Član Državnega sveta

Revolucionarne ambicije je izživel spomladi leta 1971, ko je kot bruc sodeloval pri zasedbi Filozofske fakultete v Ljubljani. Znanstveno pot je začel v drugem letniku z referatom Podoba govorne slovenščine v TV-drami Dušana Jovanoviča Avtostop, ki ga je pod mentorstvom Jožeta Toporišiča objavil v Slavistični reviji. Leta 1975 je prejel Prešernovo priznanje za izvirno B-diplomsko nalogo na primerjalni književnosti (Motnje pri razumevanju literarnih del), v kateri je preučeval hermenevtično problematiko v študijah svojih profesorjev Zadravca, Paternuja in Pirjevca. Čeprav je bila A-diplomska naloga iz jezika popoln polom, je leta 1978 zablestel na diplomskem izpitu iz književnosti, zato ga je Boris Paternu predlagal na mesto asistenta za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Kljub boljšim referencam slovenskega diplomanta so Hrvati raje sprejeli svojega kandidata Krešimirja Nemca.

Po služenju vojaščine v Beogradu, kjer se je usposobil za raketno uničevanje tankov in bil na Zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo sprejet v zvezo komunistov, je začel poklicno kariero na Šolskem centru za blagovni promet v Novi Gorici. V razredu se je razdajal bodočim gostincem, prodajalcem, ekonomskim tehnikom in družboslovcem, bil več mandatov predsednik delavskega sveta in partijski sekretar, leta 1985 pa se je dejavno vključil v preseganje stranpoti usmerjenega izobraževanja. V Naših razgledih je v odmevnem pogovoru z naslovom Zablode usmerjenega reformizma utemeljeno zahteval vrnitev prejšnje gimnazije (s tem je sprožil večmesečno polemiko), na zborovanju slovenskih slavistov v Novi Gorici pa je nastopil z uvodnim referatom Slovenščina, šolstvo in slovenstvo. Leta 1988 je na konferenci slovenskih komunistov v Ljubljani predlagal sklep, da morajo slovenski delegati v zveznih organih v Beogradu uporabljati slovenščino (s tem si je prislužil portret tedna v prvomajskem Delu), leta 1990 pa je na listi ZSMS neuspešno kandidiral za poslanca v republiškem Zboru združenega dela.

Po osamosvojitvi je dokončno presekal s politiko in se ponovno posvetil strokovni problematiki. Leta 1993 je v Sodobnosti objavil razpravo Tri Prešernove krivde (interpretacija Krsta pri Savici), z več prispevki v didaktičnih priročnikih Vinka Cudermana pa se je začel posvečati vprašanjem poučevanja književnosti. Leta 1998 je izdal obsežna priročnika za domače branje Zlati poljub in Poljub zlata, v katerih so nizi leposlovnih odlomkov namenjeni obravnavi po metodi tesnega branja in ju kljub formalni prepovedi z veseljem fotokopirajo številni srednješolski učitelji po vsej Sloveniji. V študijskem letu 2002/03 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani vpisal podiplomski študij iz didaktike književnosti (mentorica Boža Krakar Vogel), po odobritvi neposrednega prehoda na doktorski študij pa je leta 2004 postal asistent za književnost na slovenistiki Univerze v Novi Gorici in še vedno (z vedno večjo muko) razkrival lepote jezika in književnosti bodočim trgovcem, ekonomskim tehnikom in gimnazijcem. Leta 2010 je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija, na oktobrskem Kongresu Slavističnega društva Slovenije pa je nastopil z uvodnim predavanjem Problem kvadrature Krsta (Prešernova pesnitev kot izraz kulturne neenakovrednosti) in dobil posebno priznanje društva za najboljšega doktorskega študenta. Znanstvene članke so mu objavili tudi v Združenih državah Amerike, Srbiji, Makedoniji in Estoniji.

Na Univerzi v Novi Gorici že osmo leto izvaja vaje iz predmeta Uvod v študij književnosti z literarno teorijo, že četrto leto pa predava poezijo Franceta Prešerna. V širšem slovenskem prostoru nastopa s predavanji iz književne didaktike, na Goriškem pa se s sodelavci posveča predvsem domoznanski problematiki (simpoziji o Simonu Gregorčiču, Ljubki Šorli, Cirilu Kosmaču, Francetu Bevku in Damirju Feiglu).