Jerkič

Uvodni nagovor na posvetu »Omejevanje zadolževanja Slovenije in sprememba 149. člena ustave
Državni svet, 16. marec 2012

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, visoki gostje, minister gospod dr. Janez Šušteršič, predstavniki politične, strokovne in civilne javnosti,

naj vas vse skupaj lepo pozdravim v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije, v drugem domu slovenskega parlamenta. Izjemno me veseli, da je Državni svet ponovno na široko odprl vrata v parlament civilni družbi in skupaj s Civilno iniciativo 149 pripravil današnji posvet. Kajti govorili bomo o nadvse pomembnem vprašanju zadolževanja, kjer je dialog politike, stroke in civilne družbe nujen in neizogiben, saj je le na ta način mogoče priti do kvalitetnih zakonodajnih rešitev, ki zadevajo ekonomsko, socialno in politično prihodnost Slovenije. Sodelovanje v dialogu s civilno družbo je ena od nalog, ki jih ustava posredno tudi narekuje Državnemu svetu - prisluhniti državljanom, interesnim skupinam, pobudam civilne družbe. Predvsem pa njihovim predlogom, idejam in zahtevam dejansko odpreti pot v zakonodajni postopek. To je ena od najpomembnejših aktivnosti Državnega sveta. Ker smo pobudam civilne družbe v obliki konkretnih zakonodajnih predlogov že večkrat tlakovali pot v formalno politiko, smo posebej veseli, da civilna družba podpira naše nadaljnje delovanje.
Pomembno se je namreč zavedati, da se pri politiki in upravljanju z državo soočamo z občutljivim vprašanjem legitimnosti in da nikakor ne gre le za primat učinkovitosti, temveč tudi za dovolj široko družbeno sprejemljivost odločitev, ki jih narekuje politika. V tem smislu Državni svet dejansko širi prostor demokracije in prispeva k večji legitimnosti političnih odločitev strankarskih skupin. Še posebej v primerih, ko gre za odločitve o najpomembnejših družbenih vprašanjih, ki zahtevajo daljši razmislek, konstruktivni politični dialog in trdno večinsko voljo. Z odgovornostjo lahko trdimo, da so se naše intervencije, spodbujene s strani organizacij in društev civilne družbe, če se ozremo dvajset let nazaj, pogosto izkazale kot umestne in pravilne. Čeprav morda komu v tistem trenutku niso bile všečne. Stopnjo razvoja demokracije lahko merimo le v obliki ocene kakovosti zakonodaje, ter njene splošne sprejemljivosti, ki je merilo njene legitimnosti. To je tudi vodilo pisce ustave pred dvajsetimi leti, da so Državni svet umestili v temeljni nacionalni dokument. Državni svet je bil vnešen v ustavo prav z namenom, da bi uravnovesil morebitne prehitre in nepremišljene odločitve strankarsko polariziranega prvega doma, ki ostaja enako polariziran tudi po dvajsetih letih od nastanka države.
Ko gre za kakršno koli spremembo ustave so vprašanja legitimnosti na podlagi čim širšega konsenza še toliko bolj pomembna. Tudi v primeru zlatega fiskalnega pravila, pri katerem je slovenska politika sicer dosegla popolno soglasje, državljani namreč nikakor ne smejo dobiti občutka, da so jim neke odločitve vsiljene, da jih celo narekuje nekdo drug, tudi ne npr., ko gre za Evropsko unijo.
Politika EU je našla skupno točko in se s podpisom Pogodbe o stabilnosti usklajevanju in upravljanju v gospodarski in denarni uniji sporazumela o uvedbi »zlatega pravila«, ki določa, da morajo biti proračuni uravnoteženi ali v presežku. Pogodbenice so se zavezale, da bodo fiskalno pravilo v roku enega leta od uveljavitve pogodbe prenesle v nacionalne zakonodaje, pri čemer bi imel posebno težo zapis med ustavne določbe. Ker naj bi fiskalni pakt pomenil pomemben korak k stabilizaciji situacije v območju evra, je tudi slovenska vlada sprejela osnutek predloga za spremembo ustave, s katerim bo skušala v slovenski pravni red prenesti zlato pravilo in ustavno zaščititi javnofinančno vzdržnost ter zagotoviti uravnoteženost prejemkov in izdatkov proračunov v Republiki Sloveniji brez prekomernega zadolževanja.
Na drugi strani je bila dana pobuda za ustavno omejitev zadolževanja »Ustavimo zadolževanje Slovenije – spremenimo 149. člen ustave«, katere cilj je sprejem takšne spremembe ustave, ki bo dolgoročno omejevala zadolževanje tako, da bo v časih manjše gospodarske rasti dovoljevala blago preseganje izdatkov nad prihodki, predvsem pa bo zagotavljala varčevanje. Razumeti je mogoče, da bi vlada morala s fiskalnimi pravili omejiti javno porabo in poskrbeti za dolgoročno vzdržnost javnih financ, sprotna prilagajanja trenutnim političnim potrebam pa bi onemogočalo jasno postavljeno ustavno sidro.

Odzivi v javnosti glede uvajanja »zlatega pravila« so različni. Soočeni smo z mnenji, da »zlato pravilo« ne opredeljuje strukture javne porabe, niti njenega investicijskega dela niti ravni socialne države. In zato ne preprečuje ali omejuje razvojne politike. Glede pomislekov o učinku nižje javne porabe na socialne pravice pa sama omejitev javne porabe naj ne bi pomenila zmanjševanja socialnih pravic.

Drugačno mnenje o uvedbi fiskalnega pravila govori o trasiranju poti, ki vodi k izničenju vloge socialne države. Dejstvo je, da je raven zadolženosti Slovenije velika, poti zniževanja in iskanje rešitev za nadaljnji razvoj pa so različne.

Cenjene udeleženke in udeleženci današnjega posveta,

naloga vseh deležnikov je, da ob izmenjavi stališč in predlogov poiščemo primerno stopnjo socialnega konsenza, da bo sprejeta odločitev kam in kako zapisati fiskalno pravilo deležna pozitivnega odziva, in da bo obveljala kot priložnost za izhod iz težavnega položaja v katerem se nahajamo. V Državnem svetu želimo prispevati k kvalitetnim rešitvam, za katere smo prepričani, da lahko nastanejo le v dialogu med politiko, stroko in civilno družbo. Ob tej priložnosti se vam zahvaljujem za prisotnost in vas vabim h konstruktivni razpravi v nadaljevanju.

Hvala.

Omejevanje zadolževanja Slovenije in sprememba 149. člena ustave