Govor predsednika Državnega sveta na planinski prireditvi "Dan planincev 2009"

Dogodek: osrednja planinska prireditev "Dan planincev 2009" pod geslom "Varno v planine in gore"
Nagovor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča
Krim, sobota 6. junij

Spoštovane planinke in planinci, dragi prijatelji planin in gora, vsi ljudje dobre volje!

Danes smo se zbrali pod vrhom tega našega mogočnega Krima, ki mu zaradi prekrasnega razgleda nekateri (in danes vidim, da povsem upravičeno) pravijo kar "ljubljanski Olimp".

Slovenci smo s planinami močno povezani. To ni naključje, saj je Slovenija reliefno zelo razgibana država - nižinski svet hitro prehaja od položnih gričev, preko razgibanih hribovij do visokih skalnatih vršacev. Živimo v naročju prečudovitih Julijskih Alp, Karavank in Kamniško–Savinjskih Alp ter med gozdnatimi hribovji in vinorodnimi gričevji.

Planine nas Slovence vabijo vse življenje, v vseh življenjskih obdobjih. Dovolj je le, da pogledamo skozi okno in sprejmemo njihov izziv. Vsakič nam ponujajo nekaj novega, neznanega, drugačnega, odvisno od našega razpoloženja, vremena, letnega časa ali preprosto dneva. Z njihovo pomočjo lahko iščemo zdravje, notranji mir in zadovoljstvo, prijatelje in vsaj za hip odvržemo stres in vsakodnevne skrbi; lahko pa iščemo tudi samoto in samega sebe. Star rek pravi: "Je gora visoka gor do neba, če nanjo povzpneš se, zdravilo za dušo ti da". Planine so tukaj in so del nas.

Slovenci smo danes znani po množičnosti obiskovanja naših planin. Temu še pred dobrim stoletjem ni bilo tako. Večini ljudi so gore zaradi neobljudenosti in težkih življenjskih razmer, dolgih zim, mraza, naporov in nerodovitnosti vzbujale strah in nelagodje. Beli vršaci so bili domena legend, praznoverja in oddaljenih duhovnih dimenzij. Vanje so se ljudje zatekali predvsem v stiski, ko so si v njih poiskali varno zavetje in skrivališče. S planinami je imelo stik le majhno število ljudi, in sicer v tistem času predvsem obrobne družbene skupine kot so bili to divji lovci, pastirji, gozdarji, iskalci rude, vojaški begunci in rokovnjači. Publicist in zgodovinar Rajko Ložar še leta 1936 govori o slovenski "narodno psihološki antipatiji proti divje romantični alpski prirodi". Kmečki človek, in to smo bili Slovenci v svoji zgodovini, z visokimi gorami pač ni imel kaj početi. Njegov način življenja in ritem kmečkega dela mu tudi ni omogočal, da bi lahko razvil in si privoščil vsa tista poetična čustva o naravi, ki so se nato prvič pojavila v času meščanske dobe. Ta odnos se je pri nas spremenil šele med obema svetovnima vojnama, ko se je povečal delež mestnega prebivalstva.

Organizirano raziskovanje "nekoristnega" sveta se je tako kot v drugih evropskih državah, pričelo šele konec 19. stoletja. Seveda je bil prvi cilj pionirjev domači prag, zato so se zavoljo učinkovitejšega opravljanja raziskovalnega poslanstva organizirali v društva. Tako so nastala planinska društva z večjo ali manjšo državno podporo in v imenu nosila svoje nacionalne barve. Znane so tekme za prestiž med narodi, kar se je dogajalo tudi na Slovenskem pred razpadom Avstro-ogrske. Če so Nemci "nadelali" novo pot, so kmalu za tem Slovenci poiskali še lepšo in bolj slikovito. Planinstvo je imelo v zgodovini pomembno vlogo utrjevanja slovenske identitete ne le v planinskem oziroma gorskem svetu, temveč je postalo domoljubna svetinja, mogočen steber slovenstva in gradnik nacionalne identitete nasploh. Prav je, da se ob priložnostih kot je današnja, spominjamo vseh tistih velikih mož, ki so ustvarili temelje današnjega planinstva. Med njimi je tudi Alojz Knafeljc, katerega rdeče-bela markacija je naša zanesljiva sopotnica na planinskih poteh in katerega 150. letnico rojstva obeležujemo prav teh dneh.

Narodi in države se z vzponi na vršace še danes potrjujejo in utrjujejo samozavest ter širijo svojo prepoznavnost. V obdobju, ko se je pričela prebujati naša nacionalna zavest, so planinci, gorniki in alpinisti z novo osvojenimi vrhovi in novimi alpinističnimi smermi v veliki meri to zavest gradili in jo utrjevali. Pozneje pa so njihovi uspehi veliko pripomogli k temu, da je majhen narod tudi v svetu postal velik in opazen. V tem smislu smo lahko ponosni na pretekle in zagotovo tudi bodoče uspehe naših odprav po svetu- v tem kontekstu naj omenim, da prav letos mineva 30 let od prvega slovenskega vzpona na najvišji vrh zemeljske oble, na 8848 metrov visoki Mount Everest. Odpravo Everest 1979 je sestavljalo kat 21 vrhunskih slovenskih alpinistov, vodil pa jih je legendarni Tone Škarja.  

Slovenski planinski svet po podatkih Planinske zveze Slovenije na tak ali drugačen način letno obišče preko milijon in pol planincev! Nekateri izračuni kažejo, da je vsak poletni dan v slovenskih gorah več kot 16.000 obiskovalcev, kar predstavlja ene cele Trbovlje ali Jesenice. To pa pomeni, da gre za množično aktivnost v planinskem svetu, ki ima tudi ekološke, športne, turistične, gospodarske in druge spremljajoče dimenzije. Številne med njimi so pozitivne, številne so tudi negativne.

Tu pa je vsekakor zelo pomembna vloga in poslanstvo Planinske zveze Slovenije. Kajti Planinska zveza Slovenije vključuje okoli 280 planinskih društev in klubov, in šteje  več kot 50 000 članov. Gre za izjemno številčno društvo, ki je za gasilstvom druga najbolj množična društvena organizacija v Sloveniji. Ob tem vzdržuje več kot 7000 km planinskih poti, in s tem ljudem sploh omogoča možnost športne rekreacije na prostem. Ob planinskih poteh je postavljenih več kot 170 planinskih koč, zavetišč in bivakov.

Na Planinski zvezi je danes izredno velika odgovornost. Po eni strani je planinska dejavnost dodatna možnost za bogatitev turistične ponudbe v Sloveniji, kjer mnogi opozarjajo na številne še neizkoriščene priložnosti. Po drugi strani pa gre za dejavnost, ki je za okolje izredno obremenilna.
Zlasti želim poudariti pomen vloge Planinske zveze kot organizirane civilno-družbene organizacije, ki je v zadnjih letih aktivno in učinkovito sprejela tudi funkcijo varovanja in ohranjanja gorske narave. Na ta način se lahko s svojimi pobudami vključuje v javne razprave in tudi vpliva na oblikovanje številnih zakonodajnih predlogov, ki se tičejo planinskega sveta.
Planinska zveza in njeni člani imajo možnost in priložnost, da pri obiskovalcih gora nenehno utrjujejo zavest, da smo v gorah vselej in samo gostje in se moramo temu primerno tudi obnašati. V tem smislu je biti planinec ne le aktivnost v posameznikovem temveč vse bolj tudi v javnem interesu. Gore predstavljajo občutljiv ekosistem, ki ga naše udejstvovanje lahko hudo ogrozi. Žal so danes gore postale rekreacijski prostor sodobnega naravi odtujenega človeka, ki se v svoji egoistični naravi ni pripravljen podrejati. Množično planinstvo tudi ni več pojav poletnih mesecev. V gorah je obisk velik tudi pozimi, ko je ekosistem najbolj občutljiv. Živali morajo preživeti z zalogo hrane, ki so si jo pridobile v kratkih poletnih mesecih in en sam pobeg pred turnim smučarjem lahko zelo oslabi žival, ki zaradi izčrpanosti ni več zmožna spomladanske reprodukcije. V zadnjih desetletjih se pojavljajo tudi nove oblike aktivnosti v gorah, zlasti adrenalinski športi, kar prav tako vznemirja živali.
Tu so še novi strateški projekti nadaljnjega turističnega in industrijskega razvoja, mega športni in zabaviščni projekti. Slovenski planinski gorski svet postaja vse bolj obremenjen z novimi velikimi projekti, ki posegajo v področje Nature 2000 in v varovana območja, obremenjen je s porastom cestnega in letalskega prometa, vse to pa neposredno in posredno vpliva na onesnaževanje v planinskem gorskem svetu. Gore so obremenjene, človek si je po občutljivem alpskem svetu speljal avtoceste, na visoke alpske prelaze pa vodijo udobne ceste. Številne žičnice so kruto zarezale v gore.
Tisto kar se mi zdi pomembno je nenehno iskanje ravnotežja med gospodarskimi priložnostmi, potrošništvom in naravnimi danostmi. Zato se, da se tudi na nacionalni ravni vse bolj se bliža  trenutek, ko bo potreben nek odgovor na vprašanje, kaj množično planinstvo prinese in kaj naše gore prenesejo! Kajti - gore bodo ostale, a bomo morali poskrbeti, da to ne bo le neživa narava.
Da se moramo goram prilagajati izhaja tudi iz gesla današnjega srečanja, ki se glasi "VARNO V PLANINE IN GORE". Zaskrbljujoč je podatek, da je letos v gorah umrlo že 15 ljudi, od tega 8 planincev. Za varnost moramo poskrbeti predvsem sami. Primerna oprema, upoštevanje vremenskih in drugih naravnih okoliščin, predvsem pa pravilna kritična samoocena naših psihofizičnih sposobnosti, so predpogoj varnega obiska planinskega sveta in vrnitve z njega. Največ ljudi se še vedno ponesreči po planinskih poteh, na hoji po brezpotju, pri plezanju. Zaradi razširitve ponudbe in širjenja planinskega turizma in drugega adrenalinskega športa pa se v zadnjih letih vedno več ljudi ponesreči tudi pri drugih aktivnostih v gorskem svetu (turno smučanje, dejavnosti v zraku, gorsko kolesarjenje...). Planine in gore neusmiljeno kaznujejo naš podcenjujoč odnos do njih. Zato je izjemno pomembna vloga Planinske zveze Slovenije in vseh planincev predvsem v delu z mladimi, ki šele vstopajo na pot odkrivanja lepot narave in planinskega sveta.

Planine in gore nam lahko veliko dajo, lahko pa nam tudi veliko vzamejo!

Spoštovani,
V Državnem svetu RS vidimo v vas planincih pomembne nosilce sodobnih evropskih vrednot – prijateljskih medčloveških odnosov, solidarnosti in tovarištva, prijaznega odnosa do okolja in odklanjanja pretiranega potrošništva. Zahvaljujem se vam za prijazno vabilo, čast in dragoceno priložnost, da sem danes lahko z vami. Vsem skupaj iskreno čestitam za dosedanje delo in vam želim veliko lepih doživetij planin in gora tudi v prihodnje!