Rastoča knjiga

Dr. France Bučar
Rastoča knjiga - spodbuda za stalno rast 
in napredovanje v lastni kulturi

Ko govorimo o knjigi, govorimo o njej kot simbolu slovenske kulture, ne samo o knjigi v dobesednem pomenu. S knjigo in ob knjigi je zrasla slovenska narodna zavest. S svojo kulturo smo se kvalificirali kot enakopraven in polnovreden član družine evropskih narodov. Na temelju svoje kulture smo končno dobili tudi svojo državnost, postali nacija. Vse to je samo navajanje starih resnic, katerih nam tu ni treba ponavljati, čeprav je dobro, da si jih znova in znova prikličemo v zavest. Tu govorimo o rastoči knjigi. Tudi to ima svoj globok simbolni pomen. Pomeni, da moramo stalno rasti in napredovati v svoji kulturi. Državna osamosvojitev in njeno mednarodno priznanje je formalen in enkraten akt. Naša dejanska samostojnost pa s tem ni zagotovljena. Pomeni samo, da s formalno pravne strani nismo zavezani sprejemati odločitev s katerekoli strani, če jih ne posvojimo kot lastne. Ta presoja je seveda naša. S tem pa nikakor ni rečeno, da odslej lahko delamo, karkoli bi se nam zdelo v skladu z našimi koristmi ( ob domnevi, da jih dejansko poznamo ). Sprejemati bomo morali tudi odločitve, za katere bo povsem jasno, da bi radi tudi kaj boljšega. Pa si ne moremo privoščiti, ker bomo pod pritiskom nam neugodnih okoliščin. Državna samostojnost ni statičen pojem, ampak izrazito dinamičen, in kot dinamičen ni nasledek formalnih aktov ampak stvarnih sil. Do samostojnosti smo prišli zato, ker smo zbrali ali/in znali izkoristiti za nas ugoden stek cele vrste znotraj- državnih in meddržavnih okoliščin. Formalni akti so samo potrdili dejanskost teh okoliščin. Ohranjati samostojnost pomeni stalno usklajevati in premagovati soodvisnost. S samostojnostjo nismo postali izločeni od ostalega sveta. Celo nasprotno, šele zares smo se vključili vanj. Doslej so to vlogo za nas in v našem imenu, pa seveda v skladu s svojimi koristmi, opravljali drugi, države, v katere smo bili vključeni. Sedaj pa se s svetom soočamo neposredno. To je novost v vsej naši narodni zgodovini. To pa seveda tudi jasno pove, da vladati ne pomeni manipulirati z ljudmi, ampak obvladovati soodvisnost. Obvladovanje soodvisnosti pa je vezano na stalno povečevanje lastne moči. Brez moči lahko izgubimo dejansko neodvisnost, tudi če jo formalno še ohranimo. Kar mimogrede lahko postanemo nekakšna "banana state". Naša dejanska neodvisnost bo resnično zagotovljena, ko bomo dejansko v toliki meri upoštevan dejavnik v evropski skupnosti, da se bodo na naša stališča ozirali tudi ( manipulatorji ) njeni centri moči ali vsaj tisti, ki se nanje obešajo in jih skušajo izkoristiti proti nam. Torej, če bomo na enaki kulturni ravni kot drugi narodi evropske družine. Vsa moč slehernega naroda izvira iz njegove kulture.

Če smo se kot narod ohranili in si ustvarili svojo lastno državo prek naše kulture, kar tako radi poudarjamo, ni to nikakršna naša posebnost. Vsi evropski narodi so to, kar so, zaradi in na temelju svoje kulture. Evropska kultura, čeprav danes v svoji amerikanizirani različici, obvladuje danes ves svet. Vendar, evropska kultura je samo sinkretični, zbirni pojem. Noben evropski narod ni neposredno ustvarjal evropske kulture. Vsak je ustvarjal svojo lastno kulturo, čeprav se je pri tem zgledoval tudi pri sosedih in prevzemal, kar je ustrezalo njegovim pojmovanjem. Moč evropske kulture je med drugim prav v različnosti kultur njenih narodov. Čim večja je razvitost nekega družbenega sestava, toliko večja je njegova notranja različnost in razčlenjenost. Vsi evropski narodi so prispevali k evropski kulturi in brez te različnosti evropske kulture ni.

Danes smo priča pojavom, da cela vrsta institucij presega meje posamezne nacionalne kulture. Velike gospodarske internacionalke z lahkoto preskakujejo meje nacionalnih držav; nastajajo svetovni znanstveno raziskovalni centri, ki k svojemu delu pritegujejo znanstvenike najrazličnejše kulturne provenience; veliki informacijski imperiji obvladujejo izvore in pretok informacij po celem svetu in ustvarjajo javno mnenje po svoji meri itd. Nastaja oz. tudi ustvarja se vtis, da gre za svetovno kulturo, ki presega sleherno nacionalno kulturo in naj bi bila celo vrednostno na višji ravni. Gre za izziv, ki nima primere v vsej dosedanji preteklosti. Izziv, namenjen vsem nacionalnim kulturam, posebej izziv manjšim narodom. Če je ta izziv stvaren, ne samo videz, terja najprej odgovor , ali ima nacionalna zavest sploh še kak smisel, razen kot arhaičen preostanek kvečjemu folklornega pomena; ali ni naša rastoča knjiga v bistvu samo pot in vztrajanje na provincializmu; ali ni za nas nujno, posebej z vidika interesov malega naroda, da se postavimo na tirnice, ki vodijo v bodočnost, ki ne bo temeljila na nacionalni difernciaciji. Če je ta predpostavka točna, pomeni, da je z narodnostjo kot izvorom kulturne ustvarjalnosti, konec. Pomeni popoln zgodovinski prelom. Doslej namreč je vsa kultura izvirala iz narodnih potencialov. Izziv je tako oster in pomemben, da noben narod ne more mimo njega. Ali naj bi bil to prehod v novo svetovno paradigmo, o kateri se toliko govori?

Mnogi so prepričani, da je dejansko tako. Posebno za sodobne yapije je na prvem mestu njihova poklicna kariera, narodnost romantika, ki z njihovimi dejanskimi interesi nima nobene neposredne zveze. Postali naj bi anacionalni kozmopoliti, za katere je narodnost prej nadloga kot prednost, ki ima posebno težo, slovenščina ovira pri njihovem vključevanju v elite visokega sveta, saj jih dela neenakopravne, drugorazredne.

Bližnja presoja nam pokaže drugačno sliko. Kakor je evropska kultura sinkretičen pojem, tako je tudi pojem Evropejca. Evropejec je nekdo zato, ker pripada nekemu evropskemu narodu, zato ker je Nemec, Francoz, Čeh itd. Ne pa obratno. Če nekdo zavrže svojo pripadnost kateremu evropskih narodov, je s tem zavrgel tudi svoje evropejstvo. Lahko zavržem slovenstvo, še posebej če se ne enačim z vrednotami slovenske kulture. Toda potem moram sprejeti neko drugo evropsko narodnost, če hočem ostati Evropejec. Govorimo o narodnosti, ne državljanstvu. Lahko sem brez državljanstva. Pojem apatridov je poznan in tudi dosti pogost. Ne morem pa biti osebnost, če ne sprejemam vsaj minimalnega fundusa vrednot, s katerimi se istovetim. Te vrednote so večinoma posredovane prek pripadnosti neki narodni kulturi. Brez teh vrednot enostavno ne morem oblikovati odgovorov na izzive okolja, v katerega sem postavljen. Niti govoriti nisem sposoben, saj je tudi jezik posredovan prek nacionalne kulture. Tudi tisti kozmopoliti, ki so se odpovedali svoji izvorni nacionalnosti, so v bistvu sprejeli le drugo. Večinoma amerikanizirano anglosaško. V nekem smislu lahko govorimo, da nastaja celo neka nova nacionalna kultura. V tem ni nič slabega. Nasprotno. Toda ta niti zdaleč ne dosega višin, ki jo skupaj ustvarjajo najrazličnejše nacionalne kulture. Torej, pot rastoče knjige bo kar pravilna. Seveda pa ne samo rastoča, ampak tudi vedno bolj odprta za pridobitve sveta, ker sicer tudi rastoča ne more biti.

Morda samo še nekaj o nacionalnem ponosu, ki je zvezan z nacionalno zavestjo. Mnogi, lahko tudi zaradi osebne skromnosti, trdijo, da na svojo nacionalnost ne morejo biti posebej ponosni, ker za to nimajo nikakršnih posebnih zaslug. Brez svoje volje in sodelovanja so pač narojeni v tem narodu. To pa ne more biti razlog za ponos, ki je lahko rezultat samo osebnega prispevka. Res, toda vrednote, ki mi jih posreduje narodna kultura, sem internaliziral, sprejel sem jih kot del svojega vrednostnega sveta. Ponosen sem na te vrednote, ker so del mene samega. Brez ponosa, v bistvu prepričanosti v pravilnost vrednot, ki so postale vodilo mojega ravnanja, bi v bistvu oslepel. Ponos, ne domišljavost nacinalizma, je integralna sestavina narodne zavesti. Ta pa je še vedno in bo tudi ostal eden najpomembnejših izvorov ustvarjalnosti.