Slavnostni govor predsednika ob 50. obletnici delovanja Inštituta za novejšo zgodovino

Dogodek: Slavnostna akademija ob 50. obletnici Inštituta za novejšo zgodovino
Slavnostni govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča
Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 8. 12. 2009

Spoštovani gospod direktor inštituta dr. Damijan Guštin, spoštovane sodelavke in sodelavci inštituta, cenjeni gostje, gospe in gospodje,

izjemno sem počaščen, da lahko skupaj z vami praznujem 50. obletnico Inštituta za novejšo zgodovino in naj bo moj nagovor skromen prispevek k temu slovesnemu trenutku.

50 let je spoštljiv jubilej. Kot takega ga je treba počastiti in se spomniti prehojene poti. Pol stoletja delovanja inštituta pa je zagotovo tudi dobra priložnost za razmislek o vlogi  humanistike v slovenski družbi, o raziskovalnih dosežkih na tem, včasih žal kar malo zapostavljenem znanstvenem področju in predvsem o pomenu humanističnega znanja v današnjem času in za današnji čas. Znanost je namreč, kot se je ob neki priložnosti slikovito izrazil nekdanji predsednik SAZU dr. Žekš »velesila pozitivnega in vsestransko usmerjenega razvoja naše družbe«. Še posebej zato, ker nosi humanistika, v okviru te vede pa posebej zgodovina, pri majhnih narodih, kot je slovenski, pogosto oznako nacionalne vede, vede katere osrednja naloga je raziskovanje in potrjevanje narodne samobitnosti in obstoja.

Na to dovolj zgovorno opozarja tudi časovni razpon raziskovalnega interesa Inštituta za novejšo zgodovino, ki posega v raziskovanje zadnjih dvesto let zgodovine slovenskega naroda; natančneje, zgodovine Slovencev od narodnega preporoda leta 1848 do danes. Gre za obdobje, ko smo Slovenci korak za korakom uresničevali svojo nacionalno samobit vse do končnega državotvornega dejanja leta 1991. V to obdobje sega čas narodnega budništva in taborskega gibanja, čas generala Maistra, čas upora proti okupatorju v NOB, pa tudi čas osamosvajanja od realsocialističnega bloka od leta 1948 naprej, čas pisateljsko- kulturniškega delovanja v 70-ih in 80-letih in čas osamosvajanja od SFRJ, in vstopa v Evropsko unijo. A največja prelomnica je bila zagotovo odločitev o neodvisnosti, trenutek, ko se je slovenski narod odločil stopiti na pot samostojnosti s sprejemom Deklaracije o neodvisnosti in Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti. Večji del raziskav tega pomembnega obdobja narodove zgodovine ste v zadnjih petdesetih letih opravili prav raziskovalci Inštituta za novejšo zgodovino.
Kot politik se ne morem in ne smem spuščati v analizo raziskovalnih dosežkov raziskovalcev inštituta. Znanost mora imeti svojo avtonomijo, ki je vrednota sama po sebi. Doslej opravljeno delo raziskovalcev Inštituta za novejšo zgodovino je dovoljšen dokaz, da je zapovedano zoževanje delokroga raziskovanja zgodovine vedno znova obsojeno na neuspeh. Tako kot je družba kompleksna celota, je njeno reflektiranje skozi prizmo zgodovinske vede lahko le kompleksno. Politična zgodovina je prepletena s socialno, kulturno in ekonomsko. Zgodovine se preprosto ne da ukalupiti - vedno znova se izmika nadzoru in odpira poti spoznanju, ki je svoboda - svoboda uma in svoboda duha. Zgodovina Slovencev se seveda ni začela s pokristjanjevanjem v 9. stoletju, niti ne z razpadom Avstroogrske leta 1918, kot tudi ne s komunističnim prevzemom oblasti leta 1945 in ne z osamosvojitvijo leta 1991. Zato ni naključje, da je predmet raziskovanja vedno znova uhajal iz predpisanih politično-ideoloških receptov in želja vsakokratnih vladajočih političnih elit. Ločevanje določenih tem od celotne narodne zgodovine na »bolj« ali »manj« pomembne, je bilo že vnaprej obsojeno na neuspeh. Temeljna lastnost znanosti ni v tem, da išče, najde in posreduje neko večno »resnico« -  to je morda ambicija religije. Naloga znanosti - tudi zgodovine - je v tem, da odpira in razpira vedno nova vprašanja, kakor se spreminjata družba in posameznik.

Zato tudi velike spremembe po letu 1991 za slovensko zgodovinopisje niso predstavljale »kreacionistične« prelomnice. Zelo pomembna so bila osemdeseta leta, ko so se po Titovi smrti pričela odpirati travmatična vprašanja iz vojnega in povojnega obdobja. Ob tem me izjemno radosti, da sta se politika in zgodovinska znanost prav ob teh, za slovenski narod nadvse težkih vprašanjih, plodno »srečali« v Državnem svetu Republike Slovenije. Že v drugi polovici leta 2003 je namreč med številnimi zgodovinarji dozorela ideja o nujnosti strokovnega posveta o zamolčanih dogodkih v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej, pri čemer je tudi politika začutila potrebo po strokovni podpori. Ta potreba se je še posebej izkazala pri aktivnostih ob napisih na spomenikih. V tem času je izšel prvi od člankov dr. Tineta Hribarja z naslovom »Slovenska prihodnost in odgovornost za resnico«, sledila je strokovna polemika zgodovinarjev in drugih intelektualcev in obdobje stotih dni polemike je zaključilo s člankom dr. Janka Prunka z mislijo, da »naj politika prepusti zgodovino stroki«, torej zgodovinarjem. Vsi ti prispevki in polemike so pomagali k osvetlitvi dogodkov med vojno in po njej, a porodila se je potreba, kot se, kot se je takrat izrazil državni svetnik dr. Janvit Golob, ki v Državnem svetu zastopa interese raziskovalne dejavnosti, da se s temi problemi razčisti v smislu, »da le narod z enotnim pogledom na preteklost lahko pričakuje srečo v prihodnosti«. Državni svet se je kot platforma civilne družbe in stroke ponudil, da zagotovi prostor in organizacijo za interdisciplinarno obravnavo te problematike.
Leta 2004 je bil v soorganizaciji Državnega sveta in Inštituta za novejšo zgodovino izveden posvet z naslovom »Žrtve vojne in revolucije« in nato še istega leta kot posebna publikacija Državnega sveta izdan tudi istoimenski zbornik s posveta. S strokovnimi prispevki in v razpravah je sodelovalo preko dvajset eminentnih udeležencev, večinoma zgodovinarjev. Poudarim naj, da je zbornik še vedno izredno iskan in da smo ga že dvakrat ponatisnili. Zelo pomembno je, da je po mnenju strokovne javnosti ta naš skupen prispevek trenutno najbolj verodostojna znanstvena prezentacija kot podlaga za strokovno in tudi siceršnjo razpravo o zamolčanih dogodkih v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej. Sklepe posveta smo posredovali v Državni zbor. Z zbornikom smo dosegli še nekaj- demantirali smo vtis, da so zgodovinarji v pogledih na bližnjo preteklost nespravljivo sprti. S posvetom in izdajo zbornika smo dokazali tudi, da se pri ocenjevanju in vrednotenju medvojnega in povojnega nasilja strokovnjaki različnih strok - zgodovinarji, filozofi in pravniki – lahko pri tako zahtevni zgodovinski tematiki prepričljivo dopolnjujejo. Še vedno pa ostaja neuresničena zaveza s posveta pred petimi leti, zaveza, ki jo bomo v Državnem svetu Republike Slovenije z veseljem izpolnili - in sicer, da bi čez nekaj let ponovno skupaj z Inštitutom za novejšo zgodovino pripravili še eno znanstveno posvetovanje, na katerem bi lahko ugotovili, »da smo se Slovenci, kot posamezniki in kot narod, končno spravili s svojimi mrtvimi, s tem pa tudi s samim seboj.«

Ob tej priložnosti naj svoj pogled usmerim še na prihodnost, na izzive globalizacije in gospodarske krize, ki obe postavljata v ospredje problematiko vrednot. Od humanistike lahko v prihodnje pričakujemo tudi, da ne bo samo dopolnjevala razvoja družbe znanja, marveč bo opredeljevala tudi vrednostne vidike, med drugimi tudi vidike »nacionalne identitete«, domoljubja in nacionalne zavesti, ki v globaliziranem svetu izgubljata na pomenu. Vprašanje je namreč, kaj lahko izzivi globaliziranega sveta pomenijo za majhen narod, kot je slovenski. Pri tem imam v mislih predvsem raziskovanje kulturno-zgodovinske identitete kot etičnega vidika razvoja in ne neke nove ideologizacije zgodovinske znanosti v smislu paradigmatskega zasuka od "delavsko-revolucionarnega predznaka" k znanosti z "nacionalnim predznakom".
Tudi gospodarska kriza predstavlja izziv za humanistiko. Nekaj znamenj kaže, da Slovenci tudi v tem pogledu ne zaostajamo za drugimi, saj se zavedamo, da tranzicija ne pomeni samo politične in gospodarske preobrazbe države, temveč hkrati prenovo duha in prebujenje etične zavesti oziroma njene rahločutnosti. Veliki irski pesnik Seamus Heaney je nekoč dejal, da v krizi ljudje iščejo vrednote, ki imajo opraviti z našo notranjostjo. Gre torej za uporabnost notranjega smisla obstoja, nagovarjanja nekih novih priložnosti. Znanost se je v svoji uporabni dimenziji danes znašla v krizi smisla. Stvari, ki so najbolj uporabne, tržno zanimive, ki povečujejo konkurenčnost, so pravzaprav tudi priložnost za izgubo planeta, priložnost, da uničimo tisto, kar so nam dale na razpolago in v uporabo prejšnje generacije, da izgubimo svojo človeško zgodovino in postanemo izginula civilizacija. Po mojem mnenju je tukaj zelo pomembna vloga humanistike, ki temelji na v stoletjih nakopičenem znanju - na zgodovinskosti človeštva.

Spoštovani,

Inštitut za novejšo zgodovino si je s svojim delom in rezultati pridobil vidno mesto v slovenskem zgodovinopisju in se v petdesetih letih utrdil kot osrednja slovenska znanstvena ustanova za raziskovanje novejše slovenske zgodovine. V njem deluje znanstven kader z veliko znanstveno avtoriteto. Mnogo dela je bilo že opravljenega in mnogo dela v obliki »sivih lis« vas, zgodovinarje, še čaka. A čar zgodovine je prav v tem, da zgodovina traja.
Spoštovani gospod direktor dr. Damijan Guštin, spoštovane vse njegove predhodnice in predhodniki, cenjeni kolektiv Inštituta, še enkrat iskrene čestitke, prijetno nocojšnje druženje in uspešno znanstveno - raziskovalno prihodnost vam želim!

Sporočilo za javnost z dogodka