Nagovor predsednika Državnega sveta Mitje Bervarja

Nagovor predsednika Državnega sveta Mitje Bervarja na spominski svečanosti na Preži pri Kočevski reki

(27. april 2013 ob 11. uri)

Spoštovane tovarišice in tovariši, veteranke in veterani, spoštovani župan Občine Kočevje gospod dr. Vladimir Prebilič, spoštovani svojci umrlih za svobodo, cenjene državljanke in državljani!
Zelo sem počaščen, da ste me kot slavnostnega govorca povabili na današnjo prireditev. Tukaj na Kočevskem, pred več kot 70. leti ni bilo slišati velikih besed. Bila pa so velika dejanja ljudi, ki so se uprli okupatorju. Kljub velikanski premoči naci-fašistične vojaške mašinerije, v času, ko na obzorju še zdaleč ni bilo videti nobene luči upanja na zmago, ki bi pomenila konec nasilja, podrejanja ter uničevanja narodov v Evropi, je bil tukaj, na Preži 25. aprila 1942 ustanovljen Kočevski bataljon.
Okupator se je že dva dni po tem dogodku kruto maščeval – na današnji dan, 27. aprila, je na nizkoten in grozljiv način pobil 16 domačinov. Sporočilo je bilo jasno – če se Slovenci ne boste podredili, vas čaka fizično iztrebljanje in genocid brez zadržka. Italijanski poveljnik XI. Armadnega korpusa je na sestanku sredi leta 1942 izdal jasen ukaz, "da je treba za vsako ceno obnoviti italijansko gospostvo in ugled v Ljubljanski pokrajini, četudi bi zaradi tega morali izginiti vsi Slovenci z zemeljskega površja in bi bila Slovenija povsem porušena in uničena". A italijanski okupator je kmalu uvidel, da z nasiljem in oboroženo silo ni mogoče streti slovenske duše. Upor ljudi na Kočevskem in drugod po okupirani Sloveniji je črpal moč iz nuje po golem obstoju, po preživetju na rodnih tleh.
Takih prelomnih trenutkov v slovenski zgodovini ni bilo veliko. A tisti, ki so ostali v zavesti našega naroda, so pustili neizbrisljivo sled človeškega poguma in narodne samozavesti. Kajti, kot je zapisal naš veliki pesnik France Prešeren "manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod soncem sužni dnovi!"
Vojne so nam, Slovencem, bile v zgodovini vselej vsiljene. Zato je uporništvo vedno znova budilo zavest o lastni moči in nepremagljivosti duha. Iz te zavesti se je krepila velika želja po nacionalni svobodi, ki smo jo uresničili z neodvisnostjo. Zato se ob dnevu upora z vsem dostojanstvom spominjamo vseh naših znanih in neznanih junakov, ki so darovali najdragocenejše - svoje življenje - za svobodo in neuklonljivost, za domovino.
 
V času miru se ne zavedamo dovolj, kaj pomeni vojna. Ta spomin in opomin morajo tisti, ki so doživeli grozote vojnega časa, neutrudno prenašati na mlade rodove, da se zgodovina v temačni luči ne bi nikoli več ponovila. Eden najpomembnejših naukov iz zgodovine je, da je mogoče premagati še tako veliko silo in zlo, če obstajajo ljudje, ki se temu uprejo. Uporništvo je sestavni del povojne evropske zavesti in s ponosom lahko vsakomur povemo, da smo sooblikovali skupno evropsko protifašistično zavest in vanjo, tudi s človeškimi žrtvami, veliko vložili kot narod.
Kočevsko ima v slovenski uporniški zgodovini posebno mesto. Zgodovinska resnica je, da je Kočevska dežela posejana z grobovi. In zgodovinska resnica je tudi, da smo se Slovenci v drugi svetovni vojni požrtvovalno bojevali za svojo domovino, pri čemer nismo imeli strahu pred močnejšimi sovražniki; nismo se bali postaviti po robu velikim in močnim državam in njihovim vojskam. Ta dejstva in te ugotovitve bi morali ponavljati večkrat, kajti včasih se zdi, da smo jih pozabili. 83 spomenikov in obeležij na Kočevskem je opomin človeštvu, naj se grozote vojne nikoli več ne ponovijo! Toda naj se tudi nikoli ne pozabijo!
Obsežni tukajšnji gozdovi so nudili upornikom – partizanom - varno zatočišče. Naraščanje števila borcev je vplivalo na oblikovanje novih bataljonov, ki so se kmalu začeli združevati v odrede, ti pa v grupe odredov.
Spomladi 1942 so partizani pregnali Italijane iz manjših naselij v mesta. Tako so nastala manjša osvobojena ozemlja, ki so se do konca junija 1942 povezala v veliko osvobojeno ozemlje, ki je obsegalo dve tretjini Ljubljanske pokrajine, segalo pa je od Kolpe do obrobja Ljubljanskega barja.
Oblast na osvobojenem ozemlju so prevzeli terenski odbori OF, ki so dobili nalogo izvesti volitve v Narodnoosvobodilne odbore. Z volilno pravico, ki so jo imeli vsi - moški in ženske, starejši od 18 let - so pri nas ženske prvič dobile splošno volilno pravico. Volitve so potekale na ljudskih zborih, upoštevali pa so večinsko načelo.
Poleg tega je treba povedati in ponoviti, da so partizani med vojno organizirali zdravstvo, postavljali bolnišnice in skrbeli za ranjence. To je bil del partizanskega sistema, ki je vseboval tudi kulturno, znanstveno, izobraževalno in drugo dejavnost. V osrčju slovenskega osvobodilnega gibanja se je oblikovala alternativna slovenska družba. Slovensko osvobodilno gibanje je bilo začetek slovenske državnosti!
 
Največ zla je na Kočevskem povzročila italijanska ofenziva poleti leta 1942, ko so požgali večino vasi. V osmih fazah so skušali s posebno taktiko uničiti okoli 4000 partizanov in njihovo vodstvo, vse potencialne privržence NOB pa poslati v internacijo.
Jeseni 1943 je Kočevska ponovno postala središče osvobojenega ozemlja, mesto Kočevje pa prizorišče prvega zbora slovenskih odposlancev, ki je sprejel deklaracijo, da je slovenski narod s svojim uporom "vstopil v krog suverenih narodov" in se izrekel za priključitev Primorske k Sloveniji. Zasedanje "parlamenta OF" je pomenilo veliko kvalitativno prelomnico v razvoju slovenskega NOB, saj se je slovenski narod simbolično konstituiral kot samostojen narod, ki o svojih temeljnih zadevah odloča sam. Prvi kongres Zveze slovenske mladine v Kočevski reki in prvi kongres Slovenske protifašistične ženske zveze v Dobrniču pa sta le še utrdila množični ljudski značaj Osvobodilne fronte. Vanjo so se vključevali ljudje različnih poklicev in sposobnosti, izobrazbenih ravni in slojev, različne politične in nazorske usmeritve. Vse je povezovalo prepričanje, da se borijo za pravično stvar, za lepšo prihodnost našega naroda.
Delovanje OF je predstavljalo edinstven pojav v takratni Evropi. Mnogi celo ocenjujejo, da se brez OF v Sloveniji sploh ne bi razvilo tako množično odporniško gibanje, predvsem zaradi posebnega zemljepisnega položaja in razkosanosti Slovenije. OF je bila kot narodna organizacija tudi posebnost v jugoslovanskem odporniškem gibanju, zaradi česar so jo nekateri jugoslovanski voditelji gledali z nezaupanjem.
Osvobodilna fronta je ob koncu 2. svetovne vojne postala resnično množično podprto gibanje, ki je povezovalo preko 400.000 članov, aktivistov, aktivistk in sodelavcev. Temelji slovenske državnosti so bili izgrajeni prav v letih 1941- 1945 in tega zgodovinskega dejstva ne bo mogoče nikoli zanikati! Upornost je postala del nacionalnega karakterja, saj je osvobodilni boj uresničil tudi četrto programsko točko OF, in sicer, "da slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva".
Spoštovani,
ni naroda in nacije brez samozavedanja in brez samospoštovanja! Danes lahko rečemo, da tudi ni sodobne države brez aktivnega državljana. Samozavest in nacionalni ponos sta nas reševala v kritičnih časih naše preteklosti. Tako mora biti tudi danes, tako mora biti tudi v prihodnosti. Moč ljudstva se ne kaže samo na volitvah, pa tudi ne z nasilnimi revolucijami. Moč ljudstva se kaže v aktivni državljanski drži, da ljudstvo o temeljnih zadevah odloča samo.
Po osvoboditvi smo Slovenci poleg svobode pričakovali varnost in blaginjo. Marsikatero pričakovanje se je uresničilo, marsikatero pričakovanje pa je moralo počakati do osamosvojitve leta 1991.
Z lastno državo smo nase prevzeli tudi odgovornost za lastno usodo. Vsak je sam svoje sreče kovač, pravi stari slovenski pregovor. Želeli smo državo, izbojevali smo si jo vojaško in na diplomatskem parketu. A po prvotnem osamosvojitvenem zanosu so v ospredje stopila druga vprašanja, vprašanja državljanskega vsakdana. Vprašanja našega nadaljnjega političnega, ekonomskega, kulturnega in socialnega razvoja in nacionalnega preživetja v Evropi in v globaliziranem svetu. Ta vprašanja od slovenskega ljudstva izvoljenih predstavnikov oblasti zahtevajo državniško držo. Za državniško držo je značilno, da ima elemente vizionarstva in da je k sodelovanju pri izgradnji skupne vizije sposobna pritegniti najširši krog državljank in državljanov. Le široko sprejete odločitve so lahko trdne in trajne. Dialog s civilno družbo je v današnjem času nujen, kajti pred nami so pomembne odločitve na gospodarskem, socialnem in finančnem področju, ki bodo lahko morda usodno vplivale tudi na raven naše suverenosti v prihodnjih letih.
Kar v tem trenutku potrebujemo je zato, ne le varčevanje, temveč dober razvojni model, s katerim bi dosegli tisto raven blaginje, za katero smo se z našo suvereno izraženo voljo izrekli ob vstopu v Evropsko unijo. Upornost moramo v današnjih časih prepoznati predvsem kot temeljno sestavino svobodne, ustvarjalne in inovativne misli na področju gospodarskega in negospodarskega razvoja. Verjamem in prepričan sem, da zmoremo dovolj trdnosti in zaupanja vase, da lahko sami, tako kot v času NOB in osamosvojitve leta 1991, suvereno rešimo svoje probleme.
Ne nazadnje - številne razvojne priložnosti in zaposlitve ponujajo tudi prostrani kočevski gozdovi z bogastvom lesa, ki je v prelomnih trenutkih nudil varnost borcem za svobodo, sedaj pa bi ti gozdovi lahko nudili ekonomsko varnost ljudem na tem območju in pomagali Sloveniji iz krize. Zavedati se moramo, da je najtrdnejša suverenost ekonomska oz. finančna suverenost. Slovenci moramo najti lasten način izhoda iz krize, ki bo izvedljiv in uspešen v naših specifičnih razmerah. Jasno si moramo postaviti vizijo in cilje, ki jih bo morala izvajati katera koli politika.
Časi so zahtevni in potrebna je modrost. Pogledi na prihodnost Slovenije so lahko različni, a moramo se zediniti v stališču, da je Slovenija naša domovina in da moramo izbrati prave rešitve. Skupaj in na vsakem koraku moramo spodbujati strpen in argumentiran dialog o ukrepih za prebroditev krize in napredek domovine. Ob tem pa je treba spoštovati demokratični parlamentarni sistem, v katerem je vlada podrejena Državnemu zboru, a upoštevati tudi civilno družbo in druge demokratične institucije. "Slovenija je demokratična republika", smo zapisali v prvi člen Ustave Republike Slovenije. In v drugem členu zapisali še, da smo pravna in socialna država. Tretji člen naše ustave pa govori o trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe ter oblasti ljudstva.
Del politike je do pobud civilne družbe morda nekoliko zadržan. A sam menim, da je dialog nujen. Še posebej, ker je kriza načela dostojanstvo širokih slojev prebivalstva. Tudi vojni veterani spadate mednje. V tem kontekstu naj poudarim, da je prav, da so vam bile povrnjene pravice, odvzete lani z Zakonom o uravnoteženju javnih financ. V naši novejši zgodovini so bile tri situacije, ko so bili ljudje prisiljeni braniti svoje dostojanstvo: leta 1941, konec 80-ih let in danes. Vsakič je slovenskemu narodu uspelo premagati strah z uporom. Danes se zahteve po dostojanstvu slišijo na ulicah. Protestniki hočejo suvereno Slovenijo, pravno in socialno državo ter vladavino ljudstva. Brez vsega tega ni dostojanstva posameznikov, ni dostojanstva naroda. A potrebno je, da pogovori potekajo civilizirano in ne z nasiljem na ulici, temveč za mizo, v dialogu in ob poslušanju drug drugega.
O vsem tem smo spregovorili tudi na nedavnem posvetu o ustavi, volilnih sistemih in uresničevanju neposredne demokracije v Državnem svetu, kamor smo povabili civilno družbo. Na ta način smo neposredno spodbudili protestnike, da se aktivno vključijo v procese soodločanja. Državni svet je nastopil kot aktivni povezovalec med politiko in civilno družbo. To pa je tudi ena od pomembnih nalog, ki jih Državnemu svetu daje Ustava. Državni svet povezuje različne družbene interese, ki se prek civilne družbe širijo na vse družbene segmente: na gospodarstvo, šolstvo, kulturo, zdravstvo, socialo, znanost, kmetijstvo itd. tako na državni kot na lokalni ravni. Državni svet je pretvornik idej, predlogov in zahtev, ki se na ta način lahko uresničijo v zakonodajnem procesu.

Spoštovani,
danes, 22 let po osamosvojitvi lahko rečemo, da so nekatere temeljne vrednote, za katere ste si prizadevali vi, drage veteranke in veterani, drage borke in borci, ponovno ogrožene. A povejmo jasno in glasno, da v tem kriznem času Slovenci v resnici potrebujemo natanko tiste vrednote, ki so vas vodile v času osvobodilnega boja: pogum, požrtvovalnost, solidarnost, pravičnost, svobodoljubnost, humanost, bratstvo in predvsem vero v naše lastne sposobnosti, ne pa strah, apatijo, izključevanje in nestrpnost. Naj dodam, da sem vse te pozitivne občutke poguma in nesebičnega žrtvovanja občutil tudi sam, kot veteran vojne za Slovenijo leta 1991, ko smo ponovno stopili v bran odločitvi vseh Slovencev, da želimo biti na svoji zemlji svoj gospodar!
Tudi trenutno krizo moramo razumeti kot čas preizkušnje in kot priložnost za nov razmislek, kaj želimo in kaj hočemo. Probleme našega časa smo in bomo sposobni rešiti sami! To pa je ključna zahteva naše suverenosti danes!
Drage borke in borci, spoštovane veteranke in veterani, spoštovani svojci umrlih za svobodo, gospe in gospodje, dovolite mi, da vam ob tej priložnosti vsem skupaj čestitam ob današnjem prazniku upora in prihajajočem prazniku dela – 1. maju.
Hvala za vašo pozornost.

Spominska svečanost na Preži pri Kočevski reki