Pozdravni nagovor predsednika na dogodku "Ustavimo revščino takoj"

Otvoritveni dogodek ob Evropskem letu boja proti revščini in izključenosti 2010
Govor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča
Državni svet Republike Slovenije, 12. februar 2010

Spoštovani predsedujoči, spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega posveta! Med prisotnimi vidim zelo veliko osebnosti, ki so že do sedaj zelo intenzivno delale na področju boja proti revščini. Vesel sem, da vas vse skupaj lahko pozdravim v dvorani Državnega sveta, drugega doma slovenskega parlamentarnega sistema, ki mu nekateri pravimo tisti bolj prizemljeni del, ker ga tvorijo nepoklicni politiki, katerih naloga in možnost je, da prenašajo probleme, ideje, spodbude iz svojih delovnih in življenjskih okolij in iz organizirane civilne družbe proti področju formalne politike. Spoštovani gospod minister za delo, družino in socialne zadeve dr. Ivan Svetlik, spoštovani poslanci, državni svetniki, gospe in gospodje!

Tokrat se je odločitev evropskega parlamenta iz julija 2008 izkazala za zelo umestno, in sicer odločitev, da leto 2010 postane evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Takrat se je verjetno malokdo zavedal, za kako utemeljeno se bo izkazala ta odločitev, ker se je že kar nekaj mesecev kasneje po tej odločitvi v letu 2008 svet soočil z izbruhom finančne, posledično gospodarske, v bistvu pa družbene krize. Finančni zlom v ZDA, podoben borzni katastrofi daljnega leta 1929, je napovedal začetek globalne recesije. Recesija je kasneje z vso silovitostjo zarezala v premoženje, prihodke in v blaginjo tistih, ki so pred izbruhom krize še imeli zagotovljene pogoje za dobro življenje. Zarezala je predvsem v srednji družbeni sloj, ga osiromašila in nevarno povečala socialno stratifikacijo med bogatimi in revnimi.

Čeprav je statistika na področju merjenja revščine varljiva, saj obstaja veliko "obrazov revščine", poseben problem pa je tudi prikrita revščina, vsi razpoložljivi kazalci kažejo, da je stopnja tveganja revščine v zadnjih dveh letih povsod narasla. Samo zaradi omenjene aktualne gospodarske krize se je po ocenah OZN število ljudi, ki so v letu 2009 živeli v skrajni revščini, to je z manj kot 1 USD na dan, povečalo še za nadaljnjih 90 milijonov. Tako je ta hip lačna več kot šestina svetovnega prebivalstva. V Evropski uniji trenutno ogroža revščina 80 milijonov ljudi. Tudi v Sloveniji se je stopnja tveganja revščine z 11,5 odstotekov leta 2007 povečala na 12,3 v letu 2008, kar pomeni, da letni dohodki več kot 12 odstotkov prebivalcev  niso zadostovali za dvig nad dohodkovno mejo revščine. Če k temu dodamo pričakovanja, da bo letos v Sloveniji brez zaposlitve že preko 100.000 ljudi, da revščina strmo narašča med zaposlenimi, saj ima v zasebnem sektorju kar 90 odstotkov zaposlenih manjšo plačo od povprečne, da revščina narašča med upokojenci, saj več kot 60 odstokov upokojencev prejema manj kot 500 evrov pokojnine, da revščina ogroža družine z več otroki, mlade iz revnih družin, enostarševske družine in še bi lahko naštevali, potem lahko rečemo, da Slovenija postaja iz dneva v dan bolj družba revnih. Tako nizke plače kot posledično nizke pokojnine, so poleg nezaposlenosti glavni generator revščine, izhajajo pa iz posledic neoliberalnega oz. neokonzervativnega družbenopolitičnega modela, v katerem prihaja do grobega nasprotja med deklariranimi, nazivnimi vrednotami svobode, skromne države, privatne, cenejše ponudbe vseh storitev, v dejanskem življenju pa je ta koncept pripeljal do strahovite družbene razslojenosti, do tega, da so bogati še bogatejši, da so storitve za večino državljanov postale dražje in ne cenejše ter da vse manjša svetovna elita kontrolira vse večji  del svetovnega bogastva. Da se torej družba razvija v družbo dveh slojev, družbo elite, ki je vse močnejša in vse ožja, in družbo ostalih, ki imajo vse manj vpliva na temeljne življenjske odločitve.

Poseben segment ogroženih so tudi invalidi oziroma kakorkoli duševno ali telesno zaposlitveno ovirani ljudje. Zelo nas lahko skrbi podatek, da je kar 66 odstotkov gibalno oviranih izključenih s trga delovne sile! Dohodkovni vidik je izjemno pomemben segment revščine, zato je največja pomoč za izhod iz revščine zaposlitev in pošteno plačilo za pošteno delo. Šele potem naj bi prišli na vrsto socialni transferi. Žalostno dejstvo je, da ostajajo socialni transferi, kot so družinski in socialni prejemki, še vedno zelo pomemben dejavnik zniževanja revščine v Sloveniji, saj bi se brez njih stopnja tveganja revščine vsaj podvojila in bi znašala 23 % oz. pri starejših osebah kar 33 odstotkov.   

Gospe in gospodje, bogastva je v večini gospodarstev sveta dovolj! Tudi recesija ni pometla iz obličja Zemlje bogastva, sredstev. Problem je v razdelitvi! Slovenija se statistično sicer uvršča med osmerico držav EU z najmanjšim tveganjem revščine. A statistika ponazarja le eno plat medalje. Po ocenah nevladnih organizacij, ki upoštevajo podatke o brezposelnosti, pomanjkanju hrane in osnovnih življenjskih potrebščin, je procent revščine v Sloveniji bistveno višji. Veliko je posameznikov, ki živijo v stanju pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin, pa tega ne želijo javno priznati. Revščina je za mnoge še vedno sramota, življenjski neuspeh, ki jih je izrinil na obrobje družbe. Revščina vselej prizadene človekovo dostojanstvo, ki je temeljni vir človekovih pravic.

Finančni, gospodarski in socialni krizi se je pridružila še, ali pa jo je v določenem smislu povzročila, moralna kriza. Lahko bi govorili tudi o posebni obliki moralne revščine. Revščino namreč vse pogosteje spremlja nasilje v družini, alkoholizem in druge oblike bega v zasvojenost. Priča smo najrazličnejšim zlorabam ljudi, ki so se znašli v stiski, kršene so celo osnovne človekove pravice.

V Državnem svetu Republike Slovenije smo na številne strukturne probleme, ki revščino generirajo, izhajajo iz nje ali so njena posledica, v zadnjih letih s številnimi posveti in strokovnimi srečanji večkrat opozorili, pa naj gre pri tem za človekove pravice, pravice otrok, invalidov, starejših, žensk in drugih, za revščino ranljivih družbenih skupin, taka pa je naša naloga tudi v prihodnje. Ko bo recesija mimo, bo revščina namreč ostala. Kot kažejo izkušnje, ni nujno, da se z gospodarsko rastjo revščina zmanjša. Potrebno je več! Potrebna je nova družbenogospodarska paradigma, ki bo temeljila na drugačni temeljni razdelitvi ustvarjenega družbenega bogastva. Pojavlja se posebna nevarnost, da navidezno okrevanje gospodarstva marsikje že povzroča nek občutek olajšanja, občutek, da so problemi veliko manjši, kot se je zdelo, in celo odlagajo reševanje problema pri samem bistvu. V veliko državah z naraščajočo gospodarsko rastjo tudi do sedaj revščina ni izginila.

V Državnem svetu se poleg sprejemanja dobre zakonodaje na konkretni ravni še posebej zavzeto zavzemamo za razvoj prostovoljstva in prostovoljnega dela, skozi katerega je mogoče prepoznavati stisko materialno in socialno izključenih ter jim na najbolj neposreden način priskočiti na pomoč.

Spoštovani! Cilji letošnjega Evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti so: priznati pravice izključenih ljudi do dejavne družbene vloge in njihove zmogljivosti za udejstvovanje v družbi, poudariti odgovornost vseh v boju proti revščini, spodbuditi socialno vključenost in okrepiti zavezanost vseh glavnih političnih akterjev za sprejetje učinkovitejših ukrepov. Temu se pridružuje tudi Slovenija z današnjim otvoritvenim dogodkom. Naj bo današnji posvet dobra popotnica ne le dogodkom, ki se bodo odvijali letos skozi celo leto, temveč naj bodo njegove posledice učinkovite, in sicer tako, da bodo čim prej vidne in zaznavne v konkretnem življenju.  Še enkrat! Bogastva je v večini svetovnih gospodarstev dovolj za dostojno in dostojanstveno življenje slehernega državljana. Revščina je posledica nevzdržnih načel razdelitve. Hvala.

Novica o dogodku