Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča na proslavi ob Dnevu spomina na holokavst

(25.1.2009, Ljubljana)

Spoštovani interniranci in interniranke, spoštovani gostje, gospe in gospodje,

veliko mi pomeni, da vam lahko spregovorim danes, ko v Sloveniji prvič obeležujemo dan spomina na holokavst kot nacionalni spominski dan. To je namreč dan, ko razmišljamo o nedolžnih žrtvah, o dobrem in slabem, o tem, kaj nam grenka zgodovinska izkušnja pomeni pri opredeljevanju do sodobnih družbenih dilem in razmisleka o prihodnosti. Sam pa sem ob teh razmislekih tudi osebno prizadet, saj so bili med interniranci tudi moja mama, teta in drugi sorodniki. Razmislek o holokavstu pomeni tudi razmislek o morali in etiki včeraj, danes in jutri. Tem vprašanjem danes v Sloveniji pripisujemo velik pomen.

27. januarja 1945 so sovjetske čete vkorakale v nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz in onemele ob grozljivem prizoru razčlovečenega človeštva. S takimi prizori so se zavezniki srečali še v taboriščih Dachau, Mathausen, Ravensbrueck, Buchenwald, Flossenburg, Bergen-Belsen, Sachenhausen, Neuengamm in drugih. Evropa je iz zibelke razsvetljenstva, demokracije, svobodomiselnosti in človekovih pravic, postala prizorišče terorja, zasužnjevanja in množičnega pobijanja nedolžnih ljudi, ki so se znašli v vrtincu druge svetovne vojne. Nacizem in fašizem sta povzročila več kot 10 milijonov žrtev genocida, od tega 6 milijonov Židov.

Holokavst razumem kot tragedijo nedolžnih. Izraz holokavst je dobil tako velik pomen v svetu da ga moramo kot takega spoštovati in ohranjati. Še vedno se namreč pojavljajo ljudje in gibanja, ki ga zanikajo. A naj se dotaknem tudi nekakšne vsebinske pasti, ki jo nosi s seboj izraz holokavst. Sam izraz namreč izvira iz grške in rimske mitologije in pomeni daritev s sežigom. To pomeni, da je nek mit, neka doktrina dopustil in zapovedal darovanje nedolžnih. Dopustnost in obveza darovanja je našla mesto v številnih doktrinah in religijah, zato želim opozoriti na pomen odločnega zavračanja pravice poseganja v osebno nedotakljivost kogar koli v imenu kakršne koli višje ideje, doktrine ali religije. Tu se namreč začenja znova in znova tragedija človeštva, trpljenje nedolžnih zaradi manipulacij različnih družbenih elit. Ena od takih grozljivih manipulacij je bila tudi nacistična teza o nadčloveku, o večvrednosti arijske rase, o manjvrednosti židovske rase, ki pa je dejansko izvirala iz spoznanja o nadpovprečni obdarovanosti in prodornosti židov. Zato mi je vsebinsko bližje židovski izraz šo'ah, ki pomeni nesrečo, katastrofo. Zamislimo pa si lahko milijone nedolžnih žrtev, Židov, Slovanov, Slovencev, ki so umrli v taboriščih z občutkom manjvrednosti. To je nepošteno in neopravičljivo. In naj ob tem spomnim na misel Prima Levija: "Kdor je bil mučen, ostane mučen. Kdor je trpel mučenje, se ne more več prilagoditi temu svetu, saj ni sramotnega izničenja nikoli konec. Zaupanja v človeštvo, ki ga je načela prva klofuta po obrazu, nato ga je zrušilo mučenje, si ne pridobi nikoli več."

Trpljenje šest milijonov usmrčenih Judov in milijonov drugih nedolžnih žrtev ideološkega, političnega in rasnega fanatizma, je zato izsiljena daritev človeštva v zameno za nauk, opomin in opozorilo pred skrajnimi ideologijami utemeljenimi na totalitarizmu, nestrpnosti, šovinizmu in rasizmu ter njihovimi posledicami. Cena osvoboditve je bila visoka, trpljenje neizmerno. Tega ne smemo nikoli pozabiti.

Holokavst je globoko povezan tudi s slovenstvom in slovenskim zgodovinskim izkustvom in sicer v dvojnem smislu. Po eni strani je bila skoraj 100 odstotno uničena slovenska židovska skupnost, ki je na ozemlju Slovenije živela že od 13. stoletja in bila močno integrirana v okolje. Od približno 1200 Židov, kolikor jih je živelo na območju Slovenije pred II. svetovno vojno, jih je grozote nacističnega nasilja preživelo le 43. Skoraj vsi so bili pomorjeni prav v Auschwitzu. Po drugi strani pa je bila tudi slovenskemu narodu kot celoti namenjena usoda Židov. To dokazujejo tako zgodovinske listine kot tudi nasilje v obliki deportacij v koncentracijska taborišča, streljanja talcev, množičnega preseljevanja, požiganja vasi itd. Samo v koncentracijska taborišča je bilo odpeljanih več kot 63.000 prebivalcev Slovenije.

O dejstvih holokavsta ni mogoče dvomiti, še vedno pa traja iskanje razlage s stališča človeške morale in razuma. >Kako je bilo to sploh mogoče?< se tako kot mnogi drugi intelektualci sprašuje v študiji o Holokavstu Wolfgang Benz. Na to vprašanje po več kot šestdesetih letih ni enoznačnega odgovora.   

Številni raziskovalci so vedno znova presenečeni nad brezbrižnostjo za zločine, ki so se dogajali nad sosedi, znanci, sokrajani. Brezbrižnost je bila značilna tudi za takratne evropske politike. Ti so z neverjetno distanco spremljali institucionalizirano sistematično uničevanje človeških življenj v Tretjem rajhu, ki je doseglo nesluteno raven cinizma. Vodilne evropske države niso zmogle političnih in drugih dejanj zoper vzpenjajoči se nacifašizem. Ko je ta enkrat pridobil svojo sistemsko perfekcionistično - tehnicistično formo, ga po mirni poti ni bilo več mogoče zaustaviti.   

Pričakovali bi, da so nestrpnost, diskriminacija in rasizem stvar preteklosti. Temu žal ni tako. To kaže tudi nedavna izkušnja zločinov, ki so se zgodili na ozemlju bivše Jugoslavije in za katere si po desetletjih skupnega življenja in na vsakem koraku propagiranega >bratstva in enotnosti< med narodi ni nihče mislil, da so sploh  mogoči. Ta izkušnja pa kaže na trdoživost predsodkov, nezaupanja in celo sovraštva, ki so globoko vkoreninjeni in ki v primernih okoliščinah eskalirajo in hitro najdejo žrtev. Iracionalizme, ki se skrivajo v Pandorini skrinjici podzavesti vsakega naroda, je kaj lahko izpustiti, veliko težje pa jih je nadzirati. Tu pa je pomembna vloga prosvetljenih in ozaveščenih voditeljev, ki premorejo dovolj politične modrosti in odgovornosti, da presežejo iracionalizme in hujskaštvo.  Tudi zato smo v Državnem svetu dvignili prst opozorila v zvezi z vključevanjem Hrvaške v NATO. Podpiramo kar se da hitro vključitev Hrvaške za skupno evropsko mizo. Pa naj si bo to jedilna ali delovna miza. A ta miza mora biti pospravljena. Sicer se bo na njej skisala vsaka jed in pokvarilo vsako orodje. Smeti iz nacističnih korenin razvitega ustaštva morajo dol! Ne gre za prisiljeno obujanje strahov iz preteklosti, a najvišji hrvaški predstavniki so v zadregi, ko bi se morali celovito distancirati od izročila NDH in ustaštva. Hrvaški publicisti (Bajruši,.) govorijo o problemu hrvaške družbe z NDH - nostalgijo, o problemu, da hrvaški učbeniki desetletja govorijo o NDH kot pretežno pozitivni entiteti z nekaterimi manjšimi spodrsljaji. A ne pozabimo - NDH je postavila koncentracijsko taborišče Jasenovac, ki je odgovorno za 500.000 - 600.000 žrtev. Med interniranci je bilo 2400 Slovencev, od tega 282 zverinsko umorjenih. Morda zato silovitost odziva hrvaške javnosti do izpostavljanja pomena NDH in ustaštva niti ne preseneča. A pomeni, da ima Hrvaška kot družba na tem področju težave. S temi težavami sta se začela resno ukvarjati tudi hrvaški predsednik Mesić in predsednik vlade Sanader. Stališča, ki so v samostojni Hrvaški imela domovinsko pravico tudi v učbenikih so prerasla v objektivni problem Hrvaške v odnosu do Evrope! Kaj ta vprašanja pomenijo za današnje slovenske nacionalne interese? Pakt NDH s Hitlerjem in Mussolinijem je Hrvaški prvič v zgodovini odprl pot v Istro, socialistična Jugoslavija pa je omogočila Hrvaški, da je Istro ohranila, pa tudi Dalmacijo, ki jo je sicer NDH odstopila Italiji. Naslednja ambicija Hrvaške pa je neposredna meja z Italijo, če ne drugače, vsaj na morju. Žal ta ambicija posega v slovenski nacionalni interes prostega dostopa do mednarodnega morja! A ta vprašanja so pomembna tudi za obstoj in razvoj vrednot sodobne Evrope. Ko bo Hrvaška začela obeleževati Dan spomina na holokavst se bomo lahko bolj mirno in tvorno pogovarjali!

Zelo nas morajo skrbeti podatki raziskav javnega mnenja, ki kažejo, da so pojavi antisemitizma, rasizma in ksenofobije vse pogostejši - tako po svetu, kot v Sloveniji. Primerjalna raziskava, ki je bila pred časom opravljena v šestih evropskih državah celo kaže, da je kar vsak peti Evropejec antisemit. Pri tem gre v veliki večini za mlade ljudi, za pripadnike generacij, ki zla totalitarizmov niso izkusile na svoji koži.  Nestrpnost, ki jo izražajo mladi, je običajno le sad nepoznavanja zgodovine. Zato za nestrpnost ne smemo obsojati drugih, še posebej pa ne mladih ljudi. V prvi vrsti moramo opozoriti najodgovornejše politike, da so premalo storili za ohranitev zgodovinskega spomina.

Ker živimo v času, ko je vse manj preživelih, ki bi lahko prenašali novim generacijam osebno izkušnjo holokavsta, je vsakoletno obeleževanje spomina na holokavst zelo pomembno, saj na ta način storjeno zlo ne bo zapadlo v pozabo. Na tem mestu in ob tej priložnosti pa naj poudarim, da si želim čimprejšnjo polnopravno vključitev Slovenije v organizacijo The Task Force for International Cooperation on Holocaust Education, Rememberance and Research, katere namen je prav podpora izobraževanju, spominu in raziskovanju o holokavstu, in v kateri ima Slovenija zdaj status opazovalke. Ohranjanje spomina na holokavst in zločine proti človeštvu kot tako bi bilo brez pomena, če kot opomin ne bi bilo posredovano prihodnjim generacijam.

Ob tem dnevu, posvečenim žrtvam nacifašizma, pa se moramo spomniti tudi vseh drugih žrtev, ki jim je bila svoboda odvzeta brez sodbe in možnosti obrambe, ugovora ali preskusa razlogov. Take kršitve se še dogajajo in storiti moramo vse, da jih odkrijemo ter kaznujemo kršitelje. Tisto, kar lahko storimo v Sloveniji je, da odpravimo pravne in dejanske krivice, ki jih trpijo nekateri člani naše družbe. Evropa nas opozarja na problematiko Romske skupnosti, ter na t.i. "izbrisane".

Naš cilj mora biti strpna in raznolika družba, družba sodelovanja, vključevanja in spoštovanja različnosti in univerzalnosti veljave človekovih pravic. Sporočilo miru in mirnega sožitja med ljudmi različnih kultur in misli ter mirnega reševanja morebitnih sporov, se mora globoko zasidrati v naših srcih.

Spoštovani,

naj bo današnji dan priložnost, da se spomnimo in obsodimo veliko grozoto in tragedijo holokavsta.

Živimo v nemirnem času ne samo ekonomske, ampak kar globalne družbene krize. Potrebujemo novo družbeno gospodarsko paradigmo, ki bo zmanjšala razlike med bogatimi in revnimi, ki bo zvišala raven sprejemanja različnosti. Sicer ne bo prepričljive osnove za tezo, da smo vsi v istem čolnu. Nikdar in nikoli ne smemo dopustiti, da bi družbeno - politična vprašanja in težave reševali na način negativnega obravnavanja ali stigmatizacije ljudi zaradi rase, narodnosti, vere, politične ali spolne usmerjenosti!

Naš cilj mora biti strpna in raznolika družba, družba sodelovanja, vključevanja in spoštovanja različnosti in univerzalnosti veljave človekovih pravic. Slovenci, kot del skupne Evrope v duhovnem in političnem smislu, zaupamo v učinkovitost in usposobljenost naših in evropskih ustanov, da so s pravnimi in drugimi mehanizmi sposobne pravočasnega odziva na vsakršne oblike oživljanja segregacijskih doktrin in političnih ravnanj, ki bi zopet hotela izničiti načela dostojanstva in svobode vsakega človeškega bitja, ne glede na vero, politično prepričanje, državljanstvo ali socialni položaj.   

Hvala.