Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča

Nagovor na posvetu z naslovom Rehabilitacija demokracije skozi rehabilitacijo prava
Ljubljana, Državni svet RS, 22. maj 2012

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, gospod Lenart Škof, predsednik Akademije za demokracijo, cenjeni strokovnjaki, predstavniki politike, medijev in civilne družbe ter vsa zainteresirana javnost,

dovolite mi, da vam izrečem toplo dobrodošlico v hramu slovenske demokracije, katerega del predstavlja tudi njegov drugi dom - Državni svet. Prav je, da se današnja razprava o problemih slovenske demokracije odvija prav v teh prostorih, kjer se v imenu ljudstva sprejema zakonodaja, ki jo ljudstvo nato tudi živi. Poslanstvo Državnega zbora in Državnega sveta je v najpomembnejši ima skupno točko: oblikovati dobro zakonodajo, ki bo prispevala h kakovosti življenja Slovencev danes in v prihodnosti. V Državnem svetu prav s ciljem, da bi tudi poslanci in državni svetniki slišali argumente strokovnjakov in civilne družbe, organiziramo tovrstne posvete. Prepričani smo, da več znanja prinaša boljšo zakonodajo in zato več demokracije. Kar nekaj predlogov zakonodajnih sprememb s strani civilne družbe se je v parlamentarni proceduri znašlo prav po zaslugi Državnega sveta. Naj bo tem izpostavim številna pretehtana in strokovno utemeljena mnenja, ki jih Državni svet podaja na zakonske predloge v parlamentarni proceduri. Druga stvar seveda je, koliko vlada in poslanci upoštevajo tehtna zakonodajna izhodišča državnih svetnikov, saj so v Državnem svetu zastopani različni, večkrat tudi povsem diametralno nasprotni interesi, a so razprave in mnenja zato morda manj strankarsko obarvana in bolj strokovna. Gre za pomembno vprašanje politične kulture v Sloveniji – posluh za moč argumentov ali zgolj za uveljavljanje argumentov moči.

Državni svet s posveti, kot je današnji, povezuje strokovno civilno družbo in politiko. Zato naj uvodoma kot nesprejemljive ocenim neo-liberalne pobude slovenskih konservativcev, ki v okviru pobude za ukinitev Državnega sveta navajajo tudi nepotrebnost takšnih posvetov kot je današnji. Zdi se jim, da bi namesto tega kakšna agencija lahko na profitni osnovi organizirala takšne ali drugačne posvete. Ne želijo razumeti pomena dovolj zgodnjega in iskrenega vključevanja strokovne civilne družbe v oblikovanje vsebinskih gradnikov nove ali spremenjene zakonodaje. Zato želijo Državni svet ukiniti, strokovno civilno družbo pa upogniti na raven neobveznega dajalca mnenja v fazi, ko je zakon že oblikovan, medresorsko in koalicijsko usklajen in ko je vsaka pripomba zgolj bolj ali manj »nadležna mušica«. Tudi zato lahko pobude za ukinitev dvodomnosti in Državnega sveta osveščena politična javnost razume le kot težnjo k zmanjševanju prostora demokratičnosti naše mlade in zato šibke slovenske demokracije, ki ji že zaradi objektivnih zgodovinskih okoliščin primanjkuje demokratične tradicije. Navidezna hitrost in učinkovitost v demokraciji nikakor ne moreta šteti toliko kot strokovnost, pretehtanost in iskanje najširših kompromisov. Demokracija izgleda bolj zapleten in drag sistem od različnih oblik diktatur, saj so že sami postopki daljši, v odločanje je vključenih več ljudi,  a je zaradi široke konsenzualnosti demokracija stabilnejša in zagotavlja dolgotrajni mir, bolj harmonično delovanje družbe, boljše vključevanje vseh družbenih ustvarjalnih potencialov. Lahko bi rekli, da je ob upoštevanju posledic, vojn, terorizma, izrinjanja posameznikov in skupin, alkoholizma, samomorilnosti, naraščajoče nagnjenosti k psihosomatskim obolenjem, okoljske degradacije – demokracija bolj ekonomičen sistem.   

Današnji posvet je prvi v Državnem svetu, ki je celoti posvečen morda največjemu paradoksu naše demokratične kulture. Čeprav je načelo pravne države eno od najširše pripoznanih načel in ga politični akterji z vseh polov, vse veje oblasti, vladne in nevladne organizacije idr. izpostavljajo kot sine qua non za demokratično življenje skupnosti, se srečujemo s sistemskimi kršitvami prava. O tem pričajo številne afere, plačilna nedisciplina, indeksi korupcije idr. V Akademiji za demokracijo, sistemskih kršitev prava ni mogoče pojasniti drugače kot s sistemsko toleranco skupnosti do teh kršitev. Morda se je občutljivost do kršitev v zadnjem času vendarle okrepila, a to le na podlagi dejstva, da vse več posameznikov in podjetij čuti nedelovanje pravne države ne le več kot neko abstraktno krivico, temveč kot kruto dejstvo zapiranja podjetij, nezaposlenosti vse večjih razsežnosti, kot propadanje socialne države in bistveno nižjo kakovost življenja nasploh. Narašča strah državljanov pred negotovo prihodnostjo, ki morebiti ne bo zagotovila pravne varnosti takrat, ko bo to najbolj potrebno. Zaznavamo opozorila, da lahko sistemske kršitve prava ogrozijo temelje zaupanja v celoten sistem, in privedejo do kaosa, v končni instanci celo do tega, da ljudstvo samo vzame pravico v svoje roke.

Rešitev verjetno ni na kvantitativni ravni, saj je znano, da smo Slovenci že tako nagnjeni k pretiranemu normiranju v vsakdanjem življenju. Tudi bolj intenzivno pozivanje k spoštovanju pravne države samo po sebi ne more doprinesti k premiku na tem področju. Morda je res končno nastopil čas, da si zastavimo temeljno vprašanje ali smo Slovenci sploh kdaj razumeli pomen pravne regulacije demokratičnega sobivanja. Ali nimorda v naši zavesti še preveč trdno zasidrana zavest množičnega nespoštovanja in izigravanja zakonov in države iz časa bivše Jugoslavije v stilu, da so zakoni pač napisani zato, da se jih krši.  Ali to pomeni, da sicer formalno imamo pravno državo, ki pa je še zdaleč ne razumemo kot naše edine, lastne, spoštovanja vredne. Če ne razumemo, da so zakoni zato, da se jih spoštuje, kako naj potem šele razumemo bolj abstrakten koncept demokracije, kot sobivanje različnih idej in prizadevanje za konsenz na način kakovostne diskusije. Ne morem si kaj, da se ne bi povrnil k nivoju politično vzpodbujene diskusije zadnjega pol leta o tehničnem črtanju Državnega sveta iz ustave. Ta presenetljiva diskusija se je večinoma odvijala na nivoju linča – linča ustavne kategorije Državnega sveta. Daleč od tega, da o konceptu dvodomnosti ne bi smeli razpravljati! A diskusija je bila večkrat do skrajne mere sovražna, včasih celo neracionalna… Kako naj Slovenec spoštuje svojo državo, če je celo lasten temeljni konstitutivni pravni akt – ustava -  deležen posmeha in ignorance (Državni svet je »potrata« itd.). Ključni državni politiki bi se morali zavedati, da so tudi oni del državotvornega ustroja, zavedati bi se morali, kakšna dejanja in besede to pogojuje, zavedati bi se morali, da so sami ogledalo politične kulture. Predvsem pa bi se morali zavedati, da se pravna država vzdržuje preko institucij sistema, za kar nosijo tudi sami svoj del odgovornosti. Kakršnakoli diskusija o ustavi bi morala biti zagotovo ena najbolj resnih demokratičnih diskusij politike in pravne stroke, nikakor pa ne tematika politične propagande in cenenega pridobivanja političnih točk. Razkroj pravne države, ustave in demokracije vodi v razkroj države, ki je morda še hitrejši in usodnejši proces kot razdejanje, ki ju za seboj puščata ekonomska in finančna kriza, saj razpadajo tudi moralni in osmišljevalski temelji narodne samobitnosti… Če se bodo vsi ti destruktivni procesi nadaljevali, smo lahko resnično zaskrbljeni za našo prihodnost. Razkrojili se bomo namreč »od znotraj«.
Spoštovani,

Današnji posvet je za slovenski prostor zelo pomemben, saj bo povečal gostoto zavesti o pomenu duha in vrednot demokratične pravne države. Upam, da bo prišlo do izraza tudi spoznanje, da so empirični fenomeni, še posebej če jih razumemo kot težave s katerimi se soočajo državljani – težave, ki so podobne v Sloveniji, drugih državah Evropske unije in drugod po svetu. Da te težave niso toliko posledica odklonov, nepravilnosti, nespoštovanja pravil, ampak v prvi vrsti logična posledica delovanja sistema v katerem živimo. Soočeni smo s problemom delovanja družbeno-gospodarske paradigme. Naraščajoče razlike in asimetričnosti v finančno politični moči so sistemsko pogojene! Fenomen globalizacije je nerazdružljivo povezan z zakonom padajočega mejnega donosa, privatizacijo profitov in socializacijo izgub in socializacijo stroškov okoljske in družbene erozije.

Demokracija je velika civilizacijska pridobitev in vrednota, ki skupaj s pravno in socialno državo, človekovimi pravicami in svoboščinami omogoča človeštvu napredovanje v najširšem materialnem in duhovnem smislu. Veseli me, da bomo danes prisostvovali strokovni razpravi, za katero upam, da bo dosegla čim širši krog strokovne, politične, medijske in laične javnosti. Vsem prisotnim ob tej priložnosti želim prijetno strokovno druženje v Državnem svetu.

Hvala.

Rehabilitacija demokracije skozi rehabilitacijo prava