Rastoča knjiga

dr. Gordana Žurga
Slovenija na pragu novih priložnosti

Z vstopom v Evropsko unijo Slovenija vstopa v raznoliko družino držav, narodov in kultur. Te se med seboj v mnogočem razlikujejo: ne samo v velikosti, številu prebivalcev ali družbeni ureditvi, pač pa tudi v tradiciji, jeziku, kulturi, čeprav si vse delijo skupne cilje.
Velikokrat je bila izražena bojazen, da bi se v taki množici slovenska tradicija, slovenski jezik in slovenska kultura izgubili, pri tem pa pozabljamo številne izjemne dosežke iz preteklosti in sedanjosti, ki dokazujejo prispevke slovenskega naroda in slovenske kulture v širšem evropskem kot tudi svetovnem prostoru. Kako dobro bomo zagotovili našo prepoznavnost in naš prispevek v prihodnje, pa je odvisno od nas samih. Povezovanje in vključevanje v različne integracije je v današnjem času seveda nujnost, kar nam nazorno prikazuje in dokazuje fenomen globalizacije. In kje je v globalni družbi Slovenija, slovenski narod in posameznik?

Izzivi globalizacije

Globalizacija kot proces presega meje posameznih držav, pelje k razširitvi in intenziviranju znanstvenih, tehničnih, ekonomskih, političnih, socialnih in kulturnih relacij med državami, kontinenti in v končni fazi zajame cel svet. Ekonomska globalizacija vpliva na finančni kapital, denar in kapitalske trge in tudi na trgovalske tokove; potrjuje konec carinskim in valutnim preprekam za ločena narodna gospodarstva. In končno, globalizacija pomeni, da tekmovanje med ekonomskimi subjekti postane univerzalno in da cel svet postane eno samo tržišče.

Globalizacija kot fenomen vključuje hkratno tekmovanje in sodelovanje; pomeni soodvisnost in zato soodgovornost. Globalizacija pomeni, da so pritiski, s katerimi se soočajo organizacije tako v zasebnem kot v javnem sektorju in tudi države kot celote, globalni - vendar pa so globalne tudi možnosti in priložnosti za njihovo delovanje in vplivanje. Vprašanje je, kako najti pravo ravnovesje ekonomske učinkovitosti, socialne pravičnosti, skrbi za okolje ob hkratnem upoštevanju etike, vrednot in nacionalnih značilnosti.

Dogajajo se zelo dinamične ter korenite spremembe na večini segmentov sodobnega okolja, ki opredeljujejo in vplivajo na konkurenčnost in obstoj podjetij, konkurenčnost narodnih gospodarstev in celih držav: svetovni demografski trendi, tehnološki razvoj, zlasti razvoj informacijske in telekomunikacijske tehnologije, pa tudi spremembe v družbenih vrednotah, načinu poslovanja in delovanja. Vedno bolj pomemben dejavnik razvoja je znanje. Razvijajo in razširjajo se nove tehnologije, pojavljajo se nove, bolj učinkovite in transparentne oblike organiziranja. Socialne in kulturne raznolikosti se koristijo kot vzvod za kreativnost in inovativnost, kar po eni strani zahteva po drugi pa omogoča manj hierarhične in manj fiksne metode upravljanja. Novo upravljanje bo zahtevalo tudi nove načine in sredstva za sprejemanje in implementacijo odločitev. Izziv in priložnost bo zagotoviti, da bodo ljudje imeli zadostne zmogljivosti za učenje ter priložnosti za uporabo znanja, in da bodo uspešno usklajevali strpnost, tekmovalnost in sodelovanje.

Eno od vprašanj globalizacije je, med drugim, ali ta ogroža nacionalno suverenost. Če suverenost opredelimo kot sposobnost nadzora brez zunanjega vmešavanja, potem bo odgovor pritrdilen. Vendar pa vlade vedno bolj delujejo v razmerah, ko se večina zadev obravnava v mednarodnih okvirih. Vedno manj zadev ostaja izključno "domačih". Tekmovanje za mednarodne investicije pomeni, da večina tradicionalno domačih zadev, kot npr.: izobraževanje in usposabljanje, davčno področje, socialno varstvo, gospodarska ureditev, delovna zakonodaja ipd., postaja mednarodnih, celo vladne politike na področju javnega managementa, saj vplivajo na učinkovitost in uspešnost politik. Iz tega sledi, da morajo biti politike vedno bolj konsistente oziroma konkurenčne glede na trende pri glavnih trgovinskih partnerjih. Obstaja tudi nekaj področij, ki jih vlade preprosto ne morejo nadzirati. Informacijska tehnologija je npr. odpravila zmožnost držav, da se izolirajo od zunanjega sveta. Nadzor na tem področju ni mogoč, saj je informacijska revolucija preprosto demokratizirala dostop do tehnologij in informacij. Rezultat tega pa je, da tudi svoboda govora ter človekove pravice in sloboščine postajajo vedno bolj mednarodna zadeva.

Konkurenčnost države in narodnega gospodarsta

Slovenija je kot manjša država zelo soodvisna od globalnih tokov gospodarjenja, prostega pretoka ljudi, prenosa tehnologij in gibanja kapitala, tudi zaradi visokega deleža izvoza. Skrb za konkurenčnost slovenskega gospodarstva še naprej ostaja eden od temeljnih ciljev države. Že leta 2002 je bilo v proračunskem memorandumu zapisano, da "možnosti za izkoriščanje prednosti, ki jih ponuja članstvo v EU, niso odvisne le od uspešno sklenjenih pogajanj ter prilagoditve pravnega in upravnega sistema, ampak tudi od razvoja gospodarskega in pravnega okolja, ki bo zagotavljalo narodnemu gospodarstvu obstoj v razmerah, ki bodo zahtevnejše od sedanjih."

Pomembno vlogo pri rasti konkurenčnosti in izboljševanju uspešnosti v pogojih globalizacije ima tudi obseg javne porabe. Velik javni sektor namreč ni združljiv z dinamičnim tržnim gospodarstvom, saj se gospodarstvo krepi z več trga in ne z naraščanjem javnih izdatkov, kar narekuje potrebo po usklajenosti porabnikov javnih sredstev in tistih, ki ta sredstva prispevajo. Eden od pomembnih kriterijev, ki dočajo konkurenčnost države, pa je tudi učinkovitost njene uprave.

Globalizacija ima torej izjemen vpliv tudi na nadaljnji razvoj upravnih sistemov. Vloga države in njene uprave se namreč spreminja in narekuje partnersko vlogo države, kjer država skupaj z vsemi drugimi družbenimi podsistemi kot enakopraven partner skrbi za uspešen razvoj celotnega družbenega sistema. Poudarjen je medsebojni vpliv javnega in zasebnega sektorja, ter doseganje ravnotežja med izvršno, zakonodajno in sodno oblastjo na eni strani in zakoni tržišča, industrije in uporabnikov na drugi strani, upoštevaje njihove specifičnosti.

Zavedati se moramo tudi, da bodo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo številni procesi v slovenskem upravnem sistemu postali bolj vertikalni, vedno bolj v ospredje bodo prihajali novi načini delovanja in organiziranja, kot npr. mreženje (networking), virtualne organizacije, idr.

Nobenega dvoma ni, da tudi uprava potrebuje sodobni management, ki bo zagotavljal nadaljnji razvoj upravnega sistema in vzpostavljanje takega javnega sektorja, ki bo skupno z zasebnim sektorjem tvoril sinergijsko celoto, za doseganje večjih in bolj konsistentnih učinkov v smislu učinkovite, državljanom in gospodarstvu prijazne in odgovorne državne in javne uprave. V tej smeri gre razvoj slovenske javne in državne uprave že danes.

Odlična kakovost

Odlična kakovost je cilj, ki si ga je Slovenija zadala že leta 1993 in ga zapisala v Nacionalni program kakovosti. Vizija nacionalnega programa kakovosti je, da Slovenija postane v zavesti evropske in svetovne javnosti prepoznavna kot država kakovosti in država blaginje. Izvajanje programa je bilo časovno umeščeno v obdobje do leta 2020: 1993-2000: evropska in mednarodna primerljivosti; 2001-2010: konkurenčna in kompetitivna kakovost; 2011-2020: odlična kakovost.

Vidimo, da se cilji slovenskega nacionalnega programa kakovosti prekrivajo s cilji, ki si jih je Slovenija zadala na področju konkurenčnosti narodnega gospodarstva in z zunanje političnimi cilji, vsi ti pa morajo rezultirati v ustvarjanju možnosti za kakovostno delo in življenje državljanov Republike Slovenije.

Uresničitev zastavljenih ciljev ni domena samo gospodarstva ali pa samo vlade - je domena vseh segmentov slovenske družbe in vsakega posameznika. Posamezniki pri tem nastopamo vsaj v dveh vlogah: po eni strani smo zaposleni, delavci v organizacijah gospodarstva ali negospodarstva, zasebnega ali javnega sektorja, v pridobitnih ali nepridobitnih organizacijah, ki s svojim delovnim doprinosom pripomoremo k ustvarjanju nove vrednosti. Po drugi strani smo kot davkoplačevalci odjemalci upravnih in širših družbenih storitev, ki jih za nas zagotavlja naša država. Kot taki imamo tudi posamezniki do države in njene uprave lastne zahteve in pričakovanja.

Pomen države pri zadovoljevanju družbenih potreb njenih prebivalcev, zagotavljanju konkurenčnosti narodnega gospodarstva in pri sledenju cilju odlične kakovosti dela in življenja je nedvoumen. Zato niti delovanje države niti dojemanje države kot toge tvorbe ni več dopustno, in to se v resnici vedno hitreje spreminja.

V osrčju delovanja vsake organizacije: podjetja, institucije idr. so vedno ljudje, tudi v upravi. Zlasti zaposleni v upravi imamo obvezo in priložnost učiti se, nadgrajevati naše znanje in kompetence ter prek izboljševanja kakovosti lastnega dela izboljševati organizacijo, v kateri delamo. Imamo priložnost sooblikovati upravne in širše družbene storitve na način, da država služi državljanom in ne obratno, in tako prispevati k višji kakovosti življenja. Kot strokovnjaki na svojih delovnih področjih imamo priložnost prispevati k razvoju posameznega strokovnega področja ter s prenosom znanja in izkušenj bogatiti zakladnico strokovne besede.

Živimo v času, ko se spreminjajo ustaljeni življenjski vzorci. Pot šolanje - stalna zaposlitev - upokojitev ni več samoumnevna, kot posamezniki se na tej poti soočamo s prevzemanjem vedno večjega deleža tveganja nase. Rešitev se kaže v tvornem sodelovanju in partnerstvih, odprtosti in prispevanju inovativnosti, kar je gibalo razvoja in s tem višje kakovosti. Sočasno sodelovanje in tekmovanje je že del naše stvarnosti - ne samo na ravni posameznika pač pa tudi na ravni države in tudi v širšem evropskem in svetovnem - globalnem merilu.

Sklepno

Globalizacija je torej dejavnik, ki bistveno vpliva na delovanje organizacij v zasebnem in v javnem sektorju in tudi celotnih držav. Manjša država je zaradi svoje majhnosti in zato večje ekonomske navezanosti na tuja tržišča močno soodvisna. Velikost države pa ni ovira, da se ta v globalna dogajanja ne bi aktivno vključevala. Nasprotno: globalizacija majhnim državam ponuja številne priložnosti - tako kot velikim, zato ni treba, da velike države globalizirajo majhne.

Še do nedavno aktualna paradigma "Razmišljaj globalno - deluj lokalno" se umika paradigmi "Razmišljaj globalno - deluj globalno", in dodajmo: "Vključuj inovativnost lokalnega". Če želimo torej (o)krepiti konkurenčnost slovenskega gospodarstva in ga narediti prepoznavnega v globalnem merilu, moramo razmišljati globalno in delovati globalno: prek sodelovanja in vplivanja (v mednarodnih asociacijah in njihovih različnih organizacijskih oblikah), prispevanja kreativnosti in zagotavljanja prepoznavnosti ter sooblikovanja in bogatenja globalne prihodnosti.

Tradicija, številni dosežki, prepoznavni v svetovnem merilu - nekateri v svetu celo bolje kot doma - bogastvo našega jezika in naše kulture, predvsem pa zdrav način razmišljanja nam dajejo potrebno samospoštovanje za samozavestno delovanje in - ne samo prispevanje pač pa - sooblikovanje skupne prihodnosti.

Bolj kot bomo uspešni in ohranjali našo kulturno dediščino, bolj bomo prepoznavni v svetovnem merilu, s tem pa bosta prepoznavni tudi naša država in naša kultura. Vsi, prav vsi, imamo priložnost prispevati svoj list k Rastoči knjigi.

Ljubljana, januar 2004