Slavnostni govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča na skupščini Zveze SABS

Datum: 26. marec 2009
Dogodek: 5. skupščina Zveze SABS in obeležje 10. obletnice delovanja Zveze

Spoštovani člani Zveze sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije, cenjeni gostje, gospe in gospodje,

v veliko čast mi je, da ste me ob deseti obletnici vašega organiziranega delovanja povabili medse.

Deset let je dolga doba sindikalnega boja za pravice obolelih zaradi azbestoze. Veliko zadanih nalog vam je že uspelo uresničiti, mnoge so še pred vami. Vaše delo pa je v zadnjih letih usmerjeno tudi širše - v izboljšanje zakonodaje na področju poklicnih obolenj, zdravja in varstva pri delu, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja delavcev ter odškodnin v primerih poklicnih obolenj in prizadetosti. Vaša vloga je izjemno pomembna tudi na področju ozaveščanja delodajalcev in širše javnosti o nevarnostih poklicnih obolenj - le zdrav delavec je namreč lahko produktiven delavec in le zdrav delavec je lahko tudi zadovoljen in ustvarjalen državljan. Že stara modrost pravi, 'da družba, ki za zdravje svojih ljudi ne poskrbi, le kratek vek preživi'.     

V Državnem svetu Republike Slovenije smo v preteklih letih aktivno podpirali vaše pobude in večkrat opozorili na problematiko nekonsistentne in pomanjkljive zakonodaje. Tako smo leta 2006 podali odložilni veto na Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom. Žal je ob ponovnem glasovanju v Državnem zboru dne 29.3.2006 zmanjkal le en glas, da zakon v taki obliki, kakršni je danes, ne bi bil sprejet. Konec leta 2006 smo v Državnem svetu podali še veto na dopolnitev zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, a žal ponovno brez uspeha - Državni zbor ni upošteval naših argumentiranih pripomb o parcialnosti in diskriminatornosti dopolnitev zakona. Zato smo lani ponovno opozorili na nujne zakonodajne spremembe v zvezi z odpravljanjem posledic dela z azbestom. Na lanski oktobrski seji smo državni svetniki z veliko večino glasov podprli spremembe Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, novelo pa sta vložila svetnika Matej Arčon in dr. Andrej Rus.

Naj izpostavim le nekaj vsebinskih poudarkov te - za vse oškodovane državljane - izredno pomembne novele: v prvi vrsti popravlja krivico in širi krog upravičencev do ustrezne odškodnine tudi na tiste, ki so zboleli zaradi izpostavljenosti azbestu v okolju in ne le na delovnem mestu. S tem dopolnjuje obstoječi zakon tudi z okoljskim, ne samo poklicnim vidikom azbestnih bolezni, in zagotavlja enakopravno obravnavo vseh obolelih. Določa tudi vzpostavitev in vodenje registra oseb, izpostavljenih azbestu, vzpostavitev ustreznejšega in učinkovitejšega sistema zagotavljanja zdravstvene, socialne in materialne varnosti oseb, izpostavljenih azbestu oziroma že obolelih oseb in tudi njihovih zakonitih dedičev.

To bi morala država že zdavnaj postoriti. Do sedaj pa so bili drugi dejavniki proizvodnje v hierarhiji vrednot tudi pri nas postavljeni pred človeka. V tem trenutku gre zato le še za ublažitev strahovitih posledic proizvodnje in uporabe snovi, za katero ljudje dolga leta preprosto nismo vedeli, kako škodljiva je. Za azbest so sprva menili celo, da je čudežen mineral – ima namreč dolgo življenjsko dobo in nizko ceno. Danes vemo, da vdihavanje azbestnih vlaken lahko povzroči azbestozo, bolezen plevre, pljučnega raka in maligni mezoteliom plevre ali peritonejo. Raziskovalci so tudi potrdili, da snov ne povzroča zgolj raka na pljučih, temveč tudi v grlu, na črevesju in želodcu.

Ker je uporaba azbesta v Evropi naraščala do poznih 70. let, se bo letno število malignih bolezni še naprej povečevalo celo v tistih državah, ki so prve prepovedale uporabo in dobavo azbesta. V nekaterih državah članicah Evropske unije bo letno število bolezni zaradi izpostavljenosti azbestnim vlaknom doseglo vrh šele okoli leta 2030.

Prepoved uporabe azbesta je v različnih državah članicah EU začela veljati v različnih obdobjih. Šele od 1. januarja 2005 Direktiva Evropske unije 1999/77/ES prepoveduje vsako uporabo azbesta. V drugi polovici leta 2006 se je začela inšpekcijska kampanja v vseh državah članicah Evropske unije, ko gre za vzdrževanje, rušenje, odstranjevanje ali odlaganje materialov, ki vsebujejo azbest.

Anhovo zaradi dolgoletne proizvodnje azbesta čuti strahovite posledice. Anhovo in ta čudoviti del soške doline je žal postal sinonim za grozljivo bolezen za še prihodnje generacije. Vendar pa azbest ni problem le Soške doline in anhovskega delavca, temveč je vseslovenski problem. Za azbestozo obolevajo tudi ljudje, ki nikoli niso neposredno delali z azbestom, ampak so prišli v stik z njim v vsakdanjem življenju, ker so na primer živeli v bližini tovarn, ki so v svoji proizvodnji uporabljale azbest, ali pa, ker so v njihovi bližini nepravilno odstranjevali in skladiščili azbestne izdelke, in podobno. Naj spomnim, da je največja nevarnost azbesta ravno v tem, da so delci izjemno majhni in brez vonja, zato niti ne vemo, kdaj in koliko jih vdihnemo. Za zdravje pa je nevarna že njihova minimalna količina.

Prav zato smo v Državnem svetu ob naši zavrnitvi azbestnega zakona leta 2006 menili, da bi moral zakon širše urejati azbestno problematiko v Sloveniji. Na podlagi raziskav o žariščih bolezni bi se morale dolgoročno zagotoviti zadovoljive rešitve v interesu ljudi, za katere se je ali pa se še bo ugotovilo, da so prizadeti zaradi posledic izpostavljenosti škodljivemu vplivu azbestnega prahu. Bolezen bi morala biti priznana vsem obolelim, ki zbolijo za katero od bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu.

Odgovorna je predvsem država. Če smo do šestdesetih let za tragedijo še lahko krivili nevednost in neraziskanost snovi, pa kasneje temu zagotovo ni moglo biti več tako - razviti svet je škodljivost azbesta dokončno spoznal že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pri nas pa se je takrat njegova proizvodnja in množična uporaba pravzaprav šele začela. Ko so proizvodnjo azbesta drugod po Evropi konec sedemdesetih let začeli krčiti in uporabo zmanjševati,  se je ta pri nas močno razmahnila.

V Državnem svetu menimo, da se, kljub dokazani izjemni nevarnosti azbestnih delcev za zdravje ljudi, v naši državi azbestna problematika še vedno jemlje preveč z lahkoto, pa naj gre za pristojna ministrstva, strokovne službe, podjetja, ki se ukvarjajo z odstranjevanjem azbesta, lokalne skupnosti. Mimogrede naj omenim, da je v Sloveniji še vedno skoraj 100.000 stavb prekritih s t.i. salonitkami, ki poleg cementa vsebujejo tudi zdravju nevaren azbest. Med njimi so celo vrtci in šole, za obnovo katerih država in lokalne skupnosti ne najdejo denarja. Takih vzgojno-izobraževalnih objektov je bilo npr. v Ljubljani še pred dobrim letom kar 38; podatkov za celo Slovenijo ni!

Veliko premalo je bilo narejenega tudi na področju ozaveščanja prebivalstva o možnih škodljivih posledicah za zdravje. Ljudje bi se potem hitreje lotili odstranjevanja azbestnih kritin in ob tem seveda upoštevali stroge varnostne ukrepe. Glede na nevarnost bi država lahko tudi sama zagotovila vsaj del sredstev za njihovo brezplačno odstranitev, odvoz in uničenje.

Spoštovani!

V 2. členu Ustave RS je zapisano, da je Slovenija pravna in socialna država. V 72. členu Ustave RS je prav tako jasno napisano, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja.

Azbest se še vedno uporablja v nekaterih proizvodnih in servisnih postopkih, prisoten pa je tudi v nekaterih proizvodih široke uporabe. Republika Slovenija je dolžna vzpostaviti zakonodajni okvir, ki bo delodajalce zavezoval k skrbi za varno delovno okolje. Obenem je država dolžna nadzorovati njegovo izvajanje.

Prav tako je Republika Slovenija dolžna vsem osebam, ki so utrpele škodo na svojem zdravju in kakovosti življenja, plačati škodo - ne le z moralno satisfakcijo, temveč tudi z odškodnino in drugimi ukrepi, ki jim bodo olajšali trpljenje.

Republika Slovenija mora preprečiti vsakršno nadaljnjo izpostavljenost prebivalcev azbestnim vlaknom. Problem vpliva azbesta namreč še vedno ostaja. Na osnovi sedanjih znanstvenih dokazov ni mogoče določiti varne meje za izpostavljenost azbestnim vlaknom. Takoj je potrebno odpraviti tudi vse možne vire nadaljnjega azbestnega onesnaževanja in s tem ogrožanja zdravja in življenja ljudi!

Spoštovani!

Naj bo današnji dogodek mesto javnega poziva vseh nas tukaj zbranih k hitrejšemu ukrepanju za odpravo vseh vzrokov poklicnih obolenj.

Naj bo današnje srečanje opomin državi in delodajalcem, do kakšnih posledic lahko pripelje pomanjkljiva delovna, okoljska in zdravstvena zakonodaja! Na področju poklicnih bolezni je stanje v Sloveniji žal še vedno alarmantno, saj se poklicnih bolezni v novodobni Sloveniji praktično ne ugotavlja.

Naj bo današnje srečanje priložnost za poziv vsem tistim, ki bi morali izvajati že sprejeto zakonodajo tako na področju zavarovanja, pravic in obveznosti zavarovancev, kot tudi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, da ne govorim o tem, kako zaradi pomanjkljive in nedodelane zakonodaje, počasnega delovanja zdravniških komisij, pa tudi brezbrižnosti delodajalcev ostajajo že predvidena sredstva za odškodnine celo neporabljena.

In končno! Čas je že, da zakonodajalec ne le prepove proizvodnjo in uporabo salonitnih izdelkov, temveč predvidi tudi natančen rok za njihovo odstranitev, saj ogrožajo okolje, kjerkoli so prisotne.

V prihodnjih tednih se bo na poslanskih klopeh znašla novela Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom. Želim si, da bi predloge, ki jih vsebuje, poslanci vsaj potrdili, če ne že dopolnili v korist vseh prizadetih. To pa smo v zvezi z azbestom prav vsi prebivalci Republike Slovenije.

Hvala.

Sporočilo za javnost z dogodka