Novice

Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča

Pozdravni nagovor na posvetu: Voda in urbani prostor Ljubljana, Državni svet RS, 22. marec 2011

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, cenjeni organizatorji, referenti in razpravljavci, predstavniki politike in civilne družbe, gospe in gospodje,

lepo pozdravljeni v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije! O tematiki voda smo v Državnem svetu že govorili leta 2007, ko se je v tej dvorani odvijala javna razprava na temo problemov in perspektiv upravljanja z vodami v Sloveniji. Takrat smo med drugim ugotavljali, da pri nas manjka celovita vodna politika, ki bi poleg ciljev zaobjela celoten vrednostni okvir, ki bi opredelil upravljanje z vodami kot temeljni element trajnostnega razvoja v Sloveniji. Morda bo danes tudi priložnost, da od strokovnjakov in poznavalcev tega področja, ki so med nami, izvemo, kaj je bilo v tem času na tem področju postorjenega.   

Odgovornost do okolja je namreč ena od strateških usmeritev razvojnih načrtovalcev pa naj gre za globalni, nacionalni ali regionalni nivo. Pri tem sodi voda, tako kot zrak, med osnovne dobrine okolja, do katere ima pravico dostopati vsak. A kot kažejo podatki, je naravna dobrina, ki smo jo do sedaj razumeli kot nekaj povsem samoumevnega, nevarno ogrožena. Vse glasnejša so opozorila, da bomo o vodi že kmalu govorili kot o "belem zlatu".  Za razliko od nafte, plina ali urana sta voda in zrak edina naravna vira, ki ju ni mogoče nadomestiti z ničimer. Za vodo in zrak preprosto ni nadomestka.

Čeprav dve tretjini Zemljinega površja predstavlja voda, je sladke pitne vode le približno 2,5%, od katere pa je manj kot 1% na voljo človeštvu za uporabo, ta pa je žal zelo različno in neenakomerno razporejena po Zemljinem površju. Vse do obdobja zadnjih petdeset let so vode nekako še uspele po naravni poti ohraniti primerno kvaliteto. V 20. stoletju je poraba vode naraščala dvakrat hitreje kot število prebivalstva. V zadnjih petdesetih letih je narasla kar za štirikrat. Zaradi vse večjih količin neprečiščene odpadne vode in razsipnega ravnanja je onesnaževanje danes že preseglo samoobnovitvene in samoočiščevalne sposobnosti, zaradi katere smo o vodi do nedavnega govorili kot o obnovljivem viru.   

Eden od razlogov za preplah je izjemno hiter proces naraščanja prebivalstva in posledično pospešena urbanizacija, zaradi katere se je močno povečalo povpraševanje po vodi kot tudi njena poraba. Do leta 2030 naj bi pri dosedanji stopnji rasti že 60% prebivalcev živelo v mestih, do leta 2050 več kot 70%. Strokovnjaki opozarjajo, da se morajo oblasti na to dobro pripraviti. Zgodbo o hitrem razvoju azijskih velemest poznamo. Toda tudi ta zgodba o uspehu ima dve plati. Preobljudenost in posledično onesnaženost zraka in vode sta tipična okoljska problema velikih mest, ki v pospešeno razvijajočih se gospodarstvih rastejo kot gobe po dežju. Ob tekmi, da bi nadoknadile razvojni zaostanek, se te države ne sprašujejo za ceno, ki jo bo plačalo okolje in posledično zdravje ljudi. Pri tem s procesom globalizacije intenzivno sodelujejo multinacionalke, ki selijo proizvodnjo na področja z bistveno nižjimi okoljevarstvenimi standardi, s čimer povečujejo dobiček, ki ni vkalkuliran v ceno produktov. Zavedajoč se pomanjkanja kvalitetne vode v prihodnosti, so se multinacionalke do vode pričele obnašati kot do tržnega blaga in se že prepirajo zaradi njenega trženja. Privatizacija vodnih virov in infrastrukture si kot cilj zastavlja maksimiranje dobička na račun dostopnosti čiste vode ljudem in okolju. Cena vode namreč narašča hitreje kot cena nafte in plina. A kot opozarja direktiva Evropskega parlamenta iz leta 2000 voda ni kot ostali tržni proizvodi, ampak je dediščina, ki jo je treba varovati, braniti in ravnati z njo kot tako« (2000/60/EC - Water Framework Directive). Pitna voda torej nikakor ne sme postati zasebna last in ne sme biti prepuščena igri profitnih interesov, kajti dostop do vode je človekova pravica.

Pričakovati je, da bo poraba vode v mestih še naraščala, in sicer zaradi višanja ekonomske rasti in porabe energije. Čeprav se zdi, da je v urbanem okolju lažje zagotoviti dostopnost in predvsem nadzor nad kvaliteto vode, temu ni nujno tako. Znanstveniki so izsledili že 116.000 različnih kemikalij v vodovodnih omrežjih. Vprašanje oskrbe s kvalitetno vodo ponekod dobiva razsežnosti vprašanja nacionalne varnosti. Žal pa je tudi ustekleničena voda pogosto sporne kvalitete. Obstaja celo študija, ki je pokazala, da je tretjina od 1000 testiranih steklenic vode vsebovala nedovoljene kemikalije, bakterije in strupe. Onesnaženje vode ima velik vpliv na človekovo zdravje ter kakovost življenja, zato se pri vprašanju vode zastavlja tudi vprašanje zdravja.

Poseben problem velikih mest ostajajo nekontrolirana priseljevanja in nekontroliran rast predmestij, kjer ljudje živijo v katastrofalnih sanitarnih razmerah. Poročila Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) navajajo kot vzrok za 80% vseh bolezni v tretjem svetu onesnaženo vodo in neustrezno odvajanje odpadnih voda. Zaradi umazane in onesnažene vode umre vsako leto desetkrat toliko ljudi kot v vojnah, namreč več kot pet milijonov, od tega nekaj več kot dva milijona otrok (okrog 6.000 otrok na dan).

Z izgradnjo mest, cest in avtocest, industrijskih con, letališč itd. pa se ni povečal le pritisk na porabo in kakovost voda, temveč je prišlo do pomembne spremembe v krajini pri kroženju vode, saj je povečanje zabetoniranih ali asfaltiranih nepropustnih površin pospešilo površinski odtok, osušilo površje in zmanjšalo bogatenje podzemnih voda. S tem se je v velikih razsežnostih porušil naravni vodni režim. Zaradi pozidave so meliorirane reke, izsušena mokrišča, izsekani gozdovi in uničena rodovitna prst, kar vse zmanjšuje količino vode ustrezne kakovosti in krni sposobnosti ekosistemov, ki so milijone let po naravni poti namakala, zajemala, filtrirala, hranila in dovajala vodo. Ne smemo se sprenevedati :  poplave, potresi, suše in plazovi so v veliki meri prav posledica nepravilne in naravi ter vodam neprilagojene urbanizacije. Vse to znižuje kvaliteto življenja ljudi na tistih območjih, kjer so posegi v naravo največji. Posebej zaskrbljujoče je, da smo s pozidavo in drugimi posegi v prostor vplivali na znižanje podtalnice, ki predstavlja najbolj pomembno zalogo pitne vode. V Sloveniji tako npr. od leta 1984 hidrologi ugotavljajo negativno vodno bilanco, ki se pospešeno povečuje.

Razumevanje odnosov med varstvom okolja in socialno-ekonomskim razvojem in zdravjem prebivalstva se je v zadnjem desetletju nadgradilo v paradigmo trajnostnega razvoja, trajnostnega gospodarjenja z naravnimi viri in sonaravnosti. Ta načela so vgrajena tako v evropske direktive na področju varovanja okolja in voda kot tudi v naše nacionalne dokumente. A vendar se zdi, da zlasti na področju varovanja voda vlada določena razglašenost. Ta prihaja do izraza na različnih področjih. Morda je najbolj vidna prav pri prostorskem načrtovanju in prostorskem razvoju mest in širših mestnih območij, kaže pa na veliko premoč zasebnega nad javnim interesom. Ob vstopu v tržno gospodarstvo sta bili slovenska prostorsko načrtovalska stroka in politika očitno nepripravljeni in neprilagojeni na spremembe. Simptomatično je izredno pozno sprejetje in stalno spreminjanje prostorske zakonodaje ter velike težave in odlašanje pri sprejemanju novih (državnih in občinskih) prostorskih načrtov. V takšnih razmerah je zasebni kapital s svojimi ‘akterji’ seveda neprimerno močnejši partner, ki usmerja in pogojuje prostorski razvoj slovenskih mest, pri tem pa ga okolje kaj dosti ne zanima. Kapitalsko motivirani posegi so usodni tudi za kmetijska zemljišča, ki se vsako leto krčijo in že ogrožajo tudi našo prehransko samooskrbo.

Spoštovani,

voda je temelj življenja na Zemlji. Je podedovana dobrina, ki jo je treba varovati, jo braniti in z njo ustrezno ravnati. Kakovost življenja je odvisna od kakovosti vode. Dobra kakovost vode omogoča zdrave ekosisteme, s čimer se izboljšuje zdravje ljudi. Današnji Svetovni dan voda je dan za razmislek in ukrepanje za reševanje vse bolj aktualnih vprašanj v zvezi z razpoložljivostjo vodnih virov. Za Slovenijo je vprašanje voda še posebej pomembno, saj je vodno bogastvo, poleg gozdov, najpomembnejše obnovljivo naravno bogastvo in naša primerjalna razvojna prednost.

Hvala.

Voda in urbani prostor