Pozdravni nagovor predsednika Državnega sveta na posvetu dne 21. maja 2009

Dogodek: posvet z naslovom "Problematika otrok in mladostnikov s čustvenimi vedenjskimi motnjami "
Državni svet Republike Slovenije, 21. maj 2009

Spoštovani udeleženci današnjega posveta, spoštovani referenti, gostje in zainteresirana javnost, naj vas vse skupaj prav lepo pozdravim v Državnem svetu Republike Slovenije, drugem domu slovenskega parlamentarnega sistema! Naša ustavna vloga in naloga je aktiven stik z organizirano civilno družbo in prenos zaznanih izzivov, problemov, ugotovitev na področje zakonodajnega in izvršnega dela oblasti.

Prevladujoča družbeno gospodarska paradigma povzroča vse več neskladij na osebni, družinski, družbeni ravni. V Državnem svetu smo že lani opozorili, da pogoji globalne krize še zaostrujejo ugotovljena neskladja in postavljajo vse močnejšo zahtevo po oblikovanju nove družbeno gospodarske paradigme, novega družbenega dogovora, ki bo omogočil, da se bo širši krog ljudi počutil bolj motiviran za življenje in delo.

Na vrh vseh vrednot, ki so temelj današnje sodobne družbe, predvsem pa temelj oblikovanja drugačnega sveta in drugačnega položaja človeka, postavljamo človekove pravice, ki so temeljne in jih ni mogoče nikomur omejevati. Ena teh pravic je tudi biti drugačen, to pa pomeni biti človek s posebnimi potrebami. Ob tem ne bi smeli pozabiti tudi na pravice tistih, ki za mladnostnika s čustvenimi in vedenjskimi motnjami predstavljajo neposredno družbeno okolje, njego sovrstnike, sošolce. Težavna je dilema kako zagotoviti sistemsko in dejansko pravičnost tako do otrok z motnjami, kot do njihovega okolja.

Strokovnjaki opozarjajo, da se bo število oseb s posebnimi potrebami, še posebej ljudi s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v EU, v prihodnjih dvajsetih letih bistveno povečalo in sicer iz dveh razlogov. Prvi je čedalje bolj izpopolnjen proces diagnosticiranja. Danes je mogoče odkriti bistveno več otrok s posebnimi potrebami, kot je bilo to mogoče nekoč. Po drugi strani pa, in kar se mi zdi bistveno, gre tudi za posledice procesa hitrih družbenih sprememb v sociološkem smislu. Že na ravni osnovne šole so otroci spodbujeni k tekmovalnosti, starši imajo zanje čedalje manj časa in se z njimi ne ukvarjajo dovolj, vzgojo pa v najboljšem primeru prepuščajo institucijam; posledica je svetu in sebi odtujeni posameznik. Zaradi strahu pred potencialnimi nevarnostmi otrokom mnogi starši celo omejujejo socialne stike, otroke namesto žive človeške interakcije vzgajajo množični mediji in internet. Tudi zaradi vsega tega naraščajo čustvene in vedenjske motnje oziroma motnje v socialni integraciji.

Prepričan sem tudi, da je prav obdobje recesije tisto, ki nas sili k še bolj budnemu spremljanju položaja družin z nižanjem življenjskega standarda, saj je prav to obdobje posebej nevarno za večanje pojava čustvenih in vedenjskih motenj naše odraščajoče mladine.

Nova zakonodaja je na področju tovrstnih motenj prinesla mnogo kvalitetnih izboljšav, vendar nekateri problemi ostajajo še vedno nerešeni, zlasti v programih inkluzije. V prvotnih zakonskih predlogih zakona o financiranju in organizaciji izobraževanja je bilo tej specifični populaciji namenjenih le par členov. Kasneje pa je dozorelo spoznanje, da morda potrebujemo nek sistemski zakon tudi za to področje, ki bi povezal do sedaj razdrobljeno zakonodajo, a iz različnih razlogov do njega ni prišlo.

Tudi zato se v praksi mnogokrat srečujemo s težavami pri vključevanju in izvajanju programov za otroke in mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Razlogi pa so nenazadnje tudi finančne in ne le organizacijske narave, nekatere predlagane rešitve pa so celo preprosto zvodenele v birokratskih poročilih in programih.

Državni svet Republike Slovenije se je v reševanje te problematike vključil že leta 2001. Na podlagi zahteve državnega svetnika dr. Zoltan Jana, predstavnika interesov vzgoje in izobraževanja, je posredoval takratnemu Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport vprašanja na temo ureditve tega področja. Društvo specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije je leta 2004, prav tako v sodelovanju z dr. Janom, v Državnem svetu organiziralo okroglo mizo. Na podlagi prispevkov in razprave pa je bil leto kasneje izdan zbornik z naslovom "Usmerjanje oseb s posebnimi potrebami in vključevanje v programe", ki je še danes aktualen.

Strokovnjaki in praktiki ugotavljajo, da so na strani zakonodaje, teoretičnih pristopov, mreže, normativov in standardov zadeve vendarle dokaj dobro urejene, problem pa se kaže v implementaciji. Pomanjkljivosti tega se torej najbolj očitno kažejo na izvedbeni ravni usmerjanja in socialnega integriranja otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.

Spoštovani,

sam si želim, da bi današnja družba postala zrela za vključevanje in bo mogoče sedanji sistem, ki se glasi "vstopi, če se lahko prilagodiš", nadomestiti s sistemom "vstopi, ker spoštujemo razlike in te vabimo k vzajemnemu prilagajanju"!

Prepričan sem, da bomo danes slišali kar nekaj usmeritev in predlogov in bomo lahko katerega od zaključkov uporabili za izboljšanje delovanja institucij na področju problematike otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v krogu slovenske družbe.

Hvala in še enkrat dobrodošli v Državnem svetu.

Sporočilo za javnost s posveta