Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča

Pozdravni govor na posvetu z naslovom Etika in politika
Državni svet, 13. februar 2012

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, cenjene referentke in referenti, zainteresirana strokovna, politična in civilna javnost, dovolite mi, da vas lepo pozdravim v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije.

Ko so se oglasili pri meni pobudniki tega posveta z dr. Matijo Kovačičem na čelu, sem bil po eni strani navdušen nad predlogom, po drugi strani pa kar precej skeptičen v zvezi s pričakovanji o možnih realnih družbenih dosežkih takega posveta. Koristno je nekoliko razbistriti misli najprej o etiki in morali. Pogosto lahko zasledimo uporabo obeh pojmov kar skupaj, v paru – za dobro mero. Zamegljenost pogledov na razliko med etiko in moralo je kar pomemben odraz stanja duha danes. Sam pojmujem etiko kot filozofsko podstat morale, pričakujem pa, da bodo današnji strokovni referenti v tej zvezi dali kakovosten prispevek. Razlika med etičnostjo in moralnostjo je namreč podobna kot med pravičnostjo in pravnostjo.

Druga ohlapnost, ki prispeva k oddaljevanju družbenih razmišljanj od bistva problema sedanjega trenutka Slovenije, Evropske unije in sveta pa je – uporaba in komentiranje pojma politika. Udrihanje čez politiko je, ne samo nekoristno, ampak po mojem mnenju tudi škodljivo, saj usmerja pozornost stran od bistva problema. Politiko moramo na eni strani razumeti v njenem izvornem pomenu – ukvarjanje s skupnimi vprašanji države – od otroškega vrtca, šole, kulture, do policije in vojske. Brez politike bi današnja družba ne mogla delovati. A imamo velike, celo paradigmatske probleme v delovanju politike. Jasno moramo povedati, da je strankarsko koncipirani sistem parlamentarne demokracije v krizi. Zakaj? Ker je brutalno jasno, da je svoboda in optimalnost delovanja dveh temeljnih mehanizmov za življenje in obstoj sodobne družbe – zgolj fikcija, utvara. Na gospodarskem področju je to vera v optimalnost delovanja mehanizme »nevidne roke«, ki naj bi optimalno urejal vsa vprašanja delovanja gospodarstva. Država je slab gospodar, naj zagospodari športni duh proste konkurence in zagotovi cenene in kakovostne proizvode in storitve, naj se država umakne v vlogo nočnega čuvaja. Ta miselnost se je v zadnjem obdobju razvila v dogmo ali kar religijo finančnega kapitala. Iz finančnih cerkva slišimo izjave kot so: »Saj nismo Bog, da bi odločali ali naj kakšen finančni instrument preživi!« Lahko bi nadaljevali z mislijo in rekli: »Proti Božjim postavam je abortirati nemoralne finančne instrumente. Naj živijo, bo že življenje pokazalo ali so vredni preživetja!« In živijo. Proizvajajo nevzdržne in naraščajoče razlike med revnimi in bogatimi, porivajo srednji razred na raven nižjega. Eden stranskih proizvodov delovanja sedanje gospodarske paradigme so davčne oaze. Po zadnjih podatkih je v njih 13 tisoč milijard US$ kapitala. Težko predstavljiva številka. Naj ponazorim: s 5% donosom od, denimo zamrznjenega premoženja bi lahko letno investiral 650 milijard US$ v obnovljive vire energije, v trajnostno kmetijstvo, v odpravo lakote, v optimalnejše gibanje števila in zdravja ljudi. Kdo torej lahko trdi, da nimamo denarja in da moramo varčevati? Pa prištejmo prejšnjemu znesku iz davčnih oaz še 16 tisoč milijard za oboroževanje. Denarja imamo dovolj, v bistvu imamo denarja preveč, še vedno pa imamo premoženja, sredstev dovolj za spodobno življenje večine zemljanov. A so tudi na zadnjih volitvah v Sloveniji volivci sprejeli tezo, da moramo varčevati. Da moramo s sušenjem socialnih storitev, otroškega varstva, šolstva, zdravstva, kulture,… prihraniti dovolj, da bomo povrnili zaigrani denar napihovalcev finančnega in nepremičninskega balona. In da bomo omogočili novo fazo napihovanja.

Načelno, gospe in gospodje, se bomo morda strinjali, v praksi pa smo lahko videli vrhove slovenskega intelekta pri sprejemanju teze, da je pač treba pritegniti enemu od močnejših nosilcev kapitalske moči. Mediji, predvsem komercialni, a s spremljavo nacionalnih, so napravili solidno podlago javnemu mnenju, da je podprlo prodor na politično sceno najbolj flagrantnim prerokom neoliberalnega, monetarističnega družbeno-gospodarskega koncepta. In če smo nekoliko bolj nazorni – nihče se posebej ne ukvarja z virtualnim in celo negativnim prispevkom nekaj zadnjih poslovodstev Nove Ljubljanske banke, ki so zapravili več sto milijonov in poslovno onesposobili nekdaj vodilno banko. A virtualni prispevek poslovodstev in prisklednikov se je opredmetil v ogromnem osebnem bogastvu velikega števila »posvečenih in pripuščenih«! Varčujmo!

Druga utvara, privid s katero imamo opravka je, da so politične stranke v okviru sistema parlamentarne demokracije mehanizem »brezšumnega« prenašanja volje ljudstva v politično odločanje. Politične stranke so podjetja, ki udejanjajo družbeno moč finančnih centrov moči.
Zato je nestrankarski koncept Državnega sveta dragocen in inovativen prispevek tvorcev slovenske Ustave. Interesi družbenih skupin, ki so bolj določno artikulirani, kot so interesi posameznega državljana kot volivca politične stranke oz. poslanskega kandidata, ti interesi so koristen in vse bolj nepogrešljiv korektiv  delovanja politične oblasti. Seveda ne gre idealizirati te oblike dvodomne organiziranosti, jo pa kot progresivno prepoznava tudi Medparlamentarna unija Združenih narodov v okviru priporočil razvoja političnih sistemov. Vpliv posameznih političnih strank v Državnem svetu je zaznaven, praviloma pa ni prevladujoč. Morda izjemo lahko predstavlja nedavni neuspeli veto na Zakon o vladi, kjer je visoka stopnja motiviranosti in zavzetosti ene ad-hoc skupine državnih svetnikov bila soočena z manj izrazito zavzetostjo in abstinenco druge skupine državnih svetnikov.

Pogosto se tesno prepletajo projekti udejanjanja interesov elite na političnem in na gospodarskem področju. Strokovni izraz »sindrom vrtljivih vrat« ponazarja prevladujoč pojav stapljanja in udejanja politične in gospodarske moči. O progresivnih in plenilskih elitah sem že kar nekaj javno govoril. Naj ob tej priložnosti zgolj poudarim, da ni problematično, da imamo elite. Tudi takšna ali drugačna oblika Bilderbergov je po svoje razumljiva oblika komuniciranja in delovanja objektivno nastale elite. Če vzamemo za primer nedavni elitni svetovni gospodarski forum v Davosu. Njegov ustanovitelj prof. Klaus Schwab je naravnost dramatično spregovoril o krizi kapitalizma in med drugim o pomenu komunitarizma. Tisto kar pa ostaja škodljivo in v sebi nosi dejavnike osebnostnega, družbenega, gospodarskega in naravno-okoljskega razkroja pa je neetičnost še vedno prevladujočega in delujočega razmišljanja in delovanja najvplivnejših elit po svetu in pri nas!

Neetično je zastopati stališče, da so današnje družbene tegobe posledica spodrsljaja ali napake svetovnih upravljavcev. Neetično je zapirati si oči pred delovanjem nebrzdane globalizacije in malikovanjem finančnih katedral. Ali lahko etika obstoji in deluje brez človeka, brez človeštva. Elita je številčno vse ožja. Kaj bo, ko bo v asimptoti ostal en sam človek z goro sterilnega denarja? Denar in Bog sta človekova miselna konstrukta. Brez človeka ne bo ne enega ne drugega. Ali torej malikovati denar, ali postaviti v osredje Človeka? Človeka, ki lahko obstoji in se razvija samo v primernem družbenem in naravnem okolju. Etično, morda pa manj moralno, je zastopati stališče, da je današnje družbeno stanje logični, neizogibni proizvod sistema, paradigme ki neovirano deluje naprej! Etično je, s spoštovanjem prispevkov Kuenga in Tineta Hribarja o svetovnem etosu, zastopati legitimne pravice človeka, njegovega družbenega in naravnega okolja. A da bi zastopanje načel imelo kakšen zaznaven učinek v praksi, učinek na kakovost življenja državljanov, bo morala etika dobiti močnejšo vlogo v politiki. Naj današnji posvet, gospe in gospodje pomaga vsaj pri povečevanju zavesti o tem spoznanju. Naj bo še tako težavna realna družbena sprememba – njena podlaga, njen prvi korak je - jasna misel!

Hvala!

Etika in družbene vrednote v politiki