Rastoča knjiga

Dr. Matjaž Kmecl
Slovenci in knjige

Lani jeseni smo se lahko praznično veselili 450-letnice slovenske knjige; leta 1550 s svojimi začetnimi tiski nismo bili med prvimi; že pol stoletja poprej naj bi v Evropi obstajalo dobrih tisoč tiskarn in znameniti Guttenbergov 42-vrstični natis nemškega prevoda Svetega pisma je bil takrat tudi že star preko sto let. Toda zastavili smo temeljito, z lastnim prevodom biblije smo bili že med prvimi ljudstvi na svetu. Nad dejstvom, da je velikanska večina od prve petdeseterice naših knjig bila nabožne vrste, ni treba nikumur vihati duhovnega nosa; ve se, da so protestanti tudi na ta način ogovarjali osebno odgovornost, spodbujali ozaveščanje osebne vere, s tem pa klicali v ospredje slehernika v njegovi vsakokratni drugačnosti, neposrednosti in samostojnosti. Po isti logiki so v knjigo uvedli slovenščino, prosto po Lutru: Nobenega drugega jezika ne znam tako dobro kot materinščino, zato se z Bogom lahko pogovarjam samo v njej. Slovenska novodobna civilizacija ozaveščenega posameznika in skupnosti se torej začenja s knjigo, z njo se začenja tudi naša pot v vsakršno samostojnost.

Pred 300 leti je Janez Svetokriški, uradno Tobija Lionelli, po starših pa Ivan Hrobat, mogoče celo Ivan Lantieri, takšen pogled na knjigo in tisk izrecno izrazil. V pridigi na deseto nedeljo po Binkoštih, ko naj bi Sveti Duh razsvetlil človeške glave, je v zvezi z božjo knjigo izvoljenih zapisal: Jest držim vmej timi nernucniši kunšti kunšt bukve drukat, katero kunšt nerpoprej si je bil zmislil Joannes Guttenberger; zatoraj vse časti inu hvale je vreden. Inu kar je le-to kunšt nešel, nej kakor 264 lejt, kir poprej, aku so hoteli bukve imeti, so mogli eden od tiga druziga prepisat, katiru je bilu celu težku inu malukatiri je mogel takoršne bukve imeti, katire so taku močnu nucne, de brez le-teh zastopnost drugih kunšti se ne more doseči, inu zlasti s. Krizostomus je djal, de kadar bi ne bile te svete duhovne bukvi, veliku več ljudi bi se ferdamalu, kakor pak se fardama, zakaj dosti ljudi skuzi brajne duhovnih bukvi so odpovedali temu golufnimu svejtu… Seveda velja vse to za osebno, nečredno in nepastirsko razsvetljevanje nasploh, ne samo v vprašanjih vere: v ponudbi izbereš pravo knjigo in z njo kreneš na samostojno pot, sam premisliš, sam pretehtaš, se sam odločiš. Bralca uvodoma Svetokriški (1691!) izrecno sam spodbuja: Inu dokler jest veliku. s. pisma inu uka s. učeniku po latinsku postavem kakor tudi veliku histori inu eksempelnou naprej prnesem, ti pak kakor ta kunštna čebela boš vunkaj vzel, kar tebi bo dopadlu inu nucniši se zdelu, kakor nas lepu uči s. Basilius, rekoč (v latinščini): Kakor čebele ne sedajo na vsako cvetlico, pa še iz tistih, na katere se spuste, ne poskušajo odnesti vsega prahu, ampak si vzamejo le, kolikor jim je potrebno za delo, ostalo pa puste – tako zasledujemo tudi mi kot trezni in razumni ljudje v bukvah samo to, kar nam bo koristno in je blizu resnici, za drugo pa se ne menimo! – Izrecno je torej navajal – ne samo na pragmatično, temveč tudi na kritično branje.

Individualizacija in slovensko osamosvajanje je teklo potem zmeraj bolj tudi v znamenju lastne knjige in tiska: Prešernove Poezije so postale nekakšen vademekum, mohorjanke zelo dolgo nekakšen frontni knjižni oddelek, 150-letnico njihovega rojstva in kulturne ekspanzije praznujemo letos, partizanski tisk je bil narodnoosvobodilno dejstvo in ga ni treba gledati kot revolucijo, kdor ga noče, temveč kot nadaljevanje ene osrednjih rdečih niti slovenske zgodovine. V zadnjih desetletjih pred dokončno osamosvojitvijo smo knjižno produkcijo prignali v evropskih vrh; država je k temu prispevala v obliki mecenstva komaj kaj več kot

5 %, zato pa s temi in onimi olajšavami. Spomnimo se gesel v predosamosvojitvenem času o kulturi in s tem tudi o knjigi, ki da bo definitivno vzcvetela šele v povsem lastni državi; tudi največji politični tehnokrati so iz svojih glav takrat radi izbrskavali navdušene in obetajoče besede o teh rečeh, saj je šlo za političnega šimeljna, nabitega z energijo večstoletnih vlaganj. Potem pa je – nasprotno – vse področje začelo drseti v depresijo: privatizacijska lakomnost novih "zdravih in močnih zveri", drobitev založništva v"kup šodra", pasivnost tako imenovane države, ki si je v zvezi s knjigo pognala živahnejšo kri po žilah samo pri nabijanju novih davkov, v določanju DDV za knjigo se je zgledovala pri najbolj regresivnih državnih sistemih, državne subvencije za celotno knjižno področje so se zamečkale v višini prispevka za eno samo ali morda dvoje gledališč, ali za kakšno provincialno kozmopolitsko inštalacijo; selektivne kulturnopolitične funkcije ne opravljajo te subvencije že zdavnaj ne več, postale so predmet lahkotne in tudi objestne razpolagalnosti tega ali onega državnega uradnika in teh ali onih skupin, ki se razglasijo za "ekspertne" in so za to še honorirane. Za povrh si država od knjige kot "tržnega blaga" v obliki različnih dajatev pobere nazaj ves svoj mecenski "vložek" in raje še več, resnično odgovornost za obstoj naše knjige pa preprosto prenese na tiste davkoplačevalce, ki so hkrati tudi kupci knjig: na njih brez popustov stoji in pade naše celotno založništvo, knjigotrštvo, knjiga v celoti. Povrhu je tudi že temeljito načeta kulturna struktura tistih 3000 in več naslovov letno, na katere smo sicer tako zelo ponosni, ker nas vsaj statistično povzdigujejo v evropski vrh – seveda je načeta na škodo resničnih nacionalnih kulturnih interesov.

Preprosto: kulturnopolitični občutek, da ostaja knjiga slejkoprej eno temeljnih področij naše suverenosti, je prehudo poniknil. Zadnje bridko ironične besede predsednika pisateljskega društva so opozorilo pred prihodnostjo, niti ne pred sedanjostjo, ki je pač zmeraj samo začetek prihodnosti. –Ni treba klicati na pomagaj medmrežja in elektronike, še manj elektronskih medijev: iz njih se kot zelo izključna ponudba ponuja poleg informatizacije globalna uniformizacija, na televiziji predvsem najslabša forma amerikanizacije z naštancano kulturo sodnoprocesnih in podobnih zgodb – kot da je poglavitni problem našega sveta delikvenca. – Knjiga ostaja slejkoprej ena redkih, morda celo edina možnost osebne izbire življenskonazornega spraševanja in estetskega dogodka, možnost za intelektualne azilante. Tako kot na začetku naše kulturne ere spodbuja tudi zdaj, in bo spodbujala še dolgo individualno odgovornost, enkratna, neuniformna, nečredna videnja stvari in s tem prenavljanja vsega tistega, čemur bo samozadostnost globalne informacijske družbe, tako imenovane "velike vasi", čedalje manj kos – to pa je predvsem smiselnostna zbeganost človeštva. Treba se je samo spomniti telesno, socialno, moralno in duhovno luetične Evrope ob prelomu 15. v 16. stoletje in histeričnega razsula, ki je zavladalo – vse zaradi problematične osmišljenosti. Takrat sta knjiga in z njo individualizacija odgovornosti rešila Evropo, nas sta celo lansirala kot narod v novo zgodovino. Ni treba živeti v lahkomišljeni utvari, da je njuna moč doslej prenehala; še manj, da smo kot majhen narod v tovrstnih globalizacijskih dogajanjih odvezani odgovornosti. Nismo je, kot je nismo bili nikoli, niti takrat ne, ko se je zdelo, da bo celotno civilizacijo vzel nacifašistični vrag.

Z nekoliko teatraličnosti, pa res samo za ščep, lahko rečemo, da s knjigo, to "narnucnišo kunštjo" obstanemo, brez nje pa skoraj zagotovo prej ali slej poniknemo v izravnalni masi tako imenovane globalne civilizacije. Po poldrugem tisočletju ujm in brez pravega haska, brez bolečin in najbrž tudi brez slabe vesti, ker slaba vest ne bo več imela od kod prihajati.

Vem, sliši se nekoliko starinsko in kvazipatetično; kot da gre za glas iz 19. stoletja. Toda kdo pa pravi, da je naš položaj v svojem bistvu danes kaj boljši in da je naša odgovornost do skupne civilizacije kaj drugačna; človeštvo je takrat potrebovalo mnogoglasnost kot torišče novih, demokratičnih razmerij, kot potrjevanje vsakršne svobode, danes jo, da ne skrepeni v jalovi megaizravnanosti. Odgovorni smo bili takrat in smo tudi danes tako veliki kakor mali, tudi Slovenci, čeprav nas je samo toliko, kakor se namnoži Kitajcev v dveh mesecih. V tem smislu nas je vodila naša knjiga doslej in tako naj bi bilo tudi poslej; vsaj zaenkrat še ni ustreznejšega nadomestka zanjo, še najmanj za Slovence.