Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča

Nagovor na posvetu na temo So programi in storitve socialnega varstva v Sloveniji izraz potreb uporabnikov?
Ljubljana, Državni svet RS, 17. maj 2012

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta, cenjeni gospod mag. Edo P. Belak predsednik Slovenskega združenja za duševno zdravje, spoštovani strokovnjaki, gostje in vsa zainteresirana javnost,

dovolite mi, da vas vse skupaj lepo pozdravim v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije.

Prejšnji teden smo v Državnem svetu prisluhnili razpravi o skupnostni terapiji na področju duševnega zdravja. Tema tokratnega posveta pa zajema širši in celovit nabor izvajalcev in uporabnikov socialnih storitev. Torej so v ozadju današnjega srečanja podobna vprašanja o poteh naše družbe in države. Po ustavni opredelitvi socialne države, ki pa se je podala na pot Hayekovsko-Friedmanovske vitke države, države prepuščanja usode posameznika, družbe in države imperativu prostega trga in diktatu odtujenih in demokratično neodgovornim, brezdušnim finančnim trgom. Varčevali bomo ne glede na škodo, ki jo bo to varčevanje dejansko prinašalo na področju zdravstva, šolstva, na področju stanja duha v družbi. Vse bolj glasna in jasna opozorila vodilnih svetovnih ekonomistov npr. nobelovca Josepha Stigliza, ki pravi: »Z varčevanjem bo Evropa zapravila najdragocenješi adut družbe, njen človeški kapital, morda bo ta celo uničen. Njeni voditelji namerno ignorirajo nauke preteklosti, kar je čisti kriminal.«.

Slovenska socialna država je v preteklih desetletjih naredila zelo napredovala v odnosu med izvajalci storitev in uporabniki. Naj to ponazorim s podatkom iz novejše zgodovine obravnavanja in zdravljenja duševnih bolezni: pred 40 leti so bili za tovrstno obravnavo bolnikov pooblaščeni izključno zavodi, ki so bili neke vrste azili, v katerih je 40 oseb varoval 1 zaposleni brez strokovne izobrazbe. V zavodu Hrastovec, na primer, v katerega je bilo takrat vključenih že nad 600 varovancev, so šele po 17 letih delovanja zavoda zaposlili prvo medicinsko sestro kot prvi strokoven kader.

Želel sem ponazoriti, da so bile potrebe uporabnikov dolgo zanemarjene. Prav na področju socialnega varstva smo bili v Sloveniji priča veliki evoluciji socialne države. Ljudi s težavami, tudi otroke ali ostarele, se je še nedavno zapiralo, izoliralo, zanemarjalo ali pa pomilovalo in pretirano ščitilo. Upravičence do socialno varstvenih storitev so v splošnem  dojemali kot šibke, nesposobne, storitve pa naj bi jim nudili v smislu njihove zaščite. Tako prepričanje je prevladovalo tudi pri svojcih in drugih ključnih osebah uporabnika. Dolgo ni bilo sprejeto spoznanje o pravici uporabnikov socialnega varstva do enakovredne obravnave.

Šele v zadnjih desetletjih se je v ospredje uspelo prebiti vrednotam, ki  temeljijo na poudarjanju človekovih pravic, enakopravnosti, strpnosti, tolerantnosti in sprejemanju drugačnosti. Te kulturne in vrednotne spremembe so pred izvajalce programov in storitev socialnega varstva postavile nove zahtevne naloge. Kako oblikovati storitve tako, da bo v ospredju storitve uporabnik z vso svojo specifiko potreb. Ne glede na izvajalca in konkretno obliko storitve. Najboljši poznavalec lastnih potreb je namreč prav uporabnik sam. To pomeni usmeritev v upoštevanje partnerstva in participacije z uporabnikom, oblikovanje take socialnovarstvene pomoči in podpore, kot jo uporabnik dejansko potrebuje. Tisto, kar pa bi ob tem moralo najbolj zanimati financerje programov je, da bi bile storitve, ki bi jih uporabniki v čim večji meri tudi sooblikovali, namenjene predvsem usposabljanju in podpori za njihovo čim bolj samostojno in kakovostno življenje.

Današnji posvet bo širil obzorja v smeri, kako ugotavljati in raziskovati dejanske potrebe uporabnikov socialno varstvenih storitev in kako jih dopolniti ali celo na novo zakonsko urediti. Pri tem se lahko zgledujemo tudi po ureditvah v drugih državah, zlasti tistih, ki so na tem strokovnem področju vodilne.

Spoštovani,

pravo mesto za posredovanje vaših današnjih ugotovitev in predlogov za spremembe zakonodaje je zagotovo Državni svet Republike Slovenije. Veliko predlogov civilne družbe je že doseglo zakonodajno pobudo prav skozi široko odprta vrata Državnega sveta. Zakonodaja je preveč pomembna stvar, da bi jo narekovali le ozki strankarski interesi, saj so potrebe ljudi in družbe kot celote neprimerno širše. Politika je le  segment družbenega življenja, življenje samo v vsej svoji raznolikosti in dinamičnosti pa je tisto, ki narekuje potrebne spremembe zakonodaje. Zato je še kako pozorno treba prisluhniti glasu tistih, ki v rokah nimajo strankarskih škarij in platna in strmeti k taki zakonodaji, ki bo naravnana k iskanju pozitivnih rešitev na podlagi solidarnosti. Premalo se zavedamo, da nas je, Slovencev, malo in da je pomemben vsak posameznik v svoji specifiki. Državni svet v takih okoliščinah povezuje civilno družbo in politiko. Nesprejemljive so neo-liberalne pobude slovenskih konzervativcev, ki v okviru pobude za ukinitev Državnega sveta navajajo tudi nepotrebnost takšnih posvetov kot je današnji, ali kot je bil prejšnji naš posvet, ali kot jih je bilo okrog 40 v lanskem letu. Zdi se jim, da bi namesto tega kakšna agencija lahko na profitni osnovi organizirala takšne posvete. Ne želijo razumeti pomena dovolj zgodnjega vključevanja strokovne civilne družbe v oblikovanje vsebinskih gradnikov nove ali spremenjene zakonodaje. Zato želijo Državni svet ukiniti, strokovno civilno družbo pa upogniti na raven neobveznega dajalca mnenja v fazi, ko je zakon že oblikovan, medresorsko in koalicijsko usklajen in ko je vsaka pripomba zgolj bolj ali manj nadležna mušica.

Zato naj tudi današnji posvet prispeva k utrjevanju teh vezi, ter poveča gostoto zavesti o nujnem sodelovanju in ne izključevanju civilne družbe iz procesov odločanja.    

Želim vam uspešno strokovno druženje.

Hvala.   

So programi in storitve socialnega varstva v Sloveniji izraz potreb uporabnikov?