Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča

Uvodni govor na XXXVIII. letnem posvetu zadružnikov
Portorož, 8. marec 2011 

Spoštovane udeleženke in udeleženci letošnjega posveta, spoštovani gostitelj predsednik Zadružne zveze Slovenije in državni svetnik Peter Vrisk, minister Dejan Židan, cenjeni gostje, gospe in gospodje!

V veliko veselje in čast mi je, da vas lahko vse skupaj pozdravim v imenu Državnega sveta Republike Slovenije in seveda tudi v svojem imenu. Državni svet je del slovenskega parlamentarnega ustroja, zastopnik civilne družbe, ki skozi delovanje interesnih skupin uveljavlja svoje poglede, želje in hotenja v zakonodajnem procesu. Glas slovenskega kmetijstva je v Državnem svetu neposredno zastopan preko interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev. Državna svetnika gospod Peter Vrisk in gospod Cveto Zupančič aktivno sodelujeta v delovnih telesih, njun glas pa je izrazito v ospredju pri vprašanjih, ki zadevajo sedanjost in prihodnost slovenskega kmetijstva in gozdarstva. V teh prizadevanjih ju državni svetniki močno podpiramo. Zavedamo se, da je kmetijstvo bilo in ostaja strateška gospodarska panoga, in da so neprecenljivega pomena njegovi številni negospodarski učinki, kot so enakomerna poseljenost, socialno in regionalno ravnovesje v razvoju Slovenije, ekologija, sonaraven razvoj in bio-diverziteta. Najpomembnejši negospodarski vidik pa je zagotovo zaščita in ohranitev nacionalne samobitnosti, saj je kmet lastnik in upravljavec temeljnega naravnega vira - zemlje, ki je naravna substanca za preživetje posameznika, naroda in države.

Težave, s katerimi se danes sooča naša država in ves svet na finančnem, gospodarskem, okoljskem in socialnem področju, so močno prizadele tudi področje kmetijstva. Na te težave smo v Državnem svetu opozorili že pred dobrima dvema letoma, ko smo oblikovali temeljne usmeritve nove družbeno-gospodarske paradigme. Kot temeljna izhodišča za nujne strukturne spremembe smo izpostavili trajnostni razvoj, potrebo po redefiniranju kmetijske politike v smeri spodbujanja sonaravnega kmetijstva in povečanje uporabe bližje pridelanih pridelkov in bližje proizvedenih prehrambenih izdelkov. Prav tako smo poudarili, da je posebno pozornost treba nameniti ureditvi cenovnih razmerij v verigi prehranskih izdelkov od pridelka do proizvoda na prodajni polici, ter v večji meri vključevati lokalno pridelavo pri javnem naročanju.

V tem kontekstu smo opozorili tudi na vlogo zadrug, saj bodo v pogojih globaliziranega trga preživeli le tisti mali in veliki slovenski proizvajalci, ki se bodo znali povezati in bodo v verigi od primarne proizvodnje do potrošnika sposobni sinergij in skupnega ambicioznega nastopa na trgu doma in v tujini. Tu pa je pomembna tako iniciativa posameznikov in nevladnih organizacij kot tudi države, ki mora omogočiti čim boljše pogoje za povezovanje in skupen nastop. V naših predlogih za izhod iz krize smo posebej izpostavili nujnost dopolnitve zakonodaje z ukrepi, ki bodo, podobno kot v drugih primerljivih evropskih državah, omogočali in spodbujali razvoj zadrug v kmetijstvu in tudi gozdarstvu. Če je bilo povezovanje kmetov pred 150 leti nujnost, ker je slovenskega kmeta in slovensko zemljo ogrožal predvsem velikonemški kapital, je stanovsko povezovanje in organiziranje danes več kot nujno zaradi pritiskov globalizacije. Pridelovanje hrane postaja ena od kritičnih točk globalnega gospodarstva.

Priča smo zaskrbljujočemu procesu propadanja malih pridelovalcev in posledično številnim negativnim pojavom, kot. je npr. zaraščanje kmetijskih zemljišč, ali njihova pozidava in odvisnost od uvoza oz. nesamozadostnost pri nekaterih produktih. Kmetijska proizvodnja »od semena do polic« se nevarno koncentrira v rokah multinacionalk, ki na tržišču narekujejo proizvodnjo, pogoje in cene. Danes 52% BDP na svetu, kar pomeni proizvodnjo vseh dobrin in storitev, nadzira le 500 multinacionalk. Globalizacija je v osnovi logičen in neizbežen proces na temelju delovanja sestavin dosedanje družbeno-gospodarske paradigme. Prinesla je sicer vrsto izjemno pozitivnih posledic za gospodarstvo, mnogo tudi za državljane na splošno. A temeljna težava globalizacije je, da njeni nosilci niso prisiljeni plačati polne cene izvajanja svojih poslovnih procesov. V kalkulacijo niso prisiljeni vzeti stroška negativnih učinkov delovanja na socialne in okoljske strukture. In temeljna težava je, da vrednostni sistem globalnih odločevalcev ne izhaja iz okoljske etike in ni naravnan v smeri trajnostnega družbenega in socialnega razvoja. Prav tako je zaradi svoje nadnacionalnosti neobčutljiv za vprašanja, ki zadevajo prehransko varnost držav, njihovo prehransko samooskrbo, biodiverziteto in varovanje okolja. Globalizirano industrijsko kmetijstvo prinaša dobiček le majhni skupini in jemlje delo in dohodek široki množici ljudi, zaradi odvisnosti od uvoza pa transnacionalke ogrožajo avtonomnost in suverenost številnih držav v razvoju in jih potiskajo v še večjo revščino. Globalizacija dobesedno iztreblja malega kmeta. Danes 23% svetovnega prebivalstva poseduje 76% zemlje, a če se bo sedanji trend nadaljeval, se bo delež lastnikov zemlje do leta 2020 znižal na 2%, ker bo 600 milijonov kmetov preprosto izginilo.

Kriza se v povezavi z globalizacijo ta trenutek v kmetijstvu morda najbolj odraža v skokovitem naraščanju cen hrane. Kruta resničnost sedanjega časa je, da so se finančne špekulacije z delniških trgov preselile na trg surovin in hrane, in da tovrstni špekulanti sedaj napihujejo cene hrane. Sklenjeni borzni posli za žita so denimo vredni kar 15-krat več od dejanske proizvodnje, a gre le za kalkulacijo, ki ne more nahraniti ljudi. Zato je EU že sprejela določene ukrepe za omejitev špekulacij s korenitimi reformami mednarodnega finančnega sistema. Visoke cene hrane vselej prizadenejo predvsem revne. Že leta 2008 so zaradi visokih cen hrane v številnih državah izbruhnili nemiri. Letošnja podražitev kruha je bila eden od temeljnih razlogov za pričetek nemirov v Tuniziji.

Čeprav je kriza globalna, je kmetijstvo lahko dokaz, da je izhod iz nje možen z lokalnimi ukrepi. Lokalna ekonomija bi morala postati alternativa globalni ekonomiji. Veliko bolj energično in predvsem inovativno je treba poiskati razvojne priložnosti, ki se skrivajo v naših naravnih danostih in tradicijo povezati z znanjem v novo dodano vrednost. Ključna pa je seveda sposobnost, da naše produkte uspešno tržimo. V tej verigi je lahko zadružništvo kot oblika samoorganiziranja in civilno-družbenega pritiska, pa tudi kot avtonomen kapitalski steber, izjemno uspešno. Kot avtonomno organiziranje združuje velik potencial, zaradi česar lahko uspešno reagira v času kriz.

Ob tem bi apeliral na povratek k izvornim vrednotam zadružništva, ki so v kritičnih časih za slovenskega kmeta že uspele ubraniti lastništvo zemlje in proizvodnjo na kmetijah in prispevale k njihovemu boljšemu dohodkovnemu in socialnemu položaju. Te vrednote so bile solidarnost, vzajemna pomoč in sodelovanje, enakost, pravičnost, poštenost, odprtost, socialna odgovornost in načelo pristnega razvoja in jamstva, saj je bilo zadružništvo v interesu in službi malega kmeta. In te vrednote mora zadružništvo negovati tudi danes. Zaradi globalizacije morda še bolj zavzeto.

Čim prej se moramo tudi sprijazniti, da so naše naravne danosti omejene in ne dovoljujejo hitrega povečanja proizvodnje. Zaradi prostorskih omejitev je najverjetneje edini primeren pristop trajnostno kmetovanje, ki obenem tudi varuje naravne vire, prostor in biotsko raznovrstnost. Tako smo na nek način Slovenci prisiljeni bolj kot o kvantiteti razmišljati o kvaliteti hrane, kar je z vidika trajnostnega razvoja tudi pravilna usmeritev. Sedaj je čas za postopen prelom s staro paradigmo, za katero je gospodarska rast najvišji cilj in za novo paradigmo, ki pravilno dojema meje rasti in priznava potencialno katastrofalne socialne in ekološke stroške globalizirane produkcije. Nikakor ne smemo zapasti pod vpliv transnacionalk, ki ves čas ponavljajo, da je treba povečati proizvodnjo z več pesticidi, več genske tehnike, krčenjem gozdov za pridobitev zamljišč za kmetijstvo itd. Zavedati se moramo, da je naša slovenska zemlja relativno še zdrava, da lahko naše kmetijstvo zagotavlja prebivalstvu zdravo hrano. Donos in dobiček sta seveda zelo pomembna, a najmanj enako pomembni so tudi varovanje vode in zemlje, zagotovitev biotske raznovrstnosti, varna in zdrava hrana in kvalitetno sobivanje z naraščajočim številom mestnega prebivalstva na podlagi zaupanja slovenskemu kmetu, da proizvaja zdravo hrano. V tem smislu smo državni svetniki, kljub nekaterim pripombam, podprli Predlog zakona o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov, saj pričakujemo, da bo potrošnik o kvaliteti slovenskih proizvodov bolje informiran in se bo z večjo samozavestjo odločal za izdelke slovenskega porekla.

Spoštovani,

dovolite mi, da ob tej priložnosti Zadružni zvezi Slovenije in njenemu vodstvu čestitam za dobro opravljeno delo, in vsem skupaj zaželim, da bi 38. zadružno druženje uresničilo pričakovanja ter pokazalo nove poti, priložnosti in možnosti zadružnega delovanja.

Hvala.

Pomen zadrug v globaliziranem kmetijstvu