Rastoča knjiga

Jože Zupan, avtor razstave
Rastoča knjiga v občini Trebnje 

Povezani s preteklostjo in mislimo na prihodnost. Močni smo, ker je z nami znanje prednikov, njihov ustvarjalni nemir, vsa naša dediščina, ki jo bomo odslej še bolj vtkali v sedanjost, če hočemo nadgraditi prihodnost.

Rastoča knjiga je naš zgodovinski spomin, prepojen z znanjem nešteto rodov, hkrati pa z željo po nenehnem preseganju znanja, po nadgradnji samega sebe. Kako je dozorela misel za rastočo knjigo v občini Trebnje?

Prva spodbuda je bil dr. Janez Gabrijelčič, ki je zamisel z Dolenjske razširil v slovenski prostor, takoj za njim predsednica Društva rastoča knjiga Tatjana Fink, ki je prežeta z občutkom do vrednot. Tretja spodbuda pa je bil pater Felicijan Pevec, ki je v Knjižnici frančiškanskega samostana pripravil priložnostno razstavo rastoča knjiga. Ob tem pa se je zgodilo za Trebnje kar nekaj nenavadnega; ideja je hitro navdušila še številne druge - pred štirinajstimi dnevi še nihče ni mislil, da bo vse pripravljeno za razstavo - zdaj pa že razmišljamo, kako bi jo še razširili.

Izbor za prvo obujanje zgodovinskega spomina zajema štirideset imen; 21 jih je nekoliko širše predstavljenih, 19 samo informativno - tudi zato, da bo rast Rastoče knjige še bolj naša; vsak bo lahko z dokumentom o pomembnih ljudeh našega področja ustvaril kamenček v mozaik znanja - o moči ljudi, ki so svoje znanje ponesli v širši prostor. Izbor zajema vseslovensko pomembne osebnosti (najdemo jih v Enciklopediji Slovenije), pa tudi takšne, ki so na našem območju izstopale. Izbor bi lahko začeli že s Hemo Krško, ki je poleg drugih zaznamovala tudi naše področje pred 960 leti - a odločili smo se začeti s Petrom Pavlom Glavarjem - hkrati pa bomo razstavo vseskozi nadgrajevali, saj imamo že doslej pripravljenih skoraj petdeset imen. Povrnimo se k Petru Pavlu Glavarju; imenovan je bil lanšpreški gospod, za nas pa se je zapisal v spomin kot začetnik čebelarstva v Mirnski dolini. Friderik Irenej Baraga spada med največje misijonarje 19. stoletja, pomembno pa je vplival že njegov molitvenik Dušna paša, saj so se ob njem preprosti Slovenci učili tudi brati.

Šentruperskemu kmetu Ignaciju Skedlu se je rodilo več otrok, ki so prišli do univerzitetne izobrazbe - med njimi tudi dr. prava Jozef Mihael Skedl, ki je predaval pravo v Gradcu - v slovenskem jeziku. Prof. Ivan Steklasa se je trajno zapisal v srca ljudi z delom Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem.

Veliko ime je dr. Ignac Klemenčič, fizik, profesor na univerzi v Innsbrucku in le prezgodnja smrt mu je pri 48 letih preprečila članstvo v dunajski Akademiji znanosti.
Ivan Šašelj se je z zbiranjem ljudskega blaga vpisal v Rastočo knjigo, Ivan Zorec pa predvsem s svojo tetralogijo Stiški menihi.

Akademik Pavel Golia je v zadnjih letih z Golievim spominskim dnem nekako že oživel - odslej pa bo še bolj v naši zavesti - če drugega ne, pa vsaj kot odličen mladinski dramatik.

Marija Kmet iz Šentlovrenca je oživela tudi s svojim dramskim delom Mati.

Dr. Slava Kristan Lunaček je bila prva borka za zdravstvene pravice otrok, spodbujala je zdravstvene kolonije in se zavzemala za malice v šoli.

Akademik dr. Pavel Lunaček je bistveno pripomogel, da se je občutno zmanjšala umrljivost mater in dojenčkov, za svoje delo Porodniške operacije - podarila ga je akademikinja dr. Lidija Andolšek Jeras - pa je prejel Prešernovo nagrado.

Dr. France Tomšič odslej ne bo samo Trebanjec, pač pa človek, ki je veliko pripomogel za lepoto materinščine, hkrati pa bil avtor Slovensko-nemškega in Nemško-slovenskega slovarja.

Pesnik Severin Šali je vseskozi ohranil navezanost na rojstno občino, njegova ljubezen se je prelivala v številnih verzih.

Dr. Bojan Varl iz Mokronoga je zaslužen, da je slovenska nuklearna medicina dosegla evropsko raven.

Vida Brest, pesnica in mladinska pisateljica, bo še posebej živa med nami z delom Tiho, tiho, srce, ki je izšlo šele deset let po njeni smrti.

France Režun - ob letošnjem Golievem spominskem dnevu je ponovno izšel njegov pesniški prvenec Drobci sonca z Reščičevimi ilustracijami - se je še posebej zapisal z delom Naši kraji, iz skromne knjižnice pa je naredil občinsko knjižnico Pavla Golie.

Sandi Leskovec, mojster reliefa, je svoje samorastniško delo pokazal tudi Evropi - in dosegel največje počastitve - zato je prav, da se ga tudi doma spomnimo.

V razstavi Rastoča knjiga so trenutno le štirje živeči predstavniki - s svojim delom so se zasidrali v vseslovenski spomin.

V mislih je z nami dr. Alojzij Šuštar, nadškof, metropolit, osrednja osebnost slovenskega naroda v zadnjih petindvajsetih letih, človek, ki se je s svojo človečnostjo vsem zapisal v srca - v mislih mu želimo zdravja!

Prvakinja ljubljanske Opere Vilma Bukovčeva s svojim glasom ni očarala samo ljudi v trebanjski občini, pač pa po vsej Evropi - njeno obdobje pomeni zlati čas slovenske Opere - in mi smo srečni, da je danes častita Trebanjka med nami!

Dramska igralka Iva Zupančič je s svojim talentom in s svojim znanjem pomembno zaznamovala življenje našega gledališča - z upravičenim spoštovanjem prosim za monolog Mete iz Vorančevih Samorastnikov!

Najmlajši udeleženec stalne razstave Rastoča knjiga je Lucijan Reščič; njegovo ilustratorsko bogastvo zajema več kot 30 del - mnoga so prežeta z lirizmom, kakršna je tudi njegova beseda!

Rastoča knjiga naj bo naša zaznamovanost in nenehna želja po nadgrajevanju vsega našega znanja, naše samozavesti, saj smo lahko na marsikoga ponosni, hkrati pa krepimo pripadnost našemu rodu, ki je bil vseskozi zaznamovan s kulturo, da se bo slišal naš glas tudi v Evropi!