Novice

Državni svet Republike Slovenije je na 52. seji na pobudo državnega svetnika mag. Zlatka Jenka sprejel zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Zakona o verski svobodi

, na katerega je Državni svet 22. decembra 2006 sprejel odložilni veto, Državni zbor pa ga je ponovno sprejel. Zakon naj bi bil sporen zaradi financiranja s strani države in kršitev enakopravnosti vseh verskih skupnosti, društev in posameznikov. Državni svet meni, da bodo omenjeni razlogi povzročili težko popravljive posledice za državni proračun in sicer se bodo med letoma 2005 in 2007 znatno povečale dajatve za plačilo socialnih prispevkov v višini 985.500 evrov, neznana pa je višina podpore, ki jo omogočata Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti in Zakon o verski svobodi. Za neenakopravne že prijavljene verske skupnosti in tiste, ki bodo šele pristopile k postopku registracije, bodo zaradi razlik pri njihovi obravnavi, izpolnjevanju pogojev in financiranju težko popravljive posledice tudi za njihovo delovanje. Posameznikom z različnimi veroizpovedmi v ustanovah "zaprtega tipa" bo kršena temeljna človekova pravica do svobode veroizpovedi v primerjavi s številčnejšimi pripadniki že prijavljenih verskih skupnosti in tistih, ki svobodno delujejo. Nezadržanje izvrševanja spornega zakona bi pomenilo, da bodo prijavljene verske skupnosti, ki so pred uveljavitvijo tega zakona prejemale državno pomoč za plačilo prispevkov, le to prejemale tudi naprej, ne glede na neizpolnjevanje pogojev, ki jih novi zakon predpisuje za vse še neprijavljene oziroma na novo neregistrirane verske skupnosti. Zaradi vpisa v register bodo dobile tudi status splošno koristne organizacije, ki jim bo zagotavljal dodatna državna sredstva. Po mnenju Državnega sveta je razlikovanje med že prijavljenimi in še ne registriranimi (novimi) verskimi skupnostmi neustrezno. Obenem je sporen 12. člen zakona, ki določa, da je šele huda (stopnja) kršitve temeljnih človekovih pravic in ustave razlog za prepoved delovanja. S tem se znižuje pravni standard varstva pravic in ustave. Državni svetniki so še menili, da so posamezniki svobodni, vendar pa kot del civilne družbe, ločene od države, na mnogih področjih podvrženi mnogim omejitvam, ki izhajajo iz pravic drugih ali javnega interesa. Če so verske skupnosti del civilne družbe, jih je potrebno urediti na podoben način, kot to velja za meje oblikovanja in delovanja vseh ostalih delov civilne družbe, kjer se posameznik povezuje z drugimi ljudmi, ločenimi od oblasti. Po ustavi so vse človekove pravice enako pomembne, zato je potrebno tudi izpovedovanje vere izenačiti z drugimi prepričanji, s pravico do zbiranja in združevanja, svobodo izražanja ter z osebnim dostojanstvom in varnostjo.

Državni svet je na pobudo državnega svetnika Janeza Sušnika v okviru svoje zakonske iniciative določil besedilo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prevzemih in ga posredoval Državnemu zboru v obravnavo in sprejem. Zakon o prevzemih je bil sprejet leta 2006. Z njegovo uveljavitvijo je bila v slovenski pravni red v celoti prenesena ureditev iz Direktive 2004/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta iz leta 2004 o ponudbah za prevzem. Izkušnje pri izvedbi prevzemov po uveljavitvi pa so pokazale, da nekatere rešitve niso v celoti ustrezne. Sedanja ureditev omogoča objavo prevzemnih namer, pri katerih prevzemnik nima resnega namena opraviti prevzema, temveč jo objavi samo zato, da bi drugega prevzemnika oviral pri izvedbi prevzema. Med postopkom s prevzemno ponudbo velja absolutna prepoved kupovanja vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka prepoved je nefunkcionalna in jo ureditev v drugih državah članicah EU ne pozna. Zakon nadalje omejuje dejanja ciljne družbe, ki pričnejo učinkovati z objavo prevzemne namere, kar je delno nedosledno. Zakon ne ureja obveznosti prevzemnika, da povrne stroške ciljni družbi v zvezi s prevzemno ponudbo, če je ta neuspešna.

Predlagana novela zakona zato temelji naj treh načelih: obveznosti objaviti prevzemno ponudbo, če prevzemnik doseže prevzemni prag, enakega obravnavanja vseh imetnikov vrednostnih papirjev ciljne družbe in omejevanja obrambnih mehanizmov. Predlog določa neizpodbojne domneve, da je prevzemnik odstopil od prevzemne namere, če ne opravi pravočasno dejanj v zvezi z objavo prevzemne ponudbe. Po novem naj bi prevzemnik med trajanjem postopka lahko s prevzemno ponudbo kupoval vrednostne papirje ciljne družbe tudi zunaj tega postopka, če bi pri tem spoštoval načelo enakega obravnavanja imetnikov vrednostnih papirjev ciljne družbe. V primeru, ko bi ciljna družba pred objavo prevzemne ponudbe, katere predmet so njeni vrednostni papirji, objavila svojo prevzemno namero, katere predmet so vrednostni papirji njenega prevzemnika ali druge ciljne družbe, ne bi veljala zahteva, da bi morala o nadaljnjih dejanjih v zvezi s tako prevzemno namero (in ponudbo) odločati skupščina. Sprememba zakona omogoča pravico ciljne družbe, da od prevzemnika zahteva povrnitev stroškov, ki so ji nastali v zvezi s prevzemno ponudbo, ki je bila neuspešna.

Državni svet je s pripombami podprl novelo Zakona o javnih uslužbencih, ki govori o možnosti nadzora nad uveljavljanjem pravice zadržanosti z dela do 30 delovnih dni in glede povračil stroškov prevoza na delo, če obstajajo razlogi za sum zlorabe. Glede nadzora je Državni svet ocenil, da bi predlog moral vsebovati določen čas izvajanja kontrole, po preteku katerega bi moral detektiv primer zaključiti s svojim poročilom. Še zlasti, ker je Ustavno sodišče RS na podlagi enakega razloga za sum ugotovilo neskladje z načelom sorazmernosti v zvezi z določbo Zakona o policiji, po kateri se smejo ukrepi tajnega opazovanja in sledenja odrediti za tri mesece z možnostjo večkratnega podaljšanja vsakokrat za tri mesece, saj bi bilo mogoče učinkovitost policijskih pooblastil za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj doseči z blažim posegom v ustavno pravico. Glede na razlog omogočanja kakovostnega in primerljivega nadzora nad porabo javnih sredstev je za komisijo nesprejemljivo, da nadzor ne zajema tudi funkcionarjev s predlogom za razrešitev pristojnemu organu v primeru ugotovljene zlorabe. Obenem sam zakon ne velja za vse javne uslužbence, ampak le za uslužbence v državnih organih in organih lokalne skupnosti, ne glede na to, da so tudi npr. javne agencije, skladi in zavodi proračunski uporabniki. Predlog se ne opredeli, na podlagi katere informacije so lahko podani razlogi za sum. Sporna je upravičenost podajanja informacij o zdravstvenem stanju v okviru varstva osebnih podatkov. Državni svet pa ocenjuje, da se je predlagatelj pri dopolnjenem predlogu na Odboru Državnega zbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje upoštevajoč mnenje Komisije za gospodarstvo opredelil do drugačnih možnih, enostavnejših in cenejših oblik pridobivanja informacij o kršitvah. Predlagatelj je tudi upošteval mnenje komisije glede upravičenosti predlaganega načina ugotavljanja zlorab in postavitev jasnejših kriterijev, na podlagi katerih naj bi se predstojnik lahko odločil za sklenitev pogodbe z zunanjim izvajalcem. Tako nov predlog vsebuje možnost, da lahko predstojnik na osnovi informacije o kršitvi pooblasti tudi enega ali več javnih uslužbencev za ugotovitev dejanskega stanja, če oceni, da je to ustreznejša rešitev.