Slavnostni govor predsednika na državni proslavi ob dnevu Rudolfa Maistra

Prireditev: državna proslava ob dnevu Rudolfa Maistra "Sem jaz, ki predstavljam silo!"
Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča
Ravne na Koroškem, 20.11.2009

Spoštovani,

so trenutki, so obdobja, ko se je slovenska nacionalna zavest povzpela na višjo raven. Ko je zaplamtela ustvarjalna upornost, ko se je porajal nacionalni ponos in nacionalna zavest. Bili so časi Trubarja, bili so časi taborskega valovanja, ki je pred 140 leti preraslo v vseslovensko ljudsko gibanje in se razširilo vse od Prlekije na vzhodu, do Brd na zahodu; od Zgornjega Buklja, le streljaj od Celovca na severu, in Kastava pri Reki na jugu. In bil je čas slovenskega generala in pesnika Rudolfa Maistra, izjemne zgodovinske osebnosti, ki jo je odlikovala globina duše in bliskovitost odločnega vojaškega delovanja. General Rudolf Maister - Vojanov je pred 90. leti odločilno posegel v zgodovino. Aktualna politika je zaradi domnevno »višjih« političnih interesov vladajočih režimov vse do slovenske osamosvojitve zmanjševala pomen in veličino njegovih dejanj in dejanj njegovih soborcev. S tem, ko smo 23. november razglasili za državni praznik, smo dali zasluženo priznanje odločilnim dogodkom ob koncu 1. svetovne vojne. Kolo zgodovine se je zaradi Maistra in njegovih borcev, njihovega poguma, odločnosti in predvsem nesebične ljubezni do slovenske zemlje in ljudi, zavrtelo v drugačno smer, kot so načrtovale velike sile, ki niso mislile na usodo malih narodov.

General Maister je bil človek, ki se je v za Slovence pravem zgodovinskem trenutku znašel na pravem mestu. Čeprav globoko v svoji notranjosti umetniška duša, pesnik, športnik,ljubitelj glasbe in priložnostni slikar, je bil v prvi vrsti vojak, ki je z orožjem posegel v tok zgodovine. Nesporno dejstvo je, da je s tem, ko je 23. novembra 1918 prevzel vojaško oblast v Mariboru, odprl možnosti za zavarovanje severne meje, za pridobitev dela Koroške in za združitev Prekmurja z matično domovino. Vse to je v slovenski narod - ne prvič - vlilo novega nacionalnega upanja in okrepilo slovensko samozavest - samozavest, da prihaja čas, ko bomo sposobni kot narod tudi končnega državotvornega dejanja. Kljub vsemu narodnemu zanosu in upanjem na združitev Slovencev v eni državi od Ilirskih provinc naprej, se je prvič ponudila tisočletna priložnost v obliki svetovne vojne. Naloga zgodovinarjev je, da ovrednotijo vlogo vseh takratnih akterjev, za Maistra pa zagotovo lahko brez kakršnih koli pomislekov rečemo, da je svojo nalogo, ki mu jo je kot posamezniku v prevratnih časih namenila zgodovina, opravil več kot odlično! In to ne le v Mariboru in na slovenskem Štajerskem, temveč tudi tukaj, kjer smo danes zbrani - na Koroškem! Za kako daljnosežne posledice, je šlo priča tudi dejstvo, da se severna meja, določena z mirovno pogodbo v Saint-Germainu, dejansko vse do danes ni spreminjala.

Ob koncu prve svetovne vojne, ko so Slovenci v Ljubljani razglašali svojo osvoboditev izpod tisočletne nemške nadoblasti in vstop v južno-slovansko državo, se takratni politiki niso zavedali visoke cene, ki jo je kasneje moral za to plačati slovenski narod. Bili so prepričani, da bo mirovna konferenca, ki bo sledila po vojni, spoznala pravične slovenske zahteve in jih podprla, da bo v jugoslovansko državo vključeno vse slovensko narodno ozemlje, vsa "zedinjena Slovenija". Računali so na pomoč Srbije, ki je bila zaveznica zmagovite antante. A je bilo 1. decembra 1918 izvedeno le centralistično zedinjenje, ki nas je Slovence že leto kasneje politično globoko razočaralo, nas osiromašilo za velike dele nacionalnega ozemlja in slovenskega prebivalstva, generala Maistra in veliko njegovih vojnih soborcev pa je takratni Beograd hitro označil kot 'nezanesljive' in s predčasnimi upokojitvami ali odpusti dokončno zapečatil njihovo vojaško kariero. S tem so za desetletja zatonile sanje Maistra in njegovih soborcev in vsega slovenskega naroda o enakopravnem mestu v družini svobodnih narodov.

Slovenski politiki tistega časa se predvsem niso zavedali dejstva, da bo pravočasen prevzem oblasti za velesile eden od pomembnih dokazov, da je ozemlje res slovensko. Prav zato, ker je velike ozemeljske težnje Nemcev na Štajerskem in Koroškem vojaško pravočasno zaustavil Maister, je lahko Jugoslovanska delegacija sredi februarja 1919 postavila svojo zahtevo glede koroške meje. A ZDA so vztrajale pri meji na Karavankah, Angleži so prisodili Avstriji Pliberk, Železno Kaplo in Celovec, Italijani pa zahtevali celo bivšo kranjsko-koroško mejo. Nazadnje je 27. avgusta prevladal predlog o plebiscitu v Koroški kotlini.

Slovenci smo na Štajerskem po zaslugi generala Maistra in njegovih borcev ter Narodnega sveta za Štajersko vendarle dobili skoraj vse ozemlje do narodnostne meje. Drugače je bilo s Koroško. Ko si je general utrdil vojaški položaj v Mariboru, so njegove enote začele zasedati ozemlje ob severni slovenski meji. Pri tem se spomnimo še na enega velikega junaka tistega časa, nadporočnika Franja Malgaja, ki je novembra 1918 zasedel Pliberk, Velikovec, v začetku decembra pa še Dravograd, Labot in Št. Pavel. Sledila je zasedba še ozemlja severno od Drave - Grebinj, Mali Vid in Tinje. General Maister je konec novembra dejansko nameraval izpolniti želje koroških Slovencev in zasesti tudi slovensko narodnostno ozemlje na Koroškem. Narodna vlada SHS v Ljubljani ga ni podprla, zato je moral ta načrt opustiti.

Po končanih vojaških operacijah je general Maister na Koroškem opravljal razne dolžnosti pri pripravah na plebiscit. Na njegovo pobudo je bil 16. junija 1919 ustanovljen Narodni svet za Koroško, kjer sta delovala ugledna domačina s Prevalj dr. Franc Sušnik in Andrej Oset. Narodni svet je bil glavni pobudnik slovenskega kulturnega in gospodarskega uveljavljanja na plebiscitnem območju. Zaradi govoric, da namerava general Maister znova z vojsko zasesti plebiscitno ozemlje, se je moral na zahtevo plebiscitne komisije predčasno umakniti iz cone A. Mnogi menijo, da je Maistrov predčasni odpoklic s Koroške v Beograd, kjer so ga zadržali še mesec po plebiscitu, negativno vplival na razpoloženje koroškega prebivalstva in končni izid glasovanja.

Za orožje smo Slovenci po Maistru odločno prijeli še dvakrat. S slovenskim partizanstvom smo se z vso silo uprli okupatorjem, ki so si zadali za cilj, da nas izbrišejo z zemljevida sveta. Zgodovinski lok predstavlja prisotnost Maistrovega duha v bojih IX. Korpusa za Primorsko. In drugič, ob razpadanju Jugoslavije po letu 1988 in odločnosti v oboroženem spopadu z ostalino jugoslovanske vojske leta 1991 smo končno dobili priložnost za življenje v lastni državi in dokazali, da smo je vredni in da si jo zaslužimo. Tudi v evropski zavesti je moral dozoreti čas, ko ni pomembna velikost nekega naroda temveč njegova sposobnost aktivnega sodelovanja! Zgodovina pa nam je zapustila odprta nekatera mejna vprašanja, o katerih se pogovarjamo že vse od osamosvojitve.

Slovenci smo upali, da bodo s padcem železne zavese, z našo vključitvijo v NATO in Evropsko zvezo nastopili boljši časi tudi za naše manjšine zunaj matice. Žal upanja v preteklih letih nismo podkrepili z bolj odločnim mednarodnim delovanjem, z notifikacijo podpisa avstrijske državne pogodbe, na primer. Mednarodne pogodbe, ki zadevajo položaj slovenskih manjšin so povsem jasne in zavezujoče izvajajo pa se v pomembnem delu ne. Zmanjševanje finančnih sredstev za izobraževalne in kulturne potrebe manjšin, sprenevedanje in izmikanje upoštevanju dvojezičnosti, marginalizacija manjšinskih vprašanj ipd., niso v duhu odprte, multikulturne in multijezikovne Evrope, ki je še posebej občutljiva za pravice manjšin. Slovenska manjšina je zagotovo eden od preizkusnih kamnov ravni zaščite manjšin v novi Evropi.

Spoštovani,

Slovenci smo na svojih plečih občutili gorje obeh svetovnih vojn ter vseh totalitarizmov 20. stoletja. Ti so nam pustili težke rane, ki se skozi popravo krivic in spravo počasi celijo. Kljub bridki zgodovini je dejstvo, da smo si z Maistrom po 1. svetovni vojni priborili nazaj del slovenskega nacionalnega prostora na severovzhodu, po 2. svetovni vojni pa Primorsko. Sedaj imamo priložnost, da ovržemo okove preteklosti in zadihamo svobodno, zaživimo svoje sanje. Bodimo ambiciozni - pokažimo svojo ustvarjalnost na vseh področjih našega življenja! Bodimo solidarni do ranljivih družbenih skupin, bodimo tolerantni do drugačnih, bodimo tenkočutni in prisluhnimo sočloveku! Spoštujmo sosede in trudimo se za dobre medsosedske odnose. Gojimo domoljubje, ki je vir naše enotnosti v izzivih globalizacije. Učimo se iz preteklosti, živimo danes in mislimo na jutri. Če bi general Maister živel danes, bi mu rekli, da je osebnost sodobnih želenih osebnostih vrednot – samozavesten, občutljiv in domoljuben. Taka drža je slovenskim politikom potrebna tudi danes, ko poskušamo urediti odnose s sosednjo državo Hrvaško, ko iščemo načine za obstoj in razvoj slovenskih manjšin v sosednjih državah, ko se soočamo s prostorskimi in poselitvenimi dilemami Krasa in Primorske, ko državne meje niso nujno tudi meje nacionalnih interesov. Vprašanje arbitražnega sporazuma s Hrvaško je v občutljivi fazi. Besedilo sporazuma vsebuje pomembna tveganja, je pa vlada, po mojem prepričanju, opravila veliko delo v smeri oblikovanja tudi za Slovenijo zadovoljive rešitve. Posebej pomembno je, da so v arbitražnem sporazumu izpostavljeni vitalni interesi obeh držav in prepričan sem, da je tako za Slovenijo, kot za Hrvaško življenjskega pomena, da ostaneta pomorski naciji. Da s ciljem krepitve dobrososedskih odnosov tudi oblikujeta razumne rešitve za vprašanja, ki jih je odprl razpad nekdanje skupne države na področju energetike, bančništva in drugod. Kar nekaj Maistrovega duha so premogli ustvarjalci Luke Koper in slovenskega ladjarstva v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Njihovo izročilo je postalo sestavina sodobne Slovenije in Evropske unije in naj v polni svobodi tako tudi ostane!

Maistrovega duha potrebujemo Slovenci danes tudi pri soočanju s posledicami gospodarske recesije. Poglobljen pogled v korenine globalne krize nam odkrije prednosti in slabosti procesa globalizacije. Če so prednosti vidne na zunaj v obliki široko dostopnih materialnih dobrin in hitrega tehnološkega razvoja, pa so slabosti premalo razkrivane. Razslojevanje družb v elito in ostale, koncentracija gospodarske in politične moči v rokah maloštevilne elite, naraščajoče družbene razlike, propadanje okolja, … Kakor v tistih težkih časih, smo torej tudi danes Slovenci in Slovenke pred pomembnimi dilemami in odločitvami, ki bodo imele daljnosežne posledice. Kako si bomo uredili življenje in družbo? Pred osemnajstimi leti smo se skoraj enoglasno odločili za uveljavitev kapitalističnega sistema, za uveljavitev vloge zasebne lastnine, svobodne podjetniške pobude, delovanje mehanizma tržne konkurence. Pokazalo pa  se je, da neoliberalni kapitalizem, ki je v zadnjih letih pahnil v krizo ves svet in z njim Slovenijo, očitno ni prava izbira. Brezobzirna grabežljivost posameznikov, ki ne upošteva kakovosti življenja državljanov kot temeljnega cilja in spodbuja brutalno zaslužkarstvo na račun obubožane večine, ne sme in ne more biti vzor za družbeni razvoj. Svoboda ustvarjalnega upornega  duha, uveljavljanje trajnostnih gospodarskih načel, varovanje okolja in za državljane vključujoče, prijazne družbe je prava perspektiva za razvoj Slovenije. Le na ta način bomo spet v jadra ujeli veter optimizma, ki je po osamosvojitvi kar nekako zamrl.

Šele, ko se posameznik v Sloveniji ne bo počutil odrinjenega in zapostavljenega, bo to znak, da gre Slovenija v pravo smer. Višja kakovost življenja vsakega posameznika, porast ustvarjalnosti in vedrina v življenju, naj nam bodo vodilo pri iskanju poti v prihodnost.

Da, Maistrovega duha bomo potrebovali tudi tu. Za dostojanstvo gre. Za dostojanstvo, do katerega ima pravico sleherni državljan. In za možnost, da živi aktivno življenje in v vsej njegovi polnosti. Vprašanje novega poštenega družbenega dogovora ni vprašanje pozicije in opozicije. To je naše vprašanje!

Spoštovani!

Naj vsaj nek majhen delček Maistrovega duha zaživi v vsakem od nas in nam pomaga pri uspešnem soočanju z izzivi današnjega časa in današnjih perspektiv!

Sporočilo za javnost s prireditve