Novice

Predsednik Državnega sveta Republike Slovenije
Mag. Blaž Kavčič

Spominski nagovor na Slovesnosti v spomin petdesetim ustreljenim talcem za Kamnitnikom, sobota 9. februar 2008

Spoštovani!

Naj današnji nagovor začnem nekoliko neobičajno - danes so slovenski smučarji dosegli odlične rezultate, malo prej smo poslušali ubrano glasbo naše, slovenske mestne godbe, tu na moji desni stojijo strumni vojaki slovenske vojske! Vsega tega prav lahko tudi ne bi bilo, če se v preteklosti za to ne bi žrtvovali naši predniki.

Leto 1944. se je pisalo, bil je mrzel februarski dan, ki je v zgodovini Škofje Loke in njenih prebivalcev pustil sledi enih najbolj tragičnih in žalostnih spominov, ki so za vedno spremenili življenja mnogih domačinov in njihovih potomcev. Tu je 9. februarja nemški okupator z brezobzirno aroganco pohodil človekovo dostojanstvo, človekovo osebnost, svobodo, nedotakljivost življenja. Pravice, ki so jih v poduk in preprečitev novih tragedij leta 1948 kot Deklaracijo o človekovih pravicah sprejeli v Organizaciji Združenih Narodov. Koliko je bilo vredno človekovo dostojanstvo in njegovo življenje?

9. februarja pred 64 leti je tu nemški okupator ustrelil 50 slovenskih mož, dan poprej v Veštrskem mlinu, v patizanski tehniki, pa žive zažgal tri partizane, partizanko in gospodarja, sodelavce partizanske tehnike. Za pobitimi talci je brez očeta ostalo 56 sinov in hčera ter 22 žena brez zakonskih mož. Med žrtvami je bilo 19 Ločanov, 31 pa jih je bilo pripeljanih iz drugih delov Gorenjske. V naslednjih dneh pa je okupator še deportiral v zapore in koncentracijska taborišča 20 Ločank. Storjen je bil zločin proti človeštvu, proti slovenskemu narodu, ki se je boril za svoj obstoj. Kar se je tu zgodilo ni bila bitka, to ni bil spopad dveh enakovrednih nasprotnikov, to je bilo nizkotno zločinsko dejanje brez trohice vesti, brezumno, nevredno Človeka.

In, zakaj prav v Škofji Loki? Škofja Loka je bila že od prvih dni spontanega patriotskega odpora zelo aktivno območje na katerem je delovala široko razpredena in dobro organizirana mreža sodelavcev Osvobodilne fronte. Preko škofjeloškega so potekale glavne vojaške in politične povezave okupacijskih con s slovenskim odporniškim centrom. Nemci so to gibanje hoteli zatreti s streljanjem talcev. Streli tu za Kamnitnikom so bili usmerjeni proti odporniškemu gibanju, proti slovenstvu. Pogum in narodno zavest žrtev zato cenimo in vrednotimo z globokim spoštovanjem. 

Glede na tedanje okoliščine poboj talcev in partizanov za Kamnitnikom in v Veštrskem mlinu v zgodovinski perspektivi torej ni bil le izraz okupatorjevega maščevanja zaradi atentata na pripadnika nemške SS sredi Stare Loke dva dni pred tragedijo. Bil je del skrbno pripravljenega načrta za uničenje vseh narodno zavednih sil na širšem območju Škofje Loke. Kajti, sledila je tudi ustanovitev domobranske enote v Škofji Loki kot pomožne policijske enote, ki je pomagala Gestapovemu terorju nad zavednimi Slovenci. Med prvimi žrtvami okrepljenega in zahrbtnega sodelovanja Gestapa in domobrancev sta bila Peter Kavčič - Jegorov in Danila Kumar - Andreja, ki so ju okupatorjevi vojaki ustrelili iz zasede 18. marca 1944, torej približno mesec dni po tragičnih dogodkih v Škofji Loki.

Tukajšnji spomenik opominja na vojne grozote, ki so jih utrpeli naši predniki v  boju za svojo svobodo in svobodo svojega naroda. Prišli smo, da se jim poklonimo, da izrečemo svoje spoštovanje do njihovega poguma, do njih žrtev. Prišli smo, da ne pozabimo. Da generacije, ki smo rojene v svobodnem svetu, ne pozabimo, da je ta svoboda težko izbojevana in da je naša država nastala in bo obstala tudi zaradi njih. Tempo sodobne družbe nas pogosto odtegne poglobljenemu spominu na žrtve med drugo svetovno vojno. Obremenjeni s sodobnimi problemi pozabljamo na pomen poznavanja preteklosti in si ne vzamemo dovolj časa za premislek o civilizacijskih pridobitvah, ki sem nam vse prepogosto zdijo samoumevne. Pa vendar, tudi tem žrtvam se moramo zahvaliti, da smo Slovenci kot narod preživeli in s samostojno državo postali nacija, ki se je enakopravno vključila v Evropsko unijo, ki ji trenutno predseduje. Tej Evropi, ki ji bila pred več kot 60-timi leti tragična žrtev lastne napačne presoje politične in družbene realnosti in ki je zaradi neodgovornega zatiskanja oči pred resnico plačala visok človeški davek. Vendar se je pobrala in se naučila, da je za mirno sožitje in blaginjo potreben spoštljiv in enakopraven dialog med vsemi narodi, med vsemi ljudmi. Tudi zato ima teh 50 ustreljenih talcev in druge slovenske žrtve spoštljivo mesto v naši zgodovini.
Ko sem pregledoval arhivsko gradivo o poboju talcev tu pod Kamnitnikom in žrtev v Veštrskem mlinu, sem se zadržal ob pogledu na fotografije žrtev. To so bili povsem običajni ljudje - tako, kot vi in jaz! Tako, kot oni, bi tudi mi lahko ležali ustreljeni, oropani človeškega dostojanstva na tleh, zvezani po dva in dva! Med žrtvami najdemo mladeniče, ki so komaj začeli živeti, pa zrele može; zdravnika; partizane, kurirje, gostilničarje, čevljarje, mesarje, klobučarje, organiste . Ljudi torej, ki so bili najrazličnejših starosti in življenjskih poti. Nekaj pa so vsi padli imeli skupnega - željo, da bi živeli polno in dostojanstveno življenje, slovenski narodni ponos in odločenost, da se ne bodo mirno pustili pokoriti.

Zgodovinska resnica ima več obrazov, več zornih kotov, več gledišč. Zgodovinska distanca pa je tista, ki nam omogoča, da lahko razumemo zgodovinske dogodke in dejstva v celoti. Na ta način se bomo končno izognili delitvam zaradi razhajanj v pogledih! Razumevanje nam omogoča, da lahko osmislimo žrtve v boju za svobodo. Ali se je splačalo upirati okupatorju, ki je bil neprimerno močnejši? Če se pri tem vprašanju zamislimo, pa zagotovo vemo odgovor na vprašanje, ali je bil boj proti Hitlerjevemu ponemčevanju, raznarodovalni politiki in uničenju t.i. drugorazrednih narodov, tudi Slovencev, ki je dovoljevala tudi najhujša grozodejstva proti človeštvu, potreben. Da, bil je nujen, moral je biti brezkompromisen, bil je vreden človeka, bil je naš, evropski in svetovni boj proti "novemu redu", ki bi uničil vse do tedaj pridobljene kulturne in civilizacijske norme.

To so bili tudi trenutki težkih odločitev za slovenski narod, v prvi vrsti pa za vsakega posameznika posebej. Ponosni smo lahko na odločitev, ki jo je sprejela večina Slovencev in jo je žal njih veliko plačalo s svojim življenjem. Njihova žrtev je prispevala k življenju Slovencev kot nacije. Ni mogoče prezreti zgodovinskega dejstva, da je bila OF tista, ki je Slovence najrazličnejših političnih opredelitev in različnih svetovnih nazorov povezala v boj proti okupatorju. Obžalujemo pa lahko osebno opredelitev vseh, ki v tistih dneh niso zdržali težkih preizkušenj in različnih pritiskov. To velja za tiste Slovence, ki so podpisali prisego Hitlerju in se vključili v enote domobranske vojske. Še večjega obžalovanja je vredna vloga tistih, ki so z močjo svoje besede nagovarjali preproste slovenske fante, da so vzeli v roke okupatorjevo orožje in ga uporabili zoper Slovence - pripadnike NOG.

Okupatorja smo že davno pregnali, rodile so se nove generacije, ki si želijo iz zgodovine kaj naučiti. Z Evropo smo povezani, zato ker mi tako želimo, ponosni smo na svoje zgodovinske dosežke, svoje pogumne prednike, ki so nam vse to priborili z življenji in s pisano besedo. Letošnje leto je za Slovenijo prav posebno, Evropa promovira medkulturni dialog, Slovenci praznujemo 500 let Trubarjevega rojstva in Slovenija vodi Evropsko unijo. To je trenutek, ko se lahko ozremo čez lastne sence preteklosti in se končno sporazumemo o vojnih žrtvah, ki nas še vedno delijo. Letošnje leto je lahko prelomno leto, želimo si, da bi naredili pomemben korak v razumevanju krvave slovenske polpretekle zgodovine in priznali vse žrtve zločinov, ki so bili storjeni proti človekovi svobodi in človekovemu dostojanstvu, proti slovenstvu.

In naj tukajšnji junaki, v prerani in pretemni grob položeni, še naprej simbolizirajo moč in pogum slovenskega naroda, ki se je znal in vedel boriti za našo skupno svobodo, za enakopravnost, za blagostanje vseh, za prihodnost.