Govor predsednika na izrednem srečanju Združenja evropskih senatov

Demokracija v Evropi dvajset let po prvih svobodnih volitvah vzhodno od berlinskega zidu - Evropa in svet dvajset let po hladni vojni
Izredno srečanje Združenja evropskih senatov
Nagovor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča
Gdansk, 22. do 24. oktober 2009

Vaša ekscelenca, Maršal Senata Republike Poljske,
moji dragi kolegi,

najprej dovolite, da vas vse lepo pozdravim in se Vam, gospod predsedujoči, zahvalim za odlično pripravljeno konferenco in izbiro teme srečanja. Zahvaljujem se Vam, da ste nas povabili v zgodovinsko mesto, kjer se je pred dvajsetimi leti začel odvijati zlom avtoritarnega komunizma. Delavci ladjedelnice so, v borbi za spoštovanje njihovih pravic, pognali kolo zgodovine, ki  se je končalo z uvedbo demokracije. Samostojnost in enotnost, vzpostavljeni po demokratični poti, sta vrednoti, ki sta tudi Sloveniji pred 18. leti omogočili, da je danes suverena država.

Gospod predsednik, zahvaljujem se vam za priložnost, da lahko danes tukaj prisluhnem Lechu Walensu, bivšemu poljskemu predsedniku, njegovim pogledom o strateških vprašanjih v današnji Evropi, kot na primer o možnih rešitvah za današnjo Evropo, s poudarkom na človeštvu, o dilemah glede elit in množični globalizaciji, "vsi delamo napake", "moramo jih popraviti".

Leto 1989 predstavlja v zgodovini EU pomemben mejnik. Dvajset let pozneje evropski parlament neposredno zastopa državljane 27 držav članic, med njimi 10 iz vzhodne in srednje Evrope. S sprejemanjem novih članic je EU začela ustvarjati novo in večjo Evropo, združevanje Evrope pa mora tudi v prihodnje ostati prioriteta. Projekt združevanja Evrope je še vedno nedokončan. Vprašanje je, ali je sploh izvedljiv, vendar se mora razvijati še naprej in se izboljševati.

Globalna finančna, gospodarska in družbena kriza je pred nas postavila zahtevne dileme nadaljnjega razvoja. Uživamo nekatere pozitivne sadove procesa globalizacije – predvsem v smislu hitrega tehnološkega razvoja informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij, zmanjševanja proizvodnih stroškov, izkoriščanje ekonomij obsega. Ne moremo pa si več zastirati oči pred negativnimi sadovi globalizacije, predvsem družbeno erozijo in okoljsko erozijo. Ogrožen je obstoj in razvoj srednjega sloja prebivalstva, močno poškodovano in še naprej ogroženo je človekovo življenjsko okolje. Opazujemo lahko politično-gospodarske procese kjer prihaja do tega, da v želji po liberalizaciji, privatizaciji, svobodnejši tržni konkurenci, učinkovitejšemu javnemu sektorju, v resnici lahko opazimo uvajanje monopolov in oligopolov v gospodarstvu, zmanjševanje števila delovnih mest, poslabševanje delovnih in življenjskih pogojev. In naprej – da se temeljni gospodarski in politični vzvodi koncentrirajo v rokah elit. Morda je utemeljeno poglobljeno razmisliti o tem, kaj nam pri najpomembnejših gospodarskih in družbenih odločitvah predstavlja cilj in kaj nam predstavlja sredstvo? Ali nam kategorije kot so rast BDP, absolutna in per capita ustvarjena dodana vrednost, tuje naložbe v nacionalnih gospodarstvih, mednarodna konkurenčnost – ali nam te pogosto omenjane in nedvomno zelo pomembne kategorije, pomenijo cilj ali sredstvo. Osebno bi se zavzemal, da bi te kategorije razumeli bolj kot možna sredstva za doseganje ciljev s področja kakovosti življenja državljanov. Temeljni sestavini kakovosti življenja sta svoboda in blagostanje. Svoboda, kot fizična svoboda, vsekakor tudi varnost, kot svoboda duha, svoboda drugačnosti mišljenja in življenjskih nagnjenj. Blagostanje kot zagotovljena človeka dostojna temeljna raven preskrbljenosti in motivirajoč sistem kar se da aktivne vključenosti v ustvarjalno življenje. Vsaka oblast je dobra samo toliko kolikor uspe zagotoviti državljanom ohranjanje in izboljševanje kakovosti življenja!

V Državnem svetu smo si zadali nalogo, odpreti se širokemu krogu zainteresirane javnosti, da bi okrepili demokratični dialog in tako prispevali k okrepitvi razprav o ključnih vprašanjih naše skupne prihodnosti.

Svetovna kriza zahteva, da so v ospredju naših razmišljanj globalna vprašanja in reforme. Na preizkušnji je sposobnost usklajenega in učinkovitega delovanja EU in vseh mednarodnih institucij. V ospredju delovanja pa morajo biti strateški cilji, saj je državljanom težko razumljivo, da se EU ukvarja sama s sabo, ne pa s težavami, ki ljudi najbolj pestijo. Evropejci pričakujejo od Evropske unije, da bo reševala vprašanja globalizacije, podnebnih in demografskih sprememb, varnosti in energije. Toda hkrati bo potrebno zagotoviti tudi verodostojno evropsko prihodnost državam kandidatkam za njihov napredek pri vključevanju v EU. Tudi kandidatke morajo biti socialno in politično pripravljene narediti ta pomemben korak.

Razprava o nadaljnji integraciji EU je močno povezana z obstojem evropske identitete. EU je političen projekt. Zato bo evropska identiteta politična. V EU se identificiramo s pomočjo multikulturnosti in različnosti. Takšna različnost bi lahko vsebovala zametke dezintegracije. V Evropi smo si enotni v tem, da smo si različni. Skupna valuta, enotni nastopi na prizorišču globalizacije, to utrjuje evropsko identiteto. Vprašanje je ali lahko zgolj ekonomska uspešnost reši vprašanje identitete. Skeptiki menijo, da evropska ideja omejuje narodno in parlamentarno suverenost držav članic. Evropska identiteta je v procesu oblikovanja in zato ostajajo odprta še mnoga vprašanja, saj se EU danes sooča s številnimi globalnimi izzivi na gospodarskem, političnem in socialnem področju.

Veseli nas, da so irski volivci z veliko večino podprli ratifikacijo Lizbonske pogodbe. Irska je s tem podprla Evropsko unijo, ki bo lahko učinkovitejša pri odločanju ter bolj pregledna in demokratična pri svojem delovanju. Odločila se je za bolj povezano Evropsko unijo, ki se bo lažje spopadala s svetovnimi izzivi. Države članice se ne morejo več same spopadati z vprašanji, ki ne poznajo meddržavnih meja. Le s skupnimi napori na evropski ravni lahko najdemo odgovore na vprašanja, ki so pomembna za državljane.

Spoštovani!

Na področjih, kjer ima Evropski parlament ključno vlogo pri sprejemanju zakonodaje, ki neposredno vpliva na življenje Evropejcev, Lizbonska pogodba širi postopek soodločanja med Evropskih parlamentom in Svetom EU. To pomeni, da si delita zakonodajno oblast in v bolj površinskem smislu delujeta podobno kot politični sistemi z dvodomnim zakonodajnim telesom. Državljani potrebujejo možnosti za participacijo pri evropskih zadevah, zato pozdravljamo povečane aktivnosti nacionalnih parlamentov v zadevah Evropske unije. Okrepljen demokratični politični proces v EU mora biti bolj odprt procesom politične razprave.  Za podaljšanje vpliva držav članic v evropskih zakonodajnih postopkih je okrepljen mehanizem nadzora nad načelom subsidiarnosti. Znano je, da so nacionalni parlamenti možnost sporočanja mnenj do zdaj izkoriščali precej različno. Vsekakor je interes, da se v nacionalnih parlamentih spodbudi več vsebinske razprave o predlogih Evropske komisije tudi na sejah pristojnih delovnih teles, ki so pristojna za posamezna področja. Verjamem, da  bodo  sčasoma nacionalni zakonodajni organi dosledneje uveljavili konkretne pravice v postopku soodločanja EU in se bodo začeli bolj zavedati svojega vpliva na odločitve Evropske komisije.

   Sporočilo za javnost o srečanju