Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča

Pozdravni nagovor na XVI. srečanju gospodarstvenikov Primorske na temo "Investicije v energetiki za nov zagon gospodarstva"
Most na Soči, 15. junij 2011

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega srečanja, spoštovani predsednik Gospodarske zbornice Slovenije mag. Samo Hribar Milič, gostitelj župan občine Tolmin g. Uroš Bežan, direktor direktorata za energijo mag. Janez Kopač, cenjeni primorski gospodarstveniki, gospe in gospodje,

dovolite mi, da v imenu Državnega sveta Republike Slovenije in v svojem osebnem imenu pozdravim vaše že XVI. tradicionalno srečanje.

Leto 2011 se nam bo s stališča vprašanj energetike in energetske oskrbe v več pogledih globoko zapisalo v spomin. V letu 2011 se namreč oblikujejo nove evropske energetske politike in strategije, usklajevanje z evropskimi cilji pa je tudi naloga slovenske države. Del teh prizadevanj je seveda tudi dolgo pričakovani Osnutek nacionalnega energetskega programa, ki je pravkar v javni razpravi, in ki vsebuje kar pet scenarijev mogočega razvoja slovenske energetike. V času nastajanja nacionalnega energetskega programa je prišlo še do tragične jedrske nesreče v japonski Fukušimi, kar je v tudi v slovenski javnosti ustvarilo določen dvom o varnosti jedrske energije.

V Državnem svetu smo tematiki energetike dosedaj posvetili že precej razprav, predvsem s ciljem soočenja argumentov o različnih in večplastnih vidikih uporabe, izrabe in seveda upravičenosti energetskih investiciji. Že številke iz predloga novega energetskega nacionalnega programa so dovolj zgovorne - gre za naložbe, ocenjene med 25 in 29 milijardami evrov. Te investicije predstavljajo velik multiplikativni potencial in bodo pomembno vplivale na gospodarsko klimo, zaposlenost in razvoj drugih sektorjev. Neučinkovito porabljena investicijska sredstva, neizvajanje energetskih naložb in zamujanje pri odločitvah za bodoče naložbe ne samo ogrožajo stabilnost elektroenergetskega sistema, ampak pomenijo tudi zamujeno priložnost domače industrije za oživitev poslovanja. V razumni meri bi nenazadnje lahko oživili tudi gradbeni sektor. Investicije v hidroelektrarne npr. so v 60-80% gradbene investicije, v Sloveniji pa še vedno razpolagamo z mednarodno konkurenčnimi tehnologijami in kompetencami na področju projektiranja, modeliranja sistemov in pomembnega dela strojne in programske opreme.

V dosedanjih javnih razpravah, organiziranih v sodelovanju s civilno družbo, je državne svetnike zanimalo predvsem, ali investicijski projekti nastajajo na dovolj državniški način, z dovolj objektivno presojo in odločanjem o različnih vidikih naložb: ali je v ozadju odločitev o posameznih projektih dovolj široka, objektivna presoja predvsem s celovitega okoljsko – energetskega zornega kota, ob upoštevanju socialnih, gospodarskih, razvojnih implikacij, ob upoštevanju vpetosti Slovenije v Evropski energetski sistem, ob upoštevanju nujnih ukrepov Učinkovite Rabe Energije. V primeru razprave o TEŠ6 nas je presenetila svojevrstna razklanost politike in stroke, pa tudi nemoč javnosti, ki še do danes ne ve, katerim argumentom naj pravzaprav verjame. Delimo moč z 2 in investicijski znesek s 4 je verjetno sedaj že nerealna zahteva, morda pregroba, čeprav približek evropskih investicijskih standardov. A argumenti, da je bilo potrebno pogodbo podpisati v času največje konjunkture, da smo že toliko in toliko plačali in da je itak Evropska investicijska banka rekla, da je vse v redu – no ti argumenti zgolj kažejo na to, da v Sloveniji ne znamo koncipirati in izvajati največjih investicij v javnem interesu, na profesionalen in državniški način

Z dosedanjimi javnimi razpravami je Državni svet želel dejavno prispevati h krepitvi kulture vključevanja najširše javnosti in krepiti družbeni dialog. Na ravni sodobnih demokracij namreč vse pomembnejšo vlogo igra družbeni konsenz, torej dogovor med različnimi političnimi in interesnimi skupinami o rešitvah, ki so dobre za vse, ki prispevajo h kakovosti življenja in višajo raven človekovih pravic ter sledijo načelom trajnostnega razvoja – tako na okoljski kot tudi na socialni ravni. Potrebujemo konsenz za nacionalne energetske projekte in tudi projekte obnovljivih virov energije ter učinkovite rabe energije s trdnimi dolgoročnimi usmeritvami in zavezujočimi operativnimi načrti za njihovo izvedbo. Iz razprav na temo obnovljivih virov energije in trajnostnega razvoja je bilo razbrati, da ovire niso v potencialu obnovljivih virov, v tehnologijah ali stroških, temveč da so največja ovira interesi vplivnih skupin in strankarska politika. Potrebna je energetska strategija z opredeljenimi cilji in viri sredstev, ki ne bodo presegali realnih možnosti. Da bi dosegli načrtovane učinke energetske politike, je potencial ukrepov za učinkovito rabo energije in rabo obnovljivih virov nujno podpreti z ukrepi politik, povezanimi z energetsko, kot so ukrepi davčne politike, politike urejanja prostora, stanovanjske politike, politiko raziskav, razvoja in izobraževanja.

Potrebujemo konsenz za nacionalne projekte in projekte obnovljivih virov energije ter učinkovite rabe energije s trdnimi dolgoročnimi usmeritvami in zavezujočimi operativnimi načrti za njihovo izvedbo.

Spoštovani,

ko gre za pomembne in dolgoročne energetske projekte je povsem jasno, da taki projekti terjajo politično soglasje in pripravljenost na kolektivni napor za skupno dobro. Nacionalno pomembni projekti ne morejo biti rezervat ozkih vplivnih in neposredno zainteresiranih skupin. Večkrat sem že javno poudaril in to naj ponovim tudi ob današnji priložnosti, da moramo v Sloveniji doseči pristnejšo povezavo med politiko in javnim interesom. Ta nepovezanost se vse bolj izpostavlja kot hud in osrednji razvojni problem Slovenije, saj so vsi glavni posli rezervirani za poslovno – politično – finančne  interese vplivnih skupin. Slovenija zato, kljub znanju in inovativnosti naših ljudi, ne more iz paralize, krča neustvarjalnosti in negativnega stanja duha. Včasih so v najtežjih situacijah rešitve blizu, a morda dosegljive z načini izven uhojenih poti, z nekaj inovativne upornosti, ki rada odlikuje naše primorske gospodarstvenike. Morda bi za začetek uredili poglede na to, kaj so cilji in kaj so sredstva, morda bi politični odločevalci lahko nehali tuhtati o neki imaginarni družbi znanja in se s tistimi gospodarskimi subjekti, ki imajo uspešen stik s trgom in tehnologijo dogovorili s kakšnimi ukrepi podpreti dejavnosti tistih, ki si znajo pomagati sami. 

Hvala

Gospodarstveniki Primorske o investicijah v energetiko za nov zagon gospodarstva