Zborniki posvetov

Izgradnja termoelektrarne Šoštanj

Zbornik referatov in razprav

December 2011

Zbornik je nastal na podlagi istoimenskega posveta, ki je bil 25. marca 2011 v prostorih Državnega sveta Republike Slovenije. 

Kazalo

Uvodni nagovor

Mag. Blaž KAVČIČ, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije

Referati

Dr. Janvit GOLOB, državni svetnik
Borut MEH, državni svetnik
Dr. Miha SEKAVČNIK, Fakulteta za strojništvo v Ljubljani
Vili KOVAČIČ, društvo Davkoplačevalci se ne damo

Razprava

Dr. Ferdinand GUBINA
Dr. Peter NOVAK
Mag. Milan ŠTRUC
Dr. Jože ZAGOŽEN
Dr. Franc VODOPIVEC
Karl LIPIČ
Tomaž ŠTEBE
Dr. Lojze SOČAN
Dean SAVIĆ
Mag. Darko KRAJNC
Dr. Andrej TRKOV
Anton GRABELJŠEK
Dr. Miha TOMŠIČ
Dr. Gojko STANIČ
Mag. Simon TOT
Dr. Milan MEDVED
Vili KOVAČIČ
Dr. Ivo LAVRAČ
Natan BERNOT
Matjaž JANEŽIČ
Janez ŠILC
Mag. Marijan KOŽELJ
Mag. Tomaž OGRIN
Mag. Andreja URBANČIČ
Mag. Martina ŠUMENJAK SABOL

Uvodni nagovor

MAG. BLAŽ KAVČIČ, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije

Današnji dogodek je namenjen soočenju argumentov o različnih in večplastnih vidikih izgradnje šoštanjske termoelektrarne. Osebno bi želel tokrat predvsem poslušati mnenja strokovnjakov in verjamem, da si bomo vsi prisotni uspeli nadgraditi znanja o projektu. Pomembno se mi zdi odgovoriti na vprašanje, ali je ta največji posamični investicijski projekt nastajal na dovolj državniški način, z dovolj objektivno presojo in odločanjem o energetskih, socialni, okoljskih, razvojnih vidikih naložbe. Ali je v ozadju te odločitve dovolj široka, objektivna presoja predvsem s celovitega okoljsko – energetskega zornega kota, ob upoštevanju socialnih, gospodarskih, razvojnih implikacij. Ob upoštevanju vpetosti Slovenije v Evropski energetski sistem, ob upoštevanju nujnih ukrepov učinkovite rabe energije, možnosti sklepanja razvojnih zavezništev za izgradnjo hidroenergetskih objektov v Sloveniji in v tujini. Politika in stroka sta zaenkrat videti razklani, prav tako tudi javnost, ki ne ve, katerim argumentom naj pravzaprav verjame. Medtem pa v Termoelektrarni Šoštanj zaradi načrtovane gradnje bloka 6 že potekajo intenzivne priprave na rušenje dveh hladilnih stolpov in upravne zgradbe, začetek podiranja pa je predviden prvega aprila.
V Državnem svetu so zastopani različni interesi in prav njihovo srečevanje in soočanje prispeva k sprejemanju lažjih odločitev v primeru pomembnih družbenih in razvojnih dilem. Z željo, da bi razčistili dvome o spornosti naložbe, ki ima lahko pomembne finančne in politične posledice, obetal se je celo referendum, in zaradi zagotavljanja celovite obveščenosti državljanov, ki bodo nosili finančne posledice realizacije in kasnejše eksploatacije projekta, je Državni svet podprl pobudo državnega svetnika dr. Janvita Goloba in na Vlado oz. Ministrstvo za gospodarstvo naslovil vprašanji, na kateri je po oceni državnih svetnikov potrebno odgovoriti, da bi lahko kasneje odgovorno obravnavali zadeve v zvezi s projektom izgradnje Bloka 6 TEŠ. Ti dve vprašanji sta se nanašali na postopek sprejemanja odločitve o začetku priprave projekta izgradnje nadomestnega Bloka 6 TEŠ s podvprašanjem ali drži, da je pogodbo podpisal direktor HSE, ki po lastnem priznanju ne pozna dobro jezika v katerem je bila pogodba napisana in ali je imel pred podpisom soglasje Nadzornega sveta HSE oz. Vlade, kot edinega lastnika HSE? Drugo vprašanje pa je bilo ali je projekt gradnje Bloka 6 TEŠ res edina smotrna rešitev in najoptimalnejša varianta, če vemo, da primeri iz drugih držav potrjujejo, da so možne tudi enakovredne cenejše rešitve s podobno obremenitvijo okolja in podobnim vplivom na zaposlenost?
Iz odgovora Ministrstva za gospodarstvo smo izvedeli, da je bilo za odločanje o projektu pomembno, da je Vlada 7. oktobra 2006 uvrstila projekt TEŠ 6 z močjo 600W v Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih, da pa nabor energetskih projektov ni bil usklajen z Nacionalnim energetskim programom. Resolucija o Nacionalnem Energetskem Programu, ki jo je sprejel Državni zbor 5.4.2004, med razvojnimi prioritetami na področju proizvodnje električne energije namreč ne omenja »nadomestnega bloka« TEŠ 6! Glede iskanja najoptimalnejših variant možnih projektnih rešitev na podlagi primerjave »stroškov in koristi« z upoštevanjem obremenjevanja okolja in prostora pa smo dobili odgovor, da se to običajno opravi na začetku odločanja o projektu. Investitor TEŠ d.o.o. in HSE v času pred odločanjem o izgradnji Bloka 6 nista izdelala študij o možnih alternativah ali tehnoloških alternativah z uporabo fosilnih energentov.
Umeščanje Bloka TEŠ 6 v prostor je z občinskim podrobnim prostorskim načrtom vodila Občina Šoštanj. Postopek CPVO (celovite presoje vplivov na okolje), ki ga je vodilo Ministrstvo za okolje in prostor za ta projekt, je temeljil na predvideni tehnološki varianti in moči bloka 6 in »Okoljskem  poročilu« za ta blok. Vlada RS oziroma resorno ministrstvo, je zato naložilo vodstvu družbe HSE, da razišče tudi alternativne možnosti nadaljevanja proizvodnje električne energije iz velenjskega lignita. Z rezultati teh študij oziroma z oceno možnih alternativ je HSE dolžan seznaniti Vlado.
Državni svet, kot drugi dom slovenskega parlamenta, želi dejavno prispevati h krepitvi kulture vključevanja najširše javnosti in krepiti družbeni dialog. Na ravni sodobnih demokracij vse pomembnejšo vlogo igra družbeni konsenz, torej dogovor med različnimi političnimi in interesnimi skupinami o rešitvah, ki so dobre za vse, ki prispevajo h kakovosti življenja in k ravni človekovih pravic ter sledijo načelom trajnostnega razvoja – tako na okoljski kot tudi na socialni ravni. Ko gre za tako pomembne in dolgoročne projekte, kot je TEŠ 6, pa je povsem jasno, da taki projekti terjajo tako politično soglasje in pripravljenost za kolektivni napor za  skupno dobro. Nacionalno pomembni projekti ne morejo biti rezervat ozkih vplivnih in neposredno zainteresiranih skupin. Razprava in pobude, ter predlogi rešitev, ki jih boste podali na današnjem posvetu lahko pomagajo Vladi Republike Slovenije in Državnemu zboru Republike Slovenije pri nadaljnjem odločanju.

Referati

DR. JANVIT GOLOB, državni svetnik

Izredna aktualnost dogajanja okoli TEŠ 6 je osnova za razpravo v Državnem svetu, za katerega lahko smatramo, da je dom civilne in strokovne družbe, a hkrati pomemben most do političnega odločanja v zakonodajni in izvršni sferi. Projekt TEŠ 6 spoznava vlogo izvršne oblasti predvsem v kadrovskem izboru članov nadzornih svetov, v normativnem vrednotenju in potrjevanju s strani ministrstev in uradov, in sedaj, ko spoznava vlogo zakonodajne oblasti pri državnih poroštvih za najeta posojila. Sedaj, ko gre za državna poroštva, prehaja naša dejavnost v krog, ko protagonisti iz civilnega, strokovnega in poslovnega okolja trkajo na zakonodajno sfero. Potem, ko je Vlada Republike Slovenije v odgovoru Državnemu svetu podala kronologijo odločanja za projekt TEŠ in za podpis pogodb ter po dovolj intenzivni medijski izmenjavi mnenj protagonistov in antagonistov izgradnje TEŠ 6, smo se zbrali zato, da z močjo argumentov pomagamo pri ustvarjanju javnega mnenja in pri odločitvah politike.
Državni svet pozorno spremlja dogajanja okoli TEŠ 6, tudi tista v strateškem svetu za energetiko pri predsedniku Vlade, kjer pa smo žal po dveh letih zabeležili dve seji. Prvo, za katero je bil značilen konflikt med Lahovnikom in Dimovskim glede predsedovanja, in drugo, kjer je prišla do izraza razprava med šaleškimi in posavskimi energetsko-ekonomskimi pogledi ob hkratnem spoznavanju problematike s strani ministrice Radičeve.
V tem času je TEŠ 6 že krepko »na svoji poti«. O tem pričata tudi marca izdani gradbeni dovoljeni in okoljevarstveno dovoljenje, odobreni bančni krediti, pomembna pa je tudi potrditev vodstev Holdinga Slovenske elektrarne in TEŠ, da bo investicija izvedena brez denarja davkoplačevalcev, torej, da gre za investicijo porabnikov elektrike. Pomembna je tudi trditev, da je sicer infrastrukturni objekt TEŠ 6 namenjen za tržno dejavnost, kar proizvodnja in prodaja elektrike tudi je. O infrastrukturnosti objekta TEŠ 6 kot nosilcu elektrosistema v Sloveniji, z atributi državnosti, kar elektrogospodarstvo v nacionalnem programu tudi je, nastopajo protagonisti izgradnje prepričljivo in projekt opredeljujejo s 3E kategorijo, kar pomeni: ekonomska upravičenost, ekološka sprejemljivost in energetska učinkovitost. Strokovnjaki za energetiko pa mu pripisujejo še zanesljivost oskrbe, okoljsko sprejemljivost in stabilnost delovanja.
Poleg ekonomske in energetske učinkovitosti, ki se bo merila s ceno elektrike, je pričakovati še kvalitetno argumentacijo za ekološko sprejemljivost, kjer so odločilne emisije prašnih delcev, žveplovega dioksida, dušikovih oksidov in ogljikovega dioksida. Izstopna koncentracija SO2 se znižuje za štirikrat, od 400 na 100 mg SO2/m3, NOx za 3,3-krat, emisija CO2 pa iz 4,5 na 3,1 mio ton letno. Za človeku in okolju prijaznim pogozdovanjem (po kriteriju 1 milijon ton CO2 za 10 km2 kvalitetnega gozda), lahko TEŠ prispeva k pozitivni podobi pred okoljevarstveniki in državljani, saj s ponorom CO2 v gozdno biomaso pomembno prispeva k biodiverziteti, ki ga najbolj izkazuje kvaliteten gozd . Po konceptu zajemanja CO2 se termoelektrarne po svetu usmerjajo k podpori razvoja lipidotvornih alg, kar bo izziv tudi za TEŠ.
Po dosedanjih treh žalostno zavoženih energetskih investicijah v Sloveniji (EKK, Rudnik urana Žirovski vrh in rafinerija Lendava, vsak s težo skoraj milijarde evrov) si Slovenci ne moremo in ne smemo privoščiti podobnega. Pri tako veliki naložbi, kot je TEŠ 6, je potreben čvrst dogovor, visoka stopnja soglasja v stroki, v politiki in pri državljanih. Če privzamemo, da obstaja volja in znanje protagonistov projekta kot »teza«, previdnost in svarila antagonistov pa so »antiteza«, lahko z dovolj modrosti izpeljemo rešitev s hegeljansko sintezo. Obupavanje je najboljše v tem nepredvidljivem svetu. V tem času pa bodimo preprosti: dokler ne bo fuzijskih reaktorjev pokurimo velenjski premog! 

BORUT MEH, državni svetnik

Prav je, da poskušamo v okviru Državnega sveta poiskati odgovore na dileme projekta nadomestnega Bloka 6 TEŠ. Še posebej zato, ker se v zadnjem času zelo pogosto na sejah Državnega sveta obregnemo ob to, trenutno v Sloveniji največjo investicijo. Tako smo, na primer, na zadnji seji, ob obravnavi dokumenta Ministrstva za zdravje »Nadgradnja zdravstvenega sistema do leta 2020« doživeli tudi razpravo v povezavi z nadomestnim Blokom 6. Enako se je potem ponovilo pri obravnavi Predloga zakona o kmetijskih zemljiščih. Vendar danes tu ne nastopam zgolj kot državni svetnik, temveč tudi kot eden od 3.800 zaposlenih v Skupini HSE in kot bivši generalni direktor obvladujoče družbe skupine. Ravno zato, ker to nisem več, mi je lažje govoriti in naj takoj na začetku povem, da je zame projekt nadomestnega bloka 6 TEŠ

• ekonomsko,
• ekološko in
• energetsko

smiselen in utemeljen. Vedno sem projekt zagovarjal z argumenti, ki jih je pripravljala stroka in nikdar se nisem imel za energetika. Morda mi bo kdo očital, da sem se preveč naslonil na slovensko stroko. Očitek odločno zavračam, ker cenim slovensko stroko in tudi vse študije, ki smo jih do sedaj naročili pri tujih institucijah, so potrdile trditve naše stroke. V svojem prispevku se bom poskušal bolj osredotočiti na ekonomski vidik investicije, seveda pa se ne morem izogniti tudi ostalim. Gre za prepletanje področij in postavljanje mej, to pa je vedno problematično.

Energetika je gospodarska dejavnost

V naši državi smo se (in smo se tudi morali) odločili ločiti energetiko na regulirani in tržni del. Smo v zaključni fazi delitve. Model, ki ga uvajamo in ga še bomo, z novim Energetskim zakonom ne bo čist, ampak kombinacija obstoječih modelov v okviru držav EU. Poenostavljeno povedano, lahko tržni del energetike delimo na proizvodnjo električne energije in trgovanje. Tu je bistvo. Proizvodnje kapacitete proizvajajo električno energijo, ki je povsem ustrezen izvozni proizvod in lahko pri prodaji konkuriramo vsem evropskim proizvajalcem. Zakaj ne bi v razvojne načrte države vnesli kot prioriteto tudi izvoz električne energije, namesto da favoriziramo uvoz električne energije? Vračajo se namreč časi, ko smo morali električno energijo zaradi nezadostne proizvodnje uvažati (največ leta 2007 - skoraj 3 TWh). Ali je to res interes države? Ali ni to mogoče interes trgovcev, ki vidijo Slovenijo predvsem kot primerno tranzitno državo in uvoznico električne energije. In ko v tej luči gledamo investicijo v nadomestni blok 6, si moramo priznati, da problematiziranje te investicije ne izhaja zgolj iz politike, civilnih gibanj, temveč v veliki meri iz same energetike. Vsi tisti, ki so ta problem sproducirali, niso pričakovali, da se bo razprava in ost obrnila proti sami energetiki. Danes se o energetiki vedno bolj govori kot o dejavnosti, v kateri so lastne deviacije, v kateri so domovinsko pravico dobile afere in za katero so značilni visoki nezasluženi dobički.
S tem se ob rob potiska v javnosti dejstvo, da so investicijski procesi v energetiki dolgotrajni, finančno izredno zahtevni in tehnološko na visokem strokovnem nivoju. Brez visokih dobičkov, ki se kapitalizirajo v investicije, teh ni mogoče financirati. Pozablja se, da zanesljivost ni tako sama po sebi umevna, temveč je razultat strokovnega in prizadevnega dela zaposlenih. Cena zanesljivosti pa nikoli ni previsoka. Žal se tega zavemo šele v trenutku, ko pride do zastojev, da ne govorimo o možnem razpadu dela ali celega EE sistema.
Tudi nam, ki delamo v energetiki, bo potrebno dopustiti, da se racionalno obnašamo, treba nam bo kdaj tudi verjeti. Ne zato, ker bi hoteli imeti prav, temveč zaradi argumentov. Ali res kdo misli, da se gospodarska družba odloči za investicijo v proizvodnji objekt zato, da ga bo imela? Prav gotovo ne! Če bi ne bilo potrošnje električne energije, bi ne gradili po Evropi in v svetu toliko energetskih objektov. Vplive na okolje nikoli ne bomo zmanjšali z omejevanjem gradnje energetskih objektov, temveč z manjšo porabo vseh dobrin, kar pa je povezano s spremembo načina obnašanja, ki bi ga lahko povzročile samo nove, široko družbeno sprejete vrednote.
V HSE investiramo zato, ker smo normalen koncern, da si zagotovimo nadaljne poslovanje, razvoj. Predvsem pa, da prispevamo k izboljšanju poslovnih rezultatov. In še pomembna specifika proizvodnje električne energije - praviloma je ni mogoče hraniti v velikih količinah - izjema so črpalne HE (pri nas imamo samo Avče). Ravno zato je toliko bolj pomembno imeti pravo strukturo proizvodnjih objektov, ta namreč HSE daje konkurenčno prednost, ki jo dokazujemo preko dobrih rezultatov poslovanja. To je bil eden od pomembnih razlogov, da je prišlo v okviru HSE do investicije v nadomestni Blok 6 TEŠ.
Čeprav so bile prognoze razvoja cen električne energije v zadnjem letu slabe, se soočamo z dvigom cen, kot posledico spremenjenega miksa proizvodnje, kakor tudi naraščanja porabe. Dokler bodo takšna gibanja je naše ravnanje oportuno.
Bolj kot bo proizvodnja električne energije normalna gospodarska dejavnost, manj bo problemov pri investicijah. Seveda pa bodo morali proizvajalci električne energije pri investicijah izpolnjevati vedno bolj ostre zakonske zahteve pri umeščanju objektov v prostor in pri vključevanju novih energetskih objektov v elektro energetski sistem. Prednost bodo vedno imeli proizvajalci, ki bodo v svojem sestavu imeli tako proizvodnjo iz obnovljivih virov, kakor tudi iz fosilnih goriv. To jim daje prepotrebno fleksibilnost.

HSE je steber slovenske proizvodnje

Ravno takšna je Skupina HSE. Za leto 2011 namreč planiramo proizvesti okoli 7,7 TWh električne energije, prodali pa je bomo okoli 20 TWh. To nam pokaže dvoje, da smo v zadnjih letih izjemno povečali obseg trgovanja in to zaradi tega, ker smo lastno proizvodnjo nadgradili z nakupi in posledično izjemno povečali prodajo električne energije v tujino. Skupino HSE se vedno gleda kot grdega račka slovenske energetike, kot Skupino, ki se ukvarja z fosilnimi gorivi. To ni res!
HSE je največji slovenski proizvajalec električne energije. Od proizvodnje električne energije v Sloveniji (11,5 TWh) HSE proizvede 73 %. Vsa proizvedena energija je 100 % iz domačih primarnih virov (premog, voda). In še nekaj je zelo pomembno - HSE je največji proizvajalec električne energije iz obnovljivih virov. 80 % vse slovenske električne energije iz obnovljivih virov je v letu 2009 prišlo iz HSE.
V skupini HSE projekt nadomestnega bloka 6 TEŠ ni investicija, ki povečuje kapacitete, temveč samo z bistveno boljšimi karakteristikami glede izkoristkov in vplivov na okolje izboljšuje cenovni mix proizvodnje električne energije.
Prioriteto še vedno predstavljajo vlaganja v obnovljive vire, hidroelektrarne, tako gradnja novih, kot tudi obnavljanje in izboljšanjem karakteristik obstoječih. V nobenem primeru pa ne držijo trditve nekaterih, da bodo zaradi investicije v nadomestni blok 6 zaustavljene investicije v obnovljive vire. Resnica je ta, da je vedno večji problem umeščanje v prostor in tudi nesprejetje nacionalnega energetskega programa. Brez dvoma pa je investicija v nadomestni blok 6 izjemno velik projekt, ki zahteva aktiviranje vseh potencialov HSE, kakor tudi slovenske stroke.

Blok 6 TEŠ je nadomestni objekt za bloke 1- 5 TEŠ

V javnosti še vedno ni povsem jasno, da je nadomestni blok 6 TEŠ nadomestilo za vse obstoječe bloke TEŠ, katerih moč je krepko presegala 700 MW, medtem ko bo moč nadomestnega bloka 6 - 600 MW. Zaradi izjemno visokih izkoristkov v nadomestnem Bloku 6, bo v primerjavi z obstoječima blokoma 4 in 5 za proizvodnjo 3,4 TWh porabil skoraj 1 milion ton manj premoga, emitiral v zrak skoraj 1,2 mio ton manj C02 (okoli 30 %), znižal emisijo Nox za 4522 ton (66,5 %). Kje je tu povečan vpliv na okolje? Ali to ni prispevek k zniževanju toplogrednih plinov?
Ravno zaradi tehnologije, ki omogoča boljše izkoristke in zaradi manjših izpustov, kar posledično pomeni manj kuponov, je tudi ekonomika projekta zadovoljiva. Že prej pa sem izpostavil, da zadnji dogodki vedno bolj potrjujejo predpostavke, ki smo jih upoštevali pri izračunu ekonomike in na podlagi katerih smo prišli do dobe vračila najkasneje dvajset let. To pomeni, da smo že leta 2034 na povsem varni strani in zato ni potrebno govoriti o nasedli investiciji, še bolj odločno pa zavračam teorije o potopljenih stroških. Lepo se sliši, je pa izjemno drago za Skupino HSE, še bolj pa za njenega lastnika državo in zato tudi davkoplačevalce. Prej bi to moralo skrbeti civilno gibanje Davkoplačevalci se ne damo, kot pa obnova blokov štiri in pet, ki jo je ovrgla slovenska, sedaj pa še nemška stroka.
Veliko se v zadnjem času govori o tem, da bodo investicijo odplačevali davkoplačevalci. Tako kot vsak trgovski center, ki jih je po Sloveniji že preveč, in tako kot vsak industrijski obrat, se bo tudi nadomestni blok 6 odplačeval preko proizvoda, ki ga bo proizvajal, to je preko cene električne energije. Nič ni zastonj! Zanimivo pa je ob tem povedati, da za tipično slovensko gospodinjstvo predstavlja v računu za električno energijo le-ta zgolj 40 %, vse ostalo so davki, trošarina, omrežnina in sistemske storitve. Morda bi se kdo pozabaval tudi s preostalim delom računa.
Lahko pa potrdimo, da je finančna konstrukcija za investicijo zaprta. Da so podpisane pogodbe z EIB, kakor tudi EBRD ter komercialnimi bankami in da je že bila črpana prva tranša kredita EIB v višini 110 mio €. Za dokončanje postopkov mora biti izdano še poroštvo države za del kredita EIB v višini 440 mio €.
Nadomestni blok 6 torej pomeni nadomestni objekt za vse obstoječe bloke TEŠ, hkrati pa najbolj primeren zaključek rudarjenja v Šaleški dolini, brez bremen za davkoplačevalce. Vesel pa sem, da smo tudi z revizijo zalog premoga potrdili trditve naših strokovnjakov.
Projekt ima še eno posebnost. Sprejema ga lokalno okolje, nasprotujejo pa mu nekatere okoljske organizacije iz prestolnice. Pa še nekaj je pomembno - v kriznem obdobju rabimo velike infrastrukturne projekte kot del zagona našega gospodarstva. Nadomestni blok 6 TEŠ je eden redkih, ki se že izvaja, zato ne delajmo sami sebi škodo.
Ne bom vas utrujal s številkami in strokovnimi argumenti. Vse je v posebni številki Energije, ki je na razpolago. Vem pa da se bodo v razpravo vključili tudi strokovnjaki, kakor tudi sodelavci iz Skupine HSE in da bodo znali argumentirano odgovoriti na vsa vprašanja. To že počnemo intenzivno zadnji dve leti.

Posvetimo se projektu, da bo izveden v skladu z investicijskim programom in transparentno

Prepričan sem, da vsak posvet, tudi današnji, pripomore k temu, da razjasni dileme in odprta vprašanja. Vedno bodo med nami takšni, ki ne bodo sprejeli nobenega argumenta in bodo dvomili v vse in v vsakogar. Investitor se mora z javnostmi soočiti in sprejeti velikokrat tudi neprijetna dejstva. Odgovornost vseh zainteresiranih pa je, da se v projekt vključijo pravočasno.
Danes namreč razpravljamo o projektu, ki je že globoko v fazi izvajanja. Razpravljamo o projektu, za katerega so končani vsi upravni postopki. Zaključen je postopek o čezmejnih vplivih z Avstrijo, pravnomočno je okoljevarstveno dovoljenje, pravnomočno je gradbeno dovoljenje.
Projekt je bil koncipiran v letu 2003, in od takrat tečejo aktivnosti, danes pa smo 2011. Zatorej se posvetimo projektu in njegovemu transparetnemu izvajanju. S tem namenom je tudi TEŠ ustanovil Projektni svet, kamor so bili povabljeni predstavniki lokalnih skupnosti, predstavniki civilnih gibanj, predvsem tistih, ki se ukvarjajo z varovanjem okolja in predstavniki ministrstev.
Najbolj žalostno je, da se nekateri najbolj goreči nasprotniki iz okoljskih organizacij niso želeli vključiti v organ, ki jim daje možnost sprotnega vpogleda v vsa dogajanja. Raje so se odločili za načelno nasprotovanje. Res težko razumem takšno obnašanje, še posebej, ker smo tem organizacijam in društvom vseskozi poskušali pojasniti projekt in smo se tudi vključevali v njihove aktivnosti. Lahko jim samo sporočim, da na naše sodelovanje lahko računajo tudi v prihodnje.
Naj mi bo ob koncu dovoljeno biti še malo državni svetnik. V slovenski politiki smo v veliki meri zapravili ugled. To se prenaša tudi na ostale institucije, žal tudi na civilna gibanja. Postali smo netolerantni, dvomimo v vse, ne verjamemo več niti stroki. Podcenjujemo znanje, ki ga imamo ogromno. Zatekamo se k pogojevanju, celo izsiljevanju!
Ali bi danes sedeli v Državnem svetu, če bi v preteklosti ne izpričali svojega ponosa, se zanašali na svoje znanje in imeli izgrajene infrastrukturne sisteme, ki so omogočili zelo hiter prehod v samostojno državo? Demokracija ne sme biti samo pravica, je predvsem odgovornost. Ob odgovornem ravnanju in spoštovanju sočloveka, tudi če misli drugače, bo možno ponovno vzpostaviti vrednote in zgraditi zaupanje v institucije sistema. V to usmerimo energijo. Mi pa vam bomo zagotovili zanesljivo proizvodnjo in oskrbo z drugo - električno energijo!

Dr. MIHA SEKAVČNIK, Fakulteta za strojništvo, Univerza v Ljubljani

Značilnost električne energije je v tem, da mora biti njena proizvodnja v vsakem trenutku popolnoma izenačena s potrebami po tej isti električni energiji. Lahko torej rečemo, da električne energije načeloma ne moremo delati na zalogo. Tudi v okviru UCTE sistema, torej evropskega elektroenergetskega sistema, se mora zagotavljati ves čas v vsakem trenutku ravno toliko električne energije, kot jo porabniki zahtevajo. Gre za kompleksen elektroenergetski sistem, v katerem je treba upoštevati določena pravila igre, sicer bi lahko prišlo do izigravanj: nekateri bi porabljali več kot so drugi sposobni nadomestiti in bi lahko prihajalo do nestabilnosti sistema in izpadov.
Vsaka članica evropskega elektroenergetskega sistema mora biti avtonomna, torej sposobna zagotavljati električno energijo iz lastnih virov. Če tega ne more zagotoviti, mora imeti vire in prenosne poti za to isto električno energijo zakupljene v tujini. Imeti mora omogočeno primarno regulacijo (kar pomeni, da mora imeti objekte, ki zagotavljajo frekvenčno stabilnost sistema) in sekundarno regulacijo (kar pomeni, da je sistem sposoben pokriti potrebe po električni energiji). Imeti mora seveda tudi tople rezerve za primere vršne porabe. V obdobjih izrazito povečane porabe energije, kar je pri nas nekajkrat dnevno, moramo v elektroenergetski sistem vklopiti objekte, ki so sposobni v zelo kratkem času sprostiti zadostne količine moči, se pravi energijskih tokov zato, da te konice pokrijemo. To so že omenjene tople rezerve. Imeti pa moramo tudi t.i. hladne rezerve za primer, če kateri od teh objektov zaradi motenj ali iz drugih vzrokov, na primer zaradi remontov, ni sposoben zagotavljati električne energije.
Naštel sem le nekatere najnujnejše zahteve, funkcije, ki jih je slovenski elektroenergetski sistem (Dravske elektrarne Maribor, spodnjesavske hidroelektrarne, Soške elektrarne Nova Gorica, termoelektrarne, Nuklearna elektrarna Krško) danes sposoben zagotavljati. S temi objekti moramo pokrivati dinamiko obremenitev. Žal pa je treba povedati, da so elektroenergetski sistemi povezani z določeno trajnostno dobo in slovenske termoelektrarne so na skrajni meji trajnostne dobe. Hočeš – nočeš bo torej treba razmišljati o tem, kako bomo nadomestili izpad električne energije, kajti tako velikega izpada na v kratkem obdobju ni mogoče zagotoviti z ukrepi v učinkovito rabo energije.
V našem elektroenergetskem sistemu oz. energijski mešanici v elektroenergetskem sistemu imamo seveda tudi obnovljive vire energije. Na srečo je te električne energije kar dovolj. Težava pa je v tem, da je proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov zelo pogojena z vodnatostjo rek, s sezono, s padavinskimi okoliščinami, s hidrologijo nasploh, kar zadeva hidroelektrarne. Usklajenost proizvodnje električne energije s porabo za te vire ne velja; pri oskrbi z električno energijo se na obnovljive vire na ta način ne moremo zanesti. V prihodnosti bo treba poskrbeti za tehnologije shranjevanja, ki bodo energijsko učinkovite in ekonomsko vzdržne. Na današnji stopnji razvoja lahko s popolno strokovno avtoriteto zatrdim, da do tega še nismo prišli, razen na nivoju prenosnega omrežja s črpalnimi hidroelektrarnami. V take sisteme Holding Slovenske elektrarne denimo že vlaga. V prihodnosti se kažejo tudi potenciali aktivnih energijskih omrežij. Vse lepo in prav, a do takrat bo preteklo še kar nekaj Save in tudi zastonj ne bo. Na drugi strani pa je najcenejša električna energija tista, ki je ne porabimo. A za to bo potrebno narediti določene ukrepe v smeri učinkovite rabe energije.
Energijo za nenehno sledenje obremenitve sistema zagotavljajo premogovne termoelektrarne; po tej tehnologiji so zgrajene tudi kombinirano plinsko-parne elektrarne in akumulacijske hidroelektrarne, ki pa jih v Sloveniji v taki obliki na žalost ne premoremo. To ni naša naravna danost, ker so naše reke bolj hudourniškega ali ledeniškega značaja. Torej nam ostane izbira med dvema tehnologijama: med kombiniranimi plinsko-parnimi elektrarnami ali pa premogovnimi termoelektrarnami. Zelo potrebujemo tudi vršno energijo. To funkcijo v slovenskem primeru v pretežni meri opravljata brestaniška termoelektrarna s plinskimi turbinami in črpalna hidroelektrarna Avče, v prihodnosti bo to vlogo prevzemala tudi črpalno-akumulacijska termoelektrarna Kozjak.
Ne glede na to, da je na primer vršna energija izrazito draga, danes nobeden ne more trditi, da je ne potrebujemo. Seveda jo potrebujemo. Argument, da bi lahko proizvajali in izvažali denimo električno energijo iz vodnih elektrarn, ki proizvajajo bistveno ceneje, ne vzdrži; Dravske elektrarne, denimo, res proizvedejo daleč največ električne energije iz obnovljivih virov, a imajo samo 47 – odstotno energijsko razpoložljivost. Z drugimi besedami to pomeni, da bi z istimi elektrarnami lahko proizvedli bistveno več električne energije, če bi seveda bilo dovolj vode. Toda vode, kot vemo, ni vedno dovolj. Zato te elektrarne dejansko proizvedejo manj energije in je njihova energijska izkoriščenost manj kot polovična. Z drugimi hidroelektrarnami je še slabše. Enako velja tudi za jedrsko elektrarno, obstoječo, ki sicer proizvaja zelo poceni električno energijo, vendar je namenjena za pasovno proizvodnjo in seveda, tudi če bi zmanjšali proizvodnjo iz obstoječega objekta, bi lastna cena začela naraščati, ta objekt pa ni grajen tako, da bi lahko tako obratoval.
Omenil sem že, da za srednjo obremenitev, torej za zasledovanje obremenitve (temu v stroki pravimo trapezna obremenitev) v našem primeru prideta v poštev dve tehnologiji:  premogovna tehnologija ali pa plinsko-parne elektrarne. Plinsko-parne elektrarne so zanimive za investitorje zato, ker so specifični investicijski stroški bistveno nižji od premogovnih tehnologij. Toda lastna cena električne energije ni samo funkcija investicijskih vložkov, ampak tudi cene energenta, pa terciarnih stroškov, kot so emisijski kuponi in tako naprej. Ekonomska računica se zaradi zelo dragega energenta, zemeljskega plina, preprosto ne izplača, kar potrjuje tudi praksa. Na prostem energetskem trgu v ZDA so investitorji zelo hitro vlagali v cenene plinsko-parne elektrarne, nato pa se je zaostrila cenovna politika pri proizvodnji zemeljskega plina. Proizvodnja iz plinsko-parnih elektrarn je (ker seveda nadomestnih objektov niso imeli v zadostni meri) tako povišala povprečno ceno električne energije na trgu.
Kar se tiče šoštanjske termoelektrarne, ne gre prezreti, da ta objekt ni samo elektroenergetski objekt, ampak je tudi objekt za oskrbovanje lokalnega prebivalstva z daljinsko toploto. Gre za zelo razvejan sistem, najstarejši in po kilometraži daleč največji sistem daljinskega ogrevanja s kapaciteto 192 megavatov toplotnega toka, ki oskrbuje 70 odstotkov daljinskega ogrevanja na tej lokaciji. Na ta način ne govorimo več o energijskem izkoristku 43 odstotkov, ampak se na račun ogrevanja celotni energijski izplen dvigne.
Stroka niti v svetovnem merilu na komercialni ravni ni sposobna ponuditi boljše tehnologije, kot je ta, ki je predlagana, predvidena in sedaj tudi že v izgradnji, na lokaciji v TEŠ 6. Tudi TEŠ 4 in TEŠ 5 sta bila ob svoji implementaciji osnovana na t.i. najboljši razpoložljivi tehnologiji (BAT - Best Available Technology). A razvoj je šel v vseh teh letih naprej in TEŠ 6 se gradi z bistveno boljšimi parametri, z nadkritičnimi parametri pare s temperaturo pare nad 600 stopinj. Zato lahko dosegamo in govorimo o visokem izkoristku.
Naj povzamem. V mojem globokem strokovnem prepričanju je TEŠ 6 ekonomsko utemeljen in tehnološko dovršen. Z njim ne bomo dodatno povečali obremenjevanje okolja, ampak bodo neželene emisije v vseh pogledih močno padle. Pa še nekaj: Govori se, da se je investicija v blok 6 šoštanjske elektrarne enormno povečala. A če primerjamo investicijske vrednosti s strokovno dosegljivimi, relevantnimi ocenami, se izkaže, da šoštanjska termoelektrarna ne presega povprečne vrednosti specifičnih investicijskih stroškov podobnih objektov po svetu. Poleg tega lahko vidimo, da so investicijski stroški strogo časovna funkcija in da je bila pogodba podpisana v tem primeru ravno v trenutku, ko je bila konjunktura na višku in je bila cena ustanovnih surovin zelo visoka.
Čas je, da se v tej državi končno prisluhne stroki, ki si zasluži, da pri tako pomembnih infrastrukturnih objektih da relevantno mnenje in da je to mnenje tudi upoštevano. Ne predstavljam si namreč, kako bi lahko o tako kompleksni strokovni temi relevantno odločala civilna družba.

VILI KOVAČIČ, društvo Davkoplacevalci se ne damo

Polemika z obnovljivimi viri je popolnoma deplasirana. Prikazovati stroške TEŠ 6 in obnovljivih virov vodi v slepo ulico. Naša iniciativa se ne zavzema za nestabilno električno oskrbo. Zavzemamo se za stabilno oskrbo, a imamo drugačne predloge in poglede na to, kako za ogromni investicijski denar narediti nekaj več. V primeru TEŠ nismo zoper TEŠ, smo pa proti TEŠ 6. TEŠ je kot energetska lokacija in  energetska točka dragocena in ne domišljamo si, da bomo to z našimi polemikami spremenili. Tako bo ostalo še kar nekaj časa.
Gospod Meh je dejal, da je treba vendarle kaj verjeti. Sliši se lepo, a nismo naivni otroci, da bi pristali na take preproste krilatice. Osnovna pravica je vedeti, ne dolžnost verjeti. To poudarjam na podlagi študij o alternativnih rešitvah, ki so prišle tudi na našo pobudo na mizo. A niso prišle na mizo, znašle so se v zaklenjenih predalih. Ob tem dogajanju smo spoznali, da mediji in javnost nimajo dostopa do relevantnih podatkov o vsebini teh študij. Obljubljeni so nam povzetki povzetkov, na kar ne bomo nikoli pristali. Želimo videti originalne in avtentične študije, tudi v originalnem nemškem ali angleškem jeziku. Zadeve so zakrite, a mimo javnosti ne bodo šle več, za kar bomo poskrbeli. Imamo inštitucije, ki lahko prispevajo k razkritju, četudi nadzorne inštitucije v primeru TEŠ 6 na žalost gledajo stran. Revizija projekta s strani Računskega sodišča ni izvršena, čeprav bi morala biti. Pa ne zaradi strokovnih pomislekov, ampak zaradi pomislekov glede pristojnosti, kar je popolnoma nerazčiščena zadeva v naši zakonodaji in še bolj v praksi. Prišli smo do točke, ko je projekt voden po svojem tiru, brez vpogleda, kaj se v resnici počne. In nazadnje smo soočeni z argumentom, da je projekt tako daleč, da poti nazaj ni. Ali je to argument? Tiste, ki so povzročili tak situacijo bi o tem morali povprašati, a se jih ne. Nasprotno. Jemlje se jih celo kot svetel zgled, kako ravnati naprej. Tudi na drugih področjih je to splošna praksa. A ta primer je najbolj eklatanten, saj gre za vprašanje 1,2 do 1,5 milijarde.
V naši skupini DavkoplačevalciSeNeDamo so tudi energetiki. Naš predlog je drugačen in gre v smer obnove blokov 4 in 5. Menimo, da je ta obnova možna za najmanj osemkrat nižjo ceno, kar potrjujejo naši izračuni. Bomo pa v vpogled zahtevali tudi študijo, s katero razpolagajo v Holdingu, ki govori o 430 milijonih. Ne moremo kar tako sprejeti končne številke, ki je bila glede na njihove prejšnje izjave pričakovana. Ta številka nas zato ni presenetila. Govorijo tudi o tem, da so ti bloki dotrajani, vendar to ni res. Blok 4 ima življenjsko dobo do leta 2023, blok 5 do leta 2028. Celo v javnih medijih širijo podatek, da se je doba iztekla, navajajo število obratovalnih ur itd. A to ni pravi argument, saj druge vidike zanemarjajo. Dejstvo je, da v svetu posodabljajo tudi deset let starejše elektrarne. To smo videli v tujini. Med drugim smo bili dvakrat v Avstriji in v Nemčiji in zbirali relevantne podatke. Od Vlade pa zahtevamo, da za obnovo bloka 4 in 5 naroči alternativno študijo. Jaz sem to zahteval že pred dvema dnevoma in dobil odgovor, naj si pogledam spletno stran, ker naj bi bili podatki in povzetek, ter stališča Holdinga do tega vprašanja. A ni bilo nič od tega, vendar tudi na povzetek ne bi pristal.
Končno je v Sloveniji nastopil čas, da se investicije, posebno velike, postavijo pod drobnogled davkoplačevalcev. Floskula, da se bo elektrika odplačevala sama, je nepotrebna. Res se bo, a z denarjem državljanov Slovenije. Vendar je veliko vprašanje, po kakšni ceni. Za alternativno varianto obnove blok 4 in 5 smo izračunali, da bi bila cena elektrike za megavatno uro 45 evrov in nič več. Te podatke smo pripravljeni zagovarjati pred Vlado. Namesto tega razpravljamo na tem mestu z nekim podjetjem in tistimi, ki so stvari zapeljali skoraj v brezizhodnost. Povratka tukaj ni. Ostaja le volja ali pa je ni, da se zadeve preveri, se jih postavi na svoje mesto in se iz tega izhodišča nato nadaljuje.
V naši skupini smo opravili analizo kurilnosti, a ne po kurilnih vrednostih. Kurilne vrednosti so izhodišče za izračun, koliko je cena energenta. Obstoja študija iz leta 2007, ki natančno po letih definira kurilne vrednosti. Ta študija je bila bolj ali manj javnosti neznana. Na njeni osnovi smo nadgradili zadevo z dvema podatkoma, in sicer kolika je cena za GJ za dane kurilne vrednosti, in sicer od leta 2007 do leta 2028. V polemikah, tudi v časopisu Delo, je bila predstavljena cena 40 evrov za MW uro na bloku 6. Verjamem, da bo ta cena, a ne čez štiri leta, temveč cena po letu 2032 oz. leta 2033, ko bo investicija izplačana in bodo posojila vrnjena. Do takrat pa je pred nami gromozansko breme, ker bo cena bistveno višja, tudi do 20 evrov na MW.
Te izračune smo pripravljeni zagovarjati pred Vlado, pred tistimi, ki naj bi v Sloveniji odločali, ne pa pred podjetji, ki si sama jemljejo pravico, da določajo energetsko politiko države in se nato sklicujejo na svoj tretjinski delež v slovenski elektriki. Tega mi ne zanikamo in naj ostane tretjinski delež. A predlagamo povečanje obstoječe moči v Šoštanju. A, kot je videti tudi danes, bo na to temo odpadla le desetina razprave, vse ostalo pa bo govora o obnovljivih virih, stabilnosti elektrike itd. To pa pomeni izogibanje jedru problema. TEŠ si lasti pravico, da odloča, čeprav bi morali odločati na nivoju politike. Pri čemer pa politika večinoma gleda stran  tako v poziciji kot v opoziciji. In v takem stanju se lahko dogaja vse mogoče.
Naj ponazorim s krivuljami kurilnih vrednosti in ceno energentov. TEŠ zagotavlja, da bo magična, hipotetična vrednost 2,25 za GJ dosežena leta 2014 in da se ta vrednost ne bo spreminjala 40 let. A kje je garancija, da bo temu res tako? To ne bo res. Po analizi, ki jo je dal sam rudnik, so gibanja stroška lignita taka, kot je pokazano na rdeči krivulji. Na koncu pridemo do treh evrov za GJ, napram hipotetičnim 2,25 evrom. V invest.programu za TEŠ6  ni zaslediti nobene take – dinamične analize ali podatka. Vse je nek statični prerez s predpostavko  da bo tako 40 let. Gre torej le za investicijski elaborat podjetja, ki izkazuje svoj interes in od tu tako »sfrizirani« podatki.
Iz cene lignita se da izračunati tudi ceno elektrike. To se da in ni nobena posebna znanost. Tudi na naši spletni strani DavkoplačevalciSeNeDamo smo objavili metodologijo, ki je podlaga tega izračuna. Vse to je razvidno iz grafa in vidimo, kakšna odstopanja so. Manjka samo še podatek spodaj, kjer bi bila navedena cena elektrike pri obnovljenem bloku 4 in 5. Za obnovljeni blok 5 imamo že podatek, da je 45, brez upoštevanja bloka 4. S temi podatki je treba le dodatno opremiti grafikon. Skratka, ne bomo le verjeli, ampak bomo hoteli dokaze. Potreben je nadzor, ki ga do sedaj ni bilo.
Naš predlog za obnovo blokov 4 in 5 temelji na realnem izračunu. Pri tem bi rad soočil študijo o obnovi obeh blokov našo in od HSE. Mi imamo   napisanih devet izhodišč za tak pristop.  V časopisju se nekatere stvari izvzema, na nekatere pa se namenoma pozablja. A 148 milijonov je maksimalna cena, ki je po naših izračunih še dopustna za tako obnovo. Sicer so še rezerve, npr. da je v DeNOx napravah po naši varianti zračuna  previsoka cena, česar smo veseli. Kajti potem bodo izračuni še boljši, in cena pri obnovljenih blokih 4 in 5 še nižja. Stremimo za stabilno elektriko in tu ne govorimo o obnovljivih virih. Poudarjamo, da naj TEŠ ostane, da stabilna elektrika ostane, in samo zavajanje je, če se razpravo preusmerja drugam, na jedrsko energijo ipd., kar se stalno počne. Mi želimo TEŠ le ubraniti pred TEŠ 6, in ubraniti Slovenijo pred tako  investicijo, ki nima primere in ki jo bomo morali do leta 2032 drago plačevati. To je problem, problem pa je tudi brezbrižnost stroke, ki se večinoma ne opredeli do tega problema. Mnogimi strokovnjaki s področja energetike se zaradi svojih poslovnih interesov nočejo izpostaviti. Tudi predsednik Pahor je bil zaskrbljen ali podatki držijo. Seveda držijo, vendar če nočeš videti,pač ne vidiš.
Zato apeliram na predsednika Državnega sveta in na predsedujočega na posvetu, da na Vlado naslovimo predlog, da naj se naroči alternativna študija za obnovo blokov 4 in5 in se zagotovi vsa pooblastila, da se bo lahko taka študija naredila, vključno z ogledom stanja v Šoštanju. Potrebno je vprašati še koga drugega, razen podjetij, ki so s projektom neposredno povezana. Jože Dermol in ostali so personalne povezave, ki imajo interes, da se varianto 4. in 5. bloka  zruši, in se jo ne upošteva, kajti oni pač vidijo svoj interes, kot so si ga zastavili pred leti. Potrebno se je preusmeriti iz projekta TEŠ 6, na obnovo blokov 4 in 5.
Dogaja se nekaj paradoksalnega, saj mi na izražen interes, da bi prišli do študije, predstavnik države pravi, da mi teh študij ne sme dati. Zakaj ne? Zato, ker mu uslužbenec te iste države in njegov podrejeni tega ne dovoli. Sprašujem se, kdo v tej državi odloča? Ali Holding Slovenskih elektrarn, ki je v 100% lasti države ali ministrstvo? In če študije res kažejo rezultate v prid njihovi tezi,da je obnova blokov predraga in project TEŠ6 tako zelo dober..Tudi to je treba razkriti. Dobrih rezultatov ni nikogar strah predstaviti v javnosti! Pri informacijski pooblaščenki smo vložili zahtevo za dostop do teh študij. In če ne to ne bo uspešno, se bomo borili naprej... In ko bomo prišli do avtentičnih dokumentov, bomo naredili revizijo ekonomskih in tehničnih parametrov projekta. Ta projekt ima toliko lukenj, da ga je treba popolnoma secirati in pokazati na vrzeli.
Dejstvo je, da so lobisti prepredli inštitucije, o čemer beremo. Tisti, ki so ustavili nadzornike, ki so hoteli nekaj več izvedeti, so predstavniki lobistov. Zadeva je prišla tako daleč, da je tudi bil tudi sam predsednik Vlade postavljen pred dejstvo naj intervenira. Odstavili so gospoda Medaka in časopisi so k temu celo pozivali. V Delovi rubriki Termometer, je bil celo eklatantno izražen poziv, da ga je treba zamenjati, kar se je nato res zgodilo čez tri tedne. 
Zakaj je TEŠ 6 pomemben? Nikakor ne samo zaradi te milijarde. Predvsem je pomemben zato, da se taka praksa konča, da se stvari postavijo pod lupo in da dejansko odloča tisti, ki je pooblaščen za odločanje, ne pa, da odločajo podjetja, ki ščitijo svoje lastne in parcialne interese ali pa interese ožjega okolja. Ne bom govoril o razvojnih problemih, saj o tem lahko pove več gospod Sočan. Dejstvo je, da bomo s TEŠ 6 dobili še bolj nekonkurenčno gospodarstvo, kot ga imamo sedaj, tudi zaradi previsoke cene elektrike. Vedno bo nekakšna cena. Nujno pa je vedeti, zakaj je lahko nižja in zakaj je lahko višja? Problematika je tako občutljiva, politično tako eksplozivna, pa se v resnici nič ne premakne. Kot da se vsi bojijo premika, kajti, ko bi do njega prišlo, bi se začele kresati iskre  in mogoče bi bili konflikti še bolj izraziti. Sedaj so nekako latentni.

V okoljevarstvenih organizacijah zelo radi razpravljajo, karikirano rečeno, o posmrtnem življenju. Govora je o obnovljivih viri ipd., a brez denarja ne bo ničesar in lahko na take dobronamerne predloge pozabimo, kajti predpogoj za karkoli je investicijski denar, ki bo tukaj izpuhtel. Danes vemo, da se že pretakajo določena sredstva. Da bi se praksa na osnovi energetike spremenila, smo zadeve premislili na nekoliko drugačen način. Treba je sistemsko urediti naš odnos do deklarirane politike prehoda v nizko ogljično družbo. In to  na način, da bomo omejili financiranje iz javnih sredstev za vse fosilne energente, predvsem pa za tiste najbolj agresivne. Sprememba bo mogoča le z omejitvijo financiranja. Sprememba je lahko takojšnja, spremembe pa lahko potekajo tudi v prihodnosti. Izvzeti naj bi bili samo objekti za energetske posodobitve in ekološke sanacije objektov. To bi lahko bila nekakšna generalna zahteva. Konkretno pa je potrebna sprememba zakonodaje.
Dogajanje okoli TEŠ 6 je tudi iztočnica za nadzor civilnih iniciativ nad zapravljanjem denarja in neodgovornostmi pri velikih državnih investicijah. Ne gre za prvi tak primer. V naši civilni iniciativi si prizadevamo, da bi nadzor postal permanenten tudi v prihodnosti, in to ne samo na primeru projekta TEŠ 6, ampak tudi za bodoče večje investicije v državi, ki se nam še obetajo. Če bo praksa ostala taka kot je, nam grozi katastrofa.

RAZPRAVA (skrajšano po magnetogramu)

DR. FERDINAND GUBINA

Ob prevzemu liberalizacije smo uvedli tudi trg z električno energijo, ki je obljubljal nižje cene in večjo zanesljivost dobave električne energije. Nič od tega se ni uresničilo. Soočili smo se s serijo razpadov elektroenergetskih sistemov, od Kalifornije do Evrope, cene pa gredo nezadržno navzgor. Kje so vzroki?
Eden od vzrokov so stalne reorganizacije v elektrogospodarstvu, ki se dogajajo vsaki dve leti, kar povzroča razdrobljenost sistema. Posebej zaskrbljujoče pa je, da ni skrbnika elektroenergetskega sistema oziroma odgovorne osebe za oskrbo z električno energijo; celo energetski zakon je ne predpisuje! Pripravljajo pa se nacionalni energetski programi. NEP 1 in NEP 2 imata skupno slabost, da so napovedi porabe električne energije bistveno prenizke (NEP 1 je denimo načrtoval 0,6 – odstotno enotno porabo, lani do septembra pa je bila kar 6-odstotna.) Ta nična rast se vleče od prvega nacionalnega energetskega programa, ki ni bil ustrezen in ni  nalagal vladi ukrepov. Medtem pa so proizvodni objekti zastarali. Prvi trije agregati v Šoštanju bi se morali že davno obnoviti; temu je namenjen tudi blok 6.
Kot sem že omenil, je elektroenergetski trg obljubljal nižje cene in večjo zanesljivost. Zanimivo pa je, da obljublja tudi to, da bo v izgradnjo novih objektov vključen zasebni kapital. To se doslej ni zgodilo; zasebni kapital namreč pričakuje povrnjen denar v petih, ne pa v dvajsetih ali tridesetih letih. Zato niti ena gradnja večjih zmogljivosti ni bila financirana s pomočjo zasebnega kapitala. Izjema so morda ZDA, kjer so zaradi primanjkljaja električne energije in zato, ker trg ni stimuliral gradnje novih proizvodnih zmogljivosti (manj ko jih je, večja je namreč cena in s tem marže), gradili na hitro postavljene plinske agregate; pred tremi leti je bilo na trgu v ZDA kar 75.000 megavatov plinskih elektrarn naprodaj, ker so predrage.
Problem je tudi v tem, da naša oprema zastareva; prenosne zmogljivosti in vodi so stari, 110-kilovoltni vodi so denimo iz leta 1970. Veliko opreme je tudi nekakovostne. Elektroenergetski sistem pa zahteva kakovost. Potrebujemo velike agregate in pri tem je poleg energije, o kateri vsi govorimo, pomembna tudi moč. Nič ne pomaga energija, če imamo slab vod do porabnika, ki je velik, pa te energije ne morete spraviti. Ali pa imate, denimo, na strehi sončno elektrarno, ki bi oskrbela 300 gospodinjstev; zvečer si z njo ne morete pomagati. Moč je tista, ki se stalno menja; agregati nihajo, niha obremenitev in odjemu se je treba stalno prilagajati. TEŠ je ena takih elektrarn, ki vsa ta nihanja pokriva, čeprav bi morala več zaračunati za to. Tudi novi obnovljivi viri imajo vsi veliko nihajnost; delajo takrat, ko jih pravzaprav ne rabimo. To bi se sicer dalo rešiti z gradnjo akumulacij, a prostora zanje ne dobimo kar tako.
Bistvena zadeva pa je regulacija frekvence. V vsakem trenutku moramo biti sposobni zagotoviti plus, minus 55 do 80 megavatov regulacijske moči, odvisno seveda od obremenitev. To nam v glavnem zagotavlja TEŠ, v veliki meri pa tudi DEM, kadar je seveda dovolj vode, ostali agregati pa v manjši meri. Zavedati se moramo, da frekvenco v evropskem UCTE sistemu, od Portugalske do Grčije in severno, do Danske, reguliramo na plus, minus 0,2 %, na dva promila natančno. Se kaj drugega regulira tako natančno? Ravno zato potrebujemo velike agregate, ki to zmorejo. Dalje ne pozabimo na regulacijo napetosti, ki po predpisih ne sme preseči plus ali minus 10 odstotkov. Za to je potrebna jalova moč, ki jo proizvajajo agregati v TEŠ - tudi TEŠ 6 jo bo - v veliki količini tudi nuklearka, pa seveda hidroelektrarne za lokalno podporo na lokalnem omrežju 110 kilovoltov.
Tudi jalovo moč rabimo za magnetenje. Vsak vod je treba magnetiti, če hočemo prenesti energijo, vsak stroj mora biti omagneten, da lahko deluje. Tu so tudi problemi podpornih točk. Če recimo ukinemo TEŠ, je edina podporna točka 400 kilovoltov jedrska elektrarna. Če bomo še to pospravili zaradi tega ali onega razloga, na 400 kV ne bo nobene podporne točke, ki deluje kot palica šotora. Napetost mora biti dovolj velika. Če palice potegnete stran, se šotor sesuje. Zato so seveda bistveni agregati na 400 kV, Termoelektrarna Šoštanj in NEK. Nujno je treba tudi ustrezno načrtovati sistem in v tem smislu moramo imeti podporno točko v Šoštanju . Stari agregati imajo prenizke izkoristke in visoki izkoristki pomenijo tudi znižanje CO2 za isto moč in še bi lahko našteval. TEŠ 6 je pravzaprav samo nadomestek za stare agregate, novih moči pa skorajda ni. Zato bo treba priskrbeti jedrsko elektrarno, medtem ko so plinske elektrarne s soproizvodnjo toplote še predrage, če moramo zgraditi tudi toplotno omrežje.
Z navedenimi problemi se je treba torej soočiti in jih ustrezno rešiti. O njih pa moramo tudi realno razpravljati.

DR. PETER NOVAK

Ko se danes pogovarjamo o TEŠ 6, govorimo o projektu, ki je praktično skoraj zaključen. Čudim se našim ekonomistom, da ne upoštevajo škode, ki nastaja, če se bodo že podpisane pogodbe sesule.
Osebno že vrsto let zagovarjam obnovljive vire energije in učinkovito rabo energije. Na tem področju lahko storimo marsikaj. A po drugi strani sem bil tudi v revizijskih komisijah, ki so odobravale TEŠ 6, zadolžen za problematiko varstva okolja. Dal sem svoje soglasje tako na prvo, 400 MW zasnovo bloka, kot na 600 MW zasnovo, ki je bila v celoti utemeljena tako s strani tehničnih kadrov kakor tudi s strani varstva okolja. Tudi meni ni ljubo, da bomo štirideset let kurili premog, saj bi raje imel sončne elektrarne. A vetrnih elektrarn ne smemo graditi, hidroelektrarn na Muri tudi ne, Soče se ne sme izkoriščati, sončnih elektrarn na zelenih poljanah ne smemo graditi, probleme imamo z uporabo biomase v bioplinarnah. Električno energijo bomo skratka kupovali na evropskem trgu. Za nekaj let je te elektrike po nizki ceni gotovo dovolj. A Evropa bo v naslednjih desetih do dvajsetih letih zamenjala približno 300.000 MW svojih starih elektrarn. Nove elektrarne ne bodo imele cene amortiziranih elektrarn, ampak bodo podobne sedanjim, kot je predvidena v Šoštanju.
Ne smemo pozabiti, da je jedrska opcija po sedanji situaciji na Japonskem pod velikim vprašajem in verjetno v Sloveniji naslednjih deset let ne bo aktualna kot novogradnja. V primeru plinsko-parnih elektrarn bi morali uvažati gorivo, za katerega nimamo denarja, ker je izvoz negativen. Popolnoma jasno je torej, da nam ostane nekaj, kar imamo doma. Spraševal sem tehnike, inženirje in doktorje znanosti, če mi lahko predlagajo eno samo tovarno, ki bi štirideset let proizvajala proizvod, ki ga je možno prodajati z znano kakovostjo, ki bi stala milijardo dvesto evrov in bi dala 3.500 ljudem dela za 40 let. Trenutno je ni, sicer bi bil prvi za to, da ukinemo vse, kar smo do sedaj naredili in gremo v to novo smer.
Kar zadeva okolje, je tematika CO2 trenutno na vrhu političnega dogovarjanja v Evropi, a to ni ključen problem preživetja Zemlje. Ključen problem preživetja na Zemlji je naraščanje števila prebivalstva. Dokler tega ne bomo ustavili, bodo rasli tudi vsi ostali problemi. Moram pa omeniti, da so me iz Department of Energy obvestili, da je laboratorij za obnovljive vire patentiral dve tehnologiji za izločanje CO2 iz dimnih plinov, od katerih sta obe taki, da bosta omogočili dvig cene nad normalno vrednostjo, približno do 35 odstotkov. Obe tehnologiji gresta dalje v tehnološki postopek. Kitajci so razvili takšnega, kjer se v termoelektrarnah na premog sočasno proizvaja cement nekoliko slabše kakovosti in se s tem zmanjša emisija CO2 direktno za 25 odstotkov, posredno zaradi proizvodnje cementa pa še za naslednjih 20 odstotkov, skupaj torej za 45 odstotkov. Ta tehnologija teče in je na razpolago.
V Šoštanju v naslednjih obdobjih in z nekoliko višjo ceno ni nemogoče zmanjšati emisije CO2. Po dogodkih na Japonskem in po dogodkih na svetovnem trgu bo premog pridobil na svoji veljavi; malo verjetno je namreč, da bi se Evropa odločila za plinske elektrarne v sedanji situaciji, ko smo 100-odstotno odvisni od ruskega plina (plin iz Afrike pa ni v dobri kondiciji). Ravno tako je malo verjetno, da bomo v Evropi nadomestili velik del sedanje rabe elektrike z vodnimi elektrarnami.
BAS je pred tednom dni sporočil, da je uspel izdelati tehnologijo za proizvodnjo plastičnih mas na osnovi CO2. Prepričan sem, da bo, tako kot je bila zgrajena naprava za čiščenje SO2, Slovenija lahko zgradila tudi napravo za čiščenje CO2 in ta CO2 bomo lahko dalje oddali na tak ali drugačen način. S tega vidika odločitev za uporabo domačega premoga v sedanji gospodarski situaciji ni nespametna. Ne rečem, da je optimalna, toda ali imamo boljšo rešitev za naslednjih štirideset let za 3.500 ljudi? Če kdo ve, kako do delovnih mest priti brez elektrike, naj to pove.

MAG. MILAN ŠTRUC

Že nekaj časa spremljam to razpravo in bi apeliral na to, da gremo na konkretne zadeve. Že v uvodnem referatu je bilo postavljenih vrsto vprašanj, na katere do sedaj ni bilo nobenega odgovora. Gospod Kovačič je vrsto teh vprašanj ponovno postavil. Pričakujem, da bodo v nadaljevanju odgovori na ta vprašanja znani.
Ne strinjam se z mnenjem, da ljudje ne razumejo teh problemov, ker so tako zakomplicirani. Ni res. Ljudje razumemo, koliko je investicija, koliko so stroški in da je potrebna zanesljiva elektrika. Tukaj ne gre za vprašanje, ali želimo zanesljivo ali nezanesljivo elektriko. To sploh ni vprašanje. Tukaj ne diskutiramo o tem. Vemo, da so alternativni viri nezanesljivi in o tem nima smisla diskutirati. Gre zgolj za eno dilemo, ki je bila ponovno postavljena tukaj, in sicer ali v Šoštanju obnavljati 4 in 5 blok ali graditi nov TEŠ 6, ali 600 megavatov iz novega objekta ali 620 iz obnovljenih agregatov 4 in 5. Ne blok 1, 2 in 3, kot se tu postavlja. Ti so odpisani in določeni elementi za te objekte že zrušeni in jih ni več možno postaviti. Zrušeni so hladilni stolpi za te objekte in tako dalje.
Zato bi imel samo dve vprašanji, in sicer o investiciji in ceni. Pogovarjajmo se o tem, ne pa o zanesljivosti. Zanesljivost mora biti zagotovljena, ne glede na to, ali gre za eno ali drugo varianto. Danes o investiciji nisem slišal nič. Koliko znaša investicija? Nekateri govorijo o milijardi dvesto…. Na spletu je dal Termoelektrarna Šoštanj dala poročilo o tem projektu in tudi lepo narejeno shemo financiranja. Ko sem vse skupaj seštel, sem ugotovil, da bomo v TEŠ 6 investirali takole: HSE 308 milijonov, TEŠ 131 milijonov, EIB 550 milijonov, EBRD 150 milijonov, Konzorcij 200 milijonov, skupaj milijarda tristo devetintrideset, plus kredit dobaviteljev in bank. Koliko znaša investicija, bomo danes slišali in to je eno od vprašanj.
Glede cene je zagotovo potrebna primerjava cene iz TEŠ 6 in bloka 4 ter 5 in sicer investicijsko ceno in ceno elektrike. Na internetu sem prav tako našel primerjavo, za katero mislim da jo je dal gospod Toth in sicer, da je cena za sončne, vetrne elektrarne neprimerljiva, ker niso konkurenčne, s čimer se strinjam. Ali je to cena za plinsko-parne elektrarne. Mi trenutno gradimo južni tok, za namen plinsko-parne elektrarne? Ne vemo, zakaj ga gradimo. Za koga?
Bila je navržena informacija, da so v Lendavi bile odkrite zaloge 11 milijard m3 zemeljskega plina. To je bila informacija, a se je nanjo pozabilo in ne vemo o tem nič več. Naj se to prekliče ali pa se to potrdi!
Nimamo primerjave, kako je s podobnimi objekti za Karavankami. Vemo, da v Gradcu gradijo plinsko elektrarno oz. toplarno z 800 megavati elektrike, 400 megavati toplote in to vse skupaj za 550 milijonov evrov. To so dejstva. Dajmo sedaj povedati, ali je to res ali ni res. Če ni res, vprašajte še enkrat… To so ključna vprašanja. Avstrija istočasno gradi na Muri dve hidroelektrarni brez problemov. Zato mislim, da so to vprašanja, na katera bi bilo dejansko dobro, da nanje slišimo odgovor, prav tako pa tudi odgovor, ali imamo denar za financiranje vsega tega.
Pred dnevi je Slovenija izdala za milijardo in pol obveznic, vsakih par mesecev za kakšno milijardo. Že sedaj smo toliko zainvestirani in toliko zakreditirani, po mojem mnenju preveč, a imamo še vedno nekaj ljudi, ki to zanikajo in govorijo, da lahko še jemljemo na veliko, da se lahko še investira. Objavljena je bila tudi primerjava, da imamo mednarodno primerjalno gledano, najvišjo davčno obremenitev plač. Naj s tem nadaljujemo še naprej? Zato mislim, da so to ključna vprašanja in glede na to, da je za vsako pot, vsako cesto v nekem naselju potrebna javna razprava, ki dolgo traja, in kjer mora investitor dati odgovore na vsa vprašanja, mislim, da je tudi ta objekt takšen, da zahteva enak postopek…
V razpravi je bilo rečeno, da TEŠ 6 ni bil del nacionalnega energetskega programa, da ni bil del tega programa, pa bi želel odgovor, zakaj ne in kako naprej. Končno pa bi rekel, da bi Državni svet ponovno moral dobiti priznanje za to, da je šel v to razpravo. O tem bi moral razpravljati Državni zbor že ne vem kdaj, vendar te razprave ni bilo, ker tam bi bilo verjetno že na marsikatero vprašanje odgovorjeno.
Omenjen je bil tudi EKK v Velenju, a bolje da se ne omenja. Če pa že, je treba povedati, da je bil načrtovan kot projekt z najbolj zastarelo tehnologijo na svetu. Pričakujem, da bomo na tem posvetu dobili odgovore na celo vrsto vprašanj.

DR. JOŽE ZAGOŽEN

Ko govorimo o gradnji nadomestnega bloka 6, se postavlja vprašanje samooskrbe Slovenije z električno energijo. Če ne bo novega bloka, bo Slovenija morala polovico ali še več energije uvoziti po bistveno višji ceni. In takrat se bodo pojavili problemi. Tudi meni se sicer včasih postavljajo vprašanja, ali smo pravilno ravnali v vseh točkah? Je bila prodajna cena elektrike nad 70 evrov pravilno vračunana? Je bil energent s ciljno ceno 2,25 evra na gigajoul realno ovrednoten? Je bila cena opreme optimalna? Ali je res treba iti v nadkritično varianto ali pa bi bilo morda bolje odločiti se za malo nižji izkoristek? Takšna in drugačna vprašanja se porajajo, a po bitki je lahko biti general. Sam lahko zatrdim, da smo se z zasnovo projekta ukvarjali tako dolgo, da smo prišli do zaključka, da je energent po 2,25 evra na gigajoul realen, prodajna cena 70 evrov tudi in 43-odstotni izkoristek ravno tako. Donos na kapital je bil 8 – odstoten, torej je bil projekt tudi ob najbolj konservativnih ocenah še vedno rentabilen.
Mene je projekt prepričal; tudi emisije, proti katerim se borite okoljevarstveniki, so pod nadzorom in v skladu z evropskimi standardi. Zaradi navedenega nisem imel razlogov, da bi projektu nasprotoval, kot tudi ne iz socialnih razlogov, ki bi v primeru neizgradnje bloka 6 pomenili dodatnih 2.500 brezposelnih v Sloveniji. Zaprla bi se namreč TEŠ in PV, čeprav je v podzemlju še vedno 140 milijonov ton uporabnega premoga. Zapiranje premogovnika bi stalo domala toliko kot izgradnja bloka 6. Navsezadnje pa so smotrnost projekta potrdili tudi strokovnjaki, ki so si o njem enotni. Blok 6 ima velik družbeni pomen in prav je, da se vsa slovenska javnost, še posebej pa politika, do njega opredeli in nosi odgovornost.

PROF. DR. FRANC VODOPIVEC

Nisem ne na tej ne na oni strani. Sem samo porabnik električne energije. 
Pri vsakem projektu, ki se v Sloveniji financira z javnega denarja je podobno- eni vedo vse, drugi pa nič. Slednji po mnenju prvih ne znajo postavljati niti pravih vprašanj. Mene v zvezi s TEŠ 6 zanima več vprašanj, na katere še ni bilo odgovorjeno. Ne vem, kako se ta projekt vključuje v energetsko strategijo Slovenije, ki mora upoštevati, da imamo še veliko vode, ki je ni treba plačati in je preveč odteka iz Slovenije ne da bi bila prav izkoriščena. Prav bi bilo, če bi kdo povedal, koliko to stane, zakaj je gradnja hidroenergetskih projektov tako počasna in zakaj ni, v kombinaciji z razumnim, lahko uresničljivim, tudi projekta javne podpore zmanjšanja porabe električne energije, ki je gotovo potreben za oceno dolgoročne konkurenčnosti gradnje TEŠ 6. Nekdo bi moral to izračunati in pri tem upoštevati vse dejavnike, ne le tiste, ki ustrezajo enemu ali drugemu investitorju.

KARL LIPIČ

V Zvezi ekoloških gibanj v prihodnjem letu obeležujemo dvajseto obletnico. To poudarjam zato, ker smo približno toliko časa aktivni tudi na področju energetike; vse od leta 1994/95, ko smo dali pobudo za neuspeli referendum o zaprtju Jedrske elektrarne Krško. Odtlej tudi resno opozarjamo na to, da na reki Muri ni možno graditi hidroelektrarn. Gre namreč za izjemen biotop, ki ne sme dopuščati takšnih posegov, zato bomo aktivni tudi v prihodnje. Aktivni smo bili in smo še tudi na področju plinskih elektrarn. Več kot petindvajset let pa spremljamo tudi TEŠ in lahko rečem, da je bilo na področju varstva okolja precej narejeno, četudi ne vselej idealno. Ta projekt podpiramo predvsem zaradi zmanjšanja emisij dimnih plinov, SO2, CO2, NOx, za tretjino in več, kar je bilo že večkrat povedano. Na področju prometa denimo nismo v zvezi z emisijami naredili nič – ravno nasprotno: Evropski uniji smo se zavezali, da bomo promet dejansko še stopnjevali.
Menim, da morata tako Državni svet kot Državni zbor RS enakovredno pristopiti k vsem segmentom varovanja okolja, ne le k enemu. Ko govorimo o energentih, imamo namreč ta trenutek v Sloveniji samo dva: lesno maso in premog. Lesna masa žal ostaja bolj ali manj nepredelana in se prodaja v tujino. Imamo tudi premog in ga v tem trenutku v glavnem rabimo za energetske objekte. Ravno premog je eden tistih segmentov, ki bi se ga izplačalo porabiti ob bistveno boljši tehnologiji, seveda ob hkratnem prizadevanju za boljše tehnologije v prihodnosti. Pri tem imam v mislih obnovljive, alternativne vire energije, kamor gotovo ne sodi jedrska energija.
Podpiranje lastne energetske oskrbe je v Sloveniji enak problem kot lastna prehrana: zanemarili smo lastno oskrbo s primarno hrano. Scenarij na osnovi neznanja, laičnosti in požrešnosti trgovskih mrež se očitno ponavlja tudi na področju energetike.

TOMAŽ ŠTEBE

Današnja razprava ni usmerjena v osnovni problem: ali je bila odločitev o tehnologiji pravilna glede na energetsko politiko Slovenije na področju oskrbe? Zame TEŠ ali lokacija v Šoštanju ni sporna. Če je življenjska doba potekla, je treba nekaj storiti. Vprašanje je, ali to nadomestiti z drugo tehnologijo s popolnoma drugačnim pristopom ali pa z ustrezno tehnologijo obnove kapacitet, ki jim je življenjska doba potekla. Sam v vseh teh debatah in dokumentih, ki krožijo, nisem zaznal metodičnega strokovnega pristopa pri izdelavi dokumentacije ne v letu 2003 ne sedaj, ko je odprta dilema, ali je po devetih letih zadeva še aktualna.
V današnjih časih premisleki tudi na področju tehnologije zastarajo v treh do petih letih. Za TEŠ 6 je bil sistem zasnovan leta 2003. Ali je bil takrat koncipiran v skladu z metodami in s stroko, je za njim strokovno vrednotenje in številčni podatki, ki jih je možno primerjati? Sam jih ne vidim in če se dokumentacija skriva, je to, po mojem vedenju, popolnoma v nasprotju z zakonodajo. Tudi, če bi bila investicija popolnoma financirana iz zasebnih virov, bi šlo za državni interes, saj gre za energetiko in infrastrukturni objekt ter za energijo, ki je pomembna za delovanje državnega elektroenergetskega sistema. Ker gre za državni interes, so torej vsi podatki javnega značaja in bi morali biti transparentno objavljeni v celoti, ne samo povzetki. Šele tako bi se ustvarilo zaupanje pri vseh, ki iščemo konkretne podatke. Država bi morala državljanom predstaviti transparentno in strokovno ovrednotene variante ter tako omogočiti odprtje drugovrstne razprave. A tega ni in tako se projektov ne vodi – niti državnih, kaj šele zasebnih. Kot državljan torej apeliram, da se stvari transparentno razgrnejo, da vidimo, pri lem smo. Tak tip električne energije gotovo potrebujemo, toda ali je »repowering« prava rešitev ali pa bi bila primernejša kakšna druga tehnologija?
Glede na to, da je preteklo že toliko let, mislim, da zadeva ni še dokončno odločena. Glede na vse pomanjkljivosti, storjene do sedaj, bi bilo s strani lastnika nujno izdelati resnično izvedljive variante reševanja problematike, na primer z modernizacijo na tej lokaciji; tako v korist zaposlovanja kot Premogovnika Velenje.

DR. LOJZE SOČAN

Že petnajst let se pogovarjamo, da bi bilo lepo, če bi Slovenija prišla v rang razvitih držav. Želel bi poudariti pomen odgovornosti države, predvsem parlamenta in vlade. V vseh državah, ki so naredile velik razvojni preskok v eni generaciji v desetih, petnajstih letih, sta bila na prvem mestu parlament in država.
Slovenija ima približno 300.000 zaposlenih, ki so v bistvu nezaposljivi za zahtevnejše tehnologije in zahtevnejša znanja. To pomeni, da je vsaj pol oziroma dve tretjini delovnih mest ogroženih, da imamo končno tudi dvakrat večjo porabo energije kot razvite države. Naša država v tem kontekstu ni storila skoraj nič. Približno 30 milijard evrov je v zadnjih desetih, petnajstih letih vrgla stran in smo na poti, da tudi v prihodnjih desetih letih vržemo stran še trideset milijard evrov. Potem Slovenija ne bo imela veliko možnosti, da podvoji dodano vrednost od sedanjih manj kot 35 na 60 ali 70, kar bi bilo dobro za vse. En projekt ne more vreči države iz tira; ta projekt je manjši med ostalimi nespametnimi stvarmi, ki smo jih naredili.
Slovenija je izven stroškovne konkurenčnosti. Potrebna bi bila velika investicijska intenzivnost, kar pomeni, da je treba projekte postaviti na globalno raven stroškovne, cenovne konkurenčnosti ter tu poskušati kaj storiti; čim večji so projekti, tem več svetovnega kapitala praviloma pripeljejo. In končno, za prehod v inovacijsko družbo je treba imeti znanje celotnega naroda, obvladovati sodobne tehnologije, ustvarjati kapital, imeti seveda tudi materialno infrastrukturo ter socialno kohezijo. Na vseh naštetih področjih smo zelo skromni, veliko preskromni ravno zato, ker smo toliko denarja vrgli skozi okno.
Tajkunov niso izumili šele leta 2005. Proces lastninskega kapitalizma se vleče že zadnjih petnajst let, s tem pa je Sloveniji povzročena velika škoda. Tista polovica gospodarstva, ki danes Slovenijo drži pokonci, je v glavnem tisti menedžment, ki je tehnološko, inovacijsko in menedžersko prenavljal podjetja in to so naši največji izvozniki, najboljša podjetja, kjer se niso nikoli postavljala vprašanja minimalne plače. Lastninski kapitalizem nam je požrl več kot pet milijard evrov ter povzročil izčrpanje množice podjetij.
Osebno v veliki meri verjamem g. Kovačiču in podatkom, za katerimi so Siemens in podobna podjetja. A če poleg TEŠ, ki je manjši projekt, zgradimo še jedrsko elektrarno, pridemo na pet, šest ali celo sedem ob dvakrat večji porabi energije, ki pri nas ni zanimiva tema. Na ramena si postavljamo strahotno zadolženost.
Reforme, s katerimi se ukvarja vlada, so zelo potrebne. Prva faza pomeni znižanje stroškov. Plače v javnem sektorju in v upravi so pri nas še vedno 20, 25 odstotkov nad povprečjem v gospodarstvu. V razvitem svetu je to razmerje približno 1:1. Tu je torej treba iti navzdol. Bistveno, kar so naredile najuspešnejše države na svetu, pa je to, da so vrhunsko usposobile javni sektor in upravo, da dela za dobro ljudi in za napredek gospodarstva. To je druga faza. Mislim, da je to pri prenovi večjega dela gospodarstva bistvena zadeva, da bomo podvojili dodano vrednost in usposobili ta narod, menedžment, za to, da bomo obstali v vedno bolj krutem svetu. Velike naložbe so potrebne glede na to, da imamo koncept zastavljen tako, da ne ustvarjamo dovolj kapitala. Stremeti bi morali za tem, da v velike projekte privabimo tudi tuj kapital.

DEAN SAVIĆ

Ne bom ponavljal argumentov, ki smo jih javno že predstavljali, ampak bi rad v razmislek dal eno točko. Zanima me predvsem, kam gre Slovenija v razvoju slovenske energetike. Kaj je naša dolgoročna usmeritev? Kateri so cilji, ki jih zasledujemo na tem področju? Ko si vprašanje zastavimo na ta način, se zavemo, da leto 2020 ne pomeni konca razvoja Slovenije, tudi ne leto 2030, ampak da moramo razmišljati o dolgoročnih potencialih, o dolgoročnih posledicah odločitev, ki jih sprejmemo leta 2011. Če zaklenemo svojo prihodnost s projektom termoelektrarne do sredine stoletja, s projektom dodatne jedrske elektrarne do konca stoletja, kakšni so ostali razvojni potenciali na področju energetike? Kaj nam sploh še preostane? Ali to pomeni, da smo se odpovedali poti, po kateri gre vedno večji del sveta?
Naj konkretiziram v številke. Od leta 2004 do 2010 so se investicije v obnovljive vire energije povečale za petkrat. V letu 2009 je bilo vanje vloženih 209 milijard evrov. Zadnji dve leti so investicije v obnovljive vire energije in v učinkovito rabo presegle vse ostale investicije v termoenergetiko, fosilno energetiko in jedrsko energetiko skupaj. To je trend, ki je jasen tako v Evropi kot na Kitajskem in v Združenih državah Amerike. Kaj dela Slovenija na tem področju? Kateremu trendu se pridružujemo? Kje smo leta 2011 s svojimi odločitvami za dva potencialna velika objekta, ki bosta zaklenila vse potenciale za gospodarski razvoj, ki sledi investicijam v energetiko? Ne govorimo na pamet.
Okoljevarstveniki moramo imeti odgovornost, da konstruktivno sodelujemo v razpravah, da svoja stališča utemeljujemo z referencami ter podajamo študije, na podlagi katerih govorimo. S tem namenom smo v Greenpeace na globalni ravni zaprosili inštitut za tehnično termodinamiko nemškega vesoljskega centra, naj nam pokaže, v kolikšnem času lahko preidemo na 100 odstotkov obnovljivih virov energije, tako globalno kot v Evropski uniji 27 članic, če danes sprejmemo pravilne odločitve. Rezultat je bil v grobem naslednji: 100 odstotkov obnovljivih virov lahko dosežemo okoli leta 2055;  v celotnem obdobju od danes do takrat je ta scenarij cenejši in ustvari več delovnih mest kot scenarij vztrajanja na fosilni in jedrski energetiki.
Kaj bi scenarij zelene in varne energije pomenil za Slovenijo? Vemo, da gre za decentralizirane investicije, da je potrebno na vsaki hiši, na vsaki ustanovi, v vsaki vasi, mestu, regiji, povsod po Sloveniji izvajati ustrezne ukrepe. Ti ukrepi ustvarijo delovna mesta in dodano vrednost, povišajo kakovost življenja. Usmeritev v obnovljivo in varno energijo leta 2011 pomeni nove priložnosti za razvoj regij, večanje kakovosti življenja posameznim gospodinjstvom kot tudi gospodarskim objektom. Pomeni razvoj novih delovnih mest in tisto, kar je najpomembneje: da se leta 2011, ko se mora Slovenija usmeriti iz krize, pridružimo globalnim trendom na tem področju in začnemo uživati koristi teh trendov. Znanje, ki ga razvijamo na področju obnovljivih virov energije in učinkovite rabe v Sloveniji leta 2011 in v prihodnjih letih, se da tržiti tudi v vseh državah JV Evrope ter na globalnih trgih. Imamo eno majhno, mlado podjetje, ki to dokazuje. Lani so ustvarili 600 novih delovnih mest v fotovoltaiki, plačali 1,6 milijona davka na dobiček v Sloveniji in večinoma delujejo za izvoz. Vprašanje se glasi: kaj je torej tisto, kar nadomešča šesti blok Termoelektrarne Šoštanj? Katero prihodnost in katere potenciale ta projekt nadomešča?

MAG. DARKO KRAJNC

Sprašujem se, kam gre ta država, če projekte, kot je TEŠ 6, delamo ad hoc? TEŠ 6 je namreč zame ravno to, ad hoc projekt, za katerega se odloči nekdo, ki obvladuje energetski trg. Država, ki bi morala imeti glavno vlogo kot 100-odstotna lastnica teh podjetij, pa tišči glavo v pesek in se hoče iti konkurenčno družbo ter govori o razviti prihodnosti. A ne s takimi tehnologijami. Poleg tega je projekt netransparenten; pred letom in pol smo denimo v Cankarjevem domu poslušali popolnoma druge podatke o ceni električne energije, proizvedene v TEŠ 6. Novi so tudi podatki glede izpustov. Danes tu prvič slišim, da bo v ceno zajeto tudi zapiranje Premogovnika Velenje. Poleg tega ni nobene prave strategije za področje varčevanja in obnovljivih virov energije. Sam kot predstavnik zelene politike zagovarjam obnovljive vire energije, še posebej pa trajnostne vire, torej vodo, sonce, geotermalno energijo, lesno biomaso. Vse našteto v Sloveniji imamo – to je velik potencial, pa ga ne izkoristimo. A če bomo denar vložili v novi blok termoelektrarne in v novi blok jedrske elektrarne, ne verjamem, da bomo vlagali tudi v nove tehnologije na področju obnovljivih virov energije. Sicer pa varčevanje tako ali tako ni v interesu države, ker zaradi potrošnje raste BDP.
Danes poslušamo, da nimamo potenciala, da je TEŠ 6 oz. NEK 2 edina rešitev. Kaj pa Švedi, ki bodo leta 2020 šli na 100-odstotno električno energijo brez fosilnih goriv? Mi pa ravno nasprotno. Prej je nekdo rekel, da ko sonce zaide, elektrike ni. Pri nas doma imamo kljub temi celo noč elektriko, pa imamo sončno elektrarno na strehi: ker imamo akumulator. Te zadeve torej delujejo tudi v praksi.
Že pred dvema letoma smo zahtevali vsaj ekvivalentno vlaganje v obnovljive vire energije. Ko se b o to zgodilo, bom verjel, da gre Slovenija na tem področju naprej. Zaenkrat pa le capljamo za ostalimi.
Na začetku je bila cena projekta TEŠ 6 600 milijonov evrov oziroma en milijon na megavat. Potem pa je rasla in ko sem vprašal, zakaj, so mi rekli, da tako pač je. Glede na to, kako v Sloveniji vodimo velike projekte, bo na koncu verjetno še dražji od milijarde in dvesto milijonov evrov.
V slovenski energetiki imamo očitno tudi težavo z ujetostjo v omrežja. Lokalna energetska samozadostnost verjetno ni v interesu nekoga, ki tudi trži to veliko megalomansko zgodbo in centralistično obvladuje celotno energetiko. Slovenci se preveč zapiramo. Vesel sem, da imamo tudi pri nas že določene župane, ki so sprejeli zavezo, da bo njihova občina postala energetsko samozadostna. Na razvojni potencial Slovenije je treba gledati bolj drzno. Razvoj je gotovo v znanju, ne pa v tem, da gremo v stare tehnologije. In to, kar uvajamo sedaj, postaja glede na to, kar Siemens in ostali gojijo po svetu, zastarela tehnologija. Glede na to, kam gredo smernice modernega sveta, pa tudi v Evropski uniji, se lahko zgodi, da bo čez petnajst ali čez dvajset let potrebno take objekte, kot je TEŠ 6, zapirati zaradi izpustov.

DR. ANDREJ TRKOV

Najprej bi pojasnil nekaj znanih dejstev. Najprej, TEŠ 6 ni investicija v nek energetski objekt; predvsem je sanacija ekološkega stanja in tehnološka izboljšava obstoječih blokov. Upravičenost in koristnost take sanacije ni sporna. Vemo tudi približno, kakšna je cena: 1,2 milijardi evrov. Ne vem, zakaj se vsi tako podrobno ukvarjamo s to problematiko, pri čemer ne slišim v zadostni meri glasu ekonomistov, ki so v tej fazi predvsem poklicani, da odgovorijo na upravičenost takšne cene investicije oz. še bolj v njeno rentabilnost. Če je investicija, ne glede na ceno, v končni fazi rentabilna, potem ne bo obremenjevala državljanov. Stoodstotnega zagotovila rentabilnosti pa se verjetno ne da dobiti in s tem vsi prevzemamo določeno tveganje. Toda to tveganje morajo prevzemati tudi tisti, ki sprejemajo odgovorne odločitve, in zato potrebujemo nacionalni konsenz v primeru, da bo šlo kaj narobe.
V tem smislu bi silno rad enoličen odgovor na to, kakšna je predpostavljena cena premoga na osnovi katere je izračunana cena elektrike 71 evrov na megavatno uro in predvsem -- ali se tudi rudarji s takšno ceno strinjajo. To bi bistveno povečalo kredibilnost celotnega projekta in bi nedvomno koristilo projektu TEŠ 6, ker bi nakazovalo, da v prvi vrsti obstaja konsenz ljudi, ki so v njem udeleženi. Če bo cena elektrike višja, potem bodo seveda tudi rudarji upravičeni do sorazmernega dela dobička. Če ne bo višja, pa bo zelo neokusno, če bo prišlo do stavke, češ da s takšno ceno ne morejo preživeti.
Kar se tiče investicij v nove kapacitete, TEŠ 6 ni alternativa JEK 2. So pa različne možnosti in rad bi opozoril na nekaj stvari. Po mojem mnenju cena električne energije ni prost parameter. Omejena je namreč s ceno, ki jo imajo konkurenčna gospodarstva. Če je torej nekje cena višja, potem se mora tam znižati cena delovne sile. To pa avtomatsko pomeni padec standarda.
Obnovljivi viri so praviloma dražji. Ne vem, kako lahko nekdo zagovarja ekstenzivno uvajanje dražjih virov, dokler obstoječi primarni viri delujejo na robu rentabilnosti. Po mojem mnenju je predpogoj za ekstenzivnejše uvajanje obnovljivih virov prav ta, da imamo na razpolago razmeroma poceni primarne vire elektrike.
To so torej predlogi oziroma nekakšen apel za dosego nacionalnega konsenza, ki bi bil javno objavljen in dostopen. Potem bi bila pa tudi odločitev »TEŠ 6 da ali ne« veliko manj kontroverzna in problematična.

ANTON GRABELJŠEK

V svoji razpravi izhajam iz treh realnosti, ki so na globalnih trgih aksiomi. Prvi je, da bodo svetovni potrošniki skoraj vedno dobili toliko energije, kolikor je lahko plačajo. Drugi je, da ne poznam nobene velike svetovno znane študije, ki ne bi predvidevala bistvenega povečanja porabe premoga v naslednjih desetletjih in v kateri bi ne bilo povečanje premoga nekajkratno glede na vse, kar je možno doseči z obnovljivimi viri energije in učinkovito rabo energije. Tretji se glasi, da je najdražja energija za potrošnike vedno tista, ki je v določenem prostoru in določenem času ni.
Svetovni energetski strokovnjaki vedno bolj upoštevajo tri vidike načrtovanja energetskih sistemov oziroma nastavljajo neke vrste trikotnik. V enem kotu tega trikotnika je ekonomičnost, učinkovitost ali konkurenčnost projektov. V drugem kotu je okoljska sprejemljivost sistemov in posameznih projektov, v tretjem pa varna oskrba z energijo oz. energenti ali hramba energije. Kar se tiče prvega vidika, je pomembno, da vemo, da bo o tem, kaj je ekonomično, učinkovito in konkurenčno, na koncu v svetovnem merilu vedno presojal trg. Ta bo povedal, katera rešitev je najboljša. Glede okoljskega vidika razvoj družbe pokaže, kakšne so možnosti, vendar na koncu odloči tista, ki je med realnimi, dosegljivimi možnostmi najboljša. Kar se tiče varne oskrbe z energijo pa je mišljena predvsem hramba energije.
Že prej je bilo govora o topli in o hladni rezervi. Obnovljivi viri energije so zelo nihajoč vir energije. V Nemčiji so v zadnjih dveh letih zaradi velike vključitve fotovoltaike in vetrne energije imeli nekaj vikendov na leto, ko je celotni sistem se zamajal, ker je bilo preveč t.i. vršne energije in je sistem ni mogel mirno »pojesti«, zaradi česar so imeli resne težave. Kar se tiče tople in hladne rezerve: tehnično se da realno energijo hraniti samo na osnovi tiste energije, ki je pridobljena iz fosilnih goriv, nafte, plina ali premoga. Finci imajo zelo podobno strukturo virov, porabe, le ozemlja imajo bistveno več, pa so si že pred nekaj desetletji omislili sistem, kjer tudi premog, v katerega verjamejo.
V prihodnosti se bo vsekakor povečeval delež obnovljivih virov energije, tako v svetu kot v Sloveniji. A verjetno se bo ravno zaradi tega hkrati povečevala potreba po rešitvah za tiste dogodke, ki bodo to vršno energijo potrebovali, ter za izredne primere, kot je bil tisti na Japonskem. Takrat bo pomembno le to, kolikor bo v Sloveniji ali okoli nje strateških zalog energije, tistih, ki jih lahko hranimo. Kot rečeno so to le naftni derivati, plin in premog.
Zato je moj predlog, da se vseeno razmisli, ali ni potreba Slovenije tudi ta, da se velik kup premoga, ki je med Premogovnikom Velenje in Termoelektrarno Šoštanj, ali pa večji del tega premoga, spremeni v strateške državne rezerve, se financira na enak način, ne preko proračuna, kot se financirajo druge energetske strateške rezerve v Sloveniji, in na ta način vzpostavi sistem, da je energija iz tega energenta nekoliko bolj konkurenčna in se enakopravno kosa z drugimi viri energije.

DR. MIHA TOMŠIČ

V Nacionalnem energetskem programu ni projekta TEŠ 6. Leta 2006 je nastala znamenita resolucija o nacionalnih razvojnih projektih z odtokom pred Izolo in podobnimi projekti, tudi s TEŠ 6, toda iz zasebnih ali javno-zasebnih sredstev; znesek je bil 602 milijona evrov. Leta 2008 pa je bila podpisana pogodba; danes cena projekta ni samo milijarda dvesto tisoč, ampak milijarda tristo tisoč evrov. To je zadeva, ki jo je treba raziskati, preden zastara v smislu politične in kazenske odgovornosti, če se bosta izkazali.
Ankete kažejo, da so zavedanja o alternativnih virih energije med ljudmi zelo razširjena. Ne trdim, da je TEŠ negospodarna, ampak da je gospodarsko tvegana investicija. Nesprejemljiva je tudi z razvojnega, ekološkega in političnega vidika. Energetska vprašanja pa so dvorezna in se rešujejo drugače. Politično nesprejemljiva je zato, ker je šaleški lobi prodrl v HSE, pa tudi v državne organe. Država leta 2008 ni razmišljala o ceni projekta, vseeno jim je bilo, ali je ta 600 milijonov evrov ali milijardo in dvesto milijonov evrov; šlo je za to, da je treba pogodbo podpisati in projekt peljati naprej v volilnem letu. To je imelo ekonomsko – politične posledice, kjer pa se ne bi spuščal v podrobnosti.
TEŠ 6 je tema za NEP in verjetno se bodo zgostile razprave o tem, kakšne so alternativne možnosti. Če se gradnja nadaljuje, je najbolje, da se vlada ali državni zbor odločita, da mu ne dasta garancije. Prepričan sem, da bi tudi referendum proti TEŠ 6 uspel. A tudi če je sklep ljudstva ali pa Državnega zbora, da se projekt  ustavi, bi bilo smiselno razmisliti o vzpostavitvi sistema treh stebrov. Tak sistem imajo tudi nekatere druge utemeljitve, zlasti na strokovnem področju.
Velik problem, ki se je pokazal pri TEŠ 6, je, da kar naenkrat ni nihče odgovoren za revizijo le-tega. Računsko sodišče je ugotovilo, da za to ni pristojno, čeprav gre za stoodstotno javna sredstva. To je nevzdržna situacija, k reševanju katere je treba čim prej pristopiti. Poleg tega je treba zagotoviti zanesljivo oskrbo Slovenije tudi brez TEŠ.

DR. GOJKO STANIČ

V debato se vključujem kot uporabnik, to je kot tisti, ki bo plačeval in tisti, ki ga skrbi okolje, ne kot tehnik. Če se postavim na mesto kupca, bi želel odgovor na vprašanje, zakaj bi kupoval elektriko tako drago, če jo lahko v Sloveniji dobimo 40, 50, 60 evrov iz lastne proizvodnje (hidro in jedrska kombinacija), zanesljivo in varno za 100 let, in na osnovi financiranja s privatnim kapitalom z visokim donosom. Kalkulacija, ki sem jo izdelal na podlagi podatkov iz leta 2008 pravi, da je lahko donos na podlagi te kombinacije okoli 60-80 let 7-8%, kar je ekstremno zanesljiva naložba. Ta naložba, tudi, če bo šla cena res navzgor, pa je ekstremno tvegana in ne vem, kdo bi v tako tvegano naložbo vložil zasebni kapital.
Vidim, da je naravoslovno-tehnična stroka že razvila tehnologije, ki omogočajo, da se človeštvo oskrbuje z brezogljično energetiko in toplo vodo na osnovi hidro in jedrske energije. Podnebne spremembe je potrebno jemati resno, tudi to, da je vode v hidroelektrarnah samo za pol kapacitete in če bo temperatura naraščala, bo vode še manj. Zato se zavzemam, da se ustavi izgradnja vseh fosilnih termocentral doma in po svetu, in da se tudi te, ki so, ustavi. Tudi plina se ne kuri. Vse to je izvedljivo, in to z zasebnim kapitalom, pa tudi krize bi bilo v svetovnem merilu konec. Za zgled si lahko vzamemo Kitajsko.
Še vedno mislim, da je bistvo problema pri TEŠ prezaposlitev 1.500 ljudi. Drugi programi so, a zanje ni zanimanja. Verjamem, da je zelo hudo, če celo življenje nekaj delaš, v nekaj verjameš, potem pa pride nekdo, ki reče, da je treba delati nekaj čisto drugega, da se je treba prekvalificirati. Tisti, ki živimo v tržni ekonomiji in na trgu prodajamo zanje, moramo stalno menjati program, in se stalno učiti. Opažam, da moje knjige berejo v gospodarstvu samo tisti, ki so na trgu. Profesorji na univerzi ne, ker niso na trgu. Zato je v tej državi tudi takšno katastrofalno neznanje.
Kot družboslovec, politolog, sem leta 1988 predlagal uvedbo pozitivnega odnosa do kapitala in enakopravno obravnavo vseh lastninskih oblik in se predvsem  opredelil za to, da bo konec državnega kapitalističnega norega napačnega vlaganja.
Kaj smo dobili s tako imenovano demokracijo? Samo državni kapitalizem. Podržavilo se je še avtonomna samoupravna podjetja, ki se jih sedaj uničuje. Svetoval sem 160-im podjetjem, ki so bila kapitalsko reintenzivna, in česar gospod Sočan ne ve je, da to ni bilo nekaj spontanega, ampak smo z menedžerji in delavci ta podjetja prevzeli, tako da mirno lepo delajo. To je bilo zelo drago. Ogromno so morali plačati. Kako je mogoče, da bi recimo 10% plače prispevali 10 let za svoje podjetje? Takih projektov smo v t.i. lastninjenje speljali ogromno in to ljudje naredijo, če delajo zase, in če v svoje podjetje verjamejo. Pri lastninjenju sem moral narediti 160 strategij z direktorji. Nikoli nisem svetoval, da se denar vloži v podjetje, ki nima dobrega vodstva in dobre strategije. Zato se pač lahko tudi o strategijah na tem področju drugače pogovarjam in mislim, da je tu glavni problem.
Problem je, da v politiki ne vlada svobodna civilna družba. Neke ozke skupinice partitokratov so se prilastile vse oblasti. Vladajo kot ena stranka. Ne ukvarjajo se problemi državljanov z javnim interesom, ampak s svojimi ozkimi interesi.  Skrbi jih samo, kako bodo vladali naprej. To je grozljivka in stanje v državi je grozljivo. Zato mislim, da ne bomo nikamor prišli, če se tudi v politiki to ne bo spremenilo. Tisti, ki greste v tako tvegane projekte ne vlagate svojega osebnega kapitala, ampak srednje generacije, ste pa sposobni ljudje. Lahko bi zagrabili kaj drugega. Zapomnite si, da se boste na ta način kompromitirali tako strokovno, kot tudi pred svojimi najbližjimi.
S politiko si tukaj ne moremo nič pomagati. Predlagal bi, da bi se glavni protagonisti, to je tisti, ki imate kaj pokazati, usedemo na štiri oči in se domenimo, kako bomo problem rešili. Politika tega problema ne bo rešila.

MAG. SIMON TOT

To, da se s projektom TEŠ 6 ukvarjajo anonimni strokovnjaki, ki jih gospod Kovačič ne razkrije, ni prava pot; strokovnjaki se moramo soočiti, četudi z nasprotnimi argumenti. Gre za zelo kompleksna vprašanja, za primerjave obstoječih blokov 4 in 5 z novim, šestim blokom, zato je treba dati projekte in izračune na mizo. Razpolagati s parcialnimi podatki je zelo nevarno in tudi ni pošteno.
Danes je bilo govora o različnih cenah: o ceni 40 evrov, 50, evrov, 58, evrov, 77 evrov. Nihče pa ne pove, o kateri ceni je govora. Gre za lastno ceno, ceno CO2? Ali gre za ceno brez vključenega CO2 ali za povprečno ceno na borzi? Povedati hočem, da moramo stvari postaviti na isti imenovalec, sicer razprave ne bodo konstruktivne.
Zapomnil sem si citat, ki ga je omenil gospod Kovačič, da samo neumen gospodar vlaga v preteklost. A dejstvo je, da mi zagovarjamo prihodnost! Obstoječi bloki na lokaciji TEŠ so iz let 1958 do 1964 in jih je potrebno ustaviti. Kljub temu, da se je projekt TEŠ 6 začel leta 2003, danes ne boste našli boljše tehnologije na področju fosilnih goriv za premog, ki ga imamo v Sloveniji. Govorim o edinem domačem energetskem viru, ki je na voljo do konca življenjske dobe tega bloka, to pa je 40 let.
Govora je o obnovljivih virih energije in strinjam se, da je potrebno vanje vlagati ter to področje razvijati – v času delovanja bloka 6, torej v prihodnjih štiridesetih letih. Hitreje to ne gre. Omenil bi Kitajce, ki v tem trenutku gradijo največ elektrarn na fosilna goriva – hkrati pa so tudi največji proizvajalci energetskih objektov na obnovljene vire. Konkurenčnost je danes na kitajski strani ravno zato, ker delajo na obeh sistemih.
Kar se tiče financiranja projekta, je konstrukcija zelo preprosta: EBRD 200 milijonov evrov, EIB 550 milijonov, ostalo bomo zagotovili iz lastnih virov. Projekt se ne bo financiral z davkoplačevalskim denarjem oziroma iz proračuna, ravno tako ne govorimo o pretokih denarja iz javnih podjetij oz. ustanov.
Govora je bilo tudi o tem, da v Avstriji gradijo cenejšo elektrarno podobne moči. Pa smo spet pri tem, kar sem omenil prej, da je treba stvari postaviti na isti imenovalec. Lahko gradimo plinske elektrarne, premogovne elektrarne, s hladilnim sistemom, brez hladilnega sistema, z morjem, z reko. Vse to je treba upoštevati v ceni izgradnje posameznega objekta. Na mestu je primerjava s stanovanjsko hišo: razlika je, če jo postavimo na Barju, na nekem travniku ali pa pod hribom, kjer je nevarnost plazov. Namen je isti, stroški investicije pa bodo gotovo različni. Tudi v primeru energetskih objektov je treba enako postopati in postaviti iste temelje.
Sprašujem gospoda Krajnca, zakaj se ne izklopi iz omrežja oziroma iz slovenskega energetskega, distribucijskega omrežja, če tako verjame v delovanje na akumulator. Dvomim, da je vse, kar je povedal, res, predvsem govorim za zimske mesece, ko so nizke temperature in prepričan sem tudi, da ni akumulatorja, ki bi stanovanjsko hišo napajal v ekstremnih vremenskih pogojih, kot je na primer dolgotrajno deževje.
Spregovoril bi še o primerjavi blokov 4 in 5 TEŠ; govorimo o ekološkem in ekonomskem vidiku ter o življenjski dobi. Danes je stanje naslednje: V letu 2016 je potrebna ustavitev bloka 4 zaradi ekologije NOx. Enaka zgodba sledi bloku 5 v načinu obratovanja, kakršen je danes. Če torej želimo to podaljšati za dobo približno dvajsetih let, je potrebno določene elemente dograditi, zamenjati, popraviti, obnoviti. Naj dodam, da ni tehnologije, ki bi na tej lokaciji z enostavnimi zamenjavami dvignila temperaturo s 540 stopinj Celzija na 620 stopinj Celzija. Tega se na blokih 4 in 5 ne da, saj bi to pomenilo zamenjavo celotnega kotla, vseh kotlovskih naprav in seveda tudi turbine. Torej že govorimo o novem bloku.
Če želimo obratovati 150.000 ur, to je približno dvajset let, pod enakimi pogoji kot danes, če želimo zadostiti okoljskim zahtevam, je potrebno dograditi denox napravo ter dograditi elektrofiltre zaradi prahu. Če naredimo to, lahko dosežemo največ do dveh odstotkov dodatnega izkoristka. To pomeni 6 odstotkov na premogu. Zato bi morali v oba bloka vložiti približno 500 mio evrov. Študija, katere rezultat je ta cena, je bila narejena na osnovi ponudb, ki so za naštetimi podatki – pa vseh ocen še ni in bo ta številka še narasla.
Če obnovimo bloka 4 in 5, bosta obratovala približno dvajset let, 150.000 ur v tem segmentu kot danes ter prihranili bomo približno 6 odstotkov emisij CO2. Z blokom 6 pa dobimo štirideset let obratovanja, s tem da bo zadostil vsem ekološkim zahtevam, celo več. Emisije NOx bomo dodatno znižali z 200 na 150 mg, pa tudi emisije SO2 se bodo znižale celo pod zakonsko vrednost, kar je dobro za lokalno skupnost. Izkoristki bodo v primerjavi z blokoma 4 in 5 (36 odstotkov) 43 – odstotni, porabili pa bomo do milijona ton premoga na leto oziroma deset milijonov ton premoga v desetih letih. V plus bloka 6 tako govori tudi racionalna uporaba edinega slovenskega energijskega vira. Emisije CO2 se bodo znižale preko milijona in tristo tisoč ton na leto, odvisno seveda od obratovanja.
In končno, blok 6 bo izboljšal sistemske storitve in zagotavljanje neodvisnosti slovenskega energijskega vira, saj bo omogočil višje gradiente sledenja porabe glede na proizvodnjo.

DR. MILAN MEDVED

Vsaka država v Evropi uporablja premog. Celo Francija, ki ima izrazito jedrsko opcijo, ga šestnajst milijonov ton letno uvozi. Kitajska, o kateri ste nekateri govorili, letno proizvede dve milijardi in sto milijonov ton lastnega premoga, svoj uvoz pa povečuje za več kot 30 odstotkov na leto in letos ga bodo uvozili 200 milijonov ton. Pa ne zato, da ga bodo jedli, ampak bodo iz njega delali energijo.
Ko govorimo o brezogljični družbi, marsikdo napačno usmerja svoje puščice. Slovenija seveda želi biti brezogljična družba, a energetski sektor je svoj glavni del zgodbe že opravil. 60 odstotkov proizvodnje energije v Sloveniji je brezogljične. Primerjave kažejo, da je Slovenija v vseh pogledih najbolj brezogljična družba, kar se tiče energetskega sektorja. Za transportni sektor pa tega ne morem trditi. Kar se tiče premoga pa bi povedal, da vsaka oblika proizvodnje energije, še posebej električne energije, povzroča vplive na okolje. Premog ni nobena izjema in zelo negativno vpliva na okolje, zato ga je nujno uporabljati samo v modernih energetskih objektih.
Vedno, kadar nekdo nečemu nasprotuje, navaja primere dobre prakse, navadno kakšen primer iz Amerike. Ali pa primer Siemensa, ki si od svojih stotih ali dvestotih elektrarn, kolikor jih ima po svetu, lahko privošči en prototipni objekt, v katerem se igra, preizkuša, vlaga v nove tehnologije, ki bodo šele čez dvajset ali trideset let komercialne. Najbrž ne pričakujete, da bi se v Sloveniji igrali s tretjino proizvodnje električne energije in poskušali nekaj, kar bo mogoče uspelo. Gospod, ki je govoril o ameriškem primeru, tudi ne pove, da v Ameriki ne računajo amortizacijske dobe za elektrarne štirideset let, ampak petindvajset, ker pravijo da v petindvajsetih letih tehnologija tako napreduje, da se izkoristki toliko povečajo, da se premoga ne izplača več kuriti v ostalih elektrarnah.
Večkrat je bilo rečeno, da bi morali s to razpravo začeti pred enim letom, pa pred šestimi, osmimi leti. Sam trdim, da bi jo morali začeti pred petdesetimi leti. Takrat, ko se je nekdo v imenu energetskih potreb države odločil in rekel: Šaleško dolino bomo žrtvovali zaradi premoga, ki je v njej. Pa ne samo Šaleško dolino, tudi širšo regijo, kamor so segali vplivi premoga, ki se je uporabljal brez ustreznih čistilnih naprav. V tem času je bilo preseljenih štiristo družin. Dva tisoč ljudi se je moralo preseliti, osemsto objektov je bilo porušenih. Morda bo kdo rekel, da je to stvar preteklosti. Jaz pa trdim, da je to tudi stvar prihodnosti. Blok 6 je namreč ekonomsko, energetsko in ekološko nujna investicija v slovenskem prostoru, če želimo nadaljevati proizvodnjo električne energije v Šaleški dolini, ker nič drugega ne pride v poštev.
Profesor Novak je civilni iniciativi predlagal, naj prevzame te stare bloke TEŠ, jih predela ter z njimi naprej gospodari. Jaz pa ne le kot direktor premogovnika, ampak kot občan Šaleške doline predlagam, da stare bloke postavijo na svojem vrtu in tam z njimi delajo, kar pač želijo. Mi namreč z njimi ne moremo in ne bomo več delali. To velja tudi če govorim kot gospodarstvenik, saj stari bloki v nobenem primeru ne morejo biti več konkurenčni. Slovenija kot sestavni del Evropske unije ne more zagovarjati starih blokov, s katerimi bomo proizvajali nekonkurenčno elektriko. Pa še nekaj: če bi stari bloki obratovali samo še 20 let, bo ostalo še 50 milijonov ton zalog premoga neizkoriščenih.
Z dodatnimi izračuni, s ponovno preveritvijo zalog, za katere smo dobili tudi potrdilo Ministrstva za gospodarstvo, vsa ustrezna soglasja in uradne dokumente, smo dokazali, da je zalog premoga dovolj za delovanje bloka 6 v predvidenem režimu delovanja do konca življenjske dobe. Tega premoga je celo še nekaj več zato, ker obstajajo tudi izvenbilančne zaloge, na katere pa ne računamo. Teh je še 50 milijonov ton, pa niso pod Šoštanjem in ne pod Topolšico. So znotraj sedanjega eksploatacijskega prostora.
Mednarodna revizija zalog premoga je potrdila vsa tri ključna vprašanja: da je premoga dovolj ob predvidenem režimu obratovanja bloka 6, da je ustrezne kurilnosti, ki jo je možno dolgoročno zelo natančno napovedovati, in da so stroški obvladljivi. Trdim, da je ta cena konkurenčna in to danes dokazujemo. Danes je cena premoga na svetovnih  tržiščih, če govorimo za Evropo, preko tri evre za gigajoul. Naš premog je danes po 2,6 evra za gigajoul. Dolgoročno napovedujem, da lahko Premogovnik Velenje dela rentabilno tudi ob cenah, ki so predvidene za blok 6. Zato velenjski rudarji nedvomno sprejemamo investicijski program, ekonomske projekcije in celotno idejo bloka 6.
Recenzenti so tudi ugotovili, da je Premogovnik Velenje referenčna točka za premogovništvo v zahodni Evropi. Če to reče mednarodna recenzija, najbrž drži in mi smo te ugotovitve nedvomno veseli. Pa še nekaj bi dodal: Premogovnik danes predstavlja t.i. BAT tehnologijo, torej najboljšo tehnologijo v naši dejavnosti v svetovnem merilu. Nanj bi lahko bili vsi ponosni, ne pa da nekdo tako omalovažujoče govori o rudarjih. To delo ni ne umazano ne zaničljivo, ampak je delo v posebnih delovnih pogojih. Kot da bi nekdo rekel, da je gradbinec manj vreden, ker mora v gumijastih škornjih v blato, ali pa kmet, ki mora z vilami in ravno tako v gumijastih škornjih v gnojno jamo. To seveda ne drži. Delo je v posebnih delovnih pogojih. Mi v Velenju ga pa znamo opravljati na vrhunskem nivoju. Da je to res, poleg teh ocen recenzentov dokazuje tudi naše zadnje prizadevanje. Zaključujemo idejni projekt prenosa velenjske odkopne metode po uspešno dokončanih projektih v Bosni in Makedoniji, sedaj tudi v Turčijo, in bo velenjska odkopna metoda tudi pomemben izvozni artikel, kjer se bodo vrednosti, če bo to seveda uspelo, štele v milijonih evrov.

VILI KOVAČIČ

Naša iniciativa se zavzema za stabilno oskrbo Slovenije z električno energijo, vendar imamo drugačne predloge, kako za ogromni investicijski denar narediti nekaj več. Nismo proti TEŠ, smo pa proti TEŠ 6. TEŠ kot energetska lokacija je dragocen in ne domišljamo si, da bomo to z našimi polemikami spremenili.
Osnovna je pravica vedeti, ne dolžnost verjeti. To poudarjam zato, ker mediji in javnost nimajo dostopa do relevantnih podatkov, kaj različne študije o bloku 6 vsebujejo, na povzetke in povzetke povzetkov pa ne pristajamo; v poštev pridejo le originali. Nadzorne institucije v primeru TEŠ 6 na žalost gledajo stran. Revizija projekta s strani Računskega sodišča ni izvršena, čeprav bi jasno morala biti. Ne iz strokovnih pomislekov, da to ne bi bilo potrebno, ampak iz pomislekov glede pristojnosti, kar je popolnoma nerazčiščena zadeva, celo v naši zakonodaji, še bolj pa v praksi. Prišli smo do točke, na kateri se projekt vodi po svojem tiru, brez vpogleda v to, kaj se v resnici počne. Na koncu pa naš čaka argument: tako daleč smo že, da ne moremo nič več nazaj. Je to res pravi argument v primeru 1,2 – 1,5 milijardne naložbe?
V skupini Davkoplačevalci se ne damo so tudi energetiki in naš predlog je drugačen: gre v smer obnove blokov 4 in 5. Smatramo, da je ta obnova možna za najmanj osemkrat nižjo ceno. Izračuni, ki smo jih naredili, to potrjujejo in ne vemo, kako so na HSE prišli do zneska 430 milijonov evrov. Govorijo tudi o tem, da so obstoječi bloki dotrajani; blok 4 ima življenjsko dobo do leta 2023, blok 5 do leta 2028. Navajajo tudi število obratovalnih ur in še bi lahko našteval. Vse ostalo pa jemljejo vnemar. V svetu posodabljajo deset let starejše elektrarne ali pa tudi mlajše, o čemer smo se tudi osebno prepričali; bili smo tudi v Avstriji in Nemčiji in če bo treba, bomo šli še dlje. Od vlade pa zahtevamo, da za obnovo blokov 4 in 5 naroči alternativno študijo. Ponovno poudarjam, da je potrebna, ker ta, ki obstaja sedaj, se javnosti predstavlja kot končno dejstvo.
Končno je v Sloveniji nastopil čas, da se investicije, posebno te velike, postavijo pod drobnogled davkoplačevalcev. Govorjenje, da se bo elektrika odplačevala sama, je nesmiselno. Saj se bo, ampak z denarjem iz žepa davkoplačevalcev, državljanov Slovenije. Vprašanje pa je, po kakšni ceni. Ob alternativni možnosti obnove blokov 4 in 5 bi bila cena električne energije po naših izračunih 45 evrov na megavatno uro in nič več. To smo tudi pripravljeni zagovarjati pred vlado. V naši skupini smo delali tudi analizo kurilnosti ter cene energenta. Študija iz leta 2007 natančno, po letih definira kurilne vrednosti. Ta študija je bila javnosti bolj ali manj neznana. Mi smo jo dobili in na njeni osnovi nadgradili zadevo z dvema podatkoma: koliko je cena za gigajoul na danih kurilnih vrednostih od leta 2007 do leta 2028. V javnih polemikah je predstavljena cena bloka 6, in sicer 40 evrov za megavat. Verjamem, da ta cena bo, ampak šele po letu 2032, ko bo investicija izplačana in posojila vrnjena. Do takrat pa bo cena višja tudi za 20 evrov na megavatno uro.
V Premogovniku Velenje in TEŠ zagotavljajo, da bo cena lignita od leta 2014 2,25 evra na gigajoul in da bo ta vrednost trajala 40 let. Kdo nam zagotavlja, da bo res tako? Po analizi Premogovnika Velenje so gibanja stroška lignita taka, da na koncu pridemo do treh evrov za gigajoul, kar ni skladno s hipotetičnimi 2,25 evra za 40 let. V finančnih predpostavkah za TEŠ6 ni zaslediti nobene take analize ali podatka, temveč je vse le nek statični prerez.
Naš predlog obnove blokov 4 in 5 temelji na preprostem izračunu in 148 milijonov je maksimalna cena, ki je še dopustna za tako obnovo. TEŠ naj torej ostane, stabilna elektrika naj ostane. Vse, za kar si prizadevamo, je ubraniti TEŠ pred TEŠ 6. Predlagam torej, naj Vlada naroči alternativno študijo za obnovo blokov 4 in 5 in zagotovi vsa pooblastila, da se lahko taka študija naredi, tudi z ogledom primerov dobre prakse v tujini, torej na licu mesta.
Kar se tiče splošnega odnosa do obnovljivih virov energije pa bo treba sistemsko urediti naš odnos do deklarirane politike prehoda v nizkoogljično družbo. To bomo dosegli z omejitvijo financiranja vseh fosilnih energentov, predvsem pa tistih najbolj agresivnih, iz javnih sredstev. Izvzeti naj bi bili samo objekti za energetske posodobitve in ekološke sanacije objektov. Vse to je treba seveda tudi formalizirati v obliki zakonov.

DR. IVO LAVRAČ

V resnici manjkata osnovna ekonomska logika tega projekta in pameten način odločanja v državi. S tega vidika moram zavzeti stališče proti projektu. Kar se tiče načina odločanja smo slišali najmanj deset ljudi govoriti, da je to poslovni projekt, podjetniški projekt, da je to stvar podjetja. Seveda pa je to stvar države in narodnogospodarski problem. Saj ne delate z lastnim zasebnim denarjem. Prvič, gre za  podjetje v državni lasti. Drugič, računate na garancije s strani države oz. davkoplačevalcev. Tretjič, stvar je tako velika, da ima ogromno zunanjih učinkov in povezave z drugimi politikami. Kako lahko gremo v tak projekt, ne da bi bil verificiran skozi nacionalni energetski program? Čudi me takšno obnašanje države in to, da danes ni tu predstavnikov vlade, državne uprave in tako naprej. Mednarodne študije bank ne morejo nadomestiti nekega narodnogospodarskega premisleka. Če gre za državni projekt in javna sredstva, ne morejo biti dostopni le povzetki študij. Če pa je to podjetniški projekt, pač vzemite privatno garancijo bančno, ne pa državne.
Menim, da je projekt TEŠ 6 v osnovi evidentno nekonkurenčen. Argumenti so bili, da gre za svetovno, vrhunsko tehnologijo. Prav je, da ste nanjo ponosni, a to nima z ekonomsko logiko nobene zveze.
Govora je bilo o tem, da potrebujemo delovna mesta. Seveda jih, a to so najdražja delovna mesta, saj gre za kapitalno intenziven projekt. Za ta denar bi lahko dobili desetkrat več delovnih mest, če bi ga porabili za kaj drugega. Konkurenčna prednost Slovenije ni v poceni energiji ali poceni kapitalu, ampak v znanju. Mi pa gremo s tem projektom ravno v nasprotno smer in si omejujemo vse možnosti odločanja za naslednjih dvajset, trideset, štirideset let. Če se bomo zainvestirali, namreč ne bomo mogli reagirati na spremenjene parametre, ki jih narekuje tehnološki razvoj, tudi na področju obnovljivih virov energije.
Vedno govorimo, da moramo za porabo Slovenije uporabljati domače vire. Jaz pa menim, da je polovica te porabe nepotrebne. Slovenija ne potrebuje vseh energetsko intenzivnih podjetij; naj se Talum preseli na Norveško oziroma kupuje energijo tam, kjer se lahko dogovori, ne pa z državnimi subvencijami. Poceni elektriko lahko kupi kjerkoli in ni treba, da za to jamči slovenski energetski sistem. Ta mora jamčiti le porabo, ki je življenjskega pomena, se pravi v gospodinjstvih.
Kar zadeva Šaleško dolino je nedopustno, da nimamo alternative. Če bi dali denar za izvedbo razpisa za alternativne projekte, bi se že našlo. Menim pa, da ljudem v Šaleški dolini, rudarjem, ni pomemben prav TEŠ, ampak plače oziroma dohodek. Če bi vsakemu dali življenjsko rento, nekaj sto tisoč evrov, bi se plači odpovedali, s tem pa tudi projektu TEŠ 6.

NATAN BERNOT

V procesu odločanja o velikih dolgoročnih projektih na splošno in v energetiki posebno, v Sloveniji in v Evropi, smo pred tremi ključnimi vprašanji, ki zadevajo:

1.         postopek odločanja,
2.         vlaganja: stroški naložbe, analiza stroškov in koristi, in
3.         nacionalni program, v energetiki NEP.

Ad 1) Postopek odločanja o vlaganjih mora biti uravnotežen s tveganjem odločitve, to pomeni s sposobnostjo nositi posledice odločitve. Ko podjetja iščejo svoje razvojne možnosti s svojimi sredstvi in zgrešijo, pač izgubijo vloženo a pridobijo izkušnje in javnosti o tem ni treba vedeti ničesar. Ko tvega lokalna skupnost je podobno, vendar se mora lokalna skupnost pri tem nekaj naučiti. Ko tvega država, se mora naučiti država. In ko tvega Evropa, se mora naučiti Evropa. Pri TEŠ 6 je bilo to pravilo popolnoma zanemarjeno, po mojem zaradi neizkušenosti pri vodenju projekta in zaradi poskusa naivnega prenašanja posledic na širšo skupnost. Razlaga te nerazumnosti je verjetno bilo prepričanje, da večja skupnost prenese vse. Očitno je, da ne prenese. Tako prenašanje stroškov na višje nivoje je neodgovorno in morajo odgovorni za to odgovarjati.
Ad 2) Vlaganja so ogromna in se jih ne da utemeljiti z enim samim dokumentom. Proces odločanja zahteva vrsto dokumentov, ki se hierarhično dopolnjujejo z jasno opredeljeno odgovornostjo njihovih nosilcev in tistih, ki na teh osnovah odločajo. V energetiki je rezultat in povzetek teh dokumentov cena proizvedene MWh v življenjski dobi ob upoštevanju vseh stroškov: vlaganja, stroškov kapitala, okoljskih dajatev, stroškov goriva, stroškov vzdrževanja in obratovanja, vse skupaj v primerjavi s povprečnimi relevantnimi stroški v TEŠ danes, v Sloveniji in v Evropi in tudi v konkurenčnih gospodarstvih sveta, na primer v ZDA in to, kot rečeno, danes in pričakovano, na primer leta 2020, 2030, 2040 itd. Brez tega Slovenija v primeru TEŠ 6 ne more sprejeti tveganja jamstva za naložbo, ki bo preneseno na vse njene državljane.
Ad 3) Pričakovanje, da bo na ta vprašanja odgovoril »Nacionalni program«, ki je v delu, so nerealna. To niti ni njegova naloga, niti ne njegovo poslanstvo. »NEP« mora dati osnovne usmeritve, ki bodo jasne vsem, ki morajo pri njegovi izvedbi sodelovati z vso svojo močjo, sposobnostjo in znanjem. Da se identificirajo naloge in nosilci in potrebna sredstva ne zadošča, treba je prav obratno, da vsi številni dejavniki v NEP spoznajo in sprejmemo svojo priložnost in izziv, da s skupnimi prizadevanji vseh dosežejo svoje in skupne nacionalne rezultate, v Evropi in v svetu. Kot poznam primer novega NEP je čas, da se konča faza njegovega nastajanja na Direkciji za energijo in začne drugi polčas, da se prostori menjajo, da odgovorni za izvedbo prevzamejo težo igre.

MATJAŽ JANEŽIČ

HSE letos praznuje deseto obletnico in vsi podatki kažejo, da so bile odločitve znotraj skupine HSE prave in da imajo svojo ekonomsko logiko. Danes govorimo o bloku 6. Zakaj ne govorimo o spodnji  Savi, zakaj ne o srednji Savi, ki je ravno tako 800 milijonov evrov vredna investicija? Samo zato, ker je zaznava o projektu TEŠ 6, da je ta umazan in problematičen. Pozablja pa se, da HSE ogromna sredstva vlaga v obnovljive vire energije. Dejstvo je, da imamo v Sloveniji teoretičnega potenciala za hidroenergijo približno 9 TWh proizvedene električne energije. Tehnično izvedljivo ga je mogoče izkoristiti med 7 in 8 TWh. Do sedaj ga že izkoriščamo približno 4,5 TWh in ekonomsko učinkovito bi se ga dalo v teh tržnih razmerah uporabljati še mogoče 1 do 1,5, morda dve TWh. Imajo pa obnovljivi viri energije svoje slabosti: voda, veter in sonce niso vedno na razpolago. Premog pa je. Termoenergetski objekti izravnavajo manke električne energije in skrbijo za to, da imamo v vtičnici vedno zadostno količino energije.
HSE je rasel na več nivojih. Prvič, s proizvodnjo električne energije, kjer je splet cene električne energije ključnega pomena, na drugi strani pa je bistveno tudi obvladovanje stroškov. V okviru tega se je treba prilagajati tržnim razmeram ter stroške stalno zniževati – seveda v določenih okvirih. Drugič pa je pomembno dejstvo, da skupina HSE ustvarja prihodke tudi izven Slovenije. Proizvedemo približno 7,7 TWh električne energije, lani, ko je bila dobra hidrologija, smo je celo 8,4 TWh. Trgovali pa smo s 15,6 TWh. Dobičke iz trgovanja izven Slovenije - HSE je prisoten na vseh trgih od Skandinavije do Grčije in od Ukrajine do Španije -  porabljamo za investicije znotraj Slovenije, kar ni nepomemben podatek. Kljub temu, da je na tujih trgih močna konkurenca, smo sposobni ustvarjati donose, ki so evropsko primerljivi: od 7 do 10 odstotkov na kapital.
Cela Evropa, razen Švice in Francije, ki imata svoje posebnosti, je za leto 2012 na nivojih cen med 50 in 53 evrov za pasovno električno energijo. V tem pasu je tudi Slovenija. Italija denimo je na cenovnih nivojih 74 evrov na megavatno uro za isto obdobje, isti produkt. A v Nemčiji je padla odločitev o zapiranju nuklearnih elektrarn. Vsepovsod so šle cene tudi za 22 odstotkov navzgor in se nato normalizirale na cenah plus 10 odstotkov. S tem želim povedati, da trg deluje in se odziva na lokalne spremembe v evropskem smislu. Če neka velika država sprejme takšno odločitev, to pomeni 40 TWh manj proizvedene električne energije. Za Slovenijo je to veliko, za Nemčijo pa še vedno le med 5 in 7 odstotki proizvedene električne energije. A kljub temu, da so bili prej neto izvozniki, se zaradi spremembe lahko prelevijo v neto uvoznika, in to v nekaj dneh. Končni rezultat pa pomeni tudi dražjo električno energijo.
Energetiko moramo gledati kot celoto. Tekoči naftni derivati, prevedeno na energetsko vrednost, predstavljajo 30 TWh energije na leto, zemeljski plin 10 do 12 TWh in celotna elektroenergetika 11,5 TWh. Od tega skupina HSE proizvede 8,4 TWh, pri čemer manj kot polovico, 3,5 TWh, predstavlja TEŠ.  Vse ostalo je uvoz. Razen proizvodnje v okviru skupine HSE je Slovenija energetsko odvisna od uvoza. Naših projektov, ki so pomembni za oskrbo, je kar nekaj: HE na spodnji Savi, načrtovane HE na srednji Savi itd. Žal so postopki umeščanja objektov v prostor pri nas zelo dolgi. Poleg gradnje novih hidroelektrarn pa so seveda potrebne tudi rekonstrukcije,  revitalizacije.
Naj preidem na projekt TEŠ 6. Če ga ne zgradimo, bomo potrebovali 3.500 GWh ur letno dodatne električne energije – zato, ker nam bodo tujci narekovali cene. Tehnično tega manka ni možno nadomestiti. Kaj pa če bi ga samo teoretično nadomestili z obnovljivimi alternativami iz sončnih elektrarn. Za takšno investicijo potrebuješ sedem milijard investicijskih sredstev in eno milijardo podpore za dobo petnajstih let, kar v petnajstih letih pomeni petnajst milijard evrov. Takšna je torej primerjava in to je približni skupni imenovalec milijarde dvesto milijonov evrov plus tristo milijonov proizvajalnih stroškov na leto v Termoelektrarni Šoštanj. Tudi če bi tak projekt nadomestili z bioplinarnami, bi bilo potrebnih za 540 milijonov evrov subvencij – da sploh ne omenjam tehničnega problema, ki je v tem, da bioplinarn za tako kapaciteto ni.
Energetika je kapitalsko intenzivna panoga, v kateri je treba planirati za deset, petnanst, dvajset let naprej ter te načrte vsakih nekaj let prevetriti ter ugotoviti, ali predpostavke izpred dveh let še držijo, ali pa je morda boljša druga pot. Menim, da bodo vsi alternativni viri v določeni meri uporabljeni, vendar ne bodo mogli delovati brez bloka 6 oziroma brez oporne točke v našem elektroenergetskem sistemu. Z vsemi alternativnimi viri gotovo ne bomo mogli nadomestiti bloka 6. Lahko pa so si vsi ti viri v določenem obsegu komplementarni. Tehnične in ekonomske možnosti nadomestiti objekt, kakršen bo blok 6, namreč ni.
Trdim, kar je bilo že večkrat povedano, da projekt bloka 6 nima nobene zveze z davkoplačevalskim denarjem. HSE je družba, ki dela po Zakonu o gospodarskih družbah. Spoštujemo zakon – je pa res, da smo v državni lasti. A to še ne pomeni, da se zaradi tega ne smemo razvijati.

JANEZ ŠILC

Gotovo potrebujemo blok 6, saj so obstoječi bloki stari, poraba pa bo verjetno večja. A odpira se problem zaupanja v rentabilnost investicije. Problem zaupanja pa izhaja iz vodenja.
Največje polemike so glede tega, ali bo večina investicijskega kapitala prišla iz državnih sredstev. Garancija so namreč v svojem bistvu bivša družbena sredstva – sredstva nas, ki smo v energetiko vlagali denar. Ista sredstva smo dali iz enega žepa v drugega, drugače smo jih opisali. Povsem drugače je, ko gre za investicijo delniške družbe. To pomeni, da gre za kapital zasebnih investitorjev, ki lahko izstopijo iz projekta, če jim ta ni všeč. Tudi projekt TEŠ 6 bi morali voditi tako, kot da je vanj vključen zasebni kapital. Celo predlagam, da bi se del teh sredstev financiral z zasebnim kapitalom. Dr. Gubina je sicer omenil, da je interes zasebnega kapitala za takšne investicije nizek, ker gre za dolgoročna sredstva z dolgo vračilno dobo. Po drugi strani pa je dr. Novak izrazil pripravljenost vlaganja v ta projekt. Mnenja so torej deljena.
Če se bo pojavil zasebni investitor in vanj vložil denar, bo dokazal, da misli resno in vanj verjame. Ne razumem, zakaj vodstvo projekta, ki ima v rokah škarje in platno, že na začetku ni presekalo te nesrečne situacije, ki se vedno bolj pregreva. Osebno mi je projekt po tehnični plati zelo zanimiv, ne znam pa presoditi, ali je donosen ali ni in kako je voden, ker mi za takšno presojo manjkajo ključni podatki. Še vedno pa menim, da je zasebno vlaganje v projekt ključno; če bo to rešeno, bo odpadla polovica takšnih debat, kakršna je današnja.

MAG. MARIJAN KOŽELJ

Slovenija je že od osamosvojitve dalje neto uvoznica električne energije. Sedaj pa razpravljamo, ali rabimo TEš 6 ali ne in kako bomo rešili uvozno odvisnost. Ta je bila skoraj vsa leta med 15 in 25 odstotki, kar dokazuje, da bo potrebne vedno več elektrike po osebi. Konzervativna ocena porasta je 20 odstotkov, nekateri jo ocenjujejo celo na 50 odstotkov. Edino, česar si ne upam napovedati, je, v kakšnem časovnem obdobju se bo to zgodilo.
Kako pravzaprav ocenimo investicijo? Koliko je obrestna letna mera? V kolikem času jo moramo odplačati? Vedeti je treba tudi, koliko je strošek na kilovat ali pa za elektrarno – odvisno od tipa elektrarne, njene lokacije in v katerem obdobju se bo gradila. Če je bilo to pred štirimi leti, je cena popolnoma drugačna od današnje. Prvotna cena za TEŠ se mi je že v začetku zdela nizka glede na cene v svetu. O vrednosti premoga v PV ne dvomim – v nekaj pač moram verjeti.
Vedeti moramo, da kilovatnih ur iz različnih elektrarn ne moremo primerjati. Tista iz sončne je opoldne, zjutraj je ni skoraj nič, zvečer in ponoči tudi ne, ravno tako ne, kadar je megla. Berem, da bi leta 2030 lahko dali na vsako streho sončno elektrarno in tako rešili energetski problem. Kaj pa v temi, mrazu, megli? Kako bomo rešili problem slabe hidrologije? Elektroenergetiki trdimo, da je treba imeti splet, mešanico različnih virov, ki so sposobni v vseh obdobjih zadovoljiti pričakovanja odjemalcev. Če to dobro skombiniramo, je tudi cena v celoti najnižja.
Za dva milijona, kolikor nas je, bi morali vlagati 300 milijonov evrov letno, da bi do leta 2020 prešli na 100-odstotono obnovljive vire, pa še to bi morali premisliti, kakšni bodo ti viri, da bodo ves čas zadovoljevali naše potrebe. V severni Evropi je bilo veliko vetrnih elektrarn in  jih bo še več. Škotska ima četrtino evropskega potenciala v vetru, ker je tam zelo vetrovno. Enako velja za severno Evropo in južno Skandinavijo. Južna Skandinavija si s fotovoltaiko ne more veliko pomagati, ker nimajo dovolj sonca. In tako dalje.
Ne upam si trditi, da bo čez deset let Šoštanj prodajal električno energijo z velikim dobičkom. Globoko pa sem prepričan, da bodo plinu tako dvignili ceno, da bo z vsem skupaj višja kot je cena premoga. Kajti če premoga ni, potem lahko ceno plina navijajo do poljubne višine. Čudimo se, ker za dva milijona ljudi postavljamo takšno elektrarno; Kitajcev je milijardo in pol, pa vsako leto na novo postavijo deset ali pa petdeset premogovnih elektrarn na osnovi najvišje tehnologije. Tudi šoštanjska tehnologija, takšna kot je postavljena, je namreč ta hip vrhunska. Koliko časa bo, pa ne vem.
Postavlja se še vprašanje uplinjanja premoga. Fizikalno, kemijsko naravno je, da če je energent ogljik, bo na koncu ogljik prišel ven. Vprašanje je samo, kolikšen tehnični izkoristek iz tega dobiti, koliko vas bo stalo in koliko boste izčistili polutante iz premoga. Na koncu pa je še vedno ogljik tisti, ki ga bo treba spraviti v zemeljske globine. V CCS bo moral iti tudi Šoštanj, a danes to še ni možno. Sam ne poznam elektrarne, ki bi v celoti šla na CCS – delajo pa pilotske naprave v ta namen in preizkušajo prihodnje delovanje ter stroške tega sistema.

MAG. TOMAŽ OGRIN, Zveza društev za varstvo okolja

Na razvoj človeštva in v tem smislu tudi na umeščanje energetskih objektov je treba gledati tako, da imamo pred očmi prednosti Slovenije. Mi jo vidimo v ohranjenih pokrajinah, krajinah, kot pravijo arhitekti, in zato smo proti temu, da bi te pokrajine uničili z vetrnicami, ki so tudi popolnoma neprimerne za Slovenijo. Tudi za ostale narode vemo, da vetrne elektrarne gradijo samo zaradi subvencij. Nemci so ugotovili, da morajo imeti 90 – odstotno kritje »trdih« elektrarn, če hočejo preživeti z vetrnicami, tako da praktično niso uporabne. Danci se rešujejo z Norveško s hidroenergijo. Tudi v Sloveniji se tega ne moremo iti, saj bomo s takšnimi elektrarnami le uničili svoje prednosti. Nasprotno: izkoriščati moramo specialni turizem, eko kmetijstvo in podobno, pa kvalitetna delovna mesta, ki jih naša zaslepljena država ne podpira. Naravo moramo ohraniti, ne pa do konca izkoristiti.
Ocenjujem, da energetska situacija pri nas ni slaba. Bližamo se 2.000 MW, kar je dovolj. NEP je poudaril zanesljivost dobave, se pravi nam ni treba kaj dosti preigravati. Smo v mednarodnem sistemu. Ne potrebujemo malih HE, ki nam uničujejo okolico – tu vse lahko privarčujemo. Vse, kar rabimo, je stabilna elektrika. Če jo bo dajal TEŠ, naj bo pač tako.
Kot kemika me CO2 ne zanima, saj CO2 Slovenije nič ne pomeni v svetu. Tam vsi gradijo termoelektrarne, mi pa se delamo bolj papeške od papeža in bomo uničili svojo pokrajino, vrednoto, ki jo imamo, samo zato, da bomo preprečili CO2, ki sploh ni strup. Strup je SO2, pa dušikovi oksidi.

MAG. ANDREJA URBANČIČ

Naša odločitvena situacija okoli TEŠ je tako zapletena zato, ker je na nek način povezana tudi z dimenzijo Slovenije. Slovenija je butična država, če govorimo o strateških vidikih oskrbe, če govorimo o diverzifikaciji oskrbe, se takoj začnemo pogovarjati o 100 megavatih ali pa o trajanju enega premogovnika. S strateškimi usmeritvami torej hitro pridemo na raven podjetniškega odločanja. Danes je bilo že večkrat poudarjeno, da če hočeš kvalitetno podjetniško odločati, rabiš ponudbe na mizi. Če hočeš ponudbe dobro brati, rabiš znanje, da jih lahko primerjaš. Nato pa se postavi vprašanje: če želimo strateško odločati, pač ne moremo imeti ponudb na mizi. Ti dve ravni se prepletata in zato takšna polemika okoli TEŠ 6. Tu pa je tudi pomanjkanje zaupanja javnosti, ker se ni izvedla kakovostna javna razprava.
Novi NEP je v pripravi. Če se bo hotelo zagotoviti njegovo izvedljivost, bo nujno potrebna široka razprava vseh izvajalcev programa. Idealno bi bilo, da bi našli tehnologijo doseganja konsenza v slovenski družbi glede prihodnjih korakov energetike in njenih prioritet. Današnji posvet se mi zdi v tem prostoru po dolgem času ena izmed zelo dobrih potez in odprtih razprav.
Kar želim večkrat izpostaviti, je, da bi moralo biti v Sloveniji načeloma prostora za oboje. Rabimo minimalno konfiguracijo velikih igralcev, po drugi strani pa je treba okrepiti aktivnosti na področju učinkovite rabe in obnovljivih virov energije. Poleg tega pa je potreben še razmislek o tem, kakšna struktura gospodarstva bo v letu 2050 v  Sloveniji in kako bo to vplivalo tudi na energetiko. To je seveda tema, ki je zunaj energetske politike.
Danes se praktično vsi sogovorniki strinjajo, da so nove investicije dražje od obstoječih. Pogovarjamo se o prihodnosti, ki bo imela relativno drago električno energijo in s tem se bomo morali soočiti tako v energetiki kot pa tudi v razvojni politiki države.

MAG. MARTINA ŠUMENJAK SABOL

Današnja razprava kaže, da je nujno potreben dialog med vami in med vsemi tistimi, ki razmišljajo tudi nekoliko drugače. Samo dva milijona Slovencev nas je in zakaj bi se drug drugega bali? Odprimo dialog in bogatimo naša znanja; to je osnova našega obstoja. Zakaj bi uničevali svojo ustvarjalnost s prerekanjem in z razmišljanjem: jaz sem tega gospodar. Mi nismo gospodarji ničesar. Danes smo, jutri nas ne bo. Danes je tudi materinski dan; sama sicer nisem mama, a o bodoči generaciji veliko razmišljam. Še toliko bolj zaradi tega, ker želim verjetno nagonsko ego potešiti v taki obliki, kot ga pač znam. Ali mi razmišljamo v tem našem konceptu vizije razvoja? Kako pa gleda naša mladina oz. vaša mladina, torej, otroci, ki jih imate? Kako gledajo na ta razvoj otroci Šaleške doline? Kako gledajo velenjski otroci? Ali mislite, da bo vaš sin ali vaša hčera želela delati v rudniku? Vse to so odprta vprašanja.
Jasno je, da elektriko rabimo, nimamo je dovolj. Jasno je tudi, da je potreben dialog. Potrebno je vključiti ustrezne makroekonomske ali pa mikroekonomske modele. Kaj pa multiplikativen učinek? Združimo moči in skušajmo pogledati na zadevo multidisciplinarno ter iščimo optimalno varianto. Slovenci moramo združiti moči v razmišljanju, kaj je naš optimalni razvoj. Ker tako, kot gledamo, vidimo, bi rekli, da nobena možnost ni prava. Dejstvo pa je, da moramo ohraniti Slovenijo zeleno. Naša država je že tako ali tako precej uničena; skušajmo ustvariti čim boljše pogoje za naše zanamce. Zato bi res apelirala za ustvarjalen dialog, ki je v Sloveniji nujno potreben. Kako bomo pospešili prehod v obnovljivo energijo? Živeti bomo morali s tistim, kar na Zemlji zraste, kar nam da sonce, kar nam da voda, veter, če nam seveda da. Ne vem, zakaj bi vetrna elektrarna optično motila, jedrska elektrarna pa ne moti.
V Sloveniji moramo nujno preučiti tudi našo strukturo gospodarskih dejavnosti. Kaj je energetsko potratno? Kaj ne sodi več v današnji čas?  Kaj je tista prioriteta oz. kakšen splet moramo razviti, da bomo prešli v energetsko učinkovito družbo, da bomo s čim manj energije čim več dosegli?