Govor predsednika Državnega sveta na slovesnosti v Goriških Brdih 10. maja 2009

Slovesnost ob 140. letnici Biljanskega tabora in 20. letnici I. tabora  Slovenske kmečke zveze v Vipolžah
Dobrovo v Brdih, 10. maj 2009

Spoštovani,

Slovenci smo v prepričljivi  meri dobri ljudje. A dobrota, žal, ni tudi zagotovilo za obstoj in razvoj naroda in nacije. Ni naroda in nacije brez samozavedanja in brez samospoštovanja. Vloga slovenskih taborov je bila za razvoj nacionalne zavesti Slovencev izjemno pomembna! Bila je – v plemenitem pomenu besede – državotvorna!

Slovenski tabori sodijo med najpomembnejše in najbolj pozitivne dogodke v celotni slovenski zgodovini. Združili in povezali so Slovence ne glede na politično, versko ter svetovno-nazorsko prepričanje in socialno-ekonomski status. Na taborih se je prvič oblikovala močna zavest o enotnem slovenskem narodu. To zavest smo Slovenci nosili v sebi, jo negovali. Mnogi so hoteli to našo zavest, in tudi nas, zatreti! A ideja slovenstva je preživela in se v polni meri razcvetela leta 1991 v samostojni slovenski državi.

Taborsko valovanje je že pred 140 leti preraslo v vseslovensko ljudsko gibanje in se razširilo vse od Prlekije na vzhodu, do Brd na zahodu; od Zgornjega Buklja, le streljaj od Celovca na severu, in Kastava pri Reki na jugu. Zaobjelo je celoten slovensko govoreči, to je slovenski narodnostni prostor, s povsem jasnimi zahtevami: vsi Slovenci naj se zedinijo po "postavno-ustavni poti v eno kronovino z enim samim deželnim zborom", v vseh javnih uradih naj se uraduje v slovenskem jeziku, v vseh javnih šolah naj se poučuje v slovenskem jeziku. Bistvo programa je bila torej zahteva po združitvi vsega slovenskega etničnega ozemlja v okviru monarhije v novo, avtonomno politično enoto t.i. "kraljevino Slovenijo".

Briški tabor, ki se je konec aprila 1869 odvijal v Drnovku pod Biljano, je bil četrti slovenski tabor od 18-ih, kolikor se jih je zvrstilo v treh letih. Na njem se je zbralo 8000 Bricev in drugih domoljubov, ki so pod vodtsvom takratnih goriških intelektualcev in politikov zahtevali narodnostne pravice in hitrejši gospodarski razvoj. Tabor je bil izrednega pomena za razvoj narodne zavesti v Brdih, Posočju in na celotnem Goriškem. Narodnega buditeljstva ni omajalo dejstvo, da je bila le tri leta pred tem (leta 1866) od celovitega slovenskega narodnega ozemlja dobesedno odtrgana slovenska Benečija in priključena Italiji. Poleg zahteve po združitvi z drugimi Slovenci, so na taboru zahtevali tudi, naj se za Brda osnuje lastno sodišče in naj se goriškemu okraju pridružijo županije Biljana, Medana in Dolenje. Zbor je zahteval naj slovenski poslanci v goriškem deželnem zboru govore slovensko. Prav tako so zbrani na taboru priporočali vladi, naj potrdi železnico čez Predel po Soški dolini, saj so se zavedali, da gospodarskega napredka na Goriškem ne bo brez prihoda železnice.

To je bil čas vseslovenske enotnosti in preseganja socialnih meja. Tudi tukaj, na Goriškem, sta se zbližala slovenski kmet in slovenski meščan. Oba sta se čutila močno zapostavljena. Med njima se je vse bolj tkala pristna vez in začutila sta močan skupni interes. Oblikovanje slovenskega, nacionalno ozaveščenega meščanstva po "pomladi narodov" leta 1848, je bilo za afirmiranje nacionalnih teženj bistvenega pomena. Ta zveza pa je vse bolj dobivala tudi ekonomske in gospodarske temelje. Od domače inteligence je želel kmet nasvetov in pomoči ob novih gospodarskih razmerah. Dozorelo je spoznanje, da se mora slovenski človek izobraževati s knjigami, napisanimi v slovenskem jeziku! Tudi tukaj v Brdih so kmalu po taboru nastale čitalnice, imenovane "besede". V Kojskem in Biljani in drugih vaseh so vzniknila izobraževalna, pevska, bralna društva, godbe na pihala, močni sta bili telovadni društvi Sokol in Orel.

To je bil tudi čas preseganja političnih barier. Tabore so sicer organizirali t.i. »mladoslovenci«, toda pridružili so se jim tudi »staroslovenci« in vsaj tri leta je v tistem času politično aktivne Slovence združevala skupna ideja.

Tako je ideja Zedinjene Slovenije zorela iz dobro premišljenega slovenskega jezikovnega vprašanja, ki ga je spodbudila, večinoma iz kmetstva izrasla, slovenska inteligenca. Vseslovensko gibanje je daleč preraslo jezikovno raven. Slovenska narodna zavest se je preoblikovala v nacionalni politični program - program Zedinjene Slovenije. Slovenski narod se je na taborih plebiscitarno odločil za združitev slovenskega narodnega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo. Prvi slovenski politični program se je s taborskim načinom narodnega budništva širil med kmečko prebivalstvo ki je predstavljalo več kot 80% populacije. Ideja se je iz ozkih intelektualnih krogov, ki so jih tvorili predvsem na Dunaju izšolani slovenski intelektualci, razširila med ljudstvo in je zato ni bilo mogoče nikoli več izkoreniniti!
Programa Zedinjene Slovenije vse do konca monarhije ni bilo mogoče uresničiti. Šele po uveljavitvi nove avstrijske ustave iz decembra 1867, je bilo omogočeno organiziranje javnega političnega zborovanja. Že štiri leta kasneje pa so oblasti prepovedale taborska gibanja in nato je prišlo do hitrega zatona slovenskega narodnostnega gibanja. Poglobil se je razdor med klerikalci in liberalci. Nastopilo je obdobje slovenskega izseljevanja velikih razsežnosti, ki je še posebej prizadelo Goriško.
A vendarle se je program Zedinjene Slovenije, ki je nastal v revolucionarnem letu 1848, letu pomladi evropskih narodov, in dosegel vrhunec v taborskih prireditvah, še sto let kot rdeča nit vlekel skozi politične sanje velikih narodnih zanesenjakov, ki so zvesto branili in ohranjali slovenstvo. Od idejne vizije do resnične suverenosti pa je vodila še več kot stoletje dolga in trnova pot.
V letu 1848, ko je bil program Zedinjene Slovenije prvič zapisan, je bil enovit cilj združitve Slovencev še realen. Takrat je velika večina Slovencev živela znotraj avstrijske države. Če bi torej takrat obstajala politična volja, bi do udejanjenja tega načrta lahko prišlo že takrat. A te volje ni bilo. Zaradi razdrobljenosti na več kronskih dežel smo ostajali šibki in lažje obvladljivi.
Ko je leta 1918 Avstro-Ogrska razpadla, smo se Slovenci čez noč znašli razdeljeni v štirih med seboj sovražnih si državah. Glavnina je ostala v Kraljevini SHS, skoraj tretjina v Italiji, Koroška je ostala v Avstriji, Porabski Slovenci so ostali na madžarski strani. Šlo je za pravo tragedijo v slovenski zgodovini! Pozitivno je bilo le dejstvo, da smo dobili Prekmurje in se vključili v jugoslovansko državo. Leta 1941 se je tragedija še stopnjevala in ostanek že tako razdeljenega naroda, so si med seboj razdelili trije, skupaj z NDH pa štirje, okupatorji. Slovenci smo bili dejansko obsojeni na izginotje, na izbris iz zgodovine.
A spomladi leta 1945 je le malo manjkalo, da bi Titova vojska uresničila vizijo združene Slovenije – maja je zasedla Trst in Koroško - a se je morala na zahtevo zahodnih zaveznikov umakniti. Dobili smo slovensko republiko znotraj jugoslovanske federacije; tej je bil pozneje priključen večji del Primorske; v zamejstvu pa so ostali tržaški, goriški, beneški, koroški, avstrijski štajerski in porabski Slovenci.
Danes imamo svojo državo, svoj parlament. Naši poslanci, ki enakopravno sedijo ob italijanskih, nemških in poslancih drugih narodov v evropskem parlamentu, govorijo slovensko. Slovensko lahko govori tudi avstrijska državljanka slovenske narodnosti Ana Blatnik v avstrijskem Zveznem svetu. Jezikovno vprašanje je, vsaj na evropski ravni, rešeno. Še vedno pa ostaja pereče odprto vprašanje položaja slovenskih zamejcev. Obstaja tudi vprašanje nacionalnih interesov, za katere ne sme nihče pričakovati, da bi se jim Slovenija kdaj odrekla...
Naša zgodovina je zaznamovana z izgubami ozemlja v korist sosedov vse do vključno prve svetovne vojne. Šele povezave z drugimi jugoslovanskimi narodi po prvi svetovni vojni so omogočile, da smo v drugi svetovni vojni zaustavili zmanjševanje ozemlja. Kljub pogosto izrazito nenaklonjenim razmeram v obeh Jugoslavijah smo ohranjali svojo istovetnost, razvijali narodno in državotvorno zavest in nacionalne institucije.
Naši predniki so sanjali, upali, pričakovali, delali in tudi umirali za svobodo. Šele pred 18 leti so dozorele okoliščine za uresničitev osamosvojitve. Ob naših kulturnikih je v ospredje stopilo slovensko kmetstvo, ta jekleni tisočletni branik slovenstva. Leta 1988 je bila ustanoviljena prva slovenska novodobna politična stranka - Slovenska kmečka zveza. Njen prvi predsednik je postal kmet Ivan Oman. Letos mineva 20. obletnica prvega tabora Slovenske kmečke zveze, ki se je prav tako odvijal tukaj v Brdih, v sosednjih Vipolžah in napovedal politični pluralizem in demokratizacijo Slovenije.
V teh dneh je minilo pet let od vstopa v EU, s čimer smo se Slovenci politično in ekonomsko ponovno zlili v evropski prostor, kamor smo vedno sodili in ki smo ga v zgodovini pomembno sooblikovali, dogajanje po drugi svetovni vojni pa nas je od njega oddaljilo. Uresničili smo tisočletni sen in presegli okvire zgolj obrambnega slovenstva!
Po odpravi meja z Italijo, Avstrijo in Madžarsko smo Slovenci postavljeni pred podoben izziv kot pred letom 1918. Nekatera, zlasti obmejna območja Slovenije, se bodo po logiki povsem naravnega gospodarskega razvoja in globalizacije vse bolj povezovala s centri h katerim so gravitirala že pred letom 1918. Maribor in SV Slovenija se bosta dosti bolj naslanjala na avstrijsko Štajersko in Gradec, Posočje na Gorico na italijanski strani, Kras in slovenska Istra na Trst. Ker pa so vsi ti centri tujejezični, obstaja nevarnost asimilacije in zmanjševanja narodne zavesti v teh predelih, s čimer bi bila lahko ideja »Zedinjene Slovenije« ponovno ogrožena.
Slovenska kultura in jezik kot povezovalna člena med vsemi Slovenci dobivata na nov način izpostavljen pomen.
Članstvo v EU je ponudilo nove možnosti Slovencem, ki živijo zunaj meja Slovenije. Z vstopom RS v Evropsko unijo se manjšine v državah EU, čeprav zunaj Slovenije, združujejo z večino v Sloveniji. Slovenščina ni več manjšinski jezik, ampak enakopraven  in uradni jezik EU. To je popolnoma nov položaj, kot ga niso imeli Slovenci niti v Avstro- Ogrski niti v Jugoslaviji.

Vstop Slovenije v schengenski prostor pomeni uresničenje ideje, ki je bila 1848 izražena v programu Zedinjene Slovenije in je postala na taborih del ljudske volje. Zagotovljen je prost pretok blaga, ljudi in storitev, a le v primeru, če bi bila zagotovljena dvojezičnost na celotnem slovenskem etničnem ozemlju, bi bila uresničena tudi ideja enotnega kulturnega prostora. Potrebno bo še precej politične volje, da bo pripadnikom slovenske manjšine v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in tudi Hrvaškem zagotovljen enakopraven položaj z večinskim narodom.

Kot enakopraven član Evropske unije odločamo o razširitvah te naše sedanje družine. Želimo si rasti in krepitve Evropske unije in bomo z veseljem podprli vključitev tistih novih članic, ki bodo unijo vsebinsko obogatile in okrepile. Že sedaj se svet in Unija soočata z globalno krizo, ki zahteva oblikovanje novih, bolj pravičnih družbenih razmerij. Zato je še toliko bolj pomembno, da države kandidatke verodostojno dokažejo svojo iskreno privrženost povezovalnim, graditvenim vrednotam. Da so pripravljene razumeti in spoštovati življenjske interese drugih članov družine. Da zavračajo ljubosumje, zavist, nasilje in prezir. Te nezrelosti in zablode delujejo kot strup, če so uporabljene kot populistično mamilo za zavajanje lastnih državljanov s strani političnih elit. Za Primorsko in Slovenijo je ohranjanje lastnega nacionalnega, neoviranega dostopa do mednarodnega morja življenjskega pomena. Tudi za nadaljnji obstoj in razvoj evropske vrednote neoviranega pretoka ljudi, blaga in storitev. Za obstoj in razvoj Luke Koper kot bistvenega člena 5. in 10. transevropskega prometnega koridorja. Hrvaško spoštujemo in ji želimo vse dobro, tudi, kar se da hitro, vključitev v Evropsko unijo. A ji ne bomo dovolili, da na škodo življenjskih interesov Primorske, Slovenije in EU uveljavlja svojo kapriciozno usmeritev prodora na zahod. Ob svojih 5.700 km prekrasne obale in številnih pristaniščih za to res nima nobene razumne osnove.

Spoštovani,

Mladi smo – mladi smo kot narod s svojo lastno državo. A izročilo tabora izpred 140 let nas zavezuje! Kot mlad bor smo se v zgodovini upogibali pod viharji – a se vedno znova dvignili. Nič nas ni zlomilo -  in nas tudi ne bo! Predobre in pregloboke so naše ZGODOVINSKE KORENINE

Sporočilo za javnost s slovesnosti