Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča

Pozdravni nagovor na konferenci: Lahko obnovljivi viri energije zadostijo energetskim potrebam Slovenije do 2050?
Državni svet, 7. junij 2011

Cenjene udeleženke in udeleženci današnjega posveta, spoštovana gospa mag. Nina Štros, vodja Greenpeacea v Sloveniji, gospe in gospodje,

dovolite mi, da vas vse skupaj prav lepo pozdravim v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije, parlamentarnega doma, ki ga tvorijo nepoklicni politiki, verodostojni in strokovni predstavniki družbenih interesov. Ustavna vloga Državnega sveta je naklonjena tesnejši povezanosti s strokovno civilno družbo in strankarski nepodrejenosti, kar pa je osnova za veliko nepriljubljenost te institucije pri nosilcih realne politične moči.

Razprav o energetiki je veliko, nekateri ocenjujejo da preveč, da tudi ne potrebujemo tujega znanja o energetiki, saj imamo svojega dovolj. Naj morda tudi zato za začetek prispevam dve rahli provokaciji oz. opozorili o paradoksih.

Najprej želim poudariti, da se temeljni problemi energetike ne skrivajo na področju termodinamike ali drugem tehnično ekspertnem področju, ampak na področju globalne finančne industrije. Od realnega sektorja odtujeni sektor finančne industrije, s pomočjo vsebolj kompliciranih izvedenih finančnih instrumentov, z vsakim globalnim šokom pridobiva na moči in nesporno gospodari s temeljnimi političnimi in gospodarskimi odločitvami. Ni res, da manjka denarja in da moramo varčevati na plačah in pokojninah srednjega razreda. Po zadnjih podatkih je samo v davčnih oazah 11.500 milijard $ premoženja. Že samo 6% donos te sterilne gore denarja bi omogočil 700 milijard $ letnih investicij v kakovost življenja, seveda tudi v energetiko.

Druga provokacija – nepovezanost enegetske, okoljske in splošne razvojne politike v Sloveniji.  Npr. -  na področju hidroenergije imamo toliko znanja, da bi z več državniškega in gospodarskega pristopa lahko z graditvijo hidroelektrarn dosegli močne multiplikativne učinke na narodno gospodarstvo, na gospodarsko klimo, na odpiranje delovnih mest. V razumni meri bi lahko oživili tudi gradbeni sektor. Investicije v hidroelektrarne so v 60-80% gradbene investicije. Po zadnjih ocenah imamo v Sloveniji še za najmanj 6500 GWh (okrog 1200 MW) ekonomsko in okoljsko sposobnega oz. vzdržnega potenciala. To pa je za dva predvidena TEŠ6. Pa tudi izven Slovenije bi lahko z izgradnjo hidroelektrarn dosegali pozitivne učinke za slovensko oskrbo z energijo. Premalo je prisotno razmišljanje koliko so za Slovenijo kot članico EU sploh upravičljive industrijske usmeritve v talilne dejavnosti aluminija in železa pri katerih kurimo lignit in uvažamo surovino.

Uvajanje nekakšnih »evropskih« principov delitve energetskega trga in žalostni poskusi ustvarjanja umetniškega vtisa z igranjem konkurence na slovenskem mikro trgu električne energije je bolj v prid črpanju javnih sredstev v privatne roke kot kaj drugega.

Po vsem svetu se energetske dileme zaostrujejo in tudi Slovenija je na prelomnici, kako naprej. Razpeti smo med dilemo, ali bomo nadaljevali z intenzivno porabo energije, oziroma ji sledili z gradnjo novih jedrskih in termoobjektov, ali pa se bomo pridružili drznejšim, ter zastavili našo prihodnost na čistih in trajnostnih virih energije – domačih in tujih.

Iz številnih razprav na temo obnovljivih virov in trajnostnega razvoja, ki so že potekale v Državnem svetu, je bilo razbrati, da ovire niso v potencialu obnovljivih virov energije, v tehnologiji ali stroških, temveč so največja ovira interesi vplivnih skupin in strankarska politika. Državni svet je zato pogosto mesto predstavitve različnih, tudi nepriljubljenih stališč. Tudi zato, ker je priprava nacionalnega energetskega programa v zaključni fazi. Gre za enega najpomembnejših dolgoročnih razvojnih dokumentov, ki bo opredelil smer prihodnjega razvoja slovenske energetike, gospodarstva, pa tudi smer razvoja slovenske družbe v celoti - bodisi v obliki nadaljnjega nebrzdanega potrošništva, ali pa varčevanja in omejevanja ter trajnostnega življenja. Zato gre ob pripravi tega dokumenta tudi za vprašanje vrednot, ki bodo narekovale naše življenje v prihodnosti. Vprašanje pa je, ali smo pripravljeni podpreti pomembne spremembe. Trajnostna družba bo namreč pomenila, da se bomo morali sprijazniti z zmanjšano porabo energije in zmernejšo blaginjo v okviru okoljskih omejitev.

Glede na zadnje podatke o izpustih toplogrednih plinov v letu 2010 dileme o tem, kako naprej na področju energetike pravzaprav ne bi smeli več biti. V letu 2010 beležimo rekordno emisijo ogljikovega dioksida, saj ga je bilo v ozračje izpuščeno kar 30.6 gigaton, to je za 1.6 gigatone več kot v letu 2009, kar je največ doslej. Mednarodna agencija za energijo je izračunala, da, če hočemo pobegniti najbolj škodljivim učinkom globalnega segrevanja, vsakoletne emisije ne smejo presegati 32 gigaton do leta 2020. Če bo izpust emisij rasel tako hitro kot lani, bo nemogoče vzdrževati segrevanje na vodljivi ravni. Šokanten porast pomeni, da je cilj - preprečiti dviganje temperature za več kot 2 ˚C - vse bolj utopičen. Znanstveniki svarijo, da to pomenili kar 50% možnost za dvig povprečne globalne temperature za 4˚C do leta 2100. Ni treba posebej poudarjati, da bi takšna otoplitev bistveno vplivala na življenje in bivalno okolje na stotine milijonov ljudi, vodila k masovnim migracijam in globalni socialni krizi, ki bi prizadela vse, tudi razvite države.

Zaenkrat se še vedno nahajamo v primežu finančne in gospodarske krize, a v resnici gre za globalno krizo, ki se je razvijala desetletja. Z njo vzporedno je rasla podnebna kriza. V Državnem svetu smo se že pred več kot dvema letoma opredelili do nastalih razmer in izpostavili vzroke za nastanek krize. Poudarili smo, da gre za posledice desetletja rastočih neskladij na treh ravneh: osebni (pretirano potrošništvo, kriza osebnih vrednot, pohlep), nacionalni (pretirane in rastoče razlike v pogojih življenja in dela) in globalni (transnacionalke izkoriščajo okolje in delovno silo tretjega sveta). Stroški za uničevanje družbenega in naravnega okolja padajo na pleča vseh davkoplačevalcev, dobiček pa gre v žepe lastnikov transnacionalnih korporacij.

Obnovljivi viri energije so vsekakor ključni za spremembe. Kdor se bo hitreje prilagodil, ta bo imel prednost pred ostalimi. Za Slovenijo velja, da so trendi na področju energetike zaskrbljujoči. Ko smo v Državnem svetu ustanavljali Svet za inovativno družbo smo med drugim poudarili, da so za nas ključne inovacije in naložbe v nizkoogljično prihodnost (poudarek na človeški ustvarjalnosti,  vodi, lesu in geostrateškem položaju Slovenije).

Spoštovani,

danes bodo strokovnjaki različnih strok predstavili možnosti, ki jih ima Slovenija pri prehodu na zanesljive, cenovno smotrne in okoljsko sprejemljive vire energije. Želim, da bi današnja razprava prispevala k povečevanju gostote zavesti o dolgoročni problematiki, ki bo usodno krojila življenje prihodnjih generacij na slovenskih tleh.
Hvala.

Lahko obnovljivi viri energije zadostijo energetskim potrebam Slovenije do 2050?