Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča

Nagovor na posvetu z naslovom Samooskrbna pridelava hrane v Sloveniji
Državni svet, 27. oktober 2011

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, cenjeni prof. dr. Jože Osterc predsednik Ekosocialnega foruma Slovenije, gospod mag. Milan Lovrenčič, predsednik Ustanove dr. Antona Terstenjaka, spoštovani referenti, gostje, gospe in gospodje, naj vsem skupaj uvodoma izrečem dobrodošlico v imenu Državnega sveta Republike Slovenije!

V razmerah, v katerih se pričakujejo večje težave pri oskrbi s hrano v svetovnem merilu, postaja vprašanje lokalne in regionalne samooskrbe znova pomembno. Po napovedih Združenih narodov naj bi število prebivalstva v naslednjih dneh doseglo 7 milijard, do leta 2050 pa naj bi se število Zemljanov povečalo na 9 milijard! Da bi lahko prehranili tolikšno množico ljudi, bi bilo treba podvojiti sedanji obseg svetovne kmetijske proizvodnje. Tolikšno povečanje proizvodnje pa bo zaradi omejenih naravnih virov povečalo pritisk na obdelovalne površine in razpoložljivost vode. Rast svetovnega prebivalstva, podnebne spremembe ter pospešena globalizacija na področju prehrambenega sektorja nam pošiljajo močan signal, da postaja hrana neprecenljiva strateška dobrina.

Študije kažejo, da smo Slovenci glede prehranske varnosti na repu evropskih držav. Ogroža nas izguba kmetijskih zemljišč zaradi urbanizacije in zaraščanja, v zadnjem času pa predvsem pridelava industrijskih rastlin za energente. Pokritost domače proizvodnje s potrošnjo je v Sloveniji za živalske proizvode precej višja kot za rastlinske. Posebno nizka stopnja samooskrbe je bila med letom 2000 in letom 2010 značilna zabilanci zelenjave (31 % v letu 2010) in žit (55 % v letu 2010). Precej nizka je bila tudi samooskrba pri bilanci krompirja (63,2 % leta 2010). Nad 90-odstotna je bila v povprečju v opazovanem obdobju v bilancah mesa in jajc. V Sloveniji je med 2000 in 2010 najbolj primanjkovalo prašičjega mesa, saj je stopnja samooskrbe močno padla in se gibala med 70 in 85 %, v letu 2010 pa  dosegla najnižjo vrednost (53 %). Značilni pa so bili presežki s perutnino (več kot 100 % samooskrba v vsem obdobju).

Padanje samooskrbe v Sloveniji je logična posledica dlje časa trajajočih strukturnih sprememb v slovenskem kmetijstvu - tranzicije v tržno ekonomijo in globalizacije kmetijskega trga. Obenem nas je vstop v globalno okolje, ki je omogočil uvoz predvsem cenenih kmetijskih proizvodov, sprva nekako zaslepil in posledice se sedaj vračajo kot bumerang. Nizka samooskrba privablja multinacionalke, ki vedo, da bodo z lahkoto prodale hrano v našo državo. Ker je povpraševanje večje od ponudbe, se cene višajo. Konkurenca je slaba, naših alternativ je premalo.
Posledice globaliziranega prehranjevanja bodo lahko tudi bolj dolgoročne in se bodo odrazile na zdravju prebivalcev. Premalo ljudi se zaveda, da je treba jesti lokalno pridelano hrano! Kot je zapisano že v Ottavski deklaraciji iz leta 1986: »Zdravje nastaja v kontekstu vsakodnevnega življenja tam, kjer ljudje živijo, delajo in se igrajo«. Gotovo imajo slovenska zelenjava, mleko in meso prav zato, ker so slovenski, več možnosti za kratko transportno pot, torej tudi več možnosti za svežino in – kar je morda še bolj pomembno – več možnosti, da hrana ni kakorkoli kemično obdelana za preživetje dolge poti. Kratka transportna pot je seveda pomembna tudi iz ekoloških vidikov - najkrajša je tista z domačega vrta ali sosedove kmetije do naše mize. Prav tako velike količine cenene hrane ne morejo biti več merilo uspeha kmetijsko-živilskega sektorja.

Danes se veliko bolj kot prej zavedamo, da so težave slovenskega kmetijstva tudi težave slovenske družbe in eno najpomembnejših področij iskanja bolj uravnoteženega, trajnostnega gospodarskega razvoja Slovenije, Evrope in sveta. To smo v Državnem svetu že večkrat javno poudarili. Pozivi, da je nujen preobrat k bolj trajnostnemu kmetijstvu, so tudi pozivi k bolj zdravemu odnosu do sebe, do družbenega in naravnega okolja. Za to pa je potreben vrednotni zasuk in korenita sprememba v razmišljanju in odnosu do kmetijstva in pridelave ter do kmetijskih zemljišč in rabe prostora nasploh. Vse to se bo moralo čim prej izraziti v obliki zakonodaje, programov in ukrepov, pri čemer bo aktivno sodeloval tudi Državni svet. V Evropskem parlamentu je v obravnavi kar nekaj zakonodajnih predlogov, ki se nanašajo na hrano, in sicer določbe, kako potrošnikom posredovati najbolj pomembne informacije o hrani, kako zagotoviti kar najvišjo kakovost živil in kako se spopasti z najnovejšimi tehnološkimi procesi, ki so pripeljali do živil iz kloniranih živali in do hrane, ki vsebuje gensko spremenjene organizme. Pozdravljamo intenco zakonodajnih pobud, ki bodo dale večjo težo izvoru prehrambenih produktov. Imamo primere dobre prakse inovativnega pristopa na področju pridelave in predelave, ugotavljamo, da bomo morali povečati poudarek na razvoju in promociji slovenskih blagovnih znamk. Potenciale vidimo v podpori zadružne mreže pri njeni močnejši vlogi tudi na področju prehrambene samopreskrbe.

Spoštovani,
so strateška področja, kjer se moramo globalizaciji navkljub bolj opreti na lastne vire in  znanja. Eno od teh je samooskrba s hrano. Brez vsega ostalega lahko nekako preživimo, brez hrane in vode ne! Zato v Državnem svetu podpiramo usmeritev v 80% samooskrbe kot strateški nacionalni cilj! Kako varno in kako kakovostno hrano bomo uživali mi in naslednji rodovi, pa bo odvisno predvsem od podpore, ki je bodo deležni slovenski pridelovalci hrane, in od zaupanja in vrednot, ki jih gojijo potrošniki do slovenske hrane.
Hvala.

Samooskrbna pridelava hrane v Sloveniji